Jedro

Toženec je s tretjim sklenil dogovor o poslovnem sodelovanju, od katerega je tretji odstopil in tožencu s tem onemogočil ustvarjanje zaslužka, iz katerega naj bi toženec poravnal kupnino tožniku. Res so s tem nastale spremenjene okoliščine na strani toženca, vendar jih je povzročil tretji. Te spremenjene okoliščine izhajajo iz uresničitve poslovnega rizika, v katerega se je toženec sam spustil, zato je šteti, da bi jih toženec ob sklenitvi pogodbe moral upoštevati in se nanje ne more sklicevati.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi: „Tožena stranka M. V. je dolžna plačati tožeči stranki H. H. znesek 8.038,72 EUR (prej 1,926.400,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2001 do plačila v 15 dneh, pod izvršbo, ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.597,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, vse na roke pooblaščenca advokata M. M. P. iz P.“ Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 451,96 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 1,926.400,00 SIT (sedaj 8.038,72 EUR) s pripadki. Iztoževani znesek bi naj predstavljal neplačano kupnino za gostinski inventar, dogovorjeno med pravdnima strankama s kupno pogodbo z dne 17.10.2000. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 406.520,00 SIT s pripadki.

Zoper takšno sodbo se je pritožil tožnik in v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajal je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka s tem, ko je nepravilno uporabilo določila II. odstavka 286. člena ZPP in zaslišalo zakonca M., čeprav bi tožena stranka lahko izvedbo tega dokaza predlagala že v prvem sojenju, in izvedlo dokaz s prebranjem najemne pogodbe z dne 25.11.2000, ki jo je tožena stranka prav tako predložila sodišču šele po prvem sojenju. Nadalje naj bi bili nejasni in v nasprotju s samim sabo razlogi sodišča, ko najprej ugotavlja, da je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama veljavno sklenjena, nato pa odloča o ugovorih, ki jih nihče ni postavil. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o dejanskem priznanju tožbenega zahtevka s strani toženca, naj bi bila nepregledna in nezmožna preizkusa, ker po obsežnih povzemanjih dokaznega postopka sledi nejasna dokazna ocena. Sodišče naj bi se ukvarjalo z nepomembnimi dejstvi ter se postavilo v vlogo pooblaščenca toženca, ko je odločalo tako, kot da bi v tej zadevi bil postavljen nasprotni zahtevek toženca. Prav tako naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da obstajajo pogoji za ugovor neizpolnitve pogodbe, čeprav takšnega ugovora toženec ni podal, sodišče prve stopnje pa naj bi tudi samo oblikovalo dejansko stanje na podlagi predpostavke, da obstojijo neke spremenjene okoliščine, ki jih v postopku ni nihče zatrjeval. Nadalje pa pritožba prvostopenjskemu sodišču očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, saj dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne dopušča uporabe 132. in 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitki o bistvenih kršitev določb postopka (člena 286/II ZPP), ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je izvedlo dokaz z zaslišanjem prič T. M. in J. M., glede katerega je toženec bil prekludiran, niso utemeljeni. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je toženec že v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje teh dveh prič, vendar ker je v prvem sojenju sodišče prve stopnje štelo ta dokaz za nepotreben, ga ni izvedlo. Toženec je torej pravočasno predlagal izvedbo teh dokazov. V zvezi z najemno pogodbo z dne 25.11.2001, ki naj bi tudi predstavljala nedovoljen dokaz, izveden v nasprotju s pogoji iz čl.286/II ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokaz sodišče prve stopnje sicer res izvedlo, vendar ugotovitev pravno pomembnih dejstev nanj ni oprlo. Zato ta dokaz, četudi bi bil izveden v nasprotju s pravili čl. 286/II ZPP, ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbene trditve, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in da se sodbe ne da preizkusiti, so povsem pavšalne, takšne pa so tudi navedbe, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju s samimi seboj, da sodba nima razlogov o dejanskem priznanju tožbenega zahtevka s strani toženca, da je sodba nepregledna in da je dokazna ocena nejasna. Po oceni drugostopenjskega sodišča je obrazložitev dokazne ocena, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, povsem jasna in razumljiva. Sodišče prve stopnje ni spregledalo pogodbe, kot to trdi tožnik v pritožbi, temveč je presodilo, da je bila pogodba razdrta, pri tem pa tudi ni ravnalo kot bi toženec postavil nasprotni zahtevek (v tem primeru bi namreč prvostopenjsko sodišče o nasprotnem zahtevku odločilo v izreku sodbe), temveč se je le opredelilo do toženčevih navedb o tem, da je bila pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, razdrta zaradi spremenjenih okoliščin. Ta pogodba namreč še ni bila realizirana, saj toženec ni plačal kupnine. Prav tako ne drži, da je toženec pripoznal tožbeni zahtevek s tem, ko je podpisal opozorilo, da je dolžan plačati kupnino, kar je toženec že sam navajal ob zaslišanju in je sodišče prve stopnje to tudi pravilno dokazno ocenilo. Torej nobena od pritožbeno očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je toženec podal ugovor neizpolnitve pogodbe oz. da obstojijo neke spremenjene okoliščine, čeprav jih v postopku ni nihče zatrjeval. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v postopku uveljavljal ugovor neizpolnjene pogodbe v smislu čl. 122 ZOR v zv. s čl. 1060 OZ in so takšne pritožbene trditve neresnične. Vsebina toženčevega odgovora na tožbo (ki ga sodišče prve stopnje v I. odst. na strani 2 izpodbijane sodbe tudi povzema), pa potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikovemu izpolnitvenemu zahtevku na plačilo kupnine, dogovorjene s kupoprodajno pogodbo z dne 17.10.2000, nasprotoval s trditvami, da je bilo že ob sklenitvi prodajne pogodbe za gostinski inventar obema pogodbenima stranka znano, da je toženec ta inventar kupil zato, da bi z njim opravljal gostinsko dejavnost v lokalu, v katerem se ta inventar nahaja in katerega bo toženec vzel v najem, z dobičkom od tega poslovanja pa odplačeval kupnino za inventar, tožnik pa je po sklenitvi te pogodbe to onemogočil, ker je priskrbel drugega najemnika lokala in temu izročil ta inventar v uporabo ali najem, zato pa je toženec že 1.11.2000 tožnika obvestil, da odstopa od pogodbe. Torej je toženec zatrjeval, da je zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenjeni kupni pogodbi z dne 17.10.2000 in ki njemu otežujejo izpolnitev obveznosti (plačilo kupnine v dogovorjenem roku) v tolikšni meri, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo neupravičeno jo ohraniti v veljavi takšno, kakršna je, že 1.11.2000 zahteval razvezo pogodbe. Toženec se je torej skliceval na takšne spremenjene okoliščine, ki bi mu glede na določila čl. 133 ZOR (v zv. s čl. 1060 OZ) lahko dajale upravičenje za razvezo kupoprodajne pogodbe, s tem pa za posledično oprostitev (po I. odst. 132. čl. ZOR v zv. s čl. 1060 OZ) obveznosti iz te pogodbe. Pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in presojalo neke spremenjene okoliščine, ki jih toženec ni zatrjeval, so tako neutemeljeni.

Utemeljeni pa so pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo materialnopravno utemeljenost toženčevega sklicevanja na takšne okoliščine. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zgoraj predstavljenimi trditvami toženca o spremenjenih okoliščinah (na podlagi izpovedbe samega toženca in priče R.) ugotovilo, da uporabe kupljenega inventarja za izvajanje namenjene poslovne dejavnosti po sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožencu ni onemogočil tožnik, tožnik tudi ni neposredno po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s ponovnim razpolaganjem in izročitvijo inventarja tretjemu tožencu onemogočil posest in uporabo tega, ampak je to storil tretji (R. kot zastopnik firme I. d.o.o.), s katerim je toženec sklenil dogovor o poslovnem sodelovanju (o skupnem poslovanju v lokalu in delitvi poslovnega dobička, pri čemer bi naj tožnik za poslovanje dal na razpolago inventar ter opravljal dejavnost, firma I. d.o.o. pa bi z lastniki lokala sklenila najemno pogodbo), ki pa ga tretji ni spoštoval. Ob takšnih ugotovitvah pa sklicevanje toženca na upravičenost zahteve za razvezo kupoprodajne pogodbe materialnopravno ni utemeljena, saj poslovni riziko, kateremu se je tožena stranka izpostavila ob sklenitvi poslovnega dogovora s tretjim, ne predstavlja okoliščin, ki se jim tožena stranka ne bi mogla izogniti oz. jih premagati. Po določbi II. odst. 133. čl. ZOR v zv. s čl. 1060 OZ pa je izrecno določeno, da ni mogoče zahtevati razveze pogodbe s sklicevanjem na spremenjene okoliščine, ki bi se jim stranka lahko izognila ali jih premagala.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje o sklenjeni kupoprodajni pogodbi z dne 17.10.2000 in dogovorjeni kupnini, ob nespornosti dejstev, da toženec svoje obveznosti iz te kupoprodajne pogodbe ni niti delno izpolnil, ob nespornosti dneva zapadlosti kupnine v plačilo in glede na dejstvo, da v ponovnem sojenju s strani toženca prvič zatrjevane trditve o oderuški naravi kupne pogodbe ne predstavljajo trditev, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ne bi mogla navesti že v prvem sojenju (čl. 362/II ZPP), je zato pritožbeno sodišče pritožbi pritožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je ta glede na določbo čl. 516 ZOR v zv. s čl. 1060 OZ utemeljen.

Glede na spremembo prvostopenjske sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, je posledično drugačna tudi odločitev o stroških, saj ZPP v I. odst. 154. čl. določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Stroške tožeče stranke pa je sodišče odmerilo v skladu z 155. čl. ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Kot potrebne pravdne stroške, ki so nastali v sojenju na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče priznalo nagrado pooblaščencu za sestavo tožbe 400 točk (tar. št. 18/I OT), za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 13.06.2003 400 točk (tar. št. 19/I OT), za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 11.01.2006 pa 300 točk od priglašenih 400 (tar. št. 19/I OT), za zastopanje stranke na narokih za glavno obravnavo za dne 15.01.2004 in za dne 01.02.2006 vsakič po 400 točk, saj je šlo obakrat za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/I OT), za naroke dne 19.02.2004, dne 05.04.2006, dne 06.09.2006 in dne 04.10.2006 pa vsakič po 200 točk, ker je šlo za nadaljnje naroke (tar. št. 20/II OT). Ker I. odstavek 7. člena OT določa, da pripada odvetniku poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za porabljeni čas med zastopanjem na narokih, tudi urnina za vsake začete druge in nadaljnje pol ure po 50 točk, je pritožbeno sodišče priznalo tudi urnino za narok dne 15.01.2004 v višini 50 točk (narok je trajal od 09.20 do 10.13 ure), za dne 01.02.2006 v višini 150 točk (narok je trajal od 12.30 do 14.30 ure), za dne 05.04.2006 v višini 100 točk od priglašenih 200 točk v stroškovniku na l. št. ... in v stroškovniku na l.št. ... spisa, v presežku pa tak zahtevek zavrnilo (narok je trajal od 09.30 do 10.55 ure) in za dne 06.09.2006 v višini 100 točk od priglašenih 200 (l.št. ...), ker je narok tega dne trajal od 9.15 do 10.25 ure, v presežku v višini za nadaljnjih 100 točk pa je zahtevek za urnino zavrnilo. Prav tako ni priznalo urnine za narok dne 19.02.2004 v priglašeni višini 50 točk, saj je ta narok trajal od 9.30 do 10.00 ure, torej le pol ure in zato urnina za ta narok odvetniku ne gre. Za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za naroke dne 05.04.2006, 06.09.2006 in 04.10.2006 je pritožbeno sodišče odvetniku priznalo nagrado vsakič po 80 točk od vsakokratnih priglašenih 140 (v stroškovniku na l.št. ...), ker je vožnjo na razdalji P.-C.-P., ki znaša 130 kilometrov, mogoče opraviti v dveh urah, za vsake začete pol ure pa čl. 7/IV OT priznava 20 točk. Nadalje je pritožbeno sodišče priznalo nagrado pooblaščencu za pregled odločbe in poročilo stranki po prvič zaključeni glavni obravnavi 20 točk ter za pregled odločbe in obvestilo stranki po drugič zaključeni glavni obravnavi 20 točk, v presežku za nadaljnjih vsakokrat priglašenih 30 točk pa zahtevek zavrnilo, saj OT v 4. točki I. odst. tar. št. 39 za kratke dopise priznava nagrado v višini 20 točk. Prav tako je pritožbeno sodišče priznalo pooblaščencu nagrado za prvo pritožbo (odločitev o tem strošku je bila s sklepom drugostopenjskega sodišča z dne 10.11.2005, opr. št. Cp 1031/2005 pridržana za končno odločbo), in sicer v priglašeni višini 500 točk (tar. št. 21/I OT). Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne priznalo tudi materialne stroške, in sicer administrativne stroške v višini 2% od skupne vrednosti nagrade do 1000 točk in še dodatno 1% za nagrado nad 1000 točk, kar glede na priznano nagrado znaša 48,8 točk (čl. 13/III OT), stroške sodnih taks in sicer za tožbo v višini 19.100,00 SIT (l.št. ... spisa), za sodbo P 1012/2002 v višini 19.200,00 SIT (l.št. ... spisa), za prvo pritožbo z dne 19.04.2005 v višini 38.400,00 SIT (l.št. ... spisa) in stroške kilometrine za vožnjo pooblaščenca na razdalji P.-C.-P. (132 km) in sicer za narok dne 05.04.2006 (cena neosvinčenega 95 oktanskega bencina je na ta dan znašala 225,60 SIT za liter) v višini 8.933,76 SIT, za dne 06.09.2006 (cena neosvinčenega 95 oktanskega bencina je na ta dan znašala 255,20 SIT/L) v višini 10.105,92 SIT in za dne 04.10.2006 (cena neosvinčenega 95 oktanskega bencina je na ta dan znašala 233,50 SIT/L) v višini 9.246,60 SIT.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo nagrade pooblaščencu za opomin pred tožbo v višini 100 točk, ki jih je priglasil v tožbi, saj takšnega opravila ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za pravdo. Tožnikov pooblaščenec je v tožbi, v vlogi z dne 11.01.2006 in v stroškovniku na l.št. ... spisa priglasil nagrado za pregled listin in poročilo stranki, vsakokrat v višini 50 točk, ki jih pritožbeno sodišče ni priznalo, ker ni razvidno, na katero odločbo naj bi se to nanašalo in katero poročilo, prav tako pa teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne za pravdo. Odvetniku prav tako ne gre nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za narok dne 01.02.2006 niti kilometrine za razdaljo P.-C.-P. za narok dne 01.02.2006(priglašenih je bilo 160 točk in 8.580,00 SIT kilometrine, oboje v vlogi z dne 11.01.2006), ker je tožnikovega pooblaščenca po substitucijskem pooblastilu nadomeščal odvetnik A. N. iz C. Skupno odmerjeno nagrado v višini 3880 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.780,92 EUR, je pritožbeno sodišče povečalo še za 20% DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Skupno odmerjena nagrada znaša skupaj z DDV 2.173,104 EUR, k temu pa je sodišče prištelo administrativne stroške, ki glede na vrednost odvetniške točke znašajo 22,399 EUR, ter stroške kilometrin in sodnih taks, ki so znašali skupaj 104.986,28 SIT, kar po centralnem paritetnem tečaju znaša 438,10 EUR. Tako znašajo skupaj pravdni stroški, ki so tožniku nastali na prvi stopnji 2.597,60 EUR Ker je pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodilo, je tožniku priznalo kot potrebne pritožbene stroške stroške nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe v višini 500 odvetniških točk, kar je v skladu s tar. št. 21 OT, in za končno poročilo stranki 20 točk, kar je v skladu s 4. točko I. odstavka tar. št. 39 OT, ni pa priznalo nagrade pooblaščencu za pregled sodne odločbe v priglašeni višini 50 točk, saj je nagrada za to opravilo zajeta v nagradi za končno poročilo stranki. Brez pregleda sodne odločbe (pri čemer niti ni navedeno, na katero sodno odločbo naj bi se to nanašalo) namreč ni mogoče sestaviti končnega poročila. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo še materialne stroške v višini 2% od skupno priznane nagrade, kar znaša 10,4 odvetniške točke, ter strošek sodne takse za pritožbo v višini 160,77 EUR (prej 38.528,00 SIT od priglašenih 38.530,00 SIT), nato pa je skupno odmerjeno nagrado pooblaščencu povečalo za 20% DDV, ker je pooblaščenec zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Ob upoštevanju, da je vrednosti ene odvetniške točke 0,459 EUR in ob upoštevanju centralnega paritetnega tečaja 239,64 SIT za 1 EUR, znašajo skupno pritožbeni stroški 451,96 EUR. Zakonskih zamudnih obresti od teh pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ni prisodilo, ker jih tožnikov pooblaščenec ni zahteval.