Jedro

Določba 133. člena ZOR o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin priznava pogodbeniku izpodbojno upravičenje, to pa se uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo kupnine za gostinski inventar na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Presodilo je, da je toženec utemeljeno odstopil od kupoprodajne pogodbe zaradi obstoja spremenjenih okoliščin. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi ugotovitve, da spremenjenih okoliščin ni povzročil tožnik, temveč tretja oseba.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni verjelo izpovedbi priče S. R., da je novega poslovnega partnerja našel toženec, temveč je zaključilo, da ga je pripeljal tožnik. Sledilo je zatrjevanju toženca, da je bil tožnik tisti, ki je sam in ob pomoči svojega sodelavca R. tožencu onemogočil dostop do lokala ter opravljanje dejavnosti v njem. Pritožbeno sodišče je v sodbi izrecno navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa je zaključilo, da uporabe kupljenega inventarja ni onemogočil tožnik, ampak je to storil tretji (S. R.). Ugotovitev sodišča druge stopnje je tako protispisna, saj je napačno povzelo prvostopenjske ugotovitve dejanskega stanja, kljub trditvam, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Če je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Če pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno, pa bi pritožbeno sodišče moralo obrazložiti, zakaj je potrebno drugače oceniti izpovedbe tožnika, S. R. in toženca, saj sprememba odločitve sodišča prve stopnje temelji točno na teh izpovedbah.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da sta 17. 10. 2000 tožnik kot prodajalec in toženec kot kupec sklenila prodajno pogodbo za gostinski inventar, ki se je nahajal v gostinskem lokalu, ki je last J. in T. M. Kupnino naj bi toženec odplačeval obročno do 17. 10. 2001. Začel naj bi poslovati v lokalu, za kar je potreboval gostinsko opremo, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe. Preden pa je v lokalu začel poslovati, je nekdo na vratih lokala zamenjal ključavnico in mu na ta način onemogočil vstop v lokal. V lokalu je nato začel poslovati S. R. 8. 10. 2001 je toženec tožniku poslal dopis z obvestilom, da odstopa od kupoprodajne pogodbe.

6. V primeru, da po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, oziroma okoliščine, zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe, lahko stranka, katere izpolnitev je otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin na more uresničiti namena pogodbe, na podlagi 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zahteva razvezo pogodbe. Navedena določba pogodbeniku priznava izpodbojno upravičenje, to pa se uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom (prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 529/2007 z dne 18. 9. 2008, II Ips 735/2007 z dne 11. 12. 2008, II Ips 897/2007 z dne 11. 12. 2008 ter sodbo in sklep II Ips 1034/2007 z dne 11. 12. 2008). To jasno izhaja tudi iz petega odstavka 133. člena ZOR, ki določa, da razvezo izreče sodišče. Toženec bi moral, če bi želel, da se pogodba razveže na podlagi omenjene določbe, vložiti tožbo ter z njo zahtevati, da se pogodba razveljavi oziroma razveže, saj uveljavljanje razveze pogodbe le z ugovorom ne zadošča. Prav tako ne zadošča enostranska izjava o odstopu od pogodbe, ki jo je toženec poslal tožniku. Sodišče v pravdnem postopku skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Glede na to, da toženec oblikovalnega zahtevka v postopku ni postavil, kljub morebitnemu obstoju spremenjenih okoliščin, ki bi razvezo pogodbe sicer utemeljevale, zavrnitve tožnikovega zahtevka zgolj s sklicevanjem na take okoliščine ne more doseči. Zato revizijski očitki, da bi sodišče druge stopnje moralo pritožbo zavrniti, ker je spremenjene okoliščine povzročil tožnik in ne tretja oseba, ne morejo biti upoštevni. Tudi če bi bile zatrjevane kršitve resnične, ne morejo imeti za posledico ugoditve reviziji.

7. Protispisnost (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa tudi sicer ni podana. Ne drži toženčeva trditev, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je uporabo kupljenega inventarja onemogočil tožnik. Sodišče je v sodbi pojasnilo, da toženec inventarja ni mogel uporabljati zato, ker mu je bil vstop v lokal onemogočen, kar pa je bila posledica zamenjave ključavnice na vratih gostinskega lokala. Sodba sodišča prve stopnje pa nima ugotovitev o identiteti osebe, ki je zamenjala ključavnico (na 5. strani sodbe je ugotovljeno le, da je to storil „nekdo“), ugotovljeno pa je, da zaradi tega razloga ter zato, ker si je S. R. premislil glede poslovnega sodelovanja s tožencem, slednji opreme ni mogel uporabljati. Pritožbeno sodišče je glede na te ugotovitve zaključilo, da je uporabo tožencu onemogočil R., ki dogovora o poslovnem sodelovanju ni spoštoval. Dejanskega stanja torej ni napačno povzelo, prav tako pa tudi ni zagrešilo protispisnosti.

8. Ker toženec razveljavitvenega zahtevka ni postavil, določbe o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, na katere sta se sklicevali sodišči nižjih stopenj, ne morejo priti v poštev, drugih dejstev, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, pa toženec ni navajal, zato z revizijo ne more uspeti.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi toženčev predlog za povrnitev revizijskih stroškov.