Jedro

Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to v obravnavnem primeru, ko tožnik ni navedel, da je njegova žena imetnica varčevalnega računa, odprtega 22. 7. 2013, kar je ugotovil šele upravni organ po vpogledu v bančni promet tožnika in njegove družine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I K 15998/2010. Hkrati je odločil, da tožnik šest mesecev od 29. 5. 2014 dalje ne more vložiti nove prošnje za dodelitev BPP.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik 7. 4. 2014 vložil prošnjo za dodelitev BPP in v njej med drugim navedel, da njegova žena A.A. nima prihrankov. Organ je na podlagi dostopnih baz podatkov preveril v prošnji navedene podatke in ugotovil, da ima tožnikova žena pri … d.d. poleg rednega računa odprta še dva varčevalna računa s stanjem 375,00 EUR in 25,00 EUR prihrankov. Ker se podatki glede imetništva računov, ki jih je tožnik navedel v prošnji, razlikujejo od podatkov, ki jih je iz uradnih evidenc pridobil organ za BPP, je ta v skladu z 20. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločil tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je sicer na poziv organa, naj v postavljenem roku pojasni neskladja med izjavo na obrazcu prošnje in podatki iz uradnih evidenc, v dopolnitvi vloge z dne 23. 5. 2014 navedel, da je bil drugi varčevalni račun odprt šele 28. 4. 2014, torej po vložitvi prošnje za BPP, kar je organ tudi upošteval, vendar pa ni mogel slediti tožnikovi izjavi, da je bil prvi račun odprt ob najemu posojila, ki da naj bi bil pogojevan z odprtjem varčevalnega računa in da je tudi ta namenjen za poplačilo posojila. Organ pojasnjuje, da je bil po podatkih banke ta varčevalni račun „sklenjen“ 22. 7. 2013, posojilo pa 20. 12. 2013, s prihranki s tega računa pa bosta tožnik in njegova žena prosto razpolagala, saj bodo nakazani na osebni račun. Zato organ meni, da tožnik očitno ne želi predstaviti celostne slike dohodkovnega in premoženjskega statusa svoje družine.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v svoji vlogi z dne 23. 5. 2014 pojasnil obstoj obeh varčevalnih računov in tudi denarna sredstva na njih. Izpodbijana odločitev naj bi bila nezakonita in napačna, ker organ za BPP pri odločanju ni upošteval prvotne vloge in njene dopolnitve. Navaja, da dejanskega premoženjskega stanja ni prikril namenoma, saj sredstva na varčevalnem računu, ki je bil odprt že ob vložitvi vloge, niso aktivna oz. jih z ženo ne moreta „koristiti“ do 22. 8 2014. Zato teh denarnih sredstev ni štel kot premoženja, s katerim lahko poravna odvetniške stroške. Tudi 22. 8. 2014, ko se bodo sredstva sprostila, bo ta znesek le 450,00 EUR, kar ne spreminja dejstva, da izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP. Zato tožnik glede na okoliščine konkretnega primera meni, da ukrep toženke ni nujen in sorazmeren. Tožnik se tudi sprašuje, kakšen je smisel poziva na odpravo pomanjkljivosti, če organ te odprave ne upošteva. Organ za BPP mu je sicer dal možnost, da se izjavi o spornih okoliščinah, vendar njegove dopolnitve in pojasnil ni upošteval. Meni, da bi mu glede na njegov finančni položaj in finančni položaj njegove žene BPP morala biti odobrena. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je organ za BPP zakonito zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev BPP, ker tožnik ni navedel vseh relevantnih podatkov glede premoženja. V skladu z 20. členom ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek). Pristojni organ pa podatke pridobi po uradni dolžnosti iz uradnih in drugih predpisanih evidenc (drugi odstavek). Če je prosilec v (navedeni) izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP izda o tem odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek).

Iz omenjenih določb izhaja, da je za točnost podatkov o premoženjskem stanju odgovoren prosilec, da pa je organ dolžan preveriti in opraviti presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012).

Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to v obravnavnem primeru, ko tožnik ni navedel, da je njegova žena imetnica varčevalnega računa, odprtega 22. 7. 2013, kar je ugotovil šele upravni organ po vpogledu v bančni promet tožnika in njegove družine. Ugotovitvi, da je bila njegova žena imetnica tega varčevalnega računa, pa tožnik ne oporeka, niti ne oporeka ugotovitvi, da je ta podatek v vlogi za dodelitev BPP zamolčal. Meni sicer, da bi organ moral upoštevati tudi njegovo dopolnitev vloge, ki jo je organu za BPP poslal na njegov poziv, vendar sodišče temu stališču ne more slediti.

Ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne iz upravnih spisov ne izhaja, da je tožnik vložil formalno nepopolno vlogo, dopolnjevanje podatkov o premoženjem stanju prosilca in njegove družine pa ne pomeni odpravljanja formalne pomanjkljivosti vloge (prvi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Je pa bil organ za BPP po ugotovitvah neskladij med podatki, ki jih je tožnik navedel v izjavi, in podatki iz uradnih evidenc, tožniku dolžan dati možnost, da se o njih izjavi (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP), to zahtevo pa je organ s pozivom z dne 14. 5. 2014 (ki ga je sicer nepravilno poimenoval kot poziv na odpravo pomanjkljivosti) tudi izpolnil. Smisel poziva organa za BPP je torej v tem, da lahko tožnik ugotovitvam organa ugovarja in za svoje trditve predloži dokaze, kar je glede drugega varčevalnega računa tudi storil, organ za BPP pa je v tem delu ugovoru tudi sledil. Vendar tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi za sprejem izpodbijane odločitve zadostuje že to, da tožnik ni prijavil varčevalnega računa, sklenjenega 22. 7. 2013 (kar ni sporno). Organ za BPP je namreč pojasnil, da ne more slediti tožnikovi izjavi, da je banka odobritev posojila pogojevala s „sklenitvijo“ tega (tj. prvega) varčevalnega računa, saj je bil ta odprt 22. 7. 2013, posojilo pa 20. 12. 2013, tožnik in njegova žena pa bosta po poteku roka s prihranki prosto razpolagala. Tudi tem ugotovitvam tožnik v tožbi ne nasprotuje.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da bo na varčevalnem računu privarčevanih le 450,00 EUR in da ta znesek ne bi vplival na njegovo pravico, sodišče pojasnjuje, da iz prej opisane zakonske ureditve izhaja, da prosilci za BPP ne morejo sami presojati, ali je smotrno določen podatek o premoženju vpisati v prošnjo za BPP ali ne, temveč so dolžni navesti vse svoje premoženje in premoženje družinskih članov, presojo o upravičenosti do BPP glede na to premoženje pa bo opravil organ.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.