Jedro

V skladu z določbo 250. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 744 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 43.184,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh toženi stranki povrne 2.225,28 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe. Opozarja predvsem, da sme upravičenec prejeto državno pomoč obdržati le, če je v celoti in v skladu s pravili izvedel svoje obveznosti in cilje dosegel v predpisanem roku, sicer gre za neupravičeno konkurenčno prednost pred ostalimi subjekti na trgu. Uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbeni kazni zaradi narave pogodbenega razmerja ni na mestu, gre za sui generis pogodbeno kazen. Tožeča stranka od tožene stranke ni sprejela nobene protidajatve. Tožena stranka pa je pristala na pogodbene pogoje, niso ji bili vsiljeni. Mladega raziskovalca je izbrala sama, bil je v njeni pravni sferi, saj je bil zaposlen pri njej in bi ga lahko učinkovito silila, da bi pravočasno doktoriral, tudi z ustrezno pogodbeno prerazporeditvijo bremena vračila sredstev. Domneva se, da vzrok kršitev izvira iz sfere tožene stranke, ki domneve ni uspela ovreči. Zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbenega določila pritožnica ocenjuje kot napačen.

Graja še stališče, da bi morala ob zahtevku za vračilo kumulativno uveljavljati odstop od pogodbe in razloge izpodbijane sodbe o zastaranju.

3. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Pojasnjuje predvsem, da od tožeče stranke ni prejela nobene državne pomoči, ampak se je ta zavezala kriti stroške, ki jih je tožena stranka imela, ker je mlademu raziskovalcu omogočala delo na temeljnih raziskavah in nudila druge pogoje, potrebne za izvajanje podiplomskega študija. Če je kdo prejemal državno pomoč, je bil to mladi raziskovalec, tožena stranka od njegovega doktorata ni imela nobenih koristi. Poudarja še, da je izpolnila vse pogodbene obveznosti, pridobitev doktorata znanosti pa ni bila njena obveznost, šlo je za njeno obligacijo prizadevanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 24. 2. 2010 sklenili pogodbo o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva, s katero je bil sofinanciran program mladega raziskovalca A. A. v višini do 155.018,27 EUR (priloga A 5 v spisu; v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju). Tožeča stranka na podlagi 34. člena pogodbe o sofinanciranju1 zahteva plačilo denarne kazni. Trdi, da namen in cilj programa dela nista bila dosežena v podaljšanem pogodbenem roku, in za več kot enoletno prekoračitev roka zahteva plačilo pogodbene kazni 43.184,22 EUR.2

6. V 4. členu pogodbe o sofinanciranju je določeno, da je ožji namen programa omogočiti mladim raziskovalcem, da si z delom na temeljnih raziskavah za potrebe gospodarstva v času podiplomskega študija do pridobitve doktorata znanosti pridobijo kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno soočijo z izzivi v gospodarstvu; kazalec za uspešno izveden program dela pa je uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge. V teh določbah torej ni najti pogodbenih obveznosti tožene stranke. Obveznosti izvajalca3, torej tožene stranke, so določene v 8. členu pogodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti - zagotavljala delo mlademu raziskovalcu, mu za to nudila plačo, sredstva za delo, mentorstvo in drugo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni mogla storiti več za doseganje doktorata znanosti mladega raziskovalca in ravnati bolj proaktivno. Ugotovitvam sodišča prve stopnje o toženkinem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje, dodaja, da ni oporekala le temu, da mladi raziskovalec ne bi imel zagotovljenih pogojev za delo. Ne navede konkretizirano, katere od svojih pogodbenih obveznosti naj tožena stranka ne bi izpolnila, trdi pa, da bi tožena stranka mladega raziskovalca k pravočasni izpolnitvi cilja programa lahko silila s prevalitvijo finančnega bremena in da je odgovorna za njegovo izbiro. Od kod izhaja, da bi bilo kaj od tega pogodbena obveznost oziroma pogodbeno breme tožene stranke, tožeča stranka ne pojasni. Pritožbeno sodišče takšne obveznosti ali odgovornosti za izbiro mladega raziskovalca v pogodbi ne najde. Zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla storiti več (pravilneje: ni bila dolžna storiti več) za doseganje doktorata znanosti mladega raziskovalca, tožeča stranka tako ne uspe izpodbiti.

7. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravno diagnozo vsebine določbe 34. člena pogodbe o sofinanciranju. Pogodba v tem delu ureja pogodbeno kazen4; v prvem delu za primer zamude, v drugem za primer neizpolnitve. Tožeča stranka zahteva plačilo pogodbene kazni za primer zamude. Obravnavana pogodba morda ni tipična pogodba obligacijskega prava5, a tudi za netipične pogodbe mora sodišče uporabiti določbe OZ6, pritožnica konec koncev ne nasprotuje uporabi določb OZ o zastaranju. Zakaj naj bi šlo pri denarni kazni v smislu določbe 34. člena pogodbe o sofinanciranju za denarno kazen sui generis (in v katerih pogledih naj bi bila takšna), višje sodišče iz pritožbenih navedb ne more razbrati.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe od 247. do 254. člena OZ o pogodbeni kazni in utemeljeno izpostavilo, da v skladu z določbo 250. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Pogodbi zvesta stranka pridobi pravico do pogodbene kazni, če druga pogodbena stranka (z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo) krši njeno izpolnitveno ravnanje na tisti način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve izpolnjene splošne predpostavke odgovornosti pogodbene stranke za kršitev, torej: 1.) kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja in 2.) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.7 Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno razume, da velja domneva, da kršitev izvira iz sfere stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, a sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni kršila nobene obveznosti, ki jo je prevzela s pogodbo, pritožnica pa teh ugotovitev, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni uspela izpodbiti. Ker je tako, tožena stranka pogodbene kazni ni dolžna plačati.

9. Razlaga 34. člena pogodbe o sofinanciranju, na podlagi katere bi bila denarna kazen objektivna posledica zamude mladega raziskovalca (torej tudi, če izvajalec v roku in popolno izpolni vse svoje pogodbene obveznosti), za kakršno se zavzema pritožnica, nasprotuje kogentni določbi 250. člena OZ. Pravilna uporaba določbe 250. člena OZ pa po prepričanju tega sodišča ne povzroča neupravičene konkurenčne prednosti.8

10. Odločitev sodišča prve stopnje je torej iz zgoraj opisanih razlogov materialno pravno pravilna. Glede na to za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno odločilni razlogi o zastaranju in stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka hkrati z denarno kaznijo uveljavljati odstop od pogodbe, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka graja razloge izpodbijane sodbe o teh vprašanjih, ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka, ki v pritožbenem postopku ni bila uspešna, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo - 1000 odvetniških točk za sestavo odgovora, povišano za 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj torej 744 EUR.

1 Ta določa: „_Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku oziroma v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 %/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 %/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 %/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vrnitev preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila, za vsa izplačana sredstva_.“ 2 Tožba, list. št. 3 v spisu. 3 Tak izraz je uporabljen v pogodbi. 4 Tudi tožeča stranka v tožbi svoj zahtevek utemelji na takšni podlagi. 5 Ker je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa in je šlo za porabo sredstev evropske kohezivne politike. 6 In jih je doslej v primerih podobnih pogodb tudi uporabilo: prim. sodbe VSL I Cp 249/2019, I Cp 340/2019, II Cp 1416/2019, I Cp 2078/2020; VSRS sklep II Ips 19/2013. 7 Tako: Plavšak, N. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 239. in 240. 8 Pritožnik se s temi razlogi sklicuje na sodbo VSL II Cp 1416/2019, v kateri pa ni šlo za enako dejansko situacijo kot v obravnavani, saj tam tožena stranka podlagi za plačilo denarne kazni ni nasprotovala (torej je kršitev ali kršitve priznavala), zahtevala je le njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ (ob tem pa še ugovarjala zastaranje).