Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage, z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 še traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico v 15 dneh pozove nazaj na delo, ji za čas od 21. 12. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, in ji za čas od 21. 12. 2011 do dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec obračuna bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, od mesečnih bruto zneskov obračuna in plača davke in prispevke, tožnici pa izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 2.244,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 115/2013, v katerem je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da mora sodišče upoštevati nesporno dejstvo, da je bil v tožničinem nahrbtniku, kjer mu ni bilo mesto, ob kontroli ob izhodu iz tovarne najden merilec vlage, last tožene stranke. Zavzelo je stališče, da je dokazno breme za trditev, da je bil merilec vlage podtaknjen, na tožnici, sodišče pa mora ugotoviti, ali obstaja realna možnost, da ji je nekdo merilec podtaknil. Tožena stranka je v zvezi s tem v postopku predložila sklep ODT A. z dne 6. 9. 2012 in predlagala vpogled v spis pri ODT A. opr. št. KT (0) 216/12/SE-sš in navedla, da Okrožno državno tožilstvo A. ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali in kdo naj bi tožnici podtaknil merilec. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za vpogled v navedeni spis zavrnilo in zaključilo, da obstaja utemeljena verjetnost, da je tožnici merilec v torbico nastavil nekdo drug. Tak zaključek sodišče prve stopnje je tudi glede na sklep ODT A., o katerem se sodišče prve stopnje ni izreklo, napačen. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica merilec pokazala (vzela iz torbice in ga vrgla ven) po tistem, ko je bila ponovna kontrola že opravljena, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje namreč ne povzame bistvenega dela izpovedi B.B., da je tožnica odkrila merilec v tistem trenutku, ko ji je varnostnik rekel, naj še enkrat pokaže torbico. Tudi C.C. je potrdila, da je B.B. rekel, da se bodo še enkrat pregledale torbice, da se je najprej pogledalo v torbico D.D. in v tistem trenutku je tožnica izvlekla merilec. Iz izpovedi prič bi bilo tako treba zaključiti, da postopek kontrole še ni bil zaključen. Tožnica merilca tudi ni našla sama, ampak v trenutku, ko ji je varnostnik rekel, naj pokaže torbico. Zgodba z jabolkom je izmišljena. Nemogoče je, da tožnica v nahrbtniku merilca glede na težo ne bi zaznala. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita že zato, ker je tožnica v svojem nahrbtniku imela merilnik, last tožene stranke. Ob zapuščanju prostorov tožene stranke bi bila dolžna preveriti, kaj ima v torbici. Izpodbija tudi odločitev o reintegraciji in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do obsežnih navedb, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem podala v pripravljalni vlogi v zadnjem ponovljenem postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica je sama podala zahtevek za sodno razvezo. Tožena stranka je kot razlog za sodno razvezo navedla, da med strankama ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, in sicer zaradi vsebine tega spora, zato ker tožnica toženi stranki očita, da ji je nekdo podtaknil merilec, tožena stranka pa tožnici, da ga je nezakonito odtujila, zato ker iz izvida z dne 29. 11. 2016 izhaja, da je tožnica močno prizadeta zaradi odnosa delodajalca do nje, vztraja pa, da bi šla nazaj na delo, čeprav se zaveda vseh možnih obremenitev in napetosti ob tem, zato ker je tožena stranka v letu 2016 odpovedala pogodbe o zaposlitvi 242 zaposlenim in zaradi navajanj tožnice v njeni vlogi z dne 5. 3. 2016. V obdobju zdravstvene nezmožnosti je tožnica intenzivno kontaktirala z Inšpektoratom RS za delo OE E.. Ravnanja tožnice, tudi naznanitev kaznivega dejanja F.F., kažejo na izrazito negativno uperjenost proti delodajalcu. Porušeno razmerje med strankama se je kazalo tudi že pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je večkrat poskušala spore rešiti po mirni poti, vendar tožnica za to ni pokazala interesa. To, da tožnica očita toženi stranki, da ji je nekdo podtaknil merilec in da je tožena stranka vnaprej pripravila celoten dogodek samo zato, da bi ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je tako resen očitek, da med pravdnima strankama zaupanje ni več mogoče. Že s sodbo Pd 14/2012 je bilo ugotovljeno, da reintegracija ni možna, pritožbeno sodišče pa je to odločitev v sodbi opr. št. Pdp 1205/2012 potrdilo.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je 20. 3. 2017 vložila še odgovor na odgovor na pritožbo. Ker pa je bil ta vložen po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka (ta se je iztekel 15. 2. 2017), ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu KV delavec I priprave dela in da ji je bila 21. 12. 2011 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi ji je tožena stranka očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage G., z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.).

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

9. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo že večkrat, pri čemer med strankama v tem postopku ni sporno, da je bil merilec vlage pri opravljeni kontroli najden v nahrbtniku tožnice, je pa tožnica ves čas zatrjevala, da ji je bil merilec podtaknjen. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 115/2013 z dne 12. 11. 2013, izdanem v obravnavani zadevi, zapisalo, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali obstaja realna možnost, da je merilec vlage tožnici nekdo podtaknil. Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališča, za katerega se zavzema tožena stranka v pritožbi, da mora tožnica dokazati, kdo točno ji je merilec vlage podtaknil in na kakšen način je bilo to storjeno. Mora pa dokazati, da obstaja realna možnost, da je do tega prišlo. V delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je (materialno) dokazno breme sicer na strani stranke, ki je takšno odpoved podala (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar v konkretnem primeru pomeni na strani tožene stranke. To pa ne pomeni, da procesno dokazno breme tekom sodnega postopka ne more prehajati z ene stranke na drugo, na kar je opozorilo tudi Vrhovo sodišče RS v prej citiranem sklepu. Do take situacije je v tem sporu prišlo, ker je tožnica trdila, da ji je bil v njenem nahrbtniku (oziroma torbi) najden merilec podtaknjen. Vendar pa tožnica svojemu dokaznemu bremenu zadosti že s tem, da dokaže realno možnost, da ji je bil merilec vlage podtaknjen, ni pa mogoče od nje zahtevati tudi, da dokaže kdo konkretno je to storil in na kakšen način. Če bi od tožnice zahtevali slednje, bi jo postavili v pretežak dokazni položaj in s tem povzročili nevzdržno neenakost med pravdnima strankama. Takšno materialnopravno izhodišče je pravilno in ni v nasprotju z omenjenim sklepom Vrhovnega sodišča RS.

10. Glede na to, da v tem sporu tožnica ni dolžna dokazati, kdo ji je merilec vlage podtaknil, se sodišče prve stopnje pravilno ni posebej opredeljevalo do sklepa Okrožnega državnega tožilstva opr. št. KT 206/12 z dne 6. 9. 2012 (ta se nanaša na ovadbo, ki jo je tožnica podala zoper neznanega storilca in F.F. zaradi kaznivega dejanja, da ji je nekdo podtaknil merilec) in pravilno ni pribavljalo navedenega spisa tožilstva. Z navedenima dokazoma se relevantno dejansko stanje v tem sporu ne bi moglo ugotoviti, zato izvedba teh dokazov ni potrebno oziroma se sodišče prve stopnje do sicer izvedenih dokazov ni dolžno posebej opredeljevati, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo (glej četrti in peti odstavek 4. točke obrazložitve sodbe).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka dne 22. 11. 2011 je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Pri tem so ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožničin nahrbtnik v nezaklenjenem predalu, do katerega so imeli dostop tudi drugi delavci, hkrati pa je bil prost dostop delavcem omogočen tudi do merilnika vlage, saj je ta ostal nezavarovan na delovni mizi. Glede na navedeno in ob upoštevanjem še drugih okoliščin v zvezi s samim potekom kontrole, zgolj dejstvo, da je bil merilnik vlage tožene stranke najden v nahrbtniku tožnice, kjer mu sicer res ni bilo mesto, ne omogoča, da bi sodišče prve stopnje lahko s stopnjo prepričanja zaključilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Pri tem pa, ne glede na to, da delovno sodišče ni vezano na kazensko oprostilno sodbo (14. člen ZPP), ni nepomembno dejstvo, da je bila tožnica v kazenskem postopku s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013 v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2012 (A28 in A39) pravnomočno oproščena storitve kaznivega dejanja tatvine, pri čemer je šlo za enako dejansko situacijo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da v pravdnem postopku, ki velja tudi v delovnih sporih, dokazni standard za dokazovanje dejstev ni gotovost, ampak prepričanje, tj. ko v resničnost trditev ne bi dvomil noben razumen v življenjskih zadevah izkušen človek. Ta dokazni standard je sodišče prve stopnje pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu pravilno upoštevalo.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica iz svojega nahrbtnika merilec vlage vzela šele na podlagi zahteve varnostnika B.B.. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnice in prič ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, ali je tožnica merilec pokazala na zahtevo varnostnika ali sama od sebe (ker je hotela iz torbe vzeti jabolko). Navedeno pa niti ne igra ključne vloge, enako kot ne igra ključne vloge dejstvo, ali je bila ponovno kontrola na tisti točki že zaključena. Bistveno je namreč to, da je tožnica varnostniku B.B. merilec vlage pokazala sama od sebe, varnostnik pa, kot je tudi izpovedal, ni imel namena v njen nahrbtnik še drugič pogledati, ampak je tožnico in sodelavko D.D. zgolj vprašal, če lahko še enkrat pregleda njuni torbi. Drugim ugotovljenim okoliščinam, ki prav tako nakazujejo na zaključek, da je bil tožnici merilec vlage podtaknjen, pa tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje. Te okoliščine pa so: da je bila spornega dne kontrola tožničinega nahrbtnika opravljena dvakrat, prvič ob izhodu tožnice iz obrata v H., drugič pa po tem, ko so se tožnica, sodelavka D.D. in I.I. z avtomobilom vrnile v obrat; da je bil varnostnik tega dne večkrat klican po telefonu, pri čemer je bilo od njega zahtevano in pričakovano, da nekaj najde pri tožnici oziroma sodelavki D.D., pa niti ni bilo rečeno, kaj; ter da je bila voznica avtomobila I.I. med potjo nenavadno živčna, nato pa se je po prejetem klicu vrnila v obrat v H. zaradi nepravilnosti v dokumentaciji, čeprav so v preteklosti material v obrat v J. vozili tudi brez dokumentacije. Ob upoštevanju dejstva, da sta bila tako tožničin nahrbtnik kot tudi merilec vlage nezavarovana pred posegi tretjih oseb in da je bila kontrola tožničinega nahrbtnika opravljena v nenavadnih okoliščinah, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dejansko obstaja realna možnost, da je bil tožnici merilec vlage podtaknjen. Pri tem pa je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožnica ob odhodu preveriti, ali ima v nahrbtniku kak predmet, ki je v lasti tožene stranke, saj se tožnici to v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne očita. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odpovednega razloga in s tem o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, in ni sledilo predlogu tožene stranke, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.)1. Ta v prvem odstavku določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

14. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica sama predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je ves čas postopka izrecno in primarno zahtevala reintegracijo, zgolj podredno pa je postavila zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo. Tako oblikovan tožbeni zahtevek tožnice pa ne omogoča zaključka, da je podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 in da bi sodišče prve stopnje že na podlagi tega moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati.

15. Sodišče prve stopnje se je do predloga tožene stranke za sodno razvezo jasno in razumljivo opredelilo in svojo odločitev primerno obrazložilo, kot je razvidno 25., 26. in 27. točke obrazložitve sodbe. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Do nekonkretizirane pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi, podani v ponovljenem postopku, pa se pritožbeno sodišče ne more konkretno opredeliti.

16. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo. Navedena odločitev ni napačna zgolj zato, ker je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1205/2012 z dne 21. 2. 2013 v tem delovnem sporu potrdilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Ta sodba pritožbenega sodišča in s tem tudi odločitev o sodni razvezi je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 115/2013 razveljavljena, zato ne obstoji več. Sicer pa sodišče o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odloča glede na okoliščine in interes obeh strank, ki obstojijo v času odločanja. Zato se okoliščine in interes strank, ki jih sodišče ugotovi, ko o zadevi odloča v novem sojenju, lahko razlikujejo od tistih, ki so obstajali v času odločanja v prvotnem postopku. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje prvotno o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odločilo že leta 2012, izpodbijana sodba pa je bila izdana šele januarja 2017. Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje pravilno kot bistvenih ni upoštevalo člankov, na katere se sklicuje tožena stranka pritožbi (B22), saj so bili izdani v letih 2011 in 2012 (v spis so bili vloženi s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 15. 3. 2012). Prav tako na odločitev v sodni razvezi bistveno ne vpliva (več) postopek pred Inšpektoratom RS za delo (C12), ki je potekal v letu 2011. 17. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje tudi na vlogo tožnice z dne 5. 3. 2016. Ta je bila namreč vložena v pritožbenem postopku z opr. št. Pdp 1033/2015, pa še to prepozno, zato je pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo na podlagi določbe 333. člena ZPP. Sicer pa z navedbami v vlogi niti ni mogoče ugotavljati dejstev v zvezi z okoliščinami in interesi obeh strank za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Se pa je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved tožnice, da se s sodelavci dobro razume in da ima močno željo po nadaljevanju delovnega razmerja. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na izvid z dne 29. 11. 2016 (A41), ki pa ne daje podlage za zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Tak zaključek pa ni mogoč niti na podlagi sklicevanja na ravnanja tožnice v tem ali kakšnem drugem sodnem postopku, saj ta ne morejo biti upoštevana. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na prenehanje dela 242 zaposlenim, saj je bilo to posledica prenehanja pogodbe z družbo, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku, in ne slabega poslovanja tožene stranke. Glede na izpoved tožnice in glede na to, da tožena stranka v pritožbi ne opozarja na upoštevne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnico vrne nazaj na delo, pravilna.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje se sicer nepravilno sklicuje na 118. člen ZDR, ki v času odločanja o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni več veljal, vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Že po ZDR je namreč sodišče, če je delavec želel nadaljevati delovno razmerje, upoštevalo vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank (drugi odstavek 118. člena ZDR), enako kot to sedaj (ne glede na željo delavca) velja po ZDR-1.