Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je za zapolnitev vsebine nedoločenega pravnega pojma iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS "dejansko živi" možen spregled fizične prisotnosti stranke in opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je za zapolnitev vsebine nedoločenega pravnega pojma iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS "dejansko živi" možen spregled fizične prisotnosti stranke in opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1276/2019/14 (1323-03) z dne 10. 2. 2020 odpravilo in vrnilo toženki v nov postopek. Z navedeno odločbo je toženka odpravila zagotovilo Upravne enote Novo mesto, št. 213-85/2018-48 z dne 13. 5. 2019,1 in odločila, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi.

2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je toženka sprejela dokazno oceno, ki temelji na nepravilnem izhodišču razlage materialnega prava. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) namreč v 3. točki prvega odstavka 10. člena kot enega izmed pogojev za ugoditev prošnji za sprejem v državljanstvo določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca. Upravno sodišče je pojasnilo, da je toženka navedeno določbo, ob upoštevanju določbe osmega odstavka 10. člena ZDRS,2 napačno razlagala na način, da mora biti oseba nujno fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije vseh deset let in ne le zadnjih pet. Izpodbijana odločba je bila tako po presoji Upravnega sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer neobrazloženostjo (7. točka drugega odstavka ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je odločilo, kot navedeno v prvi točki te obrazložitve.

3. Zoper to odločitev Upravnega sodišča je predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vložila toženka (v nadaljevanju predlagateljica). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo glede pomembnih pravnih vprašanj, in sicer:

1. Ali sta v določbi 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS določena dva pogoja - dejansko življenje in neprekinjeno življenje?

2. Ali je ugotovljena fizična odsotnost iz Slovenije relevantna za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS?

3. Ali je za zapolnitev vsebine nedoločenega pravnega pojma iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS "dejansko živi" možen spregled fizične prisotnosti stranke in opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije?

4. Ali je pomanjkljiva obrazložitev tožene stranke nastopila kot posledica nepravilnega izhodišča o tožnikovi odsotnosti iz Republike Slovenije?

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, ki je navedeno v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V zadevi X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019, na katero se med drugim sklicuje predlagateljica, je namreč Vrhovno sodišče večkrat poudarilo, da pojem dejanskega življenja pomeni tudi fizično prisotnost na ozemlju RS. Navedeni sklep Vrhovnega sodišča se, poleg navedenega, nanaša tudi na razlago, kaj pomeni opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti na določenem območju, tj. na ozemlju Republike Slovenije. Predlagateljica zatrjuje, da je treba pri razlagi pojma "dejansko živi" upoštevati vzročno zvezo med fizično prisotnostjo in opravljanjem bistvenih življenjskih aktivnosti ter da gre za pojem, glede katerega bi bila uporaba 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije preozka.

6. V obravnavani zadevi gre torej za vprašanje, ali zgoraj povzeta odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato je revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem pomembna za enotnost sodne prakse na tem področju, tako da je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s tretjim odstavkom 367.c člena ZPP dopustilo. Glede ostalih vprašanj zakonski pogoji za to niso bili izpolnjeni.

1 Z navedenim zagotovilom je bilo odločeno, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). To zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije podano soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Če v tem roku dokazov iz druge točke 10. člena ZDRS ne bo predložil, se šteje, da svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije umika. 2 Navedena določba se glasi: "Šteje se, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave."