Jedro

Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revidentu, da je treba tudi 20. člen ZBPP razlagati tako, da omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v primerih, ko je opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu posledica opravičljivega spregleda prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za brezplačno pravno pomoč ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenost pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim, itd. Vendar pa je prosilec glede na 20. člen ZBPP te okoliščine dolžan po pozivu tožene stranke utemeljiti in izkazati, kar pa v danem primeru ni bilo podano, kot to izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 964/2014 z dne 29. 5. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku ter odločila, da tožnik šest mesecev od 29. 5. 2014 dalje ne more vložiti nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka zakonito zavrnila vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker tožnik ni navedel vseh relevantnih podatkov glede premoženja. Iz 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izhaja, da je za točnost podatkov o premoženjskem stanju odgovoren prosilec, tožena stranka pa je dolžna preveriti in opraviti presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni. Na navedbe tožnika, da je po pozivu tožene stranke pravilno odpravil pomanjkljivosti vloge, pa sodišče prve stopnje odgovarja, da je smisel poziva tožene stranke (organa za brezplačno pravno pomoč) v tem, da lahko tožnik ugotovitvam organa ugovarja in predloži za to potrebne dokaze. V obravnavanem primeru pa je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik ni prijavil varčevalnega računa in da je s tem kršil svojo obveznost po 20. členu ZBPP, prosilci za brezplačno pravno pomoč pa ne morejo sami presojati, ali je smotrno določen podatek o premoženju (glede na njegovo višino) vpisati v prošnjo za brezplačno pravno pomoč ali ne.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo in utemeljuje njeno dovoljenost po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede pomembnih pravnih vprašanj navaja vprašanje zakonitosti in ustavnosti postopanja tožene stranke v primeru poziva na odpravo pomanjkljivosti vloge ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Revident tudi utemeljuje, da ima odločitev tožene stranke zanj zelo hude življenjske posledice, saj je nezaposlen in brez sredstev za preživljanje, zoper revidenta je uveden kazenski postopek, v katerem mu grozita zaporna kazen 8 let in denarna kazen 2.500 EUR, zato pomoč pravnega strokovnjaka nujno potrebuje.

4. Revident glede utemeljenosti revizije navaja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu oziroma, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako npr. Ustavno sodišče RS v sklepih št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. V skladu s 85. členom ZUS-1 presoja Vrhovno sodišče v reviziji sodbe Upravnega sodišča, ali je Upravno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter ali je zmotno uporabilo materialno pravo. Samo iz navedenih razlogov lahko skladno z zakonom sodbo Upravnega sodišča razveljavi oziroma spremeni (93. in 94. člen ZUS-1). Pomembno pravno vprašanje, ki naj bi utemeljilo dovoljenost revizije, se mora zato nanašati na pravno vprašanje iz navedenega zakonsko določenega obsega presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Le v tem okviru bo revident z ustrezno odločitvijo o pomembnem pravnem vprašanju in posledičnim uspehom v revizijskem postopku lahko dosegel izboljšanje svojega pravnega položaja.

9. Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, niso vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo dovolilo in vsebinsko obravnavalo(1) .

10. Revident v svoji reviziji kot pomembna pravna vprašanja navaja le vprašanja, ki se nanašajo na postopanje tožene stranke v upravnem postopku: kako ravnati v primeru poziva na odpravo pomanjkljivosti, ravnanje z nepopolno in nerazumljivo vlogo, itd. Pri tem pa revident ne navede, v čem naj bi bila navedena pravna vprašanja povezana s pomembnimi pravnimi vprašanji, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava ali postopka v upravnem sporu (po ZUS-1) in torej na njihovi podlagi revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

11. ZUS-1 določa v 3. točki drugega odstavka 83. člena, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident posledic zavrnitve prošnje za brezplačno pravno pomoč v povezavi s svojimi premoženjskim stanjem ni izkazal. Glede na podatke iz spisa pa je razvidno, da je bil zoper revidenta uveden kazenski postopek, v katerem se mu lahko izreče visoka zaporna kazen. V obravnavanem primeru sodni postopek že teče po uradni dolžnosti in ne glede na siceršnjo voljo revidenta, ki ima pravico in dolžnost, da v tem kazenskem postopku sodeluje. V kazenskih postopkih pa je pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, saj je obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije poudarja, da je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka(2). S tega vidika bi bila glede na okoliščine in višino zagrožene kazni v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do brezplačne pravne pomoči zagovornika v kazenskem postopku zelo huda posledica za revidenta, zato je revizija dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo je Vrhovno sodišče obravnavalo po vsebini.

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

14. Revident v reviziji kot razloge za utemeljenost revizije obsežno navaja kršitve postopkovnih določb, ki se nanašajo na odločanje tožene stranke v postopku obravnavanja njegove prošnje za brezplačno pravno pomoč, še posebej v povezavi z možnostjo dopolnjevanja vloge prosilca za pravno pomoč po pozivu tožene stranke. Navedenih kršitev pa revizijsko sodišče kot navedeno glede na 85. člen ZUS-1 v postopku z revizijo ne presoja, o njih pa se je že izreklo v svoji pravnomočni sodbi sodišče prve stopnje.

15. Kot materialnopravna podlaga za odločitev tožene stranke ter sodišča prve stopnje je bil uporabljen peti odstavek 20. člena ZBPP, ki je v času odločanja tožene stranke določal, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Revident razlagi navedene določbe ZBPP, ki je vodila do zavrnitve njegove prošnje za brezplačno pravno pomoč, očita, da je ozka in v nasprotju z namenom instituta brezplačne pravne pomoči ter načelom prava neuke stranke. Revident navaja, da je nedvomno želel pri izpolnjevanju obrazca predočiti državi svoje resnično premoženjsko stanje, saj je vsakemu prosilcu jasno, da država razpolaga z evidencami, ki vsako prikrivanje z lahkoto zaznajo. Glede na ravnanje revidenta v konkretnem primeru pa je ob upoštevanju okoliščin njegova zmota pri izpolnjevanju obrazca razumljiva in nedvomno opravičljiva.

16. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident opustil svojo dolžnost navedbe pravilnih in resničnih podatkov v prošnji oziroma pisni izjavi na obrazcu ob prošnji za brezplačno pravno pomoč in sicer navedbe varčevalnega računa žene s prihranki v znesku 450 EUR.

17. Ureditev 20. člena ZBPP je v času odločanja tožene stranke izhajala iz odgovornosti prosilcev za brezplačno pravno pomoč za pravilno in popolno navajanje relevantnih dejstev v svojih prošnjah in izjavah o premoženjskem stanju. Taka strogost je tudi sledila namenu zakona po pridobitvi ustreznih podatkov za odločanje, saj je naknadno preverjanje pravilnosti navedb s strani organov za brezplačno pravno pomoč bilo namenjeno tudi presoji verodostojnosti same izjave o premoženjskem stanju revidenta. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je bila verodostojnost navedene izjave prosilcev zato postavljena pod vprašaj v celoti, kar je utemeljevalo zavrnitev prošenj za brezplačno pravno pomoč. Kot je Vrhovno sodišče že zapisalo(3) , je za točnost in resničnost podatkov v izjavi odgovoren prosilec. Presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni (s tem pa tudi, ali je šlo za pomoto, zamolčanje oziroma neresnično navajanje teh podatkov), pa v vsakem posameznem primeru na podlagi drugega in tretjega odstavka citiranega člena ZBPP opravlja organ za brezplačno pravno pomoč.

18. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revidentu, da je treba tudi 20. člen ZBPP razlagati tako, da omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v primerih, ko je opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu posledica opravičljivega spregleda prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za brezplačno pravno pomoč ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenost pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim, itd. Vendar pa je prosilec glede na 20. člen ZBPP te okoliščine dolžan po pozivu tožene stranke utemeljiti in izkazati, kar pa v danem primeru ni bilo podano, kot to izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje. Revident se je namreč nesporno zavedal obstoja svojega premoženja, ki ga ni navedel v izjavi, vendar je zmotno mislil, da tega ni bil dolžan navesti. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prosilci za brezplačno pravno pomoč, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.

19. Revident se glede razlage 20. člena ZBPP sklicuje tudi na načelo pomoči prava neuki stranki. Pomoč prava neuki stranki pa ni vezana na razlago materialnega prava, temveč gre za procesno načelo, ki se zagotavlja v postopkih tožene stranke, povezanih s sprejemom in obravnavanjem vloge za brezplačno pravno pomoč (temu je služil tudi za ta namen predpisan obrazec). Revident pa v reviziji ni navedel, da bi mu bila taka možnost pomoči odvzeta ali da je bil z napačnim pravnim pojasnilom tožene stranke v takem postopku zaveden glede vsebine svoje dolžnosti izpolnjevanja vloge. Zato je pravilna in utemeljena razlaga sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki bi opustitev te dolžnosti opravičevale, v obravnavani zadevi niso podane.

20. Revident ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo zatrjevano kršitev pravil postopka, zato ob obravnavi revizije Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka s strani sodišča prve stopnje.

21. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora po uradni dolžnosti, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

22. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena Zakona o pravdne posotpku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1

sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Tako Vrhovno sodišče že npr. v sklepu X Ips 50/2015 z dne 8.7.2015. (2) Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/2004 in OdlUS XIII, 81), 18. točka obrazložitve.

(3) Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012.