Jedro

Ker je bil akt, ki je bil predmet izpodbojne tožbe v tem upravnem sporu, v drugem upravnem sporu odpravljen in so zato odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale, je prenehala pravovarstvena potreba za odločanje v tem upravnem sporu. Upoštevaje navedeno si revidentka v tem upravnem sporu niti z ugoditvijo reviziji ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi ne izkazuje več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka mora stranki z interesom A., d. d., Ljubljana, povrniti 368,44 EUR stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper 1. točko izreka odločbe in sklepa tožene stranke št. 38115-39/2008/74 z dne 31. 3. 2014. Z navedeno odločbo in sklepom je tožena stranka ugodila predlogu tožnice in brez predhodne izdaje posebnega sklepa dovolila obnovo upravnega postopka dodelitve radijskih frekvenc za opravljanje storitev javnih mobilnih radiokomunikacij - UMTS/IMT-2000, končanega z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509 (odločba št. 38115-9/2008/7 z dne 8. 4. 2008), in sicer v takem obsegu, da se v postopek pritegne A., d. d.(1) , kot stranskega udeleženca (1. točka izreka odločbe in sklepa); v 2. točki izreka je odločila, da odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. 657509 (odločba št. 38115-9/2008/7 z dne 8. 4. 2008) in odločba o določitvi števila točk št. 657509-1 z dne 7. 4. 2008 ostaneta v veljavi; ter v 3. točki izreka zavrnila predlog A., d. d., za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijani upravni akt izdala v izvajanju sodbe in sklepa Vrhovega sodišča X Ips 22/2012 z dne 8. 11. 2012 in sodbe Upravnega sodišča I U 1603/2008 z dne 20. 10. 2009 ter se pri tem pravilno sklicevala na stališče v teh dveh odločbah, da z objavo javnega poziva (le) v Uradnem listu vsem zainteresiranim osebam ni bila dana možnost sodelovanja v postopku dodelitve predmetnih radijskih frekvenc, saj takšna objava ni bila izvedena na predpisan oziroma pravno pravilen način. Pritrjuje stališču tožene stranke, da bi šele z zakonito objavo izpolnila določbo drugega odstavka 13. člena Statuta, po kateri je tovrstne javne pozive dolžna objaviti na spletnih straneh. Zavrača tožbene ugovore, da bi morala stranka z interesom v postopku odločanja o dovolitvi obnove pojasniti in z zahtevanim standardom dokazati, zakaj ni mogla spremljati vsebine Uradnega lista in ugovore, da do tedaj noben javni poziv v postopkih podeljevanja mobilnih radiofrekvenc ni bil objavljen na spletni strani tožene stranke. Ker gre za enostopenjski upravni postopek, v obravnavani zadevi tudi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev tožene stranke, da je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, je zato pravilna.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) je vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revijski razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, podredno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revidentka zanjo nima več pravnega interesa, saj je A, d. d., v ločenem upravnem sporu v celoti izpodbijal odločbo in sklep z dne 31. 3. 2014, Upravno sodišče pa je s sodbo I U 753/2014 z dne 10. 2. 2015 (ki jo prilaga) tej ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da tudi sicer niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije in pogoji za izdajo začasne odredbe. Predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo prav tako navaja, da revidentka zanjo in za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa iz enakih razlogov, kot jih navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Dodatno pojasnjuje, da je tožena stranka v izvajanju sodbe prvostopenjskega sodišča I U 753/2014 z dne 10. 2. 2015 že odločila v ponovnem postopku in izdala sklep št. 38115-39/2008/80 z dne 17. 7. 2015 (citirano sodbo prvostopenjskega sodišča in sklep tožene stranke tudi prilaga). Sklep tožene stranke z dne 17. 7. 2015 revidentka izpodbija v upravnem sporu, ki ga sodišče prve stopnje vodi pod opravilno številko I U 1181/2015. Meni, da pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni, navaja pa tudi razloge za neutemeljenost revizije in predloga za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni dovoljena.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo.

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje

1.

točka izreka odločbe in sklepa z dne

31. 3. 2014, s katero je tožena stranka ugodila predlogu stranke z interesom (A., d. d.) in brez izdaje posebnega sklepa iz razloga po

9.

točki

260.

člena ZUP dovolila obnovo upravnega postopka dodelitve radijskih frekvenc, v obsegu, da se v ta postopek pritegne A., d. d., kot stranskega udeleženca. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2012

z dne

8. 11. 2012 (da iz takrat veljavnega četrtega odstavka

38.

člena Zakona o elektronskih komunikacijah ni izhajalo, da imetnik enakovrstnih frekvenc ne more biti zainteresirana javnost, ker do dodelitve ne bi bil upravičen, ampak je takšen zaključek lahko le politika tožene stranke), je tožena stranka odločila, da je A ., d. d., s svojimi trditvami (o potrebi in interesu za dodelitev dodatnih radijskih frekvenc, širjenju omrežja in možnosti zagotavljanja kvalitetnejše ponudbe) verjetno izkazal, da se je postopka dodelitve frekvenc upravičen udeleževati kot stranski udeleženec, saj bi lahko bil zainteresiran za pridobitev dodatnih radijskih frekvenc.

9. Še pred izdajo izpodbijane sodbe v tem upravnem sporu (25. 2. 2015) je sodišče prve stopnje v zvezi s tožbo A., d. d., zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne

31. 3. 2014, torej zoper izpodbijam akt v tem upravnem sporu, s sodbo I U 753/2015

z dne

10. 2. 2015 v celoti ugodilo navedeni tožbi in odpravilo odločbo in sklep z dne 3l. 3. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S citirano sodbo je bila torej odpravljena tudi v tem upravnem sporu izpodbijana

1.

točka izreka odločbe in sklepa z dne

31. 3. 2014. 10. Zaradi odprave v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke so nastopile pravne posledice odprave, kot izhajajo iz prvega odstavka

281.

člena ZUP. Ta določa, da se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz odpravljene odločbe nastale. Pravni učinek odprave je torej retroaktiven in deluje od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. Z odpravo odločbe se zato vzpostavi pravno stanje, kot je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Navedeno pomeni, da je pravni položaj strank v primeru odprave odločbe tak, kot da v zadevi odločba sploh še ni bila izdana. Upravni organ pa mora o zahtevku stranke ponovno odločiti.

11. Ker torej akta, ki je bil predmet izpodbojne tožbe v tem upravnem sporu, ni več, je prenehala tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje v tem upravnem sporu. Upoštevaje navedeno si revidentka v tem upravnem sporu niti z ugoditvijo reviziji ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi ne izkazuje več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. 12. V četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

14. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 15. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče, ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato odločitev o stroških v revizijskem postopku temelji na primerno uporabljenih prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revidentka revizijskih stroškov ni priglasila. Stroške, ki jih mora povrniti stranki iz interesom za izdelavo odgovora na revizijo, je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi(2) (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife.(3)

Na podlagi tarifne številke(4) 3300 se stranki z interesom priznajo stroški 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar s priglašenim 22% DDV znaša 368,44 EUR, ki jih je revidentka dolžna povrniti stranki z interesom v 15 dneh od vročitve tega sklepa.

17. Priglašeni stroški za odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe (450,00 EUR) pa po presoji Vrhovnega sodišča niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj navedbe glede tega dela vloge, niso pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ne vplivajo na odločitev, zato jih Vrhovno sodišče ni priznalo.

(1) stranka z i nteresom

v t em

u pravnem

s poru

(2) Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009. (3)

Uradni list RS, št. 2/2015. (4) Tarifa, ki je priloga ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009) se v obravnavanem primeru uporablja skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).