Jedro

Presoja tožene stranke temelji na ugotovitvi o prekinitvi tožnikove zaposlitve in posledični zapustitvi Slovenije, čeprav bi bila ta okoliščina relevantna le za zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje. Ker na navedeni podlagi sprejeta dokazna ocena glede tožnikovega dejanskega življenja izhaja iz nepravilnega izhodišča o nujni tožnikovi fizični prisotnosti, kljub temu da za toženo stranko ni sporno neprekinjeno življenje v dolžini, kot jo določa 10. člen ZDRS, se odločbe ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213-1276/2019/14 (1323-03) z dne 10. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila zagotovilo Upravne enote (UE) ... št. 213-85/2018-48 z dne 13. 5. 2019 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka), ki temelji na 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Ugotovila je še, da v postopku ni bilo posebnih stroškov (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je UE z navedenim zagotovilom odločila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo, če bo dokazal, da je ali bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine (BiH) in če bo ob predložitvi tega dokaza izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo je bilo izdano za obdobje dveh let od dneva soglasja tožene stranke, ki pa je v revizijskem postopku na podlagi 27.b člena ZDRS presodila, da UE ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

3. V zvezi s tem je tožena stranka najprej pojasnila, da gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino opredeljujeta osmi odstavek 10. člena ZDRS in 2. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Nato je ob upoštevanju časovnih okoliščin vložitve vloge za sprejem v državljanstvo (12. 9. 2018) ugotavljala tožnikovo dejansko bivanje od 12. 9. 2008 dalje. Ker tožnik od 15. 9. 2007 do 17. 8. 2012 ni bil neprekinjeno zaposlen, saj je med februarjem 2011 in novembrom 2011 zaradi brezposelnosti po lastni izjavi živel v BiH, je tožena stranka dopolnila postopek glede okoliščin tožnikovega bivanja v navedenem obdobju. V zvezi s tem je povzela vsebino svojega dopisa z dne 25. 11. 2019, na to nanašajočo se tožnikovo izjavo z dne 27. 8. 2012 in podatke iz uradnih evidenc glede tožniku izdanih delovnih dovoljenj ter njegovih (zdravstvenih) zavarovanj. Na tej podlagi je ugotovila, da ima tožnik od 10. 2. 2015 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

4. Glede _prekinitve zaposlitve med 1. 12. 2008 in 15. 12. 2008_ je tožena stranka povzela tožnikovo izjavo, da je bil pri gospodarski družbi A., d. o. o. zaposlen do 30. 11. 2008, nato pa brezposeln do 15. 12. 2008, ker mu je novi delodajalec urejal delovno dovoljenje. V tem času je živel v najeti sobi v Mariboru, dokazil za svoje navedbe pa ni priložil. Navedeno je posredno razvidno iz izjave tožnikovega očeta, da mu ni znano, da bi bil tožnik prvih štirinajst dni v decembru 2008 brezposeln, je pa v tem času (tožnik) zagotovo živel z njim v Mariboru. Po ugotovitvah tožene stranke evidence ZPIZ, zdravstvenega zavarovanja in izdanih osebnih dovoljenj, izkazujejo navedeno prekinitev zaposlitve pri gospodarski družbi A., d. o. o., do katere je prišlo na podlagi tožnikove odločitve, in njegovo ponovno zaposlitev dne 15. 12. 2008 pri drugem delodajalcu.

5. V zvezi s tem je tožnik izjavil, da je pri novem delodajalcu začel delati 1. 12. 2008 in ne 10. 12. 2008. Po mnenju tožene stranke časovna okoliščina nastopa dela pri delodajalcu B., s. p. (...), ni preverljiva, vendar to ne vpliva na odločitev.

6. Nato je je tožena stranka presojala _prekinitev zaposlitve v obdobju med 10. 12. 2009 in 16. 2. 2010_. Ob upoštevanju podatkov ZPIZ je ugotovila, da se je tožnik pri delodajalcu B., s. p. zaposlil 15. 12. 2008 in da je navedena zaposlitev prenehala s potekom veljavnosti delovnega dovoljenja (od 10. 12. 2008 do 9. 12. 2009).

7. Med 15. 12. 2009 in 15. 3. 2010 tožnik ni imel veljavnega dovoljenja za prebivanje, saj je bil postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ustavljen zaradi umika vloge.

8. Od 10. 12. 2009 do 31. 1. 2010 tožnik ni imel veljavnega delovnega dovoljenja, od 10. 12. 2009 do 16. 2. 2010 pa ni imel urejenega niti obveznega zdravstvenega zavarovanja.

9. Po podatkih registra tujcev je UE Maribor o tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje odločila 26. 2. 2010, od vročitve tega dovoljenja (15. 3. 2010 na diplomatsko konzularnem predstavništvu) pa je imel tožnik pravico do vstopa v državo. V tem obdobju je lahko prebival v Sloveniji do odločitve v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, torej do 30. 12. 2009, ko mu je bil vročen sklep o ustavitvi postopka.

10. S tem v zvezi je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je v obdobju od 10. 12. 2009 do konca januarja 2010 čakal na delovno dovoljenje, ker ga ni dobil, pa je 31. 1. 2010 zapustil Slovenijo in odšel v BiH, kjer je bil do 26. 2. 2010, ko mu je bilo izdano delovno dovoljenje, za katero je zaprosil na DKP Sarajevo.

11. Tožnikov oče je izjavil, da je bil tožnik od decembra 2009 do februarja 2010 brez dela v Sloveniji, zato je še dober mesec bival z njim v Mariboru, potem pa je moral zapustiti Slovenijo. Odšel je v BiH, kjer je čakal na dovoljenje, ko ga je dobil, pa se je takoj vrnil v Maribor.

12. Po presoji tožene stranke tožnik od 31. 12. 2009 do 15. 3. 2010, ko mu je bilo vročeno dovoljenje za prvo prebivanje, ni imel zakonite podlage za prebivanje v Sloveniji, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je bil tu fizično prisoten. Iz podatkov ZPIZ izhaja, da v tem času ni bil zaposlen in ni imel urejenega prebivališča, zdravstvenega zavarovanja ter delovnega dovoljenja. Dne 17. 2. 2010 je bil tožnik ponovno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi zaposlitve pri delodajalcu B., s. p. na podlagi delovnega dovoljenja z veljavnostjo od 1. 2. 2010 do 31. 1. 2011. Med 17. 2. 2010 in 31. 1. 2011 je bil tožnik zaradi navedene zaposlitve ponovno vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje.

13. V nadaljevanju je tožena stranka presojala _prekinitev zaposlitve med 1. 2. 2011 in 6. 11. 2011_. Ugotovila je, da je tožniku dne 1. 2. 2011 prenehala zaposlitev pri navedenem delodajalcu in da do 7. 11. 2011 ni bil vključen v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji ter da od 1. 2. 2011 do 10. 10. 2011 ni imel veljavnega delovnega dovoljenja in ni bil vključen v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Med 28. 5. 2011 in 3. 11. 2011 tožnik ni imel urejenega prebivališča v Sloveniji.

14. Nato je tožena stranka povzela tožnikovo izjavo, iz katere je razvidno, da je pred zaključkom zaposlitve (31. 1. 2011), dne 26. 1. 2011 na UE Maribor vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, še mesec dni živel v Mariboru, nato pa je moral v BiH, saj ni dobil delovnega dovoljenja. Za dovoljenje za prvo prebivanje je zaprosil 4. 10. 2011 na DKP Sarajevo in ga dobil z dnem 11. 10. 2011. Dne 6. 11. 2011 se je ponovno preselil v Maribor na ... ulico, saj je dobil službo pri gospodarski družbi C., d. o. o. Od 1. 3. 2011 do 6. 11. 2011 je ves čas živel v BiH.

15. Iz povzetka izjave tožnikovega očeta je razvidno, da je tožnik do konca januarja 2011 delal pri B., s. p. ves čas veljavnosti delovnega dovoljenja, po njegovem poteku je zanj zaprosil, še nekaj časa (približno en mesec) živel v Mariboru in spet zapustil Slovenijo ter odšel v BiH, kjer je čakal na dovoljenje.

16. V dopolnjenem postopku je tožnik navedel, da najdaljša prekinitev bivanja v Sloveniji ni trajala od januarja 2011, ampak od konca februarja 2011 do novembra 2011. Pojasnil je potek postopkov, ki jih je sprožil zaradi ureditve dovoljenja za prebivanje in delovnega dovoljenja v tem obdobju, ki se zanj nista ugodno zaključila, in menil, da razlogi, ki so narekovali njegov odhod v BiH, niso nastopili zaradi njegove neaktivnosti, ampak nepravočasnega delodajalčevega odziva, ki pred iztekom delovnega dovoljenja ni zaprosil za izdajo novega.

17. V dokazni oceni je tožena stranka ugotovila, da ni sporno, da je tožnik na Slovenijo vezal svojo ekonomsko eksistenco, vendar pa v obdobju od prve zaposlitve v letu 2007 in najmanj do novembra 2011 njegovemu bivanju v Sloveniji, razen ekonomskega elementa, ni moč pripisati višjega standarda kot zgolj prebivanje v Sloveniji zaradi zadovoljevanja socialne varnosti. Številne prekinitve zaposlitve so vplivale tudi na prekinitev tožnikove fizične prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, v tem obdobju pa tudi ni izkazal, da bi v Sloveniji vzpostavil trajne povezave. Naselitev v Sloveniji zaradi zaposlitve je za tožnika pomenila tveganje, da bo njegova zaposlitev prenehala, in odvisnost od organizacije dela ter splošnih družbeno ekonomskih razmer na trgu dela, ki primarno nudi zaščito slovenskim državljanom. Tožnik je bil v tem obdobju, kljub želji, da si v Sloveniji pridobi zaposlitev, odvisen od razmer na trgu dela, ki jih je določala vlada v skladu z migracijsko politiko ob upoštevanju stanja in gibanja na trgu del. Glede na navedeno zgolj tožnikova želja, da si v Sloveniji zagotovi zaposlitev, in njegove okoliščine, na katere po lastni izjavi sicer ni imel vpliva, vendar pa so povzročile prekinitev zaposlitve (nepravočasna oddaja vloge za izdajo delovnega dovoljenja s strani delodajalca) in bivanja v Sloveniji, po oceni tožene stranke ne dajejo zadostne podlage, da je tožnik v Sloveniji vzpostavil trajne povezave.

18. Tožena stranka je tožnika seznanila z navedenimi ugotovitvami in povzela njegovo na to nanašajočo se izjavo. V njej je tožnik glede prekinitve zaposlitve med 1. 12. 2008 in 15. 12. 2008 poudaril, da je imel veljavno delovno dovoljenje od 10. 12. 2008, vendar pa je pri delodajalcu B., s. p. že pred tem pričel z delom. Poleg tega je v tem obdobju, ko ni imel veljavnega delovnega dovoljenja, bival v Sloveniji, kot je razvidno iz izjave njegovega očeta z dne 22. 1. 2019. V zvezi s prekinitvijo zaposlitve v obdobju med 10. 12. 2009 in 16. 2. 2010 je pojasnil, da v Sloveniji ni bival zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. Sam namreč ni mogel oddati prošnje za podaljšanje delovnega dovoljenja, zato je moral počakati, da to uredi njegov takratni delodajalec. Ker ni imel veljavnega delovnega dovoljenja, tudi ni mogel podaljšati dovoljenja za začasno prebivanje, zaradi česar je moral 30. 12. 2009 zapustiti Slovenijo. Poudarja, da je imel za obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 3. 2010 (torej tudi med 30. 12. 2009 in 16. 2. 2010) sklenjeno najemno pogodbo z D. D., kar kaže na to, da se je imel namen vrniti v Slovenijo. Imel je zagotovljeno zaposlitev, do prekinitve pa je prišlo le zaradi delodajalčeve krivde, ker je prepozno oddal vlogo za podaljšanje delovnega dovoljenja.

19. V nadaljevanju svoje izjave je tožnik izpostavil, da je bila tudi prekinitev zaposlitve med 1. 2. 2011 in 6. 11. 2011 posledica objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. V Sloveniji je bival do 26. 2. 2011, ko jo je moral zapustiti, ker ni imel veljavnega delovnega dovoljenja, zaradi česar mu ni bilo podaljšano dovoljenje za prebivanje. Do prekinitve pa ne bi prišlo, če bi delodajalec že v decembru 2009 pravočasno oddal vlogo za podaljšanje dovoljenja. Če ne bi prišlo do prekinitve zaposlitve med 10. 12. 2009 in 16. 2. 2010, bi bil tožnik neprekinjeno zaposlen pri delodajalcu več kot dve leti, s tem pa bi bil upravičen do osebnega delovnega dovoljenja in bivanja v Sloveniji. V tem obdobju sicer ni bil prijavljen v evidenco brezposelnih, vendar tega po takratni zakonodaji niti ni mogel storiti, prav tako ni bil upravičen do denarnega nadomestila.

20. Tožnik se v izjavi ne strinja z ugotovitvijo, da v obdobju od prve zaposlitve v letu 2007 in najmanj do novembra 2011 ni vzpostavil trajne povezave s Slovenijo. Po njegovem mnenju tega ni mogoče takoj pričakovati od tujcev, ki se zaposlijo v Sloveniji. Trdi, da je s časom spoznaval nove ljudi, sklepal nova prijateljstva in v tem obdobju štirih let vzpostavil trajnejše vezi s Slovenijo, kar je razvidno tudi iz izjav zaslišanih prič. Poudarja, da se je v Sloveniji počutil kot doma, tu je videl boljše pogoje za življenje, delo in vzgojo otrok. Na začetku bivanja je sicer šlo za zagotovitev ekonomske eksistence, vendar je kmalu po prihodu spoznal, da si želi v Sloveniji preživeti preostanek življenja. Vanjo se je vrnil vsakokrat po pridobitvi novega delovnega dovoljenja in ni obupal, čeprav delodajalci niso pravočasno oddali vlog za podaljšanje delovnega dovoljenja. To naj bi jasno nakazovalo, da je bila Slovenija središče njegovih interesov. Poleg tega se je hitro naučil jezika. Njegova zaposlitev nikoli ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak iz navedenih razlogov. V Sloveniji je imel delo zagotovljeno ves čas, tudi ko je prišlo do prekinitev, vendar ga zaradi birokratskih ovir ni mogel nastopiti. Kljub prekinitvam bivanja zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, je bila Slovenija središče tožnikovih interesov. Poudarja, da se je želel vrniti, saj je v Sloveniji delal njegov oče in je imel tam prijatelje. Ob sklicevanju na sodbo X Ips 154/2007 meni, da je dokazal, da ni mogel neprekinjeno bivati zaradi razlogov, ki niso bili na njegovi strani.

21. Tožena stranka ni sprejela navedenih tožnikovih pojasnil. Poudarja, da se citirana sodba nanaša na drugo pravno podlago (19. člen ZDRS-Č) in da je Vrhovno sodišče z zavrnitvijo revizije potrdilo standard neprekinjenega življenja v postopkih sprejema na podlagi citirane določbe ZDRS. Po njeni presoji v obravnavani zadevi ni sporno neprekinjeno življenje v dolžini, ki jo določa 10. člen ZDRS, saj je tožnik v dopolnjenem postopku dokazal, da pet let pred vložitvijo vloge ni presegel 60 dni nedopustne odsotnosti v posameznem letu. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik sicer vzpostavil ekonomske vezi, vendar pa na središče tujčevih interesov vplivajo tudi okoliščine, ki kažejo na obstoj tesnih in trajnih povezav. S tega vidika pa zgolj tožnikov namen in iskanje zaposlitvenih možnosti v Sloveniji ne zadostuje za sklep, da je take vezi vzpostavil v obdobju pred novembrom 2011 v Sloveniji. Po presoji tožene stranke tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo pred novembrom 2011 središče njegovih interesov v Sloveniji. Zato ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

_Tožbene navedbe_

22. V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik predlaga, da jo sodišče odpravi in pusti v veljavi navedeno zagotovilo UE. Poleg tega naj se šteje, da tožena stranka podaja soglasje k navedenemu zagotovilu, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva BiH in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Podrejeno predlaga, naj se ugodi njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

23. Tožnik se sklicuje na potrdilo o prejšnjih začasnih prebivališčih z dne 18. 9. 2017, iz katerega je razvidno, da je imel v Republiki Sloveniji začasno prebivališče od 11. 9. 2007 do 5. 4. 2009. Prvo je imel prijavljeno na ... ulici ... v Mariboru, kjer je bival z očetom, nato pa se je skupaj z njim preselil na naslov E. v Mariboru, kjer je imel tudi osebno zdravnico.

24. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik od 1. 12. 2008 do 10. 12. 2008 delal pri delodajalcu B., s. p., čeprav ni imel veljavnega delovnega dovoljenja. Meni, da v tem obdobju ni bilo prekinjeno dejansko bivanje, saj je živel v Mariboru. Strinja se, da pri prekinitvi zaposlitve med 10. 12. 2009 in 16. 2. 2010 določeno obdobje ni bival v Sloveniji, na kar pa naj ne bi imel vpliva, saj navedeni delodajalec ni pravočasno oddal vloge za podaljšanje dovoljenja za tožnikovo zaposlitev. Za obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 3. 2010, torej tudi med 30. 12. 2009 in 16. 2. 2010, je imel tožnik veljavno sklenjeno najemno pogodbo z najemodajalko D. D., kar naj bi nakazovalo, da se je nameraval vrniti v Slovenijo. Trdi, da se v tem obdobju ni mogel prijaviti na Zavod za zaposlovanje, saj ni izpolnjeval pogojev za brezposelno osebo po takrat veljavnem Zakonu o urejanju trga dela.

25. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ni mogel vplivati niti na prekinitev zaposlitve med 1. 2. 2011 in 6. 11. 2011 in da se glede na drugi odstavek 8. člena Zakona o urejanju trga dela ni mogel prijaviti na Zavod za zaposlovanje. Trdi, da si v tem obdobju v Sloveniji ni mogel urediti zdravstvenega zavarovanja, saj ni veljal za brezposelno osebo s pravico do denarnega nadomestila in ni imel dovoljenja za stalno prebivanje. Do prekinitve bivanja je prišlo, ker navedeni delodajalec v zakonsko določenem roku ni oddal vloge za podaljšanje dovoljenja za zaposlitev tožnika. Poleg tega o tem ni obvestil tožnika, da bi si lahko pravočasno poiskal novo zaposlitev. Tožnik je prejel obvestilo, da je bila njegova prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja in delovnega dovoljenja ter iz uradnih evidenc ni bilo razvidno, da je bila vložena vloga za izdajo delovnega dovoljenja. Pojasnjuje, da ni mogel vplivati na razloge za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in da mu je delodajalec zatrjeval, da zadevo ureja.

26. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik 25. 2. 2011 vložil vlogo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja z veljavnostjo treh let, ki pa je bila zavrnjena, ker tožnik dve leti pred vložitvijo vloge ni bil neprekinjeno zaposlen pri istem delodajalcu. Meni, da bi izpolnjeval navedeni pogoj, če zaposlitev ne bi bila prekinjena med 10. 12. 2009 in 16. 2. 2010. Pojasnjuje, da je v Sloveniji bival do 26. 2. 2011, nato pa jo je moral zapustiti, ker ni imel veljavnega delovnega dovoljenja, zato mu ni bilo podaljšano dovoljenje za prebivanje. Kljub temu, da v navedenem obdobju skladno z veljavno zakonodajo ni bil prijavljen v evidenco brezposelnih in ni bil upravičen do denarnega nadomestila, si je prizadeval za novo zaposlitev v Sloveniji.

27. Dejansko bivanje ni bilo prekinjeno niti v obdobju prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (med 17. 8. 2012 in 22. 10. 2012). Tožnik je večino časa bival v Mariboru, kjer je imel prijavljeno začasno prebivališče in se udeleževal vseh aktivnosti zavoda (osnovno karierno svetovanje dne 27. 8. 2012 in informativni seminar dne 3. 9. 2012), čeprav je bila njegova prijava zgolj formalne narave. Delo je imel zagotovljeno pri F., s. p., v Mariboru, pri katerem pa se ni mogel zaposliti do pridobitve novega delovnega dovoljenja, kar je trajalo približno dva meseca. V tem obdobju je tožnik odšel na krajši obisk družine v BiH, vendar zaradi udeleževanja navedenih aktivnosti zavoda ni prišlo do prekinitve dejanskega bivanja.

28. Tožnik poudarja, da ne bi prišlo do daljše prekinitve bivanja v obdobju od februarja 2011 do novembra 2011, če bi delodajalec izpolnil svojo obveznost. Trdi, da bi v tem primeru dobil osebno delovno dovoljenje in denarno nadomestilo zaradi vpisa v evidenco brezposelnih oseb, zaradi česar ne bi bil prisiljen zapustiti Slovenije. Po njegovem mnenju je prestrogo stališče, da od prve zaposlitve v letu 2007 in najmanj do novembra 2011 ni vzpostavil trajne povezave s Slovenijo, saj tega ni mogoče takoj pričakovati od tujcev, ki se zaposlijo v Sloveniji. Pojasnjuje, da je s časom spoznaval nove ljudi in sklepal nova prijateljstva in v navedenem obdobju štirih let vzpostavil trajnejše vezi s Slovenijo, kjer se počuti kot doma. Na začetku bivanja je sicer res šlo za zagotovitev ekonomske eksistence, kmalu po prihodu pa je tožnik spoznal, da si želi v Sloveniji preživeti tudi preostanek življenja. Vanjo se je vrnil vsakokrat, ko je dobil novo delovno dovoljenje, kljub smoli z delodajalci, ki niso pravočasno oddajali vlog za podaljšanje tega dovoljenja. To kaže, da je bila Slovenija središče tožnikovih interesov. Poleg tega naj bi se hitro naučil jezika.

_Odgovor na tožbo_

29. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Na naroku za glavno obravnavo je še navedla, da bi moral tožnik izkazati skrb, da bi pri delodajalcu preveril pravočasnost oddaje vloge za podaljšanje delovnega dovoljenja. Zato ni dokazal, da je do novembra 2011 vzpostavil trajne in tesne povezave, saj poleg ekonomskega interesa ni dokazal, da je Slovenija tudi na drugih področjih središče njegovih interesov. Meni, da lahko tujec take povezave vzpostavi v dveh letih. Tožnik je večkrat urejal dokumentacijo za novo zaposlitev in pridobitev prvega dovoljenja za prebivanje. Zgolj njegova želja po zaposlitvi v Sloveniji tako ni dovolj za ugotovitev, da tu uveljavlja svoje bistvene življenjske interese.

**K I. točki izreka:**

30. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

31. Tožba je utemeljena.

_Dosedanji potek postopka_

32. Tožnik je 12. 9. 2018 pri pristojni upravni enoti vložil prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Ta organ je po ugotovitvi, da so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka navedenega člena, 13. 5. 2019 izdal zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva BiH, in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (da ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta) ter 8. točke iste določbe (da njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države).

33. Zagotovilo je bilo predloženo v revizijo toženi stranki, ki je ugotovila neizpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji deset let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Presodila je namreč, da v obdobju od prve zaposlitve v letu 2007 in najmanj do novembra 2011 tožnikovemu bivanju v Sloveniji (razen ekonomskega elementa) ni moč pripisati višjega standarda od prebivanja zaradi zadovoljevanja socialne varnosti. Ocenila je, da so številne prekinitve zaposlitve vplivale tudi na prekinitev tožnikove fizične prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije in da tožnik ni izkazal, da bi v tem obdobju v Sloveniji vzpostavil trajne povezave. Po stališču tožene stranke v obravnavani zadevi ni sporno neprekinjeno življenje v dolžini, ki jo določa 10. člen ZDRS, saj je tožnik v dopolnjenem postopku dokazal, da v obdobju petih let pred vložitvijo vloge ni presegel 60 dni nedopustne odsotnosti v posameznem letu. Ocenjuje, da je tožnik sicer vzpostavil ekonomske vezi, vendar pa na središče tujčevih interesov vplivajo tudi okoliščine, ki kažejo na obstoj tesnih in trajnih povezav. S tega vidika pa zgolj tožnikov namen in iskanje zaposlitvenih možnosti v Sloveniji ne zadostuje za sklep, da je take vezi vzpostavil v obdobju pred novembrom 2011, torej da je bilo že v tem obdobju središče njegovih interesov v Sloveniji.

_Presoja tožbe_

34. ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.1

35. ZDRS med drugim kot pogoj v prvem odstavku 10. člena določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca (3. točka).

36. Pojem neprekinjenega dejanskega življenja je nedoločen pravni pojem. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.2

37. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka navedenemu nedoločenemu pravnemu pojmu glede na ustaljene metode razlage dala vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS.

38. V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. S to določbo je zakonodajalec določil vsebinske okvire, v katerih naj se giblje razlaga pojma dejanskega življenja.

39. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 presodilo, da iz navedene določbe ZDRS izhajata dva pogoja, in sicer fizična prisotnost osebe na ozemlju Republike Slovenije in središče interesov v tej državi (10. točka obrazložitve). To pomeni, da zahtevani pogoj lahko izpolni samo prosilec za državljanstvo, ki je fizično prisoten v Sloveniji (v njej dejansko biva) in če tu udejanja svoje bistvene življenjske interese (poklicne, ekonomske, socialne, družinske ipd.). V predlogu ZDRS-D je poudarjeno, da oseba opravlja bistvene življenjske aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, če je tu središče njenih interesov, če ima tu družino, če se tu udejstvuje v javnem življenju, če je povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, če si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje itd.3 Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.4 Odločilnega pomena za trajno in tesno povezanost prosilca z Republiko Slovenijo pa ne morejo imeti kratkotrajne odsotnosti in odsotnosti, ki niso posledica izključno prosilčeve odločitve.5

40. S tem v zvezi se tožnik sklicuje na vsebino svojih izjav v upravnem postopku, iz katerih je med drugim razvidno, (1) da je do prekinitve zaposlitev (v spornem obdobju) prišlo iz objektivnih razlogov, na katere ni imel vpliva, zato je moral zapustiti Slovenijo, (2) da je kljub temu imel tudi v obdobju med 30. 12. 2009 in 16. 2. 2010 sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje in (3) da se je hitro naučil slovensko. Ne glede na to se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe le sklicevala na vsebino nedoločenega pravnega pojma „dejansko življenje“ iz osmega odstavka 10. člena ZDRS in 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih kriterijev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo6 ter posplošeno presodila, da tožnik ni bil uspešen z dokazovanjem okoliščin v zvezi s središčem svojih interesov v RS, saj je menila, da zgolj njegov namen in iskanje zaposlitvenih možnosti v Sloveniji ne zadostuje za sklep, da je take vezi vzpostavil v obdobju pred novembrom 2011 v Sloveniji. Iz tega je razvidno, da navedena presoja tožene stranke temelji na ugotovitvi o prekinitvi tožnikove zaposlitve in posledični zapustitvi Slovenije, čeprav bi bila ta okoliščina relevantna le za zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje7 in bi se nanašala na obdobje, ki po stališču tožene stranke ni sporno. Ker na navedeni podlagi sprejeta dokazna ocena glede tožnikovega dejanskega življenja izhaja iz nepravilnega izhodišča o nujni tožnikovi fizični prisotnosti, kljub temu da za toženo stranko ni sporno neprekinjeno življenje v dolžini, kot jo določa 10. člen ZDRS, se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob takem stanju stvari pa izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tožnikovem dejanskem življenju z vidika zgornjih izhodišč (39. točka obrazložitve te sodbe) in v tožnikovi izjavi v upravnem postopku ter tožbi izpostavljenih osebnih okoliščin.

41. Glede na navedeno je izpodbijana odločba zato nepravilna in nezakonita, zaradi česar jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Zato ni zaslišalo v tožbi predlaganih prič G. G., H. H. in I. I. _Glede zahteve za odločanje v sporu polne jurisdikcije_

42. Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča je primarna funkcija sodišča v nadzoru nad pravilno vsebinsko napolnitvijo nedoločenega pravnega pojma v okviru in skladno z zakonodajalčevim namenom. Pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev je namreč neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. Zato je sodišče le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja pooblaščeno, da poseže v pravilnost navedene subsumpcije.8 Glede na navedeno je skladno z zakonom ocena, ali je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj dejanskega življenja, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, ta pa jo mora posebej obrazložiti.

43. Ob upoštevanju izhodišč o presoji pravilnosti zapolnitve nedoločenih pravnih pojmov sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (kot rečeno je dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno), pri čemer tožnik ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

44. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) znese 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve). 2 Sodba X Ips 182/2017 (21. in 22. točka obrazložitve) in sklep I Up 59/2019 (7. in 8. točka obrazložitve), oba z dne 9. 10. 2019, sodba X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve). 3 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), prva obravnava, EPA 979-IV, obrazložitev k 3. členu sprememb, str. 15. 4 Glej Sklep X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (11. točka obrazložitve). 5 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (21. točka obrazložitve). 6 Tožena stranka se je nepravilno sklicevala na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, saj je njena veljavnost prenehala z dnem začetka uporabe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. 7 Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi X Ips 37/2022 presodilo, da delu 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki za obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje zahteva neprekinjeno dejansko življenje osebe v Sloveniji, ni mogoče pripisati namena, da pogoj dejanskega življenja ne bi bil izpolnjen že ob vsakršni prekinitvi dejanskega življenja v Sloveniji (22. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 10. točka obrazložitve.