Jedro

S sklicevanjem na utečeno prakso v delovnem procesu, ki je prepovedana, se ni mogoče razbremeniti soodgovornosti oškodovanca za nastalo škodo, za katero je tožena stranka sicer objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zadnji odstavek pod I. tč. njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim delno ugodilo zahtevkoma prve tožnice D. T. in tretjega tožnika A. T. ter toženi stranki naložilo, da mora plačati imenovani tožnici 2.480,000,00 SIT, imenovanemu tožniku pa 1.600.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov za čas od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila - vključno s toženi stranki naloženo obveznostjo plačila njunih pravdnih stroškov, medtem ko je v presežku zahtevka teh tožnikov zavrnilo. Tožnici prisojeni znesek predstavlja odškodnino za negmotno in gmotno škodo, ki jo je pretrpela zaradi smrti moža v delovni nesreči dne 29.7.1996 (in sicer za duševne bolečine zaradi smrti moža od zahtevanega zneska 2.500.000,00 SIT priznanih ji 2.000.000,00 SIT ter v višini terjanega zneska priznanih ji 1.100.000,00 SIT stroškov nagrobnega spomenika), zmanjšano za ugotovljeni 20 %-ni delež soprispevka samega moža tožnice k nastali škodi, medtem ko predstavlja tožniku prisojeni znesek v terjani višini 2.000.000,00 SIT priznano mu odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti očeta v obravnavanem istem škodnem dogodku - prav tako zmanjšano za ugotovljeni 20%-ni delež soprispevka samega očeta tožnika k nastali škodi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta prva tožnica in tretji tožnik vložila pritožbo. Izpodbijata jo v zavrnilnih delih odločitve o njunih zahtevkih, sklicujoč se na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana pritožbena razloga. Menita, da ni podana nobena sokrivda pokojnega moža oz. očeta pritožnikov S. T. st., saj je bilo barvanje kovinskih ulitkov, kakršen se je dne 29.7.1996, obešen na višini pribl. 2 m od tal, strgal in padel na moža oz. očeta pritožnikov (9600 kg težko jedro za turbine), brez podložnih stolic ves čas utečena praksa. Sodišče prve stopnje bi moralo izpovedbi prič žerjavista F. K. in delovodje R. B. ocenjevati s potrebno kritično rezervo, saj si zaradi njune lastne vpletenosti v škodni dogodek nista upala povedati, da nikoli niso uporabljali stolic za podlaganje jeder. Dejstvo je, da je pokojni mož oz. oče pritožnikov ravnal v skladu z navodili delovodje R. B. in mu zato ni mogoče pripisovati nikakršne sokrivde. Oba pritožnika pa tudi ocenjujeta kot prenizko priznano jima odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti njunega moža oz. očeta, pri čemer zatrjujeta obstoj okoliščin, ki bi po njunem mnenju terjale priznanje odškodnine za to obliko negmotne škode v zneskih po 3,000.000,00 SIT vsakemu od njiju. Predlagata spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe v smeri zvišanja odškodnine vsakemu od njiju za 1.400.000,00 SIT s posledico, da se toženi stranki naloži plačilo skupne odškodnine prvi tožnici v znesku 3.880.000,00 SIT s pripadki, tretjemu tožniku pa v znesku 3.000.000,00 SIT s pripadki.

Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Pritožnika zaman grajata prvostopno oceno krivdnega soprispevka pok.

S. T. k nastali škodi v deležu 20 % z obrazložitvijo, da je slednji ravnal po navodilih delovodje R. B., saj so takšne pritožbene trditve v direktnem nasprotju z izrecno dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, po kateri se je S. T. st. sam odločil o načinu barvanja turbinskega jedra. Po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe mu je delo res odredil delovodja R. B., vendar pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu pri tem ni dajal podrobnejših navodil za izvedbo te delovne naloge spričo dejstev, da je bil pokojni S. T. zaposlen pri toženi stranki že od leta 1965, da je imel dolgoletne izkušnje ter da je bil skupinovodja in mentor novim delavcem. Prav glede na ta dejstva pa tudi ni nobenega dvoma o tem, da je bil ustrezno usposobljen s področja varstva pri delu (glej izpitni vprašalnik v prilogi B4) ter da je vedel ali mogel vedeti, da je sleherno delo pod visečim bremenom bilo izrecno in vselej prepovedano. Sicer pa teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnika niti ne izpodbijata. Ker je torej S. T. st. izvajal delovno nalogo v nasprotju oz. s kršitvijo te izrecne prepovedi, je prvostopna ocena njegovega sokrivdnega prispevka k nastali škodi v deležu 20 % povsem pravilna - pri čemer ne more na stvari ničesar spremeniti niti pritožbena trditev, da je bil tak način barvanja turbinskih jeder (torej v visečem stanju) ves čas utečena praksa, saj se s sklicevanjem na utečeno prakso, ki je prepovedana, (so)odgovornosti ni mogoče razbremeniti. Zato je neupoštevno tudi pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič F. K. in R. B..

Pritožnika neutemeljeno izpodbijata tudi prvostopno odločitev o primernosti višine priznane jima odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo. Vse okoliščine, na katere se s tem v zvezi sklicujeta, je sodišče prve stopnje že upoštevalo in so v priznanih jima zneskih odškodnin, odmerjenih v skladu z merili iz določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, prišle v ustrezni meri do izraza.

Ob tem tudi ni odveč opozorilo na določbo prvega odstavka 190. člena v zvezi s prvim odstavkom 191. člena v času sojenja na prvi stopji veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), saj tožnika terjata v pritožbi celo višjo odškodnino od uveljavljane s tožbenim zahtevkom - pri čemer sprememba tožbe v smeri povečanja obstoječega zahtevka po koncu glavne obravnave glede na zgoraj navedene procesne določbe tudi sicer ni dopustna.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), je bilo treba pritožbo prve tožnice in tretjega tožnika na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 zavrniti kot neutemeljeno in v z njo izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.