Jedro

Priznanje in izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe.

Podlaga za obvezno zavarovanje je delovno razmerje, ki je bilo tudi za čas prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo vzpostavljeno s pravnomočno sodno odločbo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 960819 z dne 31. 1. 2005 in z dne 6. 10. 2005. Ugotovilo je, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 10. 5. 2001 do 2. 8. 2004, ker v tem obdobju ni bil zavarovan na nobeni drugi podlagi, s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 445/2000 pa je bilo ugotovljeno, da je v delovnem razmerju tudi po 9. 8. 2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 10. 5. 2001 do 2. 8. 2004 zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da se status brezposelne osebe in status osebe v delovnem razmerju medsebojno izključujeta. V obdobju, za katerega tožnik vtožuje ugotovitev lastnosti zavarovanca, mu je bila s pravnomočno odločbo tožene stranke priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Pogoj za priznanje te pravice je prijava v evidenci brezposelnih oseb, v katero mora biti zavarovanec vpisan ves čas prejemanja tega nadomestila.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil zavarovan od 10. 8. 2000 do 9. 5. 2001 na podlagi določbe 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), in da mu je bila od 10. 5. 2001 z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Meni, da je istočasno izpolnjeval pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po dveh pravnih podlagah – kot brezposelna oseba ter iz delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, zato bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati določilo 25. člena ZPIZ-1. V skladu s tem zakonskim določilom bi moral biti obvezno zavarovan po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bil vključen v zavarovanje. Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pridobil status zavarovanca iz delovnega razmerja, ki mu tudi za čas čakanja na drugo ustrezno delo zagotavlja pokojninsko dobo na podlagi obveznega zavarovanja iz delovnega razmerja. Zato predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 445/2000 z dne 23. 5. 2001 ugotovljeno, da je tožniku pri delodajalcu A. d.o.o. dne 9. 8. 2000 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ki od tedaj dalje še traja. Od 9. 8. 2000 do 9. 5. 2001 je kot brezposelna oseba prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Z dnem 10. 5. 2001 je bila tožniku s pravnomočno odločbo tožene stranke priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo na podlagi 124. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), ki ga je prejemal do 2. 8. 2004, ko mu je pri delodajalcu ponovno prenehalo delovno razmerje. V času prejemanja nadomestila ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Zato je potem, ko je uspel v delovnem sporu, zahteval ugotovitev lastnosti zavarovanca za ta čas na podlagi delovnega razmerja.

9. Delovno razmerje je po 13. členu ZPIZ-1 pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Na podlagi tega pravnega razmerja v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPIZ-1 nastane zavarovalno razmerje. Lastnost zavarovanca ima po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 82/2000) vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (prvi odstavek 46. člena ZMEPIZ). Za tožnika je bil dolžan na podlagi prvega odstavka 23. člena ZMEPIZ vložiti prijavo delodajalec, ki je po določbi prvega odstavka 26. člena ZMEPIZ dolžan med drugim vložiti: prijavo v zavarovanje za vsakega novega zaposlenega delavca, odjavo iz zavarovanja za vsakega delavca, ki mu preneha delovno razmerje in prijavo sprememb med zavarovanjem za vsakega delavca. Ker delodajalec očitno ni vložil (ponovne) prijave v zavarovanje, je tožnik na podlagi prvega odstavka 50. člena ZMEPIZ predlagal, da se uvede postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca; obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se po prvi alineji 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Delovno razmerje kot podlaga za zavarovalno razmerje je bilo v obdobju od 10. 5. 2001 do 2. 8. 2004 vzpostavljeno s pravnomočno sodbo in tožnik v tem času, kot sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje, ni bil obvezno zavarovan na nobeni drugi podlagi.

10. Revizija se zato zmotno sklicuje na določbo 25. člena ZPIZ-1, ki naj bi ga po njenem mnenju morala upoštevati tožena stranka oziroma sodišče druge stopnje. V obdobju od 10. 5. 2001 do 2. 8. 2004 namreč nista obstajali dve pravni podlagi za vključitev v obvezno zavarovanje, ampak le ena. Tožnik je bil vključen v zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 le do 9. 5. 2001, od tega dne dalje pa ne. Po določbi 22. člena ZPIZ-1 so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Brezposelne osebe (invalidi II. ali III. kategorije), ki jim je priznano in izplačano nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, po tej določbi niso vključene v obvezno zavarovanje. Tudi iz drugih zakonskih določb ne izhaja, da bi bilo priznanje in izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 249/2006 z dne 29. 5. 2007. Zato pravnomočna odločba tožene stranke o priznanju nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, četudi je bil pogoj za pridobitev te pravice tožnikov status brezposelne osebe, ne vpliva na tožnikovo pravico do uveljavitve lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja.

11. Tožnik v času prejemanja nadomestila ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, drži pa, da bi se v tem času lahko prostovoljno vključil v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Vendar pa tudi to, da prostovoljne vključitve ni bilo, ne vpliva na njegovo pravico, da zahteva ugotovitev lastnosti zavarovanca za čas, ko ni bil zavarovan na nobeni podlagi (imel pa je status brezposelne osebe), če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je v tem času pravna podlaga obstajala, prijave v zavarovanje pa ni bilo. Zato je tožena stranka neupravičeno zavrnila tožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja v navedenem obdobju.

12. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.