Jedro

Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se znesek 1.044,00 EUR nadomesti z zneskom 714,72 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod točko I na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z določbo četrtega odstavka 59. člena ZUS-1 ugodilo tožnikovi pritožbi, izpodbijani sklep tožene stranke z dne 8. 4. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V izreku pod točko II pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred upravnim sodiščem ter stroške pritožbenega postopka pred Vrhovnim sodiščem v znesku 1.044,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) odločila, da se potrdijo mandati članov in članic Občinskega sveta Občine X., ki so našteti v izreku sklepa, ter da se pritožniku ne potrdi mandat za člana Občinskega sveta Občine X., s čimer se na podlagi dvanajstega odstavka 15. b člena ZLS šteje, da je v celoti zavrnjena tožnikova pritožba z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za svetnike Občine X. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 352/2011 z dne 23. 11. 2011, s katerim je Vrhovno sodišče tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča I U 690/2011-7 z dne 16. 5. 2011. 3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da so v obravnavani zadevi dejstva, od katerih je odvisna podelitev mandatov, nesporna. Vprašanje je materialnopravne narave. Občinska volilna komisija in tožena stranka pa sta od Državne volilne komisije (v nadaljevanju DVK) prejemali strokovna navodila in jih pri svojem delu tudi upoštevali. Že pred izdajo spornega sklepa tožene stranke je tožena stranka od DVK pridobila tudi potrditev, da so mandati, kot je njihovo podelitev ugotovil računalniški program, preverjeni in potrjeni tudi z ročnim izračunom. Tožena stranka v postopku ni zagrešila nobene procesne ali druge kršitve, niti ji izpodbijana sodba tega ne očita. Ročni izračun podelitve mandatov DVK ni predpisani pogoj za odločitev o podelitvi mandatov, izpodbijani sklep tožene stranke o podelitvi mandatov pa je bil ustrezno obrazložen in utemeljen s podatki o volilnih rezultatih občinske volilne komisije, ki so bili sestavni del izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je po prejemu izpodbijane sodbe od DVK pridobila ročni izračun razdelitve mandatov občinskega sveta z dne 24. 1. 2012, in sklep DVK z dne 27. 1. 2012. Oba navedena dokumenta sta v prilogi te pritožbe in izkazujeta, da primerjava ročnega in računalniškega izračuna podelitve mandatov ni vplivala in ni mogla vplivati na odločitev v zadevi ter dodatno potrjujeta pravilnost in utemeljenost s strani tožnika izpodbijane odločitve tožene stranke. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da so se člani občinskega sveta, ki v Občini X. šteje več kot 12 članov, volili v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZLV po proporcionalnem načelu. Sporno pa je, ali so bile določbe ZLS o proporcionalnih volitvah (13. do 18. člen) pravilno uporabljene pri ugotavljanju rezultatov volitev in s tem pri podelitvi mandatov po volilnih enotah v Občini X. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku toženi stranki pravilno naložilo, da mora dati tožniku možnost, da se pred izdajo ponovne odločitve lahko izreče o bistvenih dejstvih in okoliščinah, ki jih bo prinesel rezultat ročnega izračuna volilnih rezultatov in razdelitve mandatov v povezavi s tožnikovimi argumenti, ki bodo pomembni za odločitev v ponovljenem postopku. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prvega odstavka 138. člena ZUP.

7. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZUP je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Po določbi prvega odstavka 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

8. Tožnik je kandidiral za člana občinskega sveta na listi AAA v prvi volilni enoti in dosegel volilni rezultat s 111 glasovi, vendar mandata v tej enoti ni dobil, temveč ga je dobil kandidat z Liste BBB, ki je prejel 52 glasov. AAA so od treh mandatov, ki so ji pripadli, dodeljeni en mandat v drugi volilni enoti in (preostala) dva mandata v tretji volilni enoti. Na podlagi teh ugotovljenih rezultatov je tožnik v upravnem sporu zatrjeval, da dejansko stanje glede podelitve mandatov ni bilo pravilno ugotovljeno.

9. Zato je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča bila potrebna preveritev računalniško pridobljenih rezultatov. Izvedenca, ki ga je v upravnem postopku zahteval tožnik, zaradi kratkih zakonskih rokov pri volitvah ni bilo mogoče postaviti. Smiselno pa je, da se rezultati volitev preverijo na način, ki se je uveljavil pri lokalnih volitvah v dosedanji praksi, in sicer z ročnim izračunom razdelitve mandatov v občinskem svetu. Ta ročni izračun razdelitve mandatov v Občini X. je, kot izhaja iz gradiva, ki ga je tožena stranka priložila svoji pritožbi, DVK dejansko izračunala na poziv tožene stranke po vročitvi izpodbijane sodbe ter potrdila s svojim sklepom z dne 27. 1. 2012. Podlago za izdajo takšnega sklepa je imela DVK v določbi 40. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV). Ta izračun DVK pa bo morala v ponovnem postopku tožena stranka predočiti tožniku in mu dati možnost, da se izjavi o njem. Le na podlagi vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je mogoče presoditi pravilno uporabo materialnega prava, v tej zadevi uporabo določb ZLS, ki se nanašajo na proporcionalne volitve.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

11. Vrhovno sodišče je delno ugodilo pritožbi in spremenilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1. Pri odmeri stroškov za postopek na prvi stopnji je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu pravilno priznalo stroške v višini 420,00 EUR (350,00 EUR in 20 % DDV). Pri odmeri stroškov pritožbenega postopka pa je Vrhovno sodišče presodilo, da glede na določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo tožniku stroški za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v znesku 225,60 EUR in po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar z 20 % davkom na dodano vrednost skupaj znaša 294,72 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 714,72 EUR.

K III. točki izreka:

12. Ker je tožena stranka s pritožbo le v manjšem delu uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).