Jedro

Odvetnik mora predložiti pooblastilo, saj odločba v postopku brezplačne pravne pomoči za zastopanje ne zadošča. Ker odvetnik iz objektivnih razlogov ni uspel pridobiti posebnega pooblastila ali odobritve stranke za opravljena pravdna dejanja, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva in z načelom poštenega sojenja.

S smrtjo obdarjenke je odpadel nagib daritve, ki je imel pomen kavze in je s tem postal del pravne podlage darilne pogodbe. Kasneje odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe po samem zakonu.

Tožbeni zahtevek na vrnitev darila bi bil lahko utemeljen le, če bi tožnik trdil in izkazal, da mu je po sklenitvi darilne pogodbe zmanjkalo osnovnih sredstev za preživljanje in da teh sredstev tudi nima oseba, ki ga je (po zakonu) dolžna preživljati.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka razveljavi; sicer se pritožba zavrne in sklep v I. točki izreka potrdi.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je pogodba, imenovana darilna, ki so jo dne 30.10.1986 sklenili tožeča stranka L. M. in J. M. ter pokojna L. B., roj. M., razvezana.

Tožene stranke F. B., H. N. B., S. T. K., kot dediči po pok. L. B., roj. M., so dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 710/7 in 713 k.o. x. vknjižila lastninska pravica v korist L.M..“ Tožnik je dolžan tretjemu tožencu povrniti 296,35 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba, imenovana darilna, ki so jo dne 30.10.1986 sklenili L.M. in J.M. ter pokojna L.B., rojena M., razvezana, in da so toženci kot dediči po pokojni L.B., dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri spornih nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist tožnika.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog (ki ga je podal odvetnik C.) za postavitev začasnega zastopnika tretjemu tožencu (I. točka izreka); pritožbo z dne 28.6.2012, vloženo s strani Odvetniške pisarne C. v imenu tretjega toženca zoper sodbo z dne 10.5.2012, pa zavrglo (II. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep je tretji toženec po odvetniku C. vložil pravočasni pritožbi.

Sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za postavitev začasnega zastopnika, pritožbo tretjega toženca pa sprejme v obravnavo, s stroškovno posledico. Navaja, da so bili podani vsi pogoji za postavitev začasnega zastopnika. Zakon v 82. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP našteva le nekaj primerov, v katerih pride v poštev postavitev začasnega zastopnika, sodišče pa lahko tožencu postavi začasnega zastopnika tudi v drugih primerih. V konkretnem primeru pooblaščenec ni uspel vzpostaviti kontakta s tretjim tožencem, zato ni mogel izpolniti zahteve sodišča prve stopnje po predložitvi njegovega pooblastila ali odobritvi pravnega dejanja. Sodišče je sodbo vročalo neposredno tretjemu tožencu, čeprav mu je samo postavilo pooblaščenca. Pri tem ni možno ugotoviti, ali je bila sodba poslana v prevodu, ali je sodišče toženca poučilo o možnostih po 146. členu ZPP, ipd. Sklepa v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Sodišče samo je tretjemu tožencu s sklepom z dne 10.11.2006 postavilo pooblaščenca na podlagi (tedaj veljavnega) 170. člena ZPP. Ne pride v poštev smiselna uporaba določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V primeru postavitve pooblaščenca po 170. členu ZPP predložitev pooblastila ni bila zakonsko predvidena. Da je temu tako izhaja tudi iz ravnanja sodišča prve stopnje, ki v dosedanjem postopku od pooblaščenca tretjega toženca ni zahtevalo posebnega pooblastila, niti tega ni pogojevalo pritožbeno sodišče, ki je o pritožbi zoper sodbo v tem postopku enkrat že odločalo. Gre za neenako obravnavanje in nepredvidljivost v pravdnem postopku, kar vpliva na pravico do pravnega sredstva.

Zoper sodbo se tretji toženec pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča (iz sklepa z dne 14.9.2011). Poleg tega je dopustilo navajanje novih dejstev in predložitev novih dokazov, čeprav je pritožnik ugovarjal prekluzijo. Sodišče je ponovno zaslišalo tožnika in sodbo med drugim oprlo tudi na te navedbe, čeprav gre za prepozne navedbe. Ponovno je pravno zmotno opredelilo sporno pogodbo in ponovno preseglo trditveno podlago. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da gre za darilno pogodbo, sodišče pa je zaključilo, da gre za pogodbo o preužitku. V pogodbi so stranke navedle, da se nepremičnina izroča v trajno in nepreklicno last, prav nikjer pa ni navedeno, da se izroča v zameno za skrb in preživljanje. V pogodbi se je v 5. točki ugotavljalo le, da mati tožencev skrbi za tožnika in njegovo ženo, da je skrbela že pred sklenitvijo pogodbe in da bo skrbela tudi v naprej. Ta določba pa lahko predstavlja le nagib darilne pogodbe, ki je v preživljanju obdarjenca, kar pa je odpadlo s hčerino smrtjo. Tožnik (s spremembo tožbe 7.2.2007) zahteva razvezo darilne pogodbe zaradi odpadlega nagiba in ne zato, ker dediči ne bi hoteli prevzeti preživljanja. V nadaljevanju sodišče nato zaključi, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, kar je v nasprotju z zaključkom, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. V tem delu ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je preseglo trditveno podlago z zaključkom, da je povsem življenjsko in logično, da se ne podari edine nepremičnine, ki jo imaš, v njej živiš in si zanjo trdo delal, ne da bi istočasno poskrbel za svoje preživljanje v starosti. Zaključek pa je tudi povsem nelogičen in napačen v delu, ko ugotavlja, da naj bi zapis v 5. točki darilne pogodbe „da stranke pogodbe soglašajo, da je darilo prejemnica L. M. že od leta 1971 pomagala očetu darovalcu in njegovi ženi pri preživljanju, da jima tudi sedaj s svojimi sredstvi pomaga pri preživljanju in da bo tako obema pomagala tudi vnaprej“ kazal na to, da so se pogodbeniki pogovarjali o preživljanju. Tak zapis lahko kaže zgolj na hvaležnost darovalca in na nagib za sklenitev darilne pogodbe, nikakor pa takšen zapis ne pomeni prevzema obveznosti hčerke in dolžnost preživljanja darovalca in njegove žene. Tudi v nadaljevanju se sodišče enkrat sklicuje na preužitkarsko pogodbo, nato pa spet na pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ponovno gre za notranje neskladje sodbe, ki se je zato ne more preizkusiti. Tudi sicer je sodba napačna, tožnik je postavil ugotovitveni zahtevek, saj je izhajal iz preklica darila, in ne oblikovalnega na razvezo pogodbe. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče odločalo o zahtevku na razvezo. Sodišče je nepravilno zaključilo, da preužitkarske pogodbe lahko prenehajo iz razlogov, iz katerih lahko prenehajo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Navedeno izhaja iz ustaljene sodne prakse (II Ips 189/2006, II Ips 387/2002, II Ips 275/94), kot tudi iz določb Obligacijskega zakonika – OZ. Tožba je tudi sicer vložena prepozno, ne glede na pravno podlago. Glede na to, da je nagib za darilno pogodbo odpadel s smrtjo obdarjenke leta 1988, je tožba vložena leta 1994 prepozna. Prav tako je vložena prepozno tudi zaradi preklica darila zaradi stiske, saj je vložena po poteku enoletnega roka, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic (v letu 1988), saj je bil tožnik v stiski že ob sklenitvi pogodbe, s smrtjo hčerke pa je bilo gotovo, da njene pomoči ne bo več. Ugovor zastaranja je torej utemeljen.

Tožnik na pritožbi ni odgovoril. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep: S sklepom z dne 10.11.2006 je sodišče prve stopnje (na podlagi tedaj veljavne določbe 170. člena ZPP) tretjega toženca oprostilo plačila stroškov postopka in mu za zastopanje določilo odvetnika D. C. iz K.. Od tedaj dalje je vsa sodna pisanja za tretjega toženca vročalo odvetniku, tudi (prvo) sodbo z dne 16.12.2009 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.9.2011, s katerim je to sodišče ugodilo pritožbi tretjega toženca (vloženi preko postavljenega mu odvetnika), zoper sodbo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi v nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje sodna pisanja za tretjega toženca vročalo oziroma pravdna dejanja opravilo preko odvetnika D. C., vse do dopisa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.9.2012 v zvezi s predložitvijo pritožbe tretjega toženca, ki jo je vložil zoper (drugo) sodbo z dne 10.5.2012. To sodišče je opozorilo, da mora odvetnik predložiti pooblastilo tretjega toženca (ker odločba v postopku brezplačne pravne pomoči za zastopanje ne zadošča). Upoštevaje dopis je sodišče prve stopnje dne 24.9.2012 izdalo sklep in odvetnika pozvalo, da v roku 15 dni od prejema sklepa predloži pooblastilo tretjega toženca oziroma izkaže odobritev stranke za opravljena procesna dejanja. Odvetnik s tretjim tožencem ni uspel vzpostaviti kontakta, kljub večkratnim poskusom (sodišče mu je večkrat podaljšalo rok za opravo naloženega mu dejanja) in ni uspel pridobiti pooblastila, niti odobritve stranke za opravljena procesna dejanja. Sodišču prve stopnje je navedeno pojasnil, iz previdnosti pa podal tudi predlog, da sodišče tretjemu tožencu postavi začasnega zastopnika. Kot rečeno je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, pritožbo pa zavrglo.

Odvetnik C. je bil tretjemu tožencu za odvetnika postavljen s sklepom sodišča prve stopnje z dne 10.11.2006 na podlagi tedaj veljavnega drugega odstavka 170. člena ZPP. Ta določba in ves institut oprostitve stroškov sta bila, zaradi v letu 2001 sprejetega Zakona o brezplačni pravni pomoči, z novelo v letu 2008 izločena iz ZPP. Ustaljena sodna praksa je bila, da tudi še več let po sprejetju ZBPP, sodišča od odvetnikov postavljenih za zastopanje po tej določbi, niso zahtevala predložitve posebnega pooblastila in so odvetnikom dovolila zastopanje strank že na podlagi sodnega sklepa. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je takšno zastopanje kot pravilno potrdilo tudi pritožbeno sodišče še v letu 2011, ko je obravnavalo pritožbo tretjega toženca vloženo po odvetniku postavljenem s sklepom po določbi drugega odstavka 170. člena ZPP, brez posebnega pooblastila. Glede na povedano, upoštevaje, da je pooblaščenec tudi izkazal, da s stranko, ki biva v tujini, ni uspel vzpostaviti stika in torej iz objektivnih razlogov ni uspel pridobiti posebnega pooblastila ali odobritve stranke za opravljena pravdna dejanja, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva in z načelom poštenega sojenja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Pravilna pa je odločitev, da postavitev začasnega zastopnika tretjemu tožencu ni potrebna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in odločitev, da se predlog za postavitev začasnega zastopnika tretjemu tožencu zavrne, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

V nadaljevanju je tako pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbi tretjega toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 10.5.2012. K pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 14.9.2011 zavzelo stališče, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo upoštevati (jasno) trditveno podlago tožnika, da gre za darilno pogodbo in obravnavati obe uveljavljani pravni podlagi (za ugoditev tožbenemu zahtevku) – odpadel nagib in preklic darilne pogodbe zaradi stiske. Zakaj je trditvena podlaga tožnika v tej smeri jasna, izhaja iz razlogov te odločbe v točkah 5, 7 in 8 obrazložitve. Sodišče lahko (praviloma) opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle stranke. Na stranki je, da preskrbi ustrezno trditveno podlago (7., 212. člen ZPP). Trditvena podlaga (pravočasna) tožnika je bila jasna – s (sedaj pokojno) hčerko je sklenil darilno pogodbo, ta je bila sklenjena iz posebnega nagiba, ki je bil v zagotavljanju njegovega preživljanja in preživljanja njegove žene; zaradi odpadle pravne podlage (smrti hčerke) je nagib zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba odpadel, darilna pogodba pa je prenehala veljati; skliceval se je tudi na premoženjsko stisko in na preklic darilne pogodbe zaradi stiske. Tožnik je torej sklenjeno pogodbo štel za darilno pogodbo in ni nikoli trdil, da gre za odplačno pogodbo. Nikoli ni navajal, da želi, da toženci (tožnikovi vnuki) prevzamejo preživljanje, še manj pa, da preživljanja nočejo prevzeti. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navedejo stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar v konkretnem primeru ne gre za to. Iz povedanega je razvidno, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da sta tožnik in hčerka dne 30.10.1986 sklenila preužitkarsko pogodbo oziroma pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da toženci pogodbe ne izpolnjujejo, kar je razlog za razvezo pogodbe (analogno tretjemu odstavku 120. člena Zakona o dedovanju – ZD), ponovno prekoračilo trditveno podlago tožnika in sodbo oprlo (tudi) na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. V zaključku sodbe je še dodalo, da, če bi bila pogodba darilna pogodba, bi bil tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe zaradi odpadle podlage zastaran, saj bi zastaranje začelo teči z dnem smrti tožnikove hčerke leta 1988, tožba pa je bila vložena v letu 1994, zastaran pa ne bi bil zahtevek, ki meri na preklic darila zaradi stiske, saj je stiska nastopila s trenutkom, ko je 27.12.2006 tožnikovo ženo zadela možganska kap, sprememba tožbe pa je bila podana 7.2.2007. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub navedenemu v zvezi s prekoračitvijo trditvene podlage, ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako, da je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo in ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je, kot rečeno, upoštevalo, da gre pri pogodbi z dne 30.10.1986, ki sta jo sklenila L. M. kot darovalec in J. M. (med postopkom umrla tožnica) kot upravičenka ter pokojna L. B. roj. M. kot obdarjenka, za darilno pogodbo.

S smrtjo obdarjenke je, po izrecnem zatrjevanju tožnika, odpadel nagib daritve, ki je imel pomen kavze in je s tem postal del pravne podlage darilne pogodbe. Kasneje odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe po samem zakonu (prvi odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR). Nima pa darovalec, v konkretnem primeru tožnik, pravice zahtevati razveze pogodbe. Ima pa, kot rečeno, dajatveni (kondikcijski) zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Vendar pa terjatve iz neupravičene pridobitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR, ki znaša 5 let. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR), v konkretnem primeru torej z dnem 6.3.1998 (smrt obdarjenke 5.3.1998). Ker je tožnik tožbo vložil šele 22.8.1994, je tožbeni zahtevek (uveljavljan na tej pravni podlagi) zastaran.

Po pravnem pravilu paragrafa 947 Občega državljanskega zakonika (ODZ) iz leta 1811 (glede na to, da sta pravdni stranki darilno pogodbo sklenili 30.10.1986, se uporabljajo pravna pravila ODZ, saj ZOR, ki je veljal do uveljavitve OZ, darilne pogodbe ni urejal), lahko darovalec prekliče darilo, če po sklenitvi pogodbe zaide v slabe materialne razmere in je brez sredstev za nujno preživljanje. Da bi uspel z zahtevkom, morajo biti izpolnjeni tudi pogoji: da nima oseb, ki bi ga bile po zakonu dolžne preživljati(1), ali pa jih ima, pa nimajo sredstev za njegovo preživljanje; da obdarjenec ni sam v pomanjkanju glede nujnega preživljanja sebe in svoje družine; da je darilo ali njegova vrednost še v sklopu obdarjenčevega premoženja (primerjaj judikat bivše Republike Hrvaške Okr Sisak Gž 1503/79, 19.11.1979, objava Iustitia 1-4/80, stran 23). Da je zavezanec za vrnitev darila v primeru preklica le obdarjenec, izhaja tudi iz OZ, ki ne omenja možnosti preklica proti obdarjenčevemu dediču. Tožnik vrnitev darila zahteva prav od obdarjenkinih dedičev – njenih otrok (svojih vnukov). Po mnenju pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek temelječ na tej pravni podlagi, že iz tega razloga neutemeljen.

Do preklica darilne pogodbe lahko pride ob soglasni volji strank in v primerih, ki jih taksativno določa zakon, pri čemer glede na načelo nepreklicnosti darila, teh izjem ne gre široko tolmačiti. Preklic je pravica odstopiti od pogodbe, ki daje odstopnemu upravičencu pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja med njima. Pravna posledica preklica darila je razveza darilne pogodbe - ko obdarjenec prejme darovalčevo izjavo o preklicu, je darilna pogodba razvezana. Učinek razveze je nastanek obdarjenčeve obveznosti iz naslova neupravičene pridobitve – obdarjenec mora vrniti darovano stvar. Če tega ne izpolni prostovoljno, mora njegovo obveznost darovalec uveljavljati sodno z dajatvenim zahtevkom. Spet pa darovalec nima pravice zahtevati razveze pogodbe. Tudi iz tega razloga je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba razvezana, neutemeljen. Lahko pa bi bil utemeljen dajatveni zahtevek – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (zahtevek na vrnitev darila). Po paragrafu 947 ODZ ima darovalec pravico le do delnega preklica darila (lahko prekliče le donose, npr. obresti in to v obsegu potrebnega nujnega preživljanja), vendar se je sodna praksa razvila v smeri absolutnega preklica.

Tožbeni zahtevek na vrnitev darila(2) bi bil lahko utemeljen le, če bi tožnik trdil in izkazal, da mu je po sklenitvi darilne pogodbe zmanjkalo osnovnih sredstev za preživljanje in da teh sredstev tudi nima oseba, ki ga je (po zakonu) dolžna preživljati(3). Darovalec mora torej priti v položaj, ko je ogroženo njegovo preživljanje oziroma kot je določal ODZ mora biti obubožanje takšno, da oseba preprosto „ne more več živeti“. Tega pa tožencu ni uspelo izkazati. V tožbi je le pavšalno zatrdil, da on in žena nimata sredstev za življenje, ob tem, da je hkrati trdil, da sta bila v stiski že ob sklenitvi pogodbe, v spremembi tožbe z dne 7.2.2007 pa, spet povsem pavšalno, da se njuno socialno stanje poslabšuje, saj je pokojnina glede na rast življenjskih stroškov nizka, da je tožnica J. M. v letu 2006 utrpela možgansko kap in potrebuje dodatno nego in oskrbo, da so tudi stroški vzdrževanja nepremičnine visoki, ne da bi te svoje trditve konkretiziral (kolikšna je višina njune pokojnine, kako visoki so stroški dodatne nege in oskrbe, stroški vzdrževanja nepremičnine, in to stanje primerjal s premoženjskim stanjem ob sklenitvi pogodbe), niti za svoje trditve ni predlagal ustreznih dokazov (le zaslišanje tožnikov). V tej smeri je sicer izpovedoval, ko je bil zaslišan, vendar izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage. Poleg tega je, zaslišan na obravnavi dne 23.3.2007, sam pojasnil, da ima sicer dovolj sredstev za svoje lastno preživljanje, kar pa je bistveno. Tudi sicer je tožnikova žena umrla 28.3.2007 (priloga A15), zato ta razvezni razlog (sklicevanje na ženino bolezen) ne ob izdaji prve sodbe dne 16.12.2009 in ne ob izdaji izpodbijane sodbe dne 10.5.2012, ni bil več podan. Konkretna trditev podana na naroku 10.5.2012 (po razveljavitvi prve sodbe), da tožnik prejema pokojnino v višini 500,00 EUR, pa je prepozna trditev, saj ni razloga, da tožnik konkretnih trditev o višini svojih prihodkov in stroškov, ne bi podal že v dotedanjem postopku (362. člen ZPP), poleg tega spet ni postavil nobenih trditev o svojem premoženjskem položaju v času sklenitve darilne pogodbe, da bi sodišče lahko napravilo primerjavo, niti ne kdaj po sklenitvi pogodbe naj bi zašel v takšno stisko, da mu je zmanjkalo osnovnih sredstev za preživljanje (za potrebe ugotavljanja spoštovanja roka za preklic).

Ker torej tožnik ni zmogel niti ustrezne trditvene in dokazne podlage o upravičenosti zahtevka na vrnitev darila zaradi preklica (zaradi darovalčeve stiske), je bilo potrebno tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga zavrniti.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Sprememba velja za vse tožence, saj so toženci v konkretni zadevi nujni sosporniki (skupnost dedičev po pokojni obdarjenki).

Pritožnik je v pretežnem in najvažnejšem delu s pritožbo zoper sklep uspel, zato mu je tožnik dolžan plačati celotne pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Za pritožbo gre pritožniku 150 točk po 2. točki tar. št. Odvetniške tarife (OT) oziroma 68,85 EUR, 2 % iz naslova administrativnih stroškov (1,38 EUR), skupaj 70,23 EUR, z 22 % DDV (15,45 EUR) je to 85,68 EUR.

Tožnik je dolžan pritožniku povrniti tudi stroške s pritožbo zoper sodbo, s katero je ta v celoti uspel. Pritožniku gre 375 točk za pritožbo po 1. točki tar. št. 21 OT. Tretji toženec je sicer priglasil 100 % povišanje na podlagi 5. člena OT, ki pa mu ga pritožbeno sodišče ne prizna, saj v konkretnem primeru ne gre za uporabo tujih pravnih virov, za posebno strokovno znanje izvenpravnih področij ali za uporabo tujega jezika ali pravnega specialističnega znanja. 375 točk je 172,125 EUR, z 2 % administrativnimi stroški (3,44 EUR) je to 175,56 EUR, z 20 % DDV (35,11 EUR) pa 210,67 EUR.

Skupaj je torej dolžnik dolžan tretjemu tožencu povrniti 296,35 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Tega tožnik niti ni zatrjeval, iz izpovedbe pa bi bilo razumeti, da ima še sina (za katerega pa ni skrbel in ga zato ta ni dolžan preživljati).

(2) V posledici preklica zaradi (darovalčeve) stiske.

(3) Tega, kot rečeno, tožnik ni niti zatrjeval.