Jedro

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.

Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe?

2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.

3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči, zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 894,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica od toženke zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva, št. ... (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene med tožničino pravno prednico – Javno agencijo za tehnološki razvoj Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) in toženko, hkrati pa tožbeni zahtevek utemeljuje tudi na podlagi pravil o nezakoniti državni pomoči. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 43. 184, 22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in ji naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Revizija tožnice je bila s sklepom II DoR 39/2022 z dne 18. 5. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) toženka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe.

**Dejanski in pogodbeni okvir spora**

4. Tožničina prednica (v pogodbi in v nadaljevanju poimenovana kot »Agencija«) in toženka (v pogodbi poimenovana kot »izvajalec«) sta 24. 2. 2010 sklenili Pogodbo, ki jo je vnaprej sestavila Agencija.

5. Relevantna določila Pogodbe: - Iz 2. člena, poglavja »Uvodne ugotovitve«, izhaja, da je Agencija v sodelovanju z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo objavila javni razpis z naslovom: „Mladi raziskovalci iz gospodarstva - generacija 2009“, na podlagi katerega je bilo toženki odobreno sofinanciranje mladega raziskovalca A. A. do pridobitve doktorata znanosti. Pogodbeni stranki ugotavljata, da je mladi raziskovalec, ki je vpisan v prvi letnik doktorskega študija, s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi ter »bo opravljal podiplomski študij in izdelal doktorsko nalogo pod vodstvom pedagoškega mentorja«.

- Iz 13. člena izhaja, da se pri sofinanciranju upravičenih stroškov upošteva shema državnih pomoči: Državna pomoč N 472/2006 – Slovenija: Program tehnološkega razvoja; št. N: 472/2006; datum priglasitve: 14. 7. 2006; trajanje pomoči od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2012. - Prvi odstavek 4. člena določa, da je ožji namen programa omogočiti mladim raziskovalcem, da si z delom na temeljnih raziskavah za potrebe gospodarstva v času podiplomskega študija do pridobitve doktorata znanosti pridobijo kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno soočijo z izzivi v gospodarstvu, medtem ko drugi odstavek 4. člena določa, da je _kazalec za uspešno izveden program dela_ uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge oziroma pridobitev naziva doktor znanosti, kar izvajalec izkaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.

- Iz 5. člena izhaja, da ima izvajalec za izvedbo programa dela na voljo 42 mesecev, pri čemer se ta rok lahko dodatno podaljša za dodatnih šest mesecev, v katerih pa financiranje ni zagotovljeno.

- V 6. in 8. členu so določene „osnovne obveznosti izvajalca“, ki jih je mogoče strniti v spremljanje in koordiniranje raziskovalnega dela, poročanje Agenciji, zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev delovnih dolžnosti, ki niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje predvidene plače in drugih dajatev iz delovnega razmerja mlademu raziskovalcu ter skrb za strokovno, kakovostno in pravočasno izvedbo programa.

- V 34. členu je določeno, da če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku oziroma v roku, podaljšanem roku za šest mesecev, oziroma v roku, podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, mora toženka povrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 % mesečno izplačanih sredstev, v drugih dveh mesecih po 2 % mesečno izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 % mesečno izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 % mesečno izplačanih sredstev. Če cilj programa še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od Pogodbe in zahteva od toženke vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka svojih osnovnih pogodbenih obveznosti ni kršila: mlademu raziskovalcu je zagotavljala pogoje za raziskovalno delo, skrbela za strokovno, kakovostno in pravočasno izvedbo programa, izplačevala plačo in prispevke ter ga razbremenila drugih delovnih obveznosti, ki niso povezane z raziskovalnim delom.

7. Mladi raziskovalec v dogovorjenem roku ni zaključil doktorskega študija.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je določilo Pogodbe o pogodbeni kazni nično, ker je bila ta dogovorjena v zvezi z ravnanjem, ki je zunaj sfere toženke. Izpolnitev Pogodbe oziroma končni cilj kot edino merilo za njeno izpolnitev Pogodbe je bil odvisen izključno od ravnanja tretje osebe – mladega raziskovalca. Toženka je imela nalogo, da mlademu raziskovalcu zagotovi ustrezne delovne pogoje ter strokovno in kakovostno izvedbo programa dela v pogodbeno dogovorjenem roku, kar je v celoti izpolnila. Njena obveznost je imela naravo obligacije prizadevanja, kajti več kot to ni mogla storiti.

9. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje in poudarilo, da toženka ni kršila obveznosti, ki jih je prevzela s pogodbo. Prav tako je navedlo, da razlaga 34. člena Pogodbe nasprotuje kogentni določbi 250. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pravilna uporaba tega člena pa ne pripelje do konkurenčne prednosti toženke.

**Navedbe tožnice v reviziji**

10. Tožnica navaja, da sporna pogodba ni tipična dvostranska pogodba o izvedbi določene storitve, pri kateri si nasproti stojita storitev in protidajatev za opravljeno delo. Predmet presoje je pogodba javnega prava o državni pomoči, s katero se uresničuje širši javni interes, zato je pomembno, da se državna pomoč učinkovito porabi. Prejemnik državne pomoči lahko prejeto državno pomoč obdrži le v primeru, če so izpolnjene vse pogodbene zaveze (tj. če mladi raziskovalec uspešno zaključi doktorski študij). Tudi pri dogovoru o pogodbeni kazni ne gre za tipično pogodbeno kazen, temveč za vračilo sredstev in sanacijo stanja, ker niso bili izpolnjeni pogoji za zadržanje državne pomoči. Namen vračila je ponovna vzpostavitev razmer na trgu pred izplačilom, tako da prejemnik z vračilom nezakonite pomoči izgubi prednost. Tudi če se določba 34. člena Pogodba presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava, vzrok za neuspeh pri zaključku doktorskega študija izvira iz sfere toženke. Sama je izbrala mladega raziskovalca, ki bi ga lahko učinkovito usmerjala in nanj prevalila pogodbeno obveznost dokončanja študija. Navsezadnje je 34. člen Pogodbe izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij, zato bi toženka morala plačati pogodbeno kazen, čeprav bi se z njo zavezala k razširitvi odgovornosti in bi do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja.

**Navedbe toženke v odgovoru na revizijo**

11. Toženka navaja, da je bil namen javnega razpisa sofinanciranje stroškov, povezanih z delom mladih raziskovalcev iz gospodarstva. Razpis je tako zasledoval splošno družbeno korist (pridobitev kakovostnih človeških virov, ustvarjanje delovnih mest v gospodarstvu za mlade raziskovalce, povečanje deleža raziskovalcev v gospodarstvu ipd.) ter hkrati korist konkretnega mladega raziskovalca, ki sodeluje v programu. Toženka od raziskovalnega dela ni imela koristi, le stroške. Mladega raziskovalca ni podprla v lastnem interesu, temveč je ravnala kot družbeno odgovorno podjetje. Denarna sredstva, ki jih je prejela, je porabljala izključno za namene, ki so bili dogovorjeni s Pogodbo. Na dokončanje doktorskega študija ni mogla vplivati. Mladi raziskovalec do toženke ni imel nobenih delovnih obveznosti, saj ga je skladno s Pogodbo morala razbremeniti vseh obveznosti, ki niso povezane z raziskovalnim delom. Poleg tega toženka ni imela izkušenj s tovrstnimi razpisi, medtem ko se je Agencija, ki je Pogodbo po načelu „vnaprej natisnjene vsebine“ pripravila sama, s tem profesionalno ukvarjala. Pogodba ne vsebuje izrecnega določila o jamčevanju za študijski uspeh mladega raziskovalca - to je bilo „zapakirano“ v eksotično besedno zvezo »kazalec za uspešno izveden program dela«. Toženka je bila zato zavedena. Če bi iz Pogodbe jasno izhajalo, da jamči za uspešno dokončanje doktorskega študija, je ne bi nikoli sklenila. Razlaga Pogodbe, za katero se zavzema tožnica, je škodljiva za gospodarske subjekte in je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter dobrimi poslovnimi običaji. Gospodarski subjekti mladim raziskovalcem pod takimi pogoji več ne bodo pripravljeni omogočiti, da pridobijo izkušnje v gospodarstvu, kar pa ni v javnem interesu. _Dominus litis_ konkretnega obligacijskega razmerja je bila tožničina prednica; za tovrstno dejavnost je bila najbolj usposobljena in izkušena, zatorej bi morala poskrbeti, da bi breme študijskega neuspeha nosil tisti, ki je za to najbolj odgovoren. Izplačani zneski ne pomenijo državne pomoči, saj so vsi bili nakazani mlademu raziskovalcu za plačo in prispevke.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

**O dolžnost vračila prejete državne pomoči**

13. Ker tožnica zatrjuje, da mora toženka vrniti nezakonito zadržano državno pomoč, je Vrhovno sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka najprej presojalo z vidika pravil o državni pomoči. _Izhodiščno o državnih pomočeh_

14. Pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU) za uspešno vzpostavitev notranjega trga določa pravila, ki zagotavljajo svobodno konkurenco in določajo mehanizme za prepoved njenega izkrivljanja. Konkurenco lahko izkrivlja tudi država, najpogosteje z državnimi pomočmi. Zato je pravo EU vpeljalo pravila o prepovedi državnih pomoči. 15. Skladno s prvim odstavkom 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)1 je državna pomoč tista, ki: 1) jo podeli država neposredno ali je na kakršenkoli drugi način podeljena iz državnih sredstev; 2) pomeni gospodarsko prednost oziroma korist za prejemnika (je dana selektivno – favorizira določeno podjetje ali sektor); 3) izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco; 4) prizadene ali bi lahko prizadela trgovino med vsaj dvema državama članicama.

16. Pomoč podjetjem v majhnih zneskih (_de minimis_) se ne šteje za državno pomoč, saj ne vpliva na trgovino in konkurenco med državami članicami. Iz 2. člena _Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis2_ izhaja, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril prvega odstavka 107. člena PDEU in so zato izvzeti iz zahteve glede priglastive državne pomoči, če skupna pomoč podjetju ne presega zneska 200.000 EUR, v kateremkoli obdobju treh proračunskih let. _Dolžnost priglasitve državne pomoči in koncept nezakonite državne pomoči ter zloraba državne pomoči_

17. Tretji odstavek 108. člena PDEU opredeljuje obveznost priglasitve državne pomoči – država članica mora namreč obvestiti Evropsko komisijo (v nadaljevanju Komisija) o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo državne pomoči. Dokler Komisija ne prouči načrta in po potrebi ne sproži ustreznih postopkov, država članica predlaganih ukrepov ne sme izvajati – t.i. klavzula o mirovanju. Pomoč, ki ni bila implementirana s predhodno priglasitvijo ali pa je bila implementirana v času obveznosti mirovanja med odločanjem Komisije, je praviloma nezakonita _per se_ in jo je treba vrniti.3

18. Tudi zloraba pomoči lahko vpliva na delovanje notranjega trga, saj so njeni učinki podobni učinkom nezakonite pomoči. Gre za pomoč, ki jo je Komisija predhodno odobrila, a je bila porabljena v nasprotju z namenom odobritve.4 V postopkih v zvezi z zlorabo državne pomoči se smiselno uporabljajo določila o nezakoniti državni pomoči.5 _Uveljavljanje prava državnih pomoči_

19. Pravo državnih pomoči se tradicionalno uresničuje v postopkih pred Komisijo. Ta redno opravlja _ex ante_ nadzor in preverja združljivost ukrepov državne pomoči z notranjim trgom. Ker pa imata dolžnost priglasitve in obveznost mirovanja neposredni učinek, morajo odpraviti vse posledice nezakonitosti državne pomoči države same. Zadevna država članica mora zlasti ustaviti izvajanje pomoči in, če je že izvedena, odrediti njeno vračilo.6 Ukinitev pomoči z vračilom je logična posledica njene nezakonitosti.7 To navsezadnje posredno izhaja iz načela lojalnega sodelovanja iz tretjega odstavka 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju PEU),8 ki od držav članic zahteva, da sprejmejo vse ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava EU.

20. Izvedba ukrepov za vračilo nezakonito izplačanih državnih pomoči je skladno z načelom nacionalne procesne avtonomije prepuščena državam članicam. Za vzpostavitev status _quo ante_ stanja, tj. stanja pred implementacijo spornega ukrepa, je ključna vloga nacionalnih sodišč.9 Sodišče EU je v zadevi _Residex Capital IV_ navedlo, da mora nacionalno sodišče odrediti vračilo nezakonito izplačane državne pomoči.10 Državne pomoči se pretežno dodeljujejo s civilnopravnimi posli, za uveljavljanje kršitev teh poslov pa so praviloma pristojna redna sodišča, ob uporabi civilnega procesnega in materialnega prava.11

21. Pravo EU ne določa oblike oziroma stopnje neveljavnosti civilnopravnih poslov, s katerimi je bila dodeljena nezakonita državna pomoč. Sodna praksa Sodišča EU glede vprašanja neveljavnosti tovrstnih poslov odkazuje na nacionalno pravo držav članic. Posledice nezakonitih državnih pomoči so odvisne od sankcij, ki jih predvideva nacionalno obligacijsko pravo. Kljub temu končni cilj prava EU posredno narekuje, da država članica opredeli tako sankcijo, da bo mogoča učinkovita restitucija. Nacionalno sodišče (redne pristojnosti) mora pri odločanju o dajatvenih zahtevkih za vrnitev državne pomoči, ki bi naj bila nezakonita, najprej odločiti o sami nezakonitosti, in sicer kot o predhodnem vprašanju.12 Vrhovno sodišče še ni imelo priložnosti, da bi se opredelilo do civilnopravne (ne)veljavnosti pravnega posla, s katerim je bila dodeljena nezakonita ali zlorabljena državna pomoč.13 **Presoja okoliščin konkretnega primera**

22. Iz Pogodbe izhaja, da je Agencija javni razpis, na podlagi katerega je bila sklenjena Pogodba, priglasila Komisiji kot državno pomoč,14 kar pomeni, da je bila državna pomoč implementirana s predhodno priglasitvijo. Tožničino trditveno gradivo ne vsebuje navedb o morebitnih odločitvah Komisije, tj. o tem, ali je izdala odločbo o neobstoju državne pomoči, odločbo o nenasprotovanju – združljivosti državne pomoči z notranjim trgom ali odločbo o začetku formalne preiskave.15 Če Komisija ene od teh treh odločb ne izda v dveh mesecih od prejema popolne uradne priglasitve, se sicer priglašena državna pomoč šteje za odobreno in jo država lahko dodeli.16 Tudi podatkov o pasivnosti Komisije v navedbah tožnice ni kakor tudi ne trditev o morebitni kršitvi dolžnosti mirovanja. Ker tožnica ni zatrjevala dejstev o nezakonitosti državne pomoči, je v skladu z razpravnim načelom (7. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP)17 treba šteti, da ta dejstva ne obstajajo, državna pomoč torej ni bila nezakonita _per se_.

23. Na podlagi luknjičavega tožničinega trditvenega in dokaznega gradiva tudi ni mogoče sklepati o zlorabi državne pomoči. Če bi tožnica, ki nosi dokazno breme za dokazovanje trditve, da je bilo ravnanje toženke v nasprotju z namenom državne pomoči, priskrbela ustrezno dokazno gradivo (česar ni storila) – na primer odločbo o priglasitvi – bi sodišče resničnost pravno pomembnih dejstev lahko ugotavljalo z izvedbo teh (listinskih dokazov). Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil znesek, ki ga je toženka dobila na podlagi razpisa in Pogodbe, porabljen za stroške plač in drugih dajatev iz naslova delovnega razmerja mladega raziskovalca – torej je bil v funkciji namena razpisa. Ravnanje v nasprotju z namenom razpisa in s tem v nasprotju z namenom državne pomoči bi pomenila šele poraba razpisnih sredstev za druge namene.

24. Navsezadnje velja še dodati, da Pogodba v 17. členu določa višino odobrenih sredstev za sofinanciranje „Programa raziskovalnega dela“ v znesku 155.018,27 EUR, pri čemer gre za znesek, ki ne presega praga _de minimis_ državnih pomoči, zato ne more vplivati na trgovino in konkurenco med državami članicami.

25. Če povzamemo, v konkretnem primeru niso bili kršeni prisilni predpisi prava EU, kar bi utemeljevalo ničnost Pogodbe in terjalo vračilo izplačanih zneskov. Izplačilo, ki bi naj pomenilo državno pomoč, je temeljilo na razpisu, ki je bil priglašen kot državna pomoč, pri čemer tožnica ni dokazala, da je prišlo do kršitve pravila o mirovanju ali zlorabe, hkrati pa je izplačilo pomenilo _de minimis_ državno pomoč.

**O obveznosti plačila pogodbene kazni** _Jezikovna razlaga spornega pogodbenega določila ter razlogi, ki narekujejo njeno vsebinsko zožitev_

26. Pogodbeno besedilo 34. člena (glej točko 5 te obrazložitve) ne dopušča posebnega jezikovno-razlagalnega dvoma: če nastopi pogoj A (zamuda s pridobitvijo naslova doktor znanosti), sledi posledica B (obveznost plačila pogodbene kazni).

27. Ker je pogoj A nastopil, se posledice B (plačila pogodbene kazni) toženka lahko razbremeni le v primeru, če to pogodbeno pravilo v konkretnem primeru ne učinkuje. Učinkovalo ne bi v primeru, če bi bilo neveljavno (nično zaradi razlogov po 86. členu OZ) ali če bi kontekst celotnega pravnega reda narekoval drugačno, zožujočo razlago. Če namreč pravni red (iz razlogov, navedenih v 86. členu OZ) sodišče pooblašča, da ugotovi ničnost posameznega pogodbenega določila (prvi odstavek 88. člena OZ), tedaj je po argumentu močnejšega razlogovanja _(argumentum o fortiori,_ ki se v danem primeru uresničuje prek logičnega sklepanja _argumentum a maiori ad minus_) mogoča tudi zožujoča razlaga pogodbenega besedila; torej razlaga, ki pogodbeno določilo ohranja pri življenju, a zgolj v omejenem (pravno dopustnem) obsegu.

28. Razloga, ki v danem primeru narekujeta vsebinsko zožitev pogodbenega določila, sta dva. Prvič, pogodbena določila, tudi sporno določilo o pogodbeni kazni, je treba presojati (tudi) v luči zakonskega prava, zlasti temeljnih načel obligacijskega prava (osrednje je načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ). Pri razlagi in uporabi zakonskih pravil je treba upoštevati, ali imamo opraviti s kogentnimi ali z dispozitivnimi predpisi. A pogosto je tako, da se prvine pogodbenega dogovora prelivajo (kombinirajo) s prvinami zakonske ureditve in nato šele skupaj predstavljajo skladen in relevanten materialnopravni kontekst primera. Drugi razlog, ki narekuje vsebinsko zožitev pogodbenega določila v obravnavani zadevi, je, da je pogodba, na katero se opira tožbeni zahtevek, po svoji naravi upravna pogodba.

_Splošno o namenu pogodbene kazni_

29. Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoji dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.

30. Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev, kamor spada tudi izpolnitev z zamudo18. Slednja je bila dogovorjena tudi v obravnavanem primeru.

_Izhodišča glede dolžnikove odgovornosti, če do kršitve pogodbene obveznosti pride iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja_

31. Eno izmed zakonskih pravil, ki predstavlja korekcijo avtonomnega pogodbenega prava, je določba 250. člena OZ (to pravilo je komplementarno načelu akcesornosti iz 249. člena OZ). Njegovo bistvo je, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

32. Velja domneva, poudarja teorija, da vzrok kršitev izvira iz sfere te stranke. To domnevo pa lahko dolžnik ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njegove sfere.19 Gre za vprašanje obvladovanja tveganj, pri čemer je treba razlikovati med notranjimi in zunanjimi tveganji. Prva predstavljajo tveganja, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma mora obvladovati, druga pa so zunaj njegove sfere in jih ta subjekt ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. Pri tehtanju, katero od obeh strank naj bremenijo posledice določenega tveganja, je treba upoštevati, katero izmed strank tveganje prizadene, iz sfere katere od strank tveganje izvira in katera od strank tveganje lažje obvlada. V notranjo sfero tveganj, ki jih mora stranka obvladovati oziroma nositi njihove negativne posledice, spadajo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju.20 _Pravna narava Pogodbe in pomen dejstva, da gre za upravno pogodbo_

33. Konkretna Pogodba vsebuje elemente instituta, ki ga pravna teorija in sodna praksa označujeta s pojmom „upravna pogodba“. Opredeljujejo jo naslednje značilnosti: a) najmanj ena pogodbena stranka je oseba javnega prava in b) pogodba mora biti sklenjena v javnem interesu (kriterij cilja) oziroma (alternativno) mora vsebovati določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in jih v zasebnopravni pogodbi druga pogodbena stranka običajno ne bi sprejela (kriterij vsebine).21

34. Slovensko pozitivno pravo upravnih pogodb posebej ne ureja, zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da se zanje uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava (torej zlasti OZ), razen kolikor javnopravni elementi določene pogodbe ne zahtevajo, naj nekatere določbe OZ za tako razmerje ne veljajo.22 Posebni naravi pogodbenega razmerja je treba prilagoditi temeljna načela obligacijskega prava, vključno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

35. Načelo vestnosti in poštenja z zahtevo po lojalnosti v medsebojnem ravnanju kljub praviloma nasprotujoči naravi interesov pogodbenih strank postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov. Merila, na podlagi katerih se določa vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so, kot poudarja teorija, vrsta in vsebina pravnega posla, lastnosti strank in pogodbene klavzule, ki so nerazumno v prid eni izmed strank.23

36. Tožnica je pravna oseba javnega prava (javna agencija). Zakon o javnih agencijah v prvem odstavku 2. člena določa, da se javna agencija ustanovi za opravljanje regulatornih, razvojnih ali strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika.24 Agencija je opravljala strokovne, razvojne in izvršilne naloge na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti v skladu s sprejetim nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programom in drugimi nacionalnimi programi na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti. Te naloge je opravljala v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno izvajanje ukrepov za spodbujanje tehnološkega razvoja in inovativnosti, ki se financirajo iz državnega proračuna in drugih virov.25

37. Agencija je bila kot pravna oseba javnega prava subjekt posebnih lastnosti. Imela je status _ex lege_ nosilke javnih pooblastil (15. člen Zakona o državni upravi). Čeprav je bila zunaj organizacijske strukture državne uprave (v ožjem smislu), so bile nanjo prenesene javne naloge in je v odnosu do posameznikov nastopala kot organ državne uprave.26 V konkretno pogodbeno razmerje je vstopila kot zastopnica javnega interesa, ki se je kazal v pridobivanju intelektualnega kapitala (ki je bil plod akademsko - raziskovalnega dela znotraj zasebnega sektorja – gospodarstva). Bila je _dominus contractus_ konkretnega pravnega posla, saj je pripravila razpis in Pogodbo.

38. Zaradi položaja tožnice, ki je javna agencija, v katere ožjo strokovno dejavnost sodi urejanje pravnih razmerij z mladimi raziskovalci, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi breme, ki bi ga lahko rešila sama (npr. s tripartitno pogodbo), v celoti prenesla na pogodbi zvesto stranko, ki ji za nastali položaj ni mogoče pripisati odgovornosti. V pogodbenem razmerju z javnopravnimi elementi Agencija pri izvrševanju svojih javnih pooblastil po načelu sorazmernosti v razmerju do udeležencev v pravnih razmerjih ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena. Glede na to, da je Agencija specializirana za opravljanje strokovne, razvojne in izvršilne naloge na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti, ki zajema (tudi) sklepanje pravnih poslov, kot je sporna pogodba, se je treba vprašati, ali je bil institut pogodbene kazni nujen (potreben) in primeren za dosego legitimnega– zaključka doktorskega študija.

39. Iz Pogodbe izhaja, da je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa za izbor operacij „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2009“, pri čemer so bile kot predmet pogodbe urejene medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenih strank glede sofinanciranja in izvajanja programa dela, kot sta ga opredeljevala Program raziskovalnega dela in Program podiplomskega študija. Glede na ožji namen Pogodbe ter siceršnje obveznosti toženke, kot so opredeljene v 6. in 8. členu Pogodbe (glej točko 5 obrazložitve), je glede na kriterij cilja mogoče zaključiti, da je bila sklenjena v javnem interesu. Ne gre torej za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, temveč posebno vrsto javnopravnega pogodbenega razmerja.27

40. Bistvena razlikovalna prvina med upravno pogodbo na eni in običajno civilnopravno pogodbo na drugi strani je v kavzi (podlagi) pogodbenega razmerja (39. člen OZ). Ta je namreč razlog, vzrok, zaradi katerega se stranki pogodbeno zavežeta.

41. V vzajemnih pogodbenih obveznostih je praviloma prav zaveza ene stranke osrednji razlog, da se zavezuje tudi druga stranka in obratno. Kavza pogodbe se tako pomembno prekriva z izpolnitvenimi ravnanji nasprotnih pogodbenih strank, ki sta v njej vzročno zvezani. Če naj bo ravnanje udeležencev obligacijskih razmerij skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), mora biti takšno, da bo dosežen skupen cilj udeležencev tega razmerja. V pogodbenem razmerju mora biti torej ravnanje takšno, da se uresniči kavza tega razmerja. Pogoj, da se uresniči, je, da stranki udejanjita svoje vzajemne izpolnitvene obveznosti. Pogodbena kazen ni sicer nujno, je pa učinkovito sredstvo za dosego tega cilja: gre za sredstvo, ki je glede na svojo naravo udeležence sposobno dodatno motivirati (siliti) k uresničitvi osrednjega pogodbenega cilja. Prav zato se, kadar je ta pogoj izpolnjen, stranki za pogodbeno kazen (v razumnem, sorazmernem obsegu – prim. 252. člen OZ) lahko dogovorita.

42. V upravni pogodbi je opisan pogodbeni model lahko drugačen prav v svojem kavzalnem bistvu in prav tak je tudi položaj v obravnavani zadevi. Stična točka pogodbe je tu javni interes. Z vidika tožničinega položaja ta ne preveva njenega pogodbenega interesa, marveč gre v resnici za javnopravno dolžnostno upravičenje28. 43. Po drugi strani iz navedb tožnice ni mogoče razbrati konkretnih koristi toženke, ki bi jih imela od konkretnega posla. Od Agencije je sicer prejemala denarna sredstva, a jih je porabljala izključno za izpolnitev svojih obveznosti iz delovnega razmerja z mladim raziskovalcem, pri čemer ta ni opravljal nalog, ki ne bi bile povezane z raziskovalnim delom. V tožničinih navedbah ni mogoče zaslediti podatka o tem, ali je toženka hkrati tudi uživala sadove te raziskave. Tudi zato je analogija s podizvajalci, na katero se sklicuje tožnica in sodna praksa, ki jo citira, zaradi upravne narave Pogodbe in strogo osebne (glavne) obveznosti neustrezna. Ne gre za klasično civilnopravno (in še manj za gospodarsko) pogodbo.

44. Zato se zastavlja vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu pogodbena kazen v obravnavani zadevi sploh uresničuje svoj osrednji namen ali pa je, nasprotno, po drugi strani, v določenem obsegu le še sama sebi namen? Če je odgovor na prvi del vprašanja negativen, na drugi del pa pritrdilen, se dalje zastavlja vprašanje, ali je tak dogovor o pogodbeni kazni sploh veljaven in, če je, ali ga je treba tedaj vsaj zožujoče razlagati v skladu z zakonskim namenom (_ratio legis_) pogodbene kazni ter njeno zakonsko ureditvijo po OZ.

_Ne(skladnost) kavze konkretne pogodbe, vzajemnih obveznosti v njej ter pogodbene kazni_

45. Namen pogodbe med pravdnima strankama je bil spodbujanje raziskovalnega dela v delovnem razmerju pri toženki s financiranjem mladega raziskovalca, cilj pa, da ta doseže doktorski znanstveni naziv z vso dobrobitjo, ki jo uresničitev tega cilja prinese za javno korist. 46. Dogovor o pogodbeni kazni jezikovno ni zasnovan kot pravna posledica za primer, če toženka ne bi udejanjila svoje pogodbene obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni v konkretni pogodbi se navezuje na neuresničitev v prejšnji točki opisanega pogodbenega cilja oz., izraženo v jeziku konkretne pogodbe (glej besedilo 34. člena v 5. točki te obrazložitve): _namena in cilja programa._ Slednja ubeseditvena razlika ni nepomembna in tudi ne slučajna. Neuresničitev tega cilja namreč ni nujno istovetna z neizpolnitvijo toženkine obveznosti: kajti izpolnitvene obveznosti obeh pogodbenih strank ustvarjajo zgolj pogoje, da bi bil pogodbeni cilj (cilj programa) uspešno dosežen. Ali bo ta nazadnje dosežen, je odvisno še od drugih dejavnikov in udeležencev, zlasti od samega mladega raziskovalca, ki pa ni pogodbena stranka.

47. Če naj torej pogodbena kazen sili pogodbenika, da udejani izpolnitveno ravnanje (izpolni svojo pogodbeno zavezo), da bi bil nazadnje uresničen pogodbeni cilj, je na dlani, da lahko to funkcijo odigra le pod pogojem, da so vse tri prvine (vzajemne izpolnitvene obveznosti, kavza in pogodbeno pravilo o pogodbeni kazni) v medsebojni zvezi. V primeru, da niso, pogodbena kazen izgubi svoj pravni smisel. Ostane le še denarna posledica (kazen), ki obremeni pogodbeni subjekt mimo pravil o pogodbeni (ne)zvestobi in s tem tudi v nasprotju z zgodovinskim izročilom načeloma vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki, kot je bilo pojasnjeno, postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov.

_V kolikšnem obsegu je pogodbena klavzula glede pogodbene kazni zato pravno dopustna?_

48. Dogovor o pogodbeni kazni, ki bi to navezoval na dejstvo, ki z dolžnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti ne bi imel nikakršne vsebinske zveze, bi bil ničen. Tak dogovor namreč niti ne bi ustrezal pojmu pogodbene kazni, katere osrednja prvina po prvem odstavku 247. člena OZ je, da dolžnik zamudi z izpolnitvijo _svoje_ obveznosti ali je sploh ne izpolni. Tak pogodben dogovor bi torej ne imel dopustne podlage oz. kavze (četrti odstavek 39. člena OZ).

49. V obravnavani zadevi je drugače. Dogovor o pogodbeni kazni ni ničen, saj ga je možno restriktivno razlagati skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) tako, da se ustrezno upošteva položaj pravdnih strank kot „udeležencev obligacijskega razmerja“ iz 5. člena OZ in upoštevaje dejstvo, da gre za upravno pogodbo. Udeleženci lahko ravnajo vestno in pošteno, dokler nastopajo kot _subjekti_ obligacijskega razmerja. Zgolj v tem obsegu jim je mogoče tudi pripisovati pravne posledice. Ni pravnih zadržkov, da bi bil subjekt upravne pogodbe zavezan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen, ker se je javnopravni namen izjalovil iz razlogov, ki so v sferi _njegovih_ izpolnitvenih obveznosti. Normativni pomen tako dogovorjene kazni bi bil tudi v javnem interesu: pogodbenika bi kot delodajalca mladega raziskovalca dodatno silil, naj temu zagotovi pogoje za uspešno delo in da mu obenem ne nalaga delovnopravnih preprek, ki bi uresničitev pogodbenega cilja oteževale. V tem obsegu je pogodbena klavzula o pogodbeni kazni dopustna. Zato je ni mogoče ugotoviti za nično, jo je pa, kar je manj, mogoče in treba zožujoče razlagati.

50. Odgovor na vprašanje, ali morebitni vzrok nepravilne izpolnitve obveznosti (nastanek zamude) spada v notranjo sfero toženke, za katerega odgovarja, je treba poiskati s pomočjo razlage določil Pogodbe ter namena instituta pogodbene kazni. Pogodbene obveznosti toženke, kot že zapisano, so opredeljene v 6. in 8. členu Pogodbe. Namen pogodbene kazni zaradi zamude je v siljenju dolžnika k pravočasni izpolnitvi pogodbeno prevzetih obveznosti. Glede na navedeno, je treba 34. člen Pogodbe, ki določa, da mora toženka tožnici plačati pogodbeno kazen, če namen in cilj programa nista dosežena v pogodbenem roku, razlagati v povezavi z določiloma 6. in 8. člena Pogodbe, ki definirata toženkine obveznosti. Toženka bi bila zavezana plačati pogodbeno kazen v primeru, če bi do zamude pri pridobitvi doktorskega naziva mladega raziskovalca prišlo zaradi kršitve obveznosti, ki jih je izrecno sprejela in so opredeljene v 6. in 8. členu.

51. Pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni torej ni ničen, saj zožujoča razlaga omogoča takšno ovsebinjenje, ki je z vidika zakonskih pravil o pogodbeni kazni smiselno. S takšno razlago dognana (zožana) vsebina dogovora o pogodbeni kazni pomeni, da bi toženka pogodbeno kazen dolgovala, če bi bila zamuda mladega raziskovalca posledica kršitve njenih lastnih pogodbenih zavez.

_Presoja okoliščin konkretnega primera_

52. Med strankama ni spora, da je toženka temeljne obveznosti, ki jih je morala izpolniti v skladu s Pogodbo, tudi izpolnila (npr. obveznost poročanja, spremljanje dela mladega raziskovalca, zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev delovnih obveznosti, ki v fazi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje plač in ostalih obveznosti iz delovnega razmerja, izplačilo mentorskega dodatka, dopustitev javne dostopnosti doktorske disertacije, strokovna in kakovostna izvedba programa dela, skrb za gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev).

53. Do zamude pri dosegu namena in cilja programa dela ni prišlo zaradi ravnanj, ki bi jih s svojo storitvijo, dopustitvijo ali opustitvijo zagrešila toženka (npr. če mladega raziskovalca v času sofinanciranja ne bi razbremenila delovnih dolžnosti, ki niso v funkciji raziskovalnega dela, če ne bi zagotovila ustreznih delovnih pogojev...). Takšnega neskrbnega ravnanja tožnica toženki tudi ni očitala.

54. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (glej obrazložitev zgoraj), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu Pogodbe, ter bi bil to tudi razlog, da sta se _namen in cilj programa_ izjalovila. Načelo akcesornosti v 249. členu OZ določa, da ima pogodbena kazen pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Toženkine pogodbene obveznosti in vsa njena izpolnitvena ravnanja so težila k uresničitvi namena (kavze) pogodbe, to je k temu, da bi mladi raziskovalec pridobil znanstveni naziv doktorja znanosti. Povedano drugače, s Pogodbo toženki ni bila naložena obveznost uspešno opraviti javni zagovor doktorske naloge, temveč je treba njene pogodbene obveznosti in na njih sloneča izpolnitvena ravnanja razlagati v luči dolžnega prizadevanja, ki bi privedlo do izpolnitve ožjega namena programa, torej prizadevanja, da bo mladi raziskovalec lahko pravočasno zaključil študij in pridobil naziv doktorja znanosti. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

55. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da toženka ni dolžna vrniti prejetih sredstev po sklenjeni Pogodbi, kot to določa 34. člen, in to kljub temu da je pri njej zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je tudi sama izbrala, zamudil s pridobitvijo doktorskega naziva.

56. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

57. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica v reviziji ni uspela, mora toženki povrniti stroške, ki jih je ta imela v revizijskem postopku, in sicer stroške nagrade odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 1200 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 720 EUR (OT, tar. št. 22/3), materialne stroške v znesku 13,20 EUR (OT, tretji odst. 11. člena) ter DDV v višini 161,30 EUR (22 % od 733,20 EUR). Stroški skupaj znašajo 894,50 EUR. Navedeni znesek mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka.

**Sestava senata in glasovanje**

58. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 UL EU C 326/47 z dne 26. 10. 2012. 2 UL EU L 379/5 z dne 28. 12. 2006. 3 Baghrizabehi, D., Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči: tožba konkurenta in primerjalnopravne iztočnice, Podjetje in delo, št. 1, 2019, str. 124. 4 Osemindvajseti odstavek preambule ter tudi točka g 1. člena Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju Postopkovna uredba), UL EU L 248 z dne 24. 9. 2015. Več o tem glej Ferčič, A., Državne pomoči podjetjem: teorija, praksa in predpisi, Uradni list RS, Ljubljana 2011, str. 146. 5 Glej 20. člen Postopkovne uredbe. 6 Glej trinajsti odstavek 1. člena Sporočila Komisije – Obvestila Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne pomoči (C/2019/5396, UL C 247 z dne 23. 7. 2019). 7 Glej Sodbo Sodišča z dne 21. decembra 2016 v združenih zadevah _Komisija proti Aer Lingus_, C-164/15 in C-165/15 P, ECLI:EU: C:2016:990, točka 116. 8 UL EU C 326/13 z dne 26. 10. 2012. 9 Baghrizabehi, D., Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči: tožba konkurenta in primerjalnopravne iztočnice, Podjetje in delo, št. 1, 2019, str. 125. 10 C-275/10, ECLI:EU:C:2011:814, točka 43. Enako tudi Glej 77. točko Sporočila Komisije – Obvestila Komisije o izvrševanju pravil o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (UL C 305/1 z dne 30. 7. 2021) 11 Smiselno tudi točka 28 in 29 Sporočila iz prejšnje opombe. 12 Baghrizabehi, D., Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči: tožba konkurenta in primerjalnopravne iztočnice, Podjetje in delo, št. 1, 2019, str. 125–126. 13 V teoriji je mogoče zaslediti stališče, da bi bilo treba takšne posle opredeliti kot nične, ker nasprotujejo prisilnim predpisom (108. členu PDEU), pri čemer namen predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo. Glej Sladič, J., Tožbe konkurenta prejemnika slovenske državne pomoči pred rednim sodiščem v Sloveniji, Lexonomica, številka 1, 2014, str. 88–89. Stališču se pridružuje Varanelli v Varanelli, L., Pogodbeno pravo III: patologija pogodbe – prvi del, str. 126–127. Če je posel po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ničen, sledi restitucija, tako da mora vsaka pogodbena stranka drugi stranki povrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). 14 Toženka tega dejstva ne zanika. 15 4. člen Postopkovne uredbe. 16 Da je pasivnost Komisije šteti kot privolitev, je potreben še vmesni korak. Država članica mora o nameri obvesti Komisijo, če pa ta v 15 dneh ne sprejme ustrezne odločbe, jo država lahko implementira. Glej šesti odstavek 4. člena Postopkovne uredbe. 17 V postopkih uveljavljanju prava državnih pomoči pred nacionalnimi sodišči se uporabljajo pravila nacionalnega procesnega prava. 18 Glej Plavšak, N. v: N. Plavšak in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 231-233. 19 Prav tam, str. 239,240. 20 Prav tam, str. 215, 216. 21 Pirnat R., Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, Ljubljana: Inštitut za javno upravo 2000, št. 2, str. 151. Povzemata ga tudi sodbi II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 22 VSRS II Ips 50/2019 z dne 10. 6. 2020. Glej tudi Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 255 in nasl. 23 Glej Kranjc, V., v Plavšak, N. (re), Juhart, M. (re), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, str. 97–98. 24 Zakon o javnih agencijah (ZJA), Uradni list RS, št. 52/02, 51/04 – EZ-A in 33/11 – ZEKom-C). 25 Glej prvi in drugi odstavek 6. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za tehnološki razvoj Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 12/04, 75/06 in 80/12. 26 Več o javnih pooblastilih Kovač, P., Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2006. 27 Glej tudi odločbe VSRS v zadevah II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020, III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 28 O pojmu dolžnostnega upravičenja glej: Pavčnik M., Teorija prava, 6. izdaja, Lexpera GV založba, Ljubljana 2020, str. 171-174. Pojem dolžnostnega upravičenja se nanaša na razmerja, kjer je nosilec upravičenja, obenem tudi pravni zavezanec. Tipičen primer je roditeljska pravica (sedaj starševska skrb). V javnopravnih razmerjih sicer javnopravni subjekti praviloma niso imetniki pravic, marveč izvrševalci pooblastil. Zaradi hibridne narave upravne pogodbe pa je terminološko na mestu ravno primerjava z dolžnostnim upravičenjem.