Jedro

Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da so se porušeno medsebojno zaupanje oziroma skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek. Materialnopravno zmotna je presoja, da dogodki izpred nekaj let (objava člankov v letu 2011 in 2012) ne vplivajo (več) na odločitev o sodni razvezi. Ni bilo ugotovljeno, da bi se zaupanje ponovno vzpostavilo ali da zaradi poteka časa med strankama ni več napetosti, ravno nasprotno. Da se medsebojni odnos med strankama od tedaj ni izboljšal, da nesoglasja niso izzvenela in da zaupanje še ostaja porušeno, je toženka smiselno ves čas navajala, pri čemer je nazadnje (z vlogo z dne 23. 1. 2017) opozorila na tožničino vlogo z dne 5. 3. 2016, iz katere naj bi to jasno izhajalo.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je sodna razveza nesorazmeren "ukrep" ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je obstoj okoliščin, ki utemeljujejo sodno razvezo soodvisen od dokazanosti kršitve, da okoliščine izpred nekaj let ne vplivajo na odločitev o sodni razvezi in da vsebine ene od vlog, ki je bila sicer dana v pritožbenem postopku zoper eno od v tem sporu razveljavljenih sodb ni mogoče upoštevati, se sodišči do relevantnih okoliščin, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za sodno razvezo, nista vsebinsko opredelili, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi z II. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje (glede odločitve o trajanju delovnega razmerja, reintegraciji in priznanju pravic iz delovnega razmerja) razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje, ki je v tem sporu odločalo že četrtič, je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma), trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do vrnitve nazaj na delo in ji priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 12. 2011 dalje, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če je bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da tožnica ni kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj so okoliščine, v katerih je bil v njeni torbi ob kontrolnem pregledu najden merilec vlage, kazale na verjetnost, da ji ga je v torbo nekdo podtaknil. Predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča ni sledilo z obrazložitvijo, da bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, če bi morala tožnica trpeti posledice nezaposlenosti zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Poleg tega je menilo, da bosta stranki ob reintegraciji sami reševali vprašanje nadaljnje zaposlitve (tudi glede delovnega okolja, v katerem bo tožnica delala).

2. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo soglašalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče dopustiti dokaz z vpogledom v sklep Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) Ptuj z dne 6. 9. 2012, iz katerega izhaja, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali in kdo bi sploh lahko tožnici podtaknil merilec vlage. Do tega sklepa se sodišči nista opredelili, čeprav bi bilo z njim mogoče zavrniti trditev tožnice, da ji je bil merilec podtaknjen. Nadalje navaja, da ne drži, da je tožnica potegnila iz torbe merilec vlage potem, ko je bila ponovna kontrola že opravljena. Postopek druge kontrole namreč tedaj še ni bil zaključen. Pomembno pa je, v kateri fazi je tožnica potegnila iz torbe merilec vlage, s čimer bi se lahko dokazalo, da je samo uprizorila celoten dogodek. Sodišče druge stopnje se v izpodbijani sodbi ni izreklo do bistvenih okoliščin v zvezi s tem. Glede na to, da je bil merilec vlage najden v tožničini torbi, bil pa je last tožene stranke, le ta meni, da je kršitev, in s tem obstoj odpovednega razloga, dokazana. Nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji. Tožena stranka je ves čas postopka navajala številne okoliščine, s katerimi je utemeljevala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Da je ta potrebna, kaže že podredni zahtevek, ki ga je postavila tožnica. Vsi nadaljnji dogodki kažejo na to, da je med strankama porušeno zaupanje oziroma njun medsebojni odnos. Tožnica toženo stranko v medijih prikazuje kot slabega delodajalca; označuje jo kot problematično podjetje, ki na zaposlene izvaja pritiske, mobing, žalitve in tepta človeško dostojanstvo; očita ji diskrimatorno ravnanje, šikaniranje na delovnem mestu, zoper delavko H. R. je vložila kazensko ovadbo (ki je bila sicer zavržena) itd. Tožena stranka si ne predstavlja nadaljnjega sodelovanja z delavcem, ki ima do delodajalca tako negativen odnos. Sodišče je že v sojenju leta 2012 odločilo o sodni razvezi, zato je nerazumljivo, da se je sedaj odločilo drugače. Okoliščine so enake kot takrat. Res je od odpovedi minilo več let, vendar je bila tožena stranka ves čas trajanja spora deležna hudih očitkov s tožničine strani. Delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja ne more biti odločilna, pač pa je treba upoštevati in tehtati okoliščine in interese na strani obeh strank.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za vpogled v sklep ODT Ptuj z dne 6. 9. 2012 in do tega sklepa ni zavzelo stališča. Kot navaja revizija, je ODT v tem postopku zaključilo, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali in kdo sploh bi lahko tožnici podtaknil merilec vlage. Ni pa zaključilo, da ji merilca vlage nihče ni podtaknil (le v tem primeru bi bil dokaz relevanten). Sodišče prve stopnje je svojo presojo, ki se ji je pridružilo sodišče druge stopnje, utemeljilo s celovito oceno izpovedi zaslišanih prič. Pojasnilo je, da sama reakcija tožnice ob drugem kontrolnem pregledu kot tudi okoliščine, v katerih je bil drugi kontrolni pregled opravljen, kaže na to, da tožnica ni vedela, da ima v nahrbtniku merilec vlage in na realno možnost, da ji je merilec v torbo nekdo podtaknil. Zato dejstvo, kaj je ODT ugotovilo s sklepom z dne 6. 9. 2012, ni bilo odločilno, kar posledično pomeni, da ni podana kršitev, ker sodišče dokaza z vpogledom vanj ni izvedlo in se do njega ni izrecno opredelilo.

8. Tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka jo uveljavlja smiselno (ko očita, da zaradi določenih pomanjkljivosti sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti), čeprav formalno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (brez navedbe v zvezi s katero drugo določbo ZPP). Pomanjkljivost naj bi bila v tem, da je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo) merilec vlage potegnila iz torbe, ko je bil kontrolni pregled že končan, medtem ko naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo, da kontrolni pregled takrat še ni bil zaključen. Okoliščina, ali je tožnica potegnila merilec vlage iz torbe v fazi nedokončanega drugega kontrolnega pregleda ali po tem, ko je bil kontrolni pregled že opravljen, ni odločilna. To je poudarilo tudi sodišče druge stopnje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da varnostnik A. P. od tožnice ni zahteval ponovnega pregleda torbe, izpovedal pa je celo, da tega namena ni imel. Sicer pa sodišče presoje ni oprlo le na dejstvo, kdaj je tožnica iz torbe potegnila merilec vlage. Navedlo je še številne druge okoliščine, ki nakazujejo, da je bil merilec vlage tožnici v torbo podtaknjen. S tem je posredno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe o tem, da je tožnica uprizorila dogodek. Tudi, če je merilec vlage potegnila iz torbe, ko kontrola še ni bila zaključena, to ne bi zadoščalo za zaključek, da je dogodek uprizorila.

9. Materialno pravo glede obstoja odpovednega razloga ni zmotno uporabljeno, zmotno pa je uporabljeno glede predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

10. Na dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je v skladu z 8. členom ZPP tudi ustrezno ocenilo, sodišče druge stopnje pa ga je sprejelo, je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljeno je bilo, da je bila pri toženi stranki 22. 11. 2011 opravljena kontrola ob izhodu delavk iz enote (konkretno sta bili v skupini s tožnico v avtomobilu, ki ga je pregledoval varnostnik, še A. K. in D. S.), pri čemer je ob drugem poskusu - prvič je samo na hitro pogledal torbo D. S. in tožničin nahrbtnik - varnostnik A. P. v tožničinem nahrbtniku našel merilec vlage, oziroma ga je iz nahrbtnika vzela sama. Ponovni pregled vozila oziroma torb navedenih delavk je opravil, ker je bil po telefonu opozorjen, da pregleda ni dobro opravil, da ene od torb ni pregledal. Merilec vlage so sicer tega dne delavke preizkušale ob prisotnosti V. C., ki je preverjal, ali ga znajo uporabljati. Po končanem preverjanju je merilec ostal na mizi v delovnem prostoru, do katerega je imel dostop vsakdo. Prav tako je imel vsakdo dostop do tožničine mize, kjer je imela v nezaklenjenem predalu spravljen nahrbtnik. Tožnica se ni nahajala v tem prostoru ves čas, ampak je za nekaj časa odšla v garderobo.

11. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno vztraja, da je odpoved zakonita, ker je bil v tožničinem nahrbtniku najden merilec vlage, to je predmet, ki je last tožene stranke. Samo dejstvo, da je bil merilec v tožničinem nahrbtniku, ni dokaz, da si ga je tožnica protipravno prilastila. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v času sporne odpovedi, je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ob okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje in ki kažejo na to, da obstaja realna možnost, da je tožnici merilec vlage v nahrbtnik nekdo podtaknil, saj sta se tako merilec vlage kot nahrbtnik nahajala na mestu, do katerega je imel dostop vsakdo, tožnica pa ni bila ves čas v prostoru, v katerem je imela nahrbtnik, zlasti pa na takšno realno možnost nakazujejo okoliščine, v katerih je bil opravljen drugi kontrolni pregled, je utemeljena presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnici očitana kršitev ni dokazana. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu revizijo zavrnilo.

12. Utemeljeno pa revizija nasprotuje odločitvi o reintegraciji tožnice. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da odločitev, po kateri bi nič kriva delavka trpela posledice nezaposlenosti, ki so nastale zgolj z nezakonitim ravnanjem delodajalca, ni v skladu z načelom sorazmernosti. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ki ga ureja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji)1 je predvideno z zakonom prav za primer, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa kljub temu okoliščine in interesi obeh strank kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče2. Prav tako je zmoten materialnopravni zaključek, da porušeno zaupanje ni izkazano, ker tožnici tatvina ni bila dokazana. Relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi3 in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne.

13. Sodišče druge stopnje se do teh stališč sodišča prve stopnje ni izrecno opredelilo, je pa sprejelo razloge sodišča prve stopnje kot pravilne, jasne in razumljive, kljub temu, da je toženka navajala številne okoliščine, ki naj bi kazale na porušeno medsebojno zaupanje, vendar pa jih sodišče ni štelo za pomembne. Utemeljeno sicer kot odločilne ni štelo okoliščine, da je tožnica sama postavila podredni zahtevek za sodno razvezo. Že to, da je postavila zahtevek podredno (kar je ob predlogu toženke morala storiti že zaradi datuma, do katerega naj se določi trajanje delovnega razmerja, in zaradi denarnega povračila) pomeni, da se njen primarni zahtevek glasi na reintegracijo. Sodišče tudi ni bilo vezano na razloge, s katerimi je utemeljevalo razvezo pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 s sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena. Tudi izvida z dne 29. 11.2016 ni mogoče šteti kot okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, saj kaže le na to, da je tožnica zaradi ravnanja delodajalca prizadeta.

14. Neutemeljeno pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da so se porušeno medsebojno zaupanje oziroma skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek. Materialnopravno zmotna je presoja, da dogodki izpred nekaj let (objava člankov v letu 2011 in 2012) ne vplivajo (več) na odločitev o sodni razvezi. Ni bilo ugotovljeno, da bi se zaupanje ponovno vzpostavilo ali da zaradi poteka časa med strankama ni več napetosti. Ravno nasprotno. Da se medsebojni odnos med strankama od tedaj ni izboljšal, da nesoglasja niso izzvenela in da zaupanje ostaja porušeno, je toženka smiselno ves čas navajala, pri čemer je nazadnje (z vlogo z dne 23. 1. 2017) opozorila na tožničino vlogo z dne 5. 3. 2016, iz katere naj bi to jasno izhajalo. Sodišče je sklicevanje na to vlogo neutemeljeno zavrnilo z navedbo, da je bila dana v postopku odločanja o pritožbi zoper eno od prejšnjih (razveljavljenih) sodb v tem sporu (gre za prošnjo za prednostno obravnavo z dodatnimi pojasnili k pritožbi, list. št. 457 - 460) in tudi prepozna. Ali je bila pravočasna, da bi jo sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku lahko upoštevalo, ni pomembno. Ker je bila poslana sodišču po poteku pritožbenega roka, je sodišče ob reševanju pritožbe ni moglo upoštevati, kar pa ne pomeni, da te vloge sodišče ni moglo upoštevati v nadaljnjem postopku kot okoliščino, ki bi dokazovala še nadaljnje nezaupanje in še vedno porušene medsebojne odnose.

15. Ker se zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je sodna razveza nesorazmeren „ukrep“ ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je obstoj okoliščin, ki utemeljujejo sodno razvezo soodvisen od dokazanosti kršitve, da okoliščine izpred nekaj let ne vplivajo na odločitev o sodni razvezi in da vsebine ene od tožničinih vlog, ki je bila sicer dana v pritožbenem postopku zoper eno od v tem sporu razveljavljenih sodb, ni mogoče upoštevati, sodišči do relevantnih okoliščin, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za sodno razvezo, nista vsebinsko opredelili, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v delu, ki se nanaša na reintegracijo, trajanje delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku dopolni dejansko stanje in v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči ponovno zavzame stališče do navedb in dokazov strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je treba uporabiti zakon, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, ne glede na to, da je bila odpoved podana v času veljavnosti prejšnjega ZDR. 2 Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač. 3 Prim. sodbo VS RS VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016.