Jedro

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. To velja tudi za ugovor zastaranja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S tožbo z dne 28.6.1995 uveljavlja tožnik odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v obratni nesreči dne 12.3.1990. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo opr. št. P 312/95 z dne 9.4.1996 razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za to škodo. Vmesna sodba je postala pravnomočna dne 16.11.1996. V nadaljevanju postopka je tožena stranka glede na ugotovitve izvedenca o trajanju zdravljenja ugovarjala zastaranje. Sodišče je ugovor upoštevalo. Ugotovilo je, da je bilo zdravljenje končano 14 dni po poškodbi, to je 26.3.1990. Tedaj je bil tožniku znan obseg škode in je zato pričelo teči zastaranje njegove terjatve. Tožba je bila vložena po preteku petletnega absolutnega zastaralnega roka. Zato je sodišče ugovor zastaranja upoštevalo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zastaralni rok ni mogel začeti teči tedaj, ko se je tožnik vrnil na delo, saj se je zaradi posledic poškodbe zdravil še po vrnitvi v Slovenijo. Zato ob zaključku zdravljenja obseg škode še ni bil znan. Poudarja, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

Tožena stranka je šele po pravnomočnosti vmesne sodbe ugovarjala zastaranje. Sodišče je bilo na pravnomočno vmesno sodbo vezano in zato ne bi smelo drugače odločiti.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijskih navedb v zvezi z zdravljenjem in ugotavljanjem obsega škode revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker dejanske ugotovitve niso predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Z vmesno sodbo odloči sodišče o podlagi tožbenega zahtevka. V odškodninskem sporu mora v zvezi s tem ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer se z obsegom škode ne ukvarja, mora pa ugotoviti obstoj škode vsaj z veliko stopnjo verjetnosti. O znesku, to je o višini tožbenega zahtevka, pa odloči potem, ko postane vmesna sodba pravnomočna (330. člen ZPP).

Z vmesno sodbo je treba odločiti o vseh ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage tožbenega tahtevka. Pri tem ima poseben pomen ugovor zastaranja. Temu ugovoru ni mogoče ugoditi z vmesno sodbo, kajti utemeljen ugovor zastaranja ima za posledico, da terjatev izgubi sodno varstvo (360. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Zavrnilna sodba pa je vedno končna sodba, medtem ko se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek delno ali v celoti utemeljen po podlagi, ne pa, da ni utemeljen.

Ugovor zastaranja zadeva temelj zahtevka. Če je zastaranje nastopilo in dolžnik to uveljavlja, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Gre torej za vprašanje, ki ne more ostati nerešeno tedaj, ko je o podlagi zahtevka odločeno z vmesno sodbo. Po pravnomočnosti vmesne sodbe je odprto le še vprašanje višine zneska tožbenega zahtevka (drugi odstavek 330. člena ZPP). Zato v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. Tožena stranka bi smela takšne ugovore postaviti najkasneje v pritožbi zoper vmesno sodbo, kasneje pa samo tiste ugovore, ki so nastali po pravnomočnosti vmesne sodbe (n. pr. plačilo dolga). Ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katera je stranka izvedela kasneje, ki pa so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne sodbe, bi lahko uveljavljala le v postopku za obnovo, z vsemi vsebinskimi in časovnimi omejitvami, ki veljajo za ta postopek. Razen v teh primerih pa je v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, v katerem se odloča o znesku tožbenega zahtevka, tožena stranka prekludirana za uveljavljanje vseh ugovorov, ki se tičejo podlage zahtevka. To velja tudi za ugovor zastaranja, ki ne more ostati odprt po pravnomočnosti vmesne sodbe. Vendar pa se prekluzija ugovorov glede temelja nanaša le na zahtevek, na katerega se nanaša vmesna sodba. Učinki pravnomočnosti vmesne sodbe se nanašajo na zahtevek, katerega podlaga je bila predmet odločanja z vmesno sodbo, ne pa tudi na morebitne nove ali spremenjene zahtevke, podane v nadaljevanju postopka.

Prekluzija ugovorov, ki se nanašajo na podlago zahtevka, izhaja prav iz učinka pravnomočnosti vmesne sodbe. Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi izrek te sodbe. V tem obsegu ponovno sojenje ni mogoče (333. člen ZPP).

V obravnavani zadevi sta bila tožena stranka in stranski intervenient s pravnomočnostjo vmesne sodbe prekludirana glede ugovora zastaranja. Ker sta ta ugovor postavila kasneje, po pravnomočnosti vmesne sodbe, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Odločiti bi moralo le še o višini tožbenega zahtevka.

Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili 330. in 333. člen ZPP. To je vplivalo na pravilnost sodbe. Podan je revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče odločilo po prvem odstavku 394. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo treba odločiti o višini zahtevane odškodnine.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP.