Jedro

Tožena stranka je sama in njeni delavci, za katere tudi odgovarja skladno z določilom 170. člena ZOR, odgovorna, ker je opustila organizacijo dela, pripravo in nabavo ustreznih sredstev za delo na način, ki bi zagotavljal varno delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti moža oziroma očeta: tožnici 2.480,000,00 SIT, tožniku pa 1,600.000,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Njun višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da je tako odmerjena odškodnina pravična, upoštevalo pa je tudi 20% delež odgovornosti pokojnika za nastanek nesreče. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnika menita, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in tako tožnikoma ni priznalo pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine, kot jima pripada po določilu 201. člena ZOR. Dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno, zaradi tega je tudi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno odločilo, da je podana sokrivda pokojnega T. Barvanje brez podloženih stolic je bilo ustaljena praksa, kar je potrdila zaslišana priča. Ni res, da bi se pokojni sam odločil, da bo barval brez stolic, ampak mu je tako naročil B. in on tega ni mogel odkloniti. Ker sodišče ni priznalo 100% odškodnine, je posledično določilo prenizke zneske odškodnine. Ni prezreti, da je bil pokojni človek srednjih let, ki je živel v ljubečem družinskem okolju. Sedaj bi ga žena najbolj potrebovala, ravno tako tudi njun sin. Bili so zelo navezani drug na drugega in jih je smrt zelo prizadela. Zato bi bila primerna odškodnina 3,000.000,00 SIT za vsakega. Tožeča stranka predlaga revizijskemu sodišču, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi še za nadaljnjih 1,400.000,00 SIT za vsakega izmed tožnikov.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija le formalno očita izpodbijani sodbi, da vsebuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nikjer pa ne pojasni, v čem naj bi te kršitve bile.

Revizijsko sodišče mora poudariti, da nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog, kar sicer revident sam pove v reviziji. Dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje so za revizijsko sodišče tisti okvir, v katerem presoja pravilno uporabo materialnega prava (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Denarno odškodnino ob smrti ožjega družinskega člana sodišče dosodi zaradi duševnih bolečin, ki jih trpijo preživeli zakonec in otroci ob izgubi in zaradi izgube (prvi odstavek 201. člena ZOR). Odločilne okoliščine, ki jih je sodišče dolžno ob tem upoštevati, so poleg duševnih bolečin in šoka ob smrti sami, še prikrajšanje zaradi izgube moralne podpore zakonca oziroma roditelja, izguba pozornosti in pomoči, vzgoje in nasvetov, prikrajšanje v družinskem sožitju in bivanju. Poleg objektivne ugotovitve teh okoliščin je pomembno tudi osebno doživljanje prikrajšanja in njegovih posledic zaradi smrti ožjega družinskega člana.

Denarno odškodnino, ki je odmerjena skladno z opisanimi kriteriji, pa sme sodišče znižati, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 177. člena ZOR: če je oškodovanec deloma kriv za nastalo škodo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru dosledno spoštovani opisani kriteriji za odmero pravične denarne odškodnine. Nikakor ni mogoče pritrditi reviziji, da odmerjena odškodnina odstopa od odškodnin v podobnih primerih. Prav tako revizija zmotno ocenjuje, da sta sodišči pri odmeri pravične odškodnine premalo upoštevali ljubeče družinsko okolje, v katerem so živeli pokojnik, tožnica in tožnik; enako velja še za prikrajšanje, s katerim sta tožnica in tožnik soočena ob izgubi moža oziroma očeta. Ti kriteriji so bili spoštovani v taki meri, kot to zahteva 201. člen ZOR, odmerjena odškodnina je pravična in primerna ugotovljenim subjektivnim okoliščinam.

Bistveni revizijski očitek se nanaša na presojo o pokojnikovem soprispevku k nastanku škode oziroma njenih posledic. Do nesreče je prišlo dne 29.7.1996, ko je pokojni T. dobil nalogo pobarvati spodnji del turbinskega jedra. Dela se je lotil tako, da je bilo jedro prosto obešeno na sponah žerjava, ena izmed spon se je pretrgala, jedro je padlo na pokojnika, ki je pod njim stal. Pokojni se je dela lotil napačno, saj je bil ustrezno usposobljen iz varstva pri delu in bi moral vedeti, da ni dovoljeno delo pod visečim bremenom. Pri toženi stranki je bil zaposlen od leta 1965 (31 let) in je imel dolgoletne izkušnje kot skupinovodja in mentor novim delavcem. Glede na revizijske očitke pa je bistvena ugotovitev, pomembna za pravilno presojo odgovornosti ta, da si je pokojni T. način dela izbral sam in da tak način dela ni bil ustaljena praksa. Na podlagi izpovedi delavcev tožene stranke je sodišče ugotovilo, da je delovodja T. delo odredil, ne pa tudi, na kakšen način ga naj opravi. Isti delovodja je povedal, da je preprečil barvanje jedra na način, kot je to delal pokojnik, če je to videl. In ravno v opustitvi dolžnega nadzora je eden izmed razlogov za odgovornost tožene strnake. Prav tako je tožena stranka sama in njeni delavci, za katere tudi odgovarja skladno z določilom 170. člena ZOR, odgovorna, ker je opustila organizacijo dela, pripravo in nabavo ustreznih sredstev za delo na način, ki bi zagotavljal varno delo. Tožena stranka odgovarja tudi za delo zaposlenega žerjavista, ki je pri delu kršil Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali, ko je dopustil, da je breme (turbinsko jedro) prosto viselo na kavlju, kar bi moral odkloniti.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je porazdelitev odgovornosti med pokojnim T. in toženo stranko ustrezna glede na kršitve in opustitve, ki sta jih oba zagrešila. Pokojniku je mogoče očitati, da je nerazumno samega sebe spravljati v neposredno nevarnost tako, da človek delo, ki ga je mogoče bolj varno opraviti, opravi na način, ki je nedvomno nevaren in tvegan. Seveda pa je veliko večji delež odgovornosti na toženi stranki, ki ni poskrbela za tak način dela, ki bi v največji možni meri (če že ne popolnoma) izključeval nevarnost poškodb delavcev. Porazdelitev prispevka k nastanku škode v razmerju 20% na strani pokojnega T. in 80% na strani tožene stranke je zato po oceni revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizijski očitki tožeče stranke niso utemeljeni, zato je moralo revizijo zavrniti (393. člena ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).