Jedro

Ker je bila tožniku v obdobju, za katero mu je bilo kasneje s sodbo delovnega sodišča za nazaj priznano delovno razmerje, že priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, in je s tem že uveljavil pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, mu kljub sodbi, s katero mu je bilo priznano delovno razmerje, lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke, št. ... z dne 6.10.2005, in se tožeči stranki prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 10.5.2001 do 2.08.2004, se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške postopka sama.“ Tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 31.1.2005 in z dne 6.10.2005, in ugotovilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 10.5.2001 do 2.08.2004. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 165,24 EUR v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik od 22.8.2000 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Ker je med trajanjem sodnega postopka in tudi po pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Mariboru tožnik pridobil pravice pri nosilcih socialnih zavarovanj, in sicer iz naslova brezposelnosti in invalidskega zavarovanja, meni, da za to obdobje ni možno vložiti prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi obstoja delovnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno sodbo. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 4.9.2001 v obdobju od 10.5.2001 do 2.08.2004 prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, katerega izplačevanje mu je bilo ustavljeno z odločbo z dne 7.1.2005. Poudarja, da pravice do takšnega nadomestila nimajo osebe, ki so v delovnem razmerju, saj je pogoj za pridobitev te pravice tudi vpis v evidenco brezposelnih oseb. Meni, da ni podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za sporno obdobje na podlagi delovnega razmerja, dokler niso za nazaj s pravnomočnimi odločbami ugotovljene izgube navedenih socialnih pravic. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 211/98, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da delovno razmerje ne obstoji že samo iz razloga, ker je delovno sodišče razveljavilo odločbe delodajalca in ugotovilo, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Pripominja, da iz tožbenih navedb izhaja, da sodba Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 445/2000 z dne 23.5.2001, ni bila izvršena, saj delodajalec tožniku delovne dobe ni vpisal v delovno knjižico in niso bili odvedeni prispevki. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da je bil tožnik od 22.8.2000 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da delovno razmerje med njim in njegovim delodajalcem ni nastalo, ker pravnomočna sodba glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni bila izvršena, pri čemer ta okoliščina ni nastopila zaradi odgovornosti tožnika, ki zaradi tega ne more biti prikrajšan v svojih pravicah. Sporno v tem postopku je po njegovem mnenju, ali je pravnomočna sodba podlaga, na kateri je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca, pri čemer tako iz materialnega prava, kot iz sodne prakse izhaja, da je s takšno sodbo vzpostavljeno pravno razmerje, ki predstavlja podlago za zavarovanje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo na podlagi zmotne presoje listin v sodnem in upravnem spisu, katere je vpogledalo in preučilo v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno presodilo odločbo toženca z dne 4.9.2001, ko je menilo, da ni pomembna za odločitev v tej zadevi.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. prenehalo dne 9.8.2000. Tožnik je kot brezposelna oseba od dne 10.8.2000 do dne 9.5.2001 prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo in je bil v tem obdobju tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z odločbo toženca z dne 4.9.2001 je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do zaposlitve oziroma razporeditve na drugo ustrezno delo, priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od dne 10.5.2001 dalje v znesku 61.657,16 SIT na mesec. S sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 445/2000 z dne 23.5.2001, sta bila kot nezakonita razveljavljena nedatirani ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja ter dopis Komisije za vloge in pritožbe z dne 1.9.2000 ter ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri A. d.o.o. ni prenehalo dne 9.8.2000 in traja še naprej, in je bil tožnik reintegriran v delovno razmerje. Dne 3.8.2004 je tožnik z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 29.09.2004 po tem, ko mu je delodajalec A. d.o.o. redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, uveljavil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je prejemal vse do 02.05.2005. Iz tega razloga je bila z odločbo toženca z dne 7.1.2005 tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo z dnem 2.8.2004 ukinjena, z odločbo toženca z dne 14.06.2005 pa mu je bila ponovno priznana od dne 3.5.2005 dalje, v znesku 77.818,14 SIT na mesec. Z odločbo toženca z dne 31.1.2005 je bilo na podlagi tožnikove zahteve z dne 17.9.2004 odločeno, da nima lastnosti zavarovanca od 10.5.2001 do 2.8.2004 iz naslova delovnega razmerja. Pritožba tožnika je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 6.10.2005, s katero je bila odpravljena odločba z dne 31.1.2005 in je bila zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca od 9.8.2000 do 2.8.2004 iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d.o.o. zavrnjena. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju s tožencem postavilo na stališče, da je za priznanje lastnosti zavarovanca v spornem obdobju od 10.5.2001 do 2.8.2004 podana podlaga v pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 445/2000 z dne 23.5.2001, kar je po stališču pritožbenega sodišča zmotno. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je tožnik pri tožencu kot nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami že pridobil pravice, zato po stališču pritožbenega sodišča, ki je bilo zavzeto že v sodbi, opr. št. Psp 162/2007 z dne 23.1.2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2998/2005 z dne 21.11.2006, ni podlage, da bi se tožniku v času spornega obdobja ugotovila lastnost zavarovanca.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 – v nadaljevanju: ZMEPIZ) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1). ZMEPIZ v 49. členu določa primere, v katerih se lastnost zavarovanca ugotavlja na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnost, in sicer če prijava v zavarovanje ni bila vložena, vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje; če je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje ali pa če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Po 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, pri čemer ZPIZ-1 v 13. in naslednjih členih določa tudi podlage obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 445/2000 z dne 23.05.2001, je bilo sicer ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje z delodajalcem A. d.o.o. dne 9.8.2000 ni prenehalo in še traja, vendar je pri presoji konkretnega primera potrebno upoštevati, da je bila tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 4.9.2001 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od dne 10.5.2001. Z odločbo toženca z dne 7.1.2005 mu je bilo izplačevanje nadomestila plače ustavljeno z dnem 2.8.2004. Tožnik je ravno v obdobju, za katerega uveljavlja lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Pred spornim obdobjem je od 10.8.2000 do 9.5.2001 prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, zato je bil v tem obdobju tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer na podlagi določbe 22. člena ZPIZ-1, po kateri so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Kot že rečeno pa je bila nato od dne 10.5.2001 dalje tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo toženca priznana pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo skladno z določbo 124. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki je določala, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katerega je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo je prijava v evidenci brezposelnih oseb, v katero mora biti zavarovanec vpisan ves čas prejemanja tega nadomestila. Status brezposelne osebe in status osebe v delovnem razmerju pa se medsebojno izključujeta. Tožnik tako ne more biti brezposelna oseba in prejemati nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo ter biti hkrati v istem obdobju tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot delavec v delovnem razmerju po 13. členu ZPIZ-1. Prav tako tožnik za obdobje, v katerem mu je bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, in je s tem že uveljavil pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja, ne more hkrati uveljavljati še pokojninske dobe na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker v času prejemanja navedenega nadomestila tudi ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Tožnik bi se lahko kot oseba, ki je vpisana v evidenco brezposelnih oseb, v spornem obdobju prostovoljno vključil v obvezno pokojninsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1, za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa ni podlage v določbah ZPIZ-1 in ZMEPIZ.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca in spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 6.10.2005 in se tožniku prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 10.5.2001 do 2.8.2004 na podlagi delovnega razmerja pri A. d.o.o. Hkrati je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik, ki s tožbenim zahtevkom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je štelo odgovor na pritožbo za nepotreben, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.