Jedro

Tožena stranka mora v ponovljenem ugotovitvenem postopku od DVK pridobiti še ročni izračun sicer računalniško pridobljenih volilnih rezultatov in razdelitve mandatov. Ob tem mora dati tožeči stranki možnost, da se pred izdajo ponovne odločitve lahko izreče o bistvenih dejstvih in okoliščinah, ki jih bo prinesel rezultat ročnega izračuna volilnih rezultatov in razdelitve mandatov v povezavi z argumenti tožnika, in ki bodo pomembni za odločitev v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine Vodice št. 011-08/2010-013 z dne 8. 4. 2011 odpravi in se zadeva vrne Občinskemu svetu Občine Vodice v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred Upravnim sodiščem ter stroške pritožbenega postopka pred Vrhovnim sodiščem v znesku 1044,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je z vlogo z dne 28. 10. 2010 s sklicevanjem na določilo 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) podal pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za člane občinskega sveta. V pritožbi je navedel, da se Občina Vodice glede volitev deli na 3 volilne enote. V vsaki volilni enoti se voli po 5 svetnikov. Pritožnik je v volilni enoti 1 kandidiral na listi A. in od vseh list dosegel 4 volilni rezultat s 111 glasovi, kot je razvidno tudi iz zapisnika volilne komisije. Prav tako ga iz njegove liste nihče ni prehitel s preferenčnimi glasovi. Zdi se mu nelogično, da je v volilni enoti 1 imenovan svetnik (g. B. iz liste C.), ki je prejel 52 glasov. Ne gre namreč za 5 svetniško mesto, za katerega bi lahko verjel, da se deli po tako imenovanem d´Hondtovem pravilu, ampak je bilo „prestavljeno“ že 4 svetniško mesto. Poudarja, da gre za proporcionalni volilni sistem in mandati se podeljuje po volilnih enotah, kar se v njegovem primeru ni zgodilo. Verjetno so bili podatki o centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, kar pa verjetno predstavlja grobo kršitev Zakona o lokalnih volitvah. V podkrepitev svoji tezi prilaga tudi sporočilo predsednika republiške volilne komisije g. D.D., ki pravi: /.../ »Težko odgovoriti. Kolega je pregledal ročno postopek za Vodice in pravi, da so res precej nelogični. Morebiti bi šlo za uporabo zadnjega odstavka komentarja samo za zadnje mandate, ostale pa samo z uporabo 16. člena (se pravi 2 principa v drugi delitvi, pri čemer pa bi moral seveda obstajati konsenz predstavnikov list). Računalnik seveda nima konsenzualnih ali delnih kombiniranih možnosti«. Ob tem pripominja, da s tem nobena lista ni oškodovana, temveč gre le za pravično razdelitev mandatov v skladu z zakonom.

V prvem upravnem sporu (I U 1700/2010 z dne 9. 12. 2010) je Upravno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, pri čemer je izpeljalo interpretacijo ZLV, po kateri občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi ZUP (4. člen) obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev in o pritožbi mora pristojni organ odločiti v izreku akta, ne pa v obrazložitvi (1. odstavek 213. člena ZUP), prav tako pa mora drugostopenjski organ odgovoriti na vse pritožbene navedbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Upravno sodišče je še navedlo, da ustavi skladna interpretacija zakona privede do sklepa, da mora občinski svet o spornem mandatu odločiti posebej, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožena stranka ni odločila o spornem mandatu tožnika posebej v izreku akta. ZLS namreč ne pravi, da občinski svet z odločitvijo o nespornih mandatih hkrati odloči tudi o pritožbi kandidata, katerega mandat je sporen, ampak določa, da občinski svet z odločitvijo o spornem mandatu odloči o pritožbi kandidata (12. odstavek 15.b člena ZLS). Tožena stranka pa o spornem mandatu tožnika ni pravno veljavno odločila v izreku izpodbijanega akta.

Na podlagi ponovljenega postopka je prišlo do drugega upravnega spora, ki se v evidenci Upravnega sodišča vodi pod drugo opravilno številko in je bil pravnomočno končan s sodbo v zadevi I U 38/2011-7 z dne 27. 1. 2011. V tej zadevi je Upravno sodišče pritožbi ugodilo in je odpravilo dva akta in sicer akt o zavrnitvi tožnikove pritožbe (št. 011-08/2010-011 z dne 27. 12. 2010) in sklep pod točko 2.1.1. Občinskega sveta Občine Vodice iz 2. redne seje dne 22. 12. 2010 o potrditvi mandatov članom občinskega sveta. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je pritožnik glede (ne)pravilnosti razdelitve mandatov „priložil tudi svoj izračun“, na katerega pa je tožena stranka odgovorila samo s pavšalnimi navedbami, češ da je računalniški program deloval pravilno. Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da bo morala v ponovljenem postopku tožena stranka nakazane pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti ustrezno odpraviti „po potrebi“ tudi s predhodno predložitvijo računalniško pridobljenih rezultatov volitev in razdelitvi mandatov državni volilni komisiji, ki bo računalniško pridobljene volilne rezultate še ročno izračunala. Sodišče je pritožbi ugodilo tudi zaradi tega, ker bi morala tožena stranka izdati samo en skupen akt, ne pa da je potrdila mandate članom občinskega akta z enim aktom, z drugim aktom pa je odločila o pritožbi tožnika.

Z izpodbijanim aktom je Občinski svet Občine Vodice na podlagi 15.b člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10) in 9. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Vodice, sprejel sklep (1a), da se potrdijo mandati članov in članic Občinskega sveta Občine Vodice, ki so tudi našteti v izreku sklepa, ter (1b), da se pritožniku ne potrdi mandat za člana Občinskega sveta Občine Vodice, s čimer se na podlagi 12. odstavka 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi šteje, da je v celoti zavrnjena pritožba Č.Č. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije glede podelitev mandatov za svetnike Občine Vodice. Stroškov postopka ni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka med drugim povzema potek in vsebino predhodnih odločitev Upravnega sodišča in vsebino pritožbe tožnika zoper odločitev občinske volilne komisije. Nato v drugem odstavku na strani 3 sklepa pojasnjuje, kakšne pristojnosti v zadevi ima občinska volilna komisija ter kakšno poročilo je izdala dne 4. 11. 2010, v katerem je v okviru ugotavljanja rezultatov volitev med drugim ugotovila natančno število vseh veljavnih glasov ter število glasov, ki jih je dobila posamezna lista kandidatov v vsaki volilni enoti. Na tej podlagi je Občinska volilna komisija Vodice ugotovila, kakšno število mandatov pripade posamezni listi oziroma njihovo razporeditev zaradi upoštevanja preferenčnih glasov. Na podlagi izida glasovanja je Občinska volilna komisija Vodice kandidatom, za katere je ugotovila, da so prejeli mandate, izdala potrdila o izvolitvi za člana Občinskega sveta Vodice. Občinski svet Vodice je ob proučitvi pritožbe Č.Č. ugotovil, da ni sporno število veljavnih glasov ter število glasov, ki jih je dobila posamezna lista kandidatov v vsaki volilni enot, temveč pritožnik s pritožbo napada odločitev Občinske volilne komisije o tem, kakšno število mandatov pripade posamezni listi v Občinskem svetu Občine Vodice ter kateri kandidati za svetnike so prejeli mandate. Občinski svet je zato proučil celotno gradivo Občinske volilne komisije ter preizkusil odločitev Občinske volilne komisije Vodice o razdelitvi mandatov. Pri tem je občinski svet ugotovil, da niso sporni mandati kandidatom za občinske svetnike, ki jih je volilna komisija podelila v skladu z določilom 15. člena ZLV, ki za primer glasovanja o listinah kandidatov po volilnih enotah določa, da se število mandatov ki jih dobi posamezna lista v volilni enoti, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom članov občinskega sveta, ki se volijo v volilni enoti (Harejev količnik). S tem količnikom se deli število glasov za listo. Listi pripada toliko mandatov, kolikokrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo. Na tak način so bili neposredno podeljeni skupaj 4 mandati in sicer 2 v 1. volilni enoti, ter 2 v 3. volilni enoti. Za pritožnika je sporna podelitev preostalih 11 mandatov za člane Občinskega sveta Občine Vodice, ki se razdelijo v skladu s 16. in 17. členom ZLV tako, da se mandati, ki še niso bili razdeljeni v volilnih enotah, razdelijo na ravni občine na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimensko liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah. Za razdelitev teh mandatov se najprej ugotovi, koliko mandatov bi pripadalo istoimenskim listam, sorazmerno število glasov, ki so jih dobile v vseh volilnih enotah. To se ugotovi na podlagi zaporedja najvišjih količnikov, ki se izračunajo tako, da se seštevki glasov, ki so jih dobile istoimenske liste v vseh volilnih enotah, delijo z vsemi števili od ena do skupnega števila mandatov. Istoimenskim listam iz prejšnjega odstavka se pri delitvi mandatov na ravni občine dodeli toliko mandatov, kolikor znaša razlika med številom mandatov, ki bi jim pripadali, in številom mandatov, ki so jih že dobile po 15. členu ZLV členu v volilnih enotah (d´Hondtov sistem). Mandati, ki jih po tem sistemu dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine, se dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV. Občinski svet je zaradi določitve o pravilni potrditvi mandatov in odločitvi o pritožnikovi pritožbi proučil podlage in izračune za odločitev o podelitvi mandatov Občinske volilne komisije Vodice. Iz listine „OS/ČS – po VE – ostanki po Harejevem količniku“, ki se nahaja v spisovni dokumentaciji Občinske volilne komisije Vodice in je kot priloga 1 sestavni del tega sklepa in obrazložitve, izhajajo podatki, katere liste in v kateri volilni enoti so prejele mandat neposredno „po Hareju“. Kot rečeno, opisana razdelitev prvih 4 mandatov tudi za pritožnika ni sporna. Nadalje je bil preverjen naslednji korak razdelitev mandatov po d´Hondtovem sistemu. Iz listine „Količnik po d´Hondtu na glasovih list“, ki je kot priloga 2 sestavni del tega sklepa in obrazložitve, izhaja vrstni red posameznih list za podelitev mandatov na ravni občine na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimenske liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah. V tem koraku je bilo na voljo še 11 mandatov in za razdelitev teh mandatov se najprej ugotovi, koliko mandatov bi pripadalo istoimenskim listam, sorazmerno število glasov, ki so jih dobile v vseh volilnih enotah. Listi A., na kateri je kandidiral pritožnik, so pripadli trije mandati, ki so se listi A. dodelili v 2. volilni enoti in v 3. volilni enoti, ker je njena lista v navedenih dveh volilnih enotah imela največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV. Navedeno je razvidno iz listin „Skupni rezultati glasovanja“, „Končni rezultati glasovanja po listah“, „Končni rezultati glasovanja po VE“ in „Seznam izvoljenih kandidatov“, ki so kot priloge 3, 4, 5, 6 sestavni del tega sklepa in obrazložitve. Na podlagi navedenih dejstev in razlogov je Občinski svet Občine Vodice ugotovil, da je bila odločitev Občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za člane Občinskega sveta Občine Vodice zakonita in pravilna in je zato v skladu z vsebino Poročila izida volitev za člane Občinskega sveta Občine Vodice, ki ga je izdala Občinska volilna komisija Vodice dne 4. 11. 2010 ter s strani kandidatov predloženimi potrdili o izvolitvi mandate, potrdil tako, kot izhaja iz točke 1 a izreka tega sklepa. Občinski svet kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve pritožnika, da je nelogično, da je v 1. volilni enoti imenovan svetnik (g. B. iz C.), ki je prejel 52 glasov. Lista C. je 1 mandat prejela v prvi razdelitvi na podlagi 15. člena ZLV, kot izhaja iz poročila Občinske volilne komisije Vodice, pa je kandidat B.B. na podlagi prejetih preferenčnih glasov prehitel druga dva kandidata iz svoje liste E.E. in F.F. Tako v tem primeru ne gre za „prestavitev“ svetniškega mesta, kot to v pritožbi trdi pritožnik, ampak je pritožnikova neizvolitev posledica dejstva, da so bili listi A. pred tem na zgoraj opisan način podeljeni vsi 3 pripadajoči mandati in do dodatnega mandata v 1. volilni enoti, kjer je kandidiral pritožnik, lista A. ni bila več upravičena. Ne držijo navedbe pritožnika, da se pri volilnem sistemu po ZLV mandati podeljujejo tako, kot to določajo določila 13. do 18. členov ZLV in posamezna lista ne more dobiti več mandatov, kot ji to pripada, sorazmerno številu glasov, ki jih je dobila v vseh volilnih enotah. Razdelitev mandatov ni posledica dejstva, da bi bili podatki v centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, saj je iz vseh prilog te odločbe jasno razvidno, da so podatki obdelani posebej po posameznih volilnih enotah ter so v listini „Rezultati glasovanja po voliščih“ (Priloga 7) predstavljeni tudi glasovi, podani na vsakem posameznem volišču, iz česar je razvidno, da očitana kršitev zakona o lokalnih volitvah ni podana. Pritožbi priloženo sporočilo predsednika Republiške volilne komisije ne izkazuje, da bi bila v rezultatih volitev za Občinski svet Občine Vodice kakršna koli napaka ali neskladje z ZLV. Očitno pa je šlo za daljšo korespondenco pritožnika s predsednikom Republiške volilne komisije, ki je pritožnik pritožbi ni predložil, zato se Občinski svet o njeni vsebini ne more izjasniti. Kot izhaja iz razlogov te obrazložitve, je Občinski svet Občine Vodice utemeljeno zavrnil potrditev pritožnikovega mandata za Občinskega svetnika Občine Vodice, s čimer se v skladu z 12. odstavkom 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi šteje, da je v celoti zavrnjena pritožba Č.Č. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za svetnike Občine Vodice.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo zaradi varstva volilne pravice. V tožbi pravi, da lista A. v navedeni volilni enoti zaradi nepravilnosti pri ugotavljanju mandatov ni dobila nobenega mandata, čeprav bi ji moral biti dodeljen en mandat. V tem primeru bi bil tožnik kot kandidat na listi A. izvoljen v Občinski svet. Če bodo napake pri dodelitvi mandatov, na katere bo tožnik opozoril v nadaljevanju, odpravljene, bo tožnik na listi A. izvoljen v Občinski svet. Tožena stranka o pritožbi ni odločila v odrejenem roku, pač pa šele s sklepom št. 011-08/2010-013 z dne 8. 4. 2011, ki ga je tožeči stranki vročila dne 12. 4. 2011. Tožnik se z argumentacijo tožene stranke ne strinja in meni, da ni skladna z določili ratio legis določil ZLV (13. - 18. člen) glede razdelitev mandatov. Razloge za svoje stališče je tožnik pojasnil v obeh dosedanjih pritožbah, zato jih tudi v tej pritožbi v celoti ponavlja, tudi dodatni izračun, ki ga je tožnik izdelal v obliki tabel pa njegovo stališče utemeljuje. Občina Vodice je razdeljena na tri volilne enote, v katerih se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu, in sicer se glasuje o listah kandidatov v volilni enoti. V vsaki volilni enoti se v Občinski svet voli pet članov. Tožnik je kandidiral na listi A. v prvi volilni enoti. Lista A. je v tej volilni enoti prejela 111 glasov (kar je bil izmed vseh list četrti volilni rezultat), tožnika pa s preferenčnimi glasovi ni prehitel noben kandidat z iste liste. Če se glasuje o listah kandidatov po volilnih enotah, se po po določilu 15. člena ZLV število mandatov, ki jih dobi posamezna lista v volilni enoti, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom glasov za listo. Na tej podlagi (Harejev količnik) sta bila na prvi ravni v 1. volilni enoti razdeljena dva neposredna mandata ter v tretji volilni enoti prav tako dve neposredna mandata, skupno torej na nivoju občine štirje mandati. Preostalih 11 mandatov za člane Občinskega sveta je bilo treba pravilno razdeliti na drugi ravni (na ravni občine) in sicer na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimenske liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah – d´Hondtov sistem (16. in 17. člen ZLV). Občinska volilna komisija ali pa računalniški program sta pri nadaljnjem izračunu storila napako, ki ima za posledico nepravilno podelitev posameznih mandatov po volilnih enotah, med drugim tudi tožnikovega. Po izračunu, ki ga je skladno z določili 15. - 17. člena ZLV izdelal tožnik na podlagi pojasnilnih izračunov, ki so vsebovani v komentarju k Zakonu o lokalnih volitvah (Lokalne volitve 2010, Zbirka predpisov, Uradni list RS, 2010) in kot je razviden iz tabelaričnega prikaza, ki ga je tožnik že priložil k pritožbi z dne 22. 11. 2010 kot sestavni del pritožbene argumentacije, bi morali biti od preostalih 11 mandatov na podlagi ostankov glasov listam A. dodeljeni trije mandati (tabela št. 2). Mandati bi se morali deliti zaporedoma in v volilni enoti, kjer so ostanki najbližji Harejevemu količniku, kar glede na izračunane ostanke pomeni, da bi moral biti listi A. dodeljen v vsaki volilni enoti en mandat, torej tudi v prvi volilni enoti en mandat. Rezultati, ki jih je potrdila Občinska volilna komisija, so nelogični, saj izključujejo ustrezno zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah oz. neutemeljeno preskakujejo mandate z višjim oziroma boljšim ostankom. Po določilu 17. člena ZLV se namreč mandati, ki jih dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine po 16. členu ZLV, dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena tega zakona. Tu pa je, kot meni tožnik prišlo do napake oz. nelogičnosti, ki jo izkazujejo predloženi tabelarični izračuni in ki neposredno vpliva na njegov mandat. Ob treh mandatih, ki jih je po 16. členu ZLV pridobila lista A. s svojimi tremi listami v treh volilnih enotah, bi bilo glede na proporcionalni volilni sistem edino pravilno in logično, da ji je v vsaki volilni enoti dodeljen en mandat, v prvi volilni enoti pa je, kot da bi šlo le za eno volilno enoto – izključno po 16. členu ZLV, kar pa izključuje zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah, kar ni v skladu z ZLV. Da bi izkazal pravno utemeljenost svojih navedb, je tožnik opravil še dodatne variantne tabelarične izračune, ki jih prilaga kot dokaz (tabela A, B in C). Iz vseh izračunov nedvoumno izhaja, da bi ob pravilni uporabi zakonskih določil na volilne rezultate mandat listi A. v prvi volilni enoti moral pripisati tožniku. Za primer, da bi sodišče zahtevalo dodatno pojasnilo tabelaričnih izračunov, tožnik sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in ga kot stranko zasliši. Ker je tožena stranka o istem vprašanju odločala že trikrat in ker je tudi zadnja odločitev po prepričanju tožnika nepravilna, tožnik sodišču predlaga, da s sodbo samo odloči o stvari iz razloga po 2. točki 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in s sodbo samo odloči o stvari in sicer tako, da izpodbijani sklep tožene stranke št. 011-08/2010-013 z dne 8 4. 2011 odpravi in izda akt, s katerim bo pravilno odločeno o vseh mandatih (nespornih in spornem tožnikovem) in bo tožniku Č.Č. podeljen mandat člana Občinskega sveta Občine Vodice, oziroma podredno – da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep Občine Vodice, Občinskega sveta št. 011-08/2010-013 z dne 8. 4. 2011 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki z ustreznimi navodili za ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka že predhodno, to je dne 31. 3. 2011 (sodišče jo je prejelo dne 4. 4. 2011) vložila tožbo zaradi molka organa – tožene stranke v zadevi pritožbe Č.Č. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije Vodice glede podelitev mandatov za svetnike Občine Vodice. Pred naslovnim sodiščem torej o isti zadevi potekata dva sodna postopka, kar je kršitev načela „ne bis in idem“, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo z dne 18. 4. 2011 v celoti zavrže in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke. Tožena stranka še poudarja, da je dne 8. 4. 2011 izdala pisni odpravek sklepa o potrditvi mandatov članov Občinskega sveta Vodice z dne 9. 3. 2011, ki ga je tožnik prejel dne 12. 4. 2011. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je v sklepu o potrditvi mandatov z dne 9. 3. 2011 prišlo do pisne pomote pri zapisu datuma tožnikove pritožbe in sicer je v točki 1 b navedenega sklepa zapisan datum „28. 1. 2010“ namesto „28. 10. 2010“, pri čemer ta pomota v pismenem odpravku sklepa ni bila ponovljena. Tožena stranka je zato na 6. redni seji dne 20. 4. 2011 sprejela popravni sklep, s katerim je bila navedena pomota odpravljena. Tožeča stranka je v svoji pritožbi, ki je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena, navedla zgolj to, da je kot kandidat na listi A. od vseh list dosegel 4 volilni rezultati s 111 glasovi in da je s preferenčnimi glasovi ni prehitel nihče z njene liste ter poudarila, da ne gre za 5 svetniško mesto, ki se deli po tako imenovanem d´Hondtovem pravilu, ampak je bilo prestavljeno že 4 volilno mesto. Poudarja, da gre za proporcionalni volilni sistem in mandati se podeljujejo po volilnih enotah, kar naj bi se zgodilo v primeru tožeče stranke. Prav tako v pritožbi špekulira, da naj bi bili podatki v centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, kar naj bi predstavljalo grobo kršitev zakona o lokalnih volitvah. Vse nadaljnje navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke, katerega pisni odpravek je bil izdan 8. 4. 2011, so nedovoljene pritožbene novote, ki jih je tožeča stranka ni zatrjevala in navajala v pritožbi zoper sklep Občinske volilne komisije. Tožena stranka poudarja, da so bila pri razdelitvi mandatov znotraj list upoštevana določila 16. in 17. členom ZLV, kjer je med drugim določeno, da se mandati, ki jih po tem sistemu dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine, dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV. Tabelarični prikazi, ki jih je tožbi priložil tožnik ne izkazujejo, da bi bilo to pravilo pri razdelitvi mandatov kakor koli kršeno, zato je tožba po mnenju tožene stranke tudi vsebinsko neutemeljena. Tožeča stranka trdi, da bi se mandati morali deliti zaporedoma in v volilni enoti, kjer so ostanki najbližji Harejevemu količniku, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da bi moral listi A. biti dodeljen v vsaki volilni enoti en mandat, torej tudi v prvi volilni enoti en mandat. Za tako trditev tožeča stranka nima opore v ZLV, saj sta bila listi A. ob pripadajočih 3 mandatov (od katerih je bil prvi dodeljen v 2 volilni enoti) dodeljena preostala dva pripadajoča mandata v 3. volilni enoti, kjer je imela ta lista število ostankov glasov v razmerju do količnika v volilni enoti večje kot v prvi volilni enoti. Ne drži torej tudi trditev, da so bili v računalniški program vneseni podatki, kot da gre za eno volilno enoto. V tem delu je izpodbijani sklep tožene stranke ustrezno obrazložen ter utemeljen z dejanskimi rezultati volitev po voliščih in volilnih enotah in ga je možno neposredno preizkusiti. Tožeča stranka ne pojasnjuje metodologije svojih tabelaričnih izračunov in ni jasno na kakšni podlagi zatrjuje, da je z njene strani prikazana delitev mandatov utemeljena v zakonu in pravno pravilna. Tožena stranka še poudarja, da iz vsebine pritožbe izhaja, da je sporna zgolj razdelitev mandatov znotraj liste A. in sicer dodelitev tretjega mandata, ki ga je ta lista pridobila na volitvah. V vsakem primeru morata torej sklepa o podelitvi in potrditvi mandatov ostati v veljavi za 14 preostalih mandatov, ki jih pritožba tožeče stranke ne napada. Tožena stranka sodišču torej predlaga, da v vsakem primeru odloča zgolj o tretjem mandatu, ki pripada kandidatom liste A. in da v primeru ugoditve pritožbi o zadevi meritorno odloči, s čimer bo dokončno odpravljena negotovost v zvezi s sestavo Občinskega sveta Vodice. V skladu z navedenimi dejstvi in razlogi, tožena stranka sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrže, podrejeno pa, da jo v celoti zavrne, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Upravno sodišče je s sodbo v zadevi I U 690/2011-7 z dne 16. 5. 2011 pritožbo tožnika zavrnilo in je podalo vsebinsko obrazložitev sodbe na polovici strani 6, na 7. strani in v dveh odstavkih na 8. strani sodbe. V drugem odstavku obrazložitve sodbe na strani 6 in v prvem odstavku obrazložitve na strani 7 je sodišče argumentiralo, zakaj meni, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom sodišča. Od drugega odstavka na strani 7 pa do konca prvega odstavka na strani 8 sodbe pa je Upravno sodišče argumentiralo z vidika procesnih pravil dokaznega prava in dokaznega bremena, zakaj priloženi dodatni izračun, ki ga je tožnik izdelal v obliki tabel, ni zadosten oziroma sprejemljiv dokaz za nezakonitost odločbe.

Tožnik je zoper sodbo z dne 16. 5. 2011 vložil pritožbo na Vrhovno sodišče. Skliceval se je na sodbo sodišča v zadevi I U 38/2011-7 češ, da je sodišče v njej izrecno zapisalo, da je tožnik podal „konkretne“ navedbe glede nepravilne razdelitve mandatov in da je v zvezi s tem predložil tudi svoj izračun. „Sodišče prve stopnje je zato v okviru navodil za ponovni postopek toženi stranki naložilo, da nepravilnosti odpravi tudi s tem, da računalniško pridobljene volilne rezultate predloži državni volilni komisiji, ki bo te rezultate še ročno izračunala. Tožena stranka ni postopala skladno z navedenim navodilom /.../ takšna pojasnila tožene stranke, ki jih je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v nasprotju s svojimi predhodno podanimi navodili ocenjuje kot zadostna in dovolj prepričljiva, v ničemer ne izpodbijajo večkratnih tožnikovih pritožbenih zatrjevanj, podkrepljenih s konkretnimi izračuni oziroma tabelaričnimi prikazi, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe opr. št. I U 38/2011 najprej ocenilo kot konkretne, v izpodbijani sodbi zatem pa kot pavšalne. Nerazumljivo je, zakaj so postali ročni izračuni nepotrebni, čeprav so glede na naravo obravnavane zadeve objektivno nujni.“ V pritožbi je še navedel, da bolj konkretnih navedb tožnik objektivno ne more podati, lahko pa podaja različne variacije izračunov in ugiba, kakšen je računalniški programski algoritem, s pomočjo katerega so bili ugotovljeni rezultati. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo opravljal delo strokovnjaka na tem področju. Tudi zato je po prepričanju tožnika neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Če tožniku kot kandidatu na lokalnih volitvah ni poznan način računalniške obdelave volilnih podatkov oziroma mu ni znan programski algoritem, od njega ni mogoče zahtevati, da bi navedel, pri katerem konkretnem izračunu je prišlo do zatrjevane napake. Tožnik bi to lahko storil le v primeru, če bi tožena stranka te izračune (in ne samo rezultate!) predložila, kot ji je naložilo sodišče. Kakšen je izračun po „standardizirani metodi“ oziroma po „nestandardizirani metodi“, ki jo omenja sodišče, tožnik ne ve in ne more vedeti, lahko le vzbudi upravičen dvom, da so rezultati izračunani pravilno – v skladu z zakonom. In to je tožnik storil. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da je tožnik tabelarične izračune predložil šele v pritožbenem postopku v upravnem sporu opr. št. I U 1700/2010, oziroma da bi to moral storiti že v pritožbi zoper prvostopni akt, na kar opozarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ob takšnem očitku popolnoma zanemarilo svoje lastne ugotovitve, ki jih je zapisalo v prejšnjih sodbah (opr. št. I U 1700/2010 in opr. št. I U 38/2011) oziroma je postopalo v nasprotju z njimi. Dokler stranka postopka ne pozna vsebinskih razlogov posamezne izpodbijane odločitve, ker jih ta ne vsebuje (in odločitev iz tega razloga tudi izpodbija), je neutemeljeno od nje zahtevati, da nosi dokazno breme glede meritornih vprašanj. Tožnikovo zatrjevanje dejstev in predložitev dokazil so bili zato pravočasni. Tožnik se zaveda, da v obravnavanem primeru glede na računalniško – programsko obdelavo podatkov, ki na podlagi njemu in sodišču (pa tudi toženi stranki) neznanega algoritma pripelje do razdelitve mandatov po posameznih volilnih enotah, ne gre za enostavno vprašanje, na katerega bi bilo mogoče odgovoriti zgolj z navajanjem dejanskega stanja (rezultatov) in zakonskih določil. Program pač računa in ne razmišlja. Zato je tožnik tudi za potrebe te pritožbe izdelal dodatne tabelarične izračune, ki vsa dosedanja pritožbena zatrjevanja še dodatno utemeljujejo. Tožnik te tabele prilaga kot dodatni argument oziroma dokaz (in glede na večkrat omenjeno naravo te zadeve Vrhovnemu sodišču predlaga, da ta pojasnila oz. dokaz dopusti in jih vsebinsko obravnava). Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena tožeče stranke tudi navaja, da je imel tožnik možnost že pred izdajo izpodbijanega sklepa predlagati uporabo izvedenca v dokaznem postopku. Tudi takšna ugotovitev sodišča je neutemeljena. V obravnavanem primeru gre po vsebini za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri razdelitvi mandatov, torej pravilne uporabe materialnega predpisa na volilne rezultate. Do takšnih vprašanj se mora opredeliti sodišče in ne izvedenec (sodišče niti ne pojasni, izvedenec katere stroke bi to lahko bil). Če je sodišče menilo, da bi moral tožnik predlagati izvedenca s področja matematike, pa bi bilo upravičeno opozoriti, da izvedenec brez predhodnih izračunov, ki so pripeljali do izpodbijanega rezultata, ne bi mogel ugotavljati ničesar. Takšen izvedenec gotovo ne more biti poklican, da tolmači zakonska določila in na njihovi podlagi opravlja izračune. To je naloga tožene stranke oziroma v primeru uveljavljanja sodnega varstva naloga sodišča. Sodišče bi znanje, ki je za to potrebno, moralo imeti. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in sicer v višini 500 EUR (3210) ter 20,00 EUR za materialne stroške, povečano za 20% DDV.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka med drugim uveljavlja ugovor tožbenih novot in da pritožnik ne pojasnjuje metodologije njegovih tabelaričnih izračunov. Pravi, da je v zadevi sporna razdelitev mandatov zgolj znotraj liste A. in sicer dodelitev tretjega mandata in da morata v vsakem primeru sklepa o podelitvi in potrditvi mandatov ostati v veljavi za 14 preostalih mandatov, ki jih pritožba ne napada. Sodišče naj zato odloča le o tretjem mandatu, ki pripada kandidatom liste A. in da v primeru ugoditve pritožbi o zadevi meritorno odloči, da bi bila odpravljena negotovost v zvezi s sestavo Občinskega sveta Vodice.

Vrhovno sodišče je s sklepom v zadevi I Up 352/2011 z dne 23. 11. 2011 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje z dne 16. 5. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V drugi točki izreka sklepa pa je Vrhovno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. V obrazložitvi sklepa Vrhovno sodišče pravi, da je v zadevi sporno, ali je bil računalniški program pravilno uporabljen pri ugotavljanju rezultatov volitev in s tem pri podelitvi mandatov po volilnih enotah v Občini Vodice. Zato je sodišče prve stopnje (ki je o zadevi pred izpodbijano sodbo že dvakrat odločalo) v svoji sodbi I U 38/2011-7 z dne 27. 1. 2011 toženi stranki med drugim naložilo, naj nepravilnosti odpravi tudi s predhodno predložitvijo računalniško pridobljenih rezultatov volitev in razdelitvi mandatov Državni volilni komisiji (v nadaljevanju DVK), ki bo računalniško pridobljene volilne rezultate še ročno izračunala. Za takšno preveritev volilnih rezultatov je bila po presoji Vrhovnega sodišča podana podlaga v 40. členu ZLV, saj DVK (prejšnja RVK) po tej zakonski določbi skrbi za enotno uporabo določb zakona, ki se nanašajo na volilne postopke in daje občinskim volilnim komisijam strokovna navodila v zvezi z izvajanjem tega zakona ter opravlja druge naloge, ki jih določa ta zakon. Zaradi enakega obravnavanja volivcev morajo biti namreč volilni postopki v celi državi enotno urejeni. Tožnik je zoper novi sklep tožene stranke vložil novo tožbo, ker tožena stranka naj ne bi sledila napotkom prvostopenjskega sodišča iz sodbe z dne 27. 1. 2011. Na te tožbene ugovore je sodišče prve stopnje odgovorilo le pavšalno, namreč da so predhodni napotki ustrezno upoštevani, ni pa natančno pojasnilo, kateri in kako. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede odločitve o stroških postopka je Vrhovno sodišče obrazložilo, da izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K prvi točki izreka: Pritožba je utemeljena.

Ugovor tožene stranke o tem, da tečeta dva postopka o isti stvari, je neutemeljen, kajti že pravnomočno končana zadeva I U 584/2011 se nanaša na tožbo zaradi molka organa, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato o isti zadevi v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna odločba (v smislu 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1) in tudi ne gre za to, da bi dva upravna spora tekla o istem zahtevku (3. odstavek 189. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je v razveljavljeni sodbi z dne 16. 5. 2011 upoštevalo, da je tožena stranka v ponovnem postopku v zadostni meri sledila napotkom Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 38/2011-7 zaradi tega, ker sta bila po mnenju sodišča določna napotka sodišča v zadevi I U 38/2011-7 v tem, da mora tožena stranka v drugostopenjskem aktu „presoditi vse pritožbene navedbe“, kar pomeni, da mora navesti, katere pritožbene navedbe so (ne)utemeljene, tožena stranka pa je odgovorila samo s pavšalnimi navedbami, da so bili rezultati volitev pravilno vneseni v centralni računalniški program in da je ta program pravilno deloval; in da mora tožena stranka izdati samo en (skupen) akt. V zvezi s prvim določnim napotkom je sodišče v sodbi v zadevi I U 38/2011-7 dodalo, da bo morala tožena stranka nakazano pomanjkljivost „po potrebi“ odpraviti tudi s predhodno predložitvijo računalniško pridobljenih rezultatov in razdelitvi mandatov državni volilni komisiji, ki bo računalniško pridobljene volilne rezultate še ročno izračunala. Sodišče je v sodbi v zadevi I U 690/2011-7 z dne 16. 5. 2011 ugotovilo, da omenjena „potreba“ ni izkazana in je na straneh 7 in 8 sodne odločbe utemeljilo, zakaj tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2011 z dne 23. 11. 2011, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča I U 690/2011-7, pa je implicitno razvidno, da je Vrhovno sodišče prišlo do drugačnega stališča glede izpolnitve dokaznega bremena s strani tožnika in Upravno sodišče to stališče Vrhovnega sodišča upošteva v tem upravnem sporu. V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS meni, da je treba v tej zadevi pred izdajo drugostopenjske odločbe, da tožena stranka predloži računalniško pridobljene rezultate volitev in razdelitev mandatov Državni volilni komisiji (DVK), ki naj računalniško pridobljene volilne rezultate še ročno izračuna. Za takšno preveritev volilnih rezultatov je po presoji Vrhovnega sodišča podana podlaga v 40. členu ZLV, saj DVK (prejšnja RVK) po tej zakonski določbi skrbi za enotno uporabo določb zakona, ki se nanašajo na volilne postopke in daje občinskim volilnim komisijam strokovna navodila v zvezi z izvajanjem tega zakona ter opravlja druge naloge, ki jih določa ta zakon. „Zaradi enakega obravnavanja volivcev morajo biti namreč volilni postopki v celi državi enotno urejeni“ (sklep Vrhovnega sodišča I Up 352/2011 z dne 23. 11. 2011, odst. 8). Upravno sodišče tudi temu stališču Vrhovnega sodišča v celoti sledi, zato mora tožena stranka v ponovljenem ugotovitvenem postopku od DVK pridobiti še ročni izračun sicer računalniško pridobljenih volilnih rezultatov in razdelitve mandatov. Ob tem mora tožena stranka dati tožeči stranki možnost, da se pred izdajo ponovne odločitve tožnik lahko izreče o bistvenih dejstvih in okoliščinah, ki jih bo prinesel rezultat ročnega izračuna volilnih rezultatov in razdelitve mandatov v povezavi z argumenti tožnika, in ki bodo pomembni za odločitev v ponovljenem postopku (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP).

Ker je tožnik izpodbijal celoten sklep z dne 8. 4. 2011 in ker iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je treba pred odločitvijo drugostopenjskega organa o pritožbi tožnika v postopku preveriti rezultate volitev in razdelitev mandatov v Občinskem svetu Občine Vodice z ročnim izračunom s strani DVK, je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v celoti in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 4. odstavka 59. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka: Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je zato na podlagi postopka s tožbo v upravnem sporu dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Tožnik pa je v upravnem sporu tudi v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zahteval povrnitev stroškov za pritožbeni postopek in sicer v višini 500 EUR kot nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 ter 20,00 EUR materialnih stroškov povečano za DDV. Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 23. 11. 2011 odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka v višini 500 EUR ter 20 EUR za materialne stroške povečano za DDV, kar skupaj znese 624,00 EUR. Gre za pravdne izdatke, ki so nastali zaradi pritožbenega postopka (151. člen in 155. člen ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), in ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki, ki je uspela v upravnem sporu (1. odstavek 154. člena ZPP). Skupaj znašajo stroški, ki jih je v drugi točki izreka tudi na podlagi 4. odstavka 163. člena ZPP sodišče prisodilo tožeči s stranki za sodni postopek na prvi in drugi stopnji sojenja, 1044,00 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.