Jedro

Tožnik v tožbi ne izpostavlja nobene posebne osebne okoliščine, ki bi ga v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od splošne civilne populacije, ki je podvržena tveganjem varnostne situacije v Afganistanu.

Tožena stranka je uporabila zadostno število različnih virov informacij o stanju v izvorni državi. Glede varne poti od Kabula do Jaghurija se je oprla na vir Republike Avstrije, oddelek za imigracijo in državljanstvo, ki mu svetovalec za begunce ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti ali relevantnosti, pa tudi sodišče nima podlage za njegovo zavrnitev ali priznavanje njegove manjše teže. Tožnik bi lahko bil upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ zaradi stanja splošnega nasilja v Afganistanu, če bi predložil nek(e) dokaz(e), da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja vlagatelja, ki trdi, da je A.A., roj. ... 5. 1992 v okraju Jaghuri, provinca Ghazni, državljan Islamske republike Afganistan, za podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 13. 3. 2012 podal prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Vlagatelju je bila z odločbo št. 2142-149/2008/8 (1232-05) z dne 23. 3. 2009 priznana subsidiarna zaščita, pri čemer je odločba z dnevom vročitve 8. 5. 2009 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. Odločba je postala pravnomočna dne 25. 5. 2009. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da vlagatelj svoje istovetnosti v postopku priznanja mednarodne zaščite ni izkazal in da je bilo v dvomu sprejeto, da je mladoleten, hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da prihaja iz območja province Ghazni. Za vse ostale njegove izjave, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, pa je bilo ugotovljeno, da so neskladne, protislovne in popolnoma neverjetne, zaradi česar je bil vlagatelj ocenjen kot splošno neverodostojen. Status subsidiarne zaščite je bil vlagatelju priznan izključno zato, ker je bilo v postopku mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je vlagatelj mladoletnik brez spremstva, kar pa je pristojni organ v povezavi s takratno splošno varnostno situacijo v izvorni državi ocenil kot utemeljen razlog, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu 2. in 3. alinee 28. člena takrat veljavnega ZMZ.

Vlagatelj je na osebnem razgovoru pojasnil, da nima nobenega osebnega dokumenta, saj ga pred odhodom iz izvorne države ni pridobil, sedaj ga pa zaradi odsotnosti prav tako ne more pridobiti. Vendar pa je v postopku predložil rojstni list svoje mame, iz katerega izhaja, da mama prihaja iz kraja Gheilaildavod, ki je del okraja Jaghuri, v provinci Ghazni, od koder prihaja tudi vlagatelj.

Zaradi težav s policijo, ki jih ima njegova družina zaradi njegovega očeta, morajo odrasli moški v njegovi družini oditi iz države. Podrobnejših informacij glede varnostne situacije v njegovem domačem okraju vlagatelj nima, čeprav se dokaj pogosto preko telefona pogovarja s svojo mamo. Vlagatelj je pojasnil, da nima interesa, da bi svojo mamo spraševal o varnostni situaciji, ampak ga zgolj zanima, če so zdravi in kako so. Na vprašanje svoje pooblaščenke je navedel, da Hazare Paštuni hočejo iztrebiti in izgnati iz Afganistana. Poleg tega pa se nenehno odvijajo spori tudi med šiiti in suniti, saj suniti želijo iztrebiti šiite. Do njegovega okraja vodita dve poti in obe Paštuni zaprejo, tako da se ne morejo vrniti v svoj okraj. Vlagatelj je še dodal, da njegove glavne težave izvirajo iz dejstva, da je bil njegov oče mafijec in je zato imel težave s policijo, posledično pa jih bo zaradi tega imel tudi vlagatelj. Varnostna situacija v Afganistanu pa je v njegovem primeru drugotnega pomena. Iz določb ZMZ torej izhaja, da so v primeru podaljšanja subsidiarne zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila osebi subsidiarna zaščita priznana. Pri presoji se torej ne upoštevajo razlogi, podani v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali k priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšnih novonastalih razlogov. Podaljšanje subsidiarne zaščite je torej zgolj preverjanje razlogov, zaradi katerih je bila subsidiarna zaščita osebi podeljena. Pri odločitvi pristojnega organa v konkretni zadevi sta torej bistveni zgolj dve okoliščini, zaradi katerih je bila vlagatelju tudi priznana subsidiarna zaščita, in sicer njegova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi.

V zvezi s prosilčevo starostjo pristojni organ ugotavlja, da je prosilec dne 1. 5. 2010 postal polnoleten in je torej v času izdaje te odločitve star že 20 let in pol. Ker vlagatelj navedenemu dejstvu ni oporekal, pristojni organ ugotavlja, da starost vlagatelja v konkretni zadevi ni sporna.

Pristojni organ je nadalje preverjal varnostno situacijo v izvorni državi vlagatelja s poudarkom na okraju Jaghuri, provinca Ghazni, od koder prihaja vlagatelj, in sicer za polnoletne moške hazarske narodnosti, saj vlagatelj ustreza navedenemu profilu. Pristojni organ je v postopku na podlagi drugega odstavka 22. člena ZMZ pridobil informacije o izvorni državi, ki jih v celoti navaja v odločbi v 32. točkah. Informacije so bile v mnenje posredovane pooblaščencema, vendar pristojni organ do roka, navedenega v dopisih, ni prejel mnenja vlagateljevih pooblaščencev o posredovanih informacijah v izvorni državi.

V nadaljevanju odločbe v posebnem razdelku tožena stranka obravnava vprašanje varnostne situacija glede Hazarov na splošno, pri čemer tožena stranka za vsako posamično ugotovitev dejstev v opombi navaja vir, od koder je črpala navedene informacije. Iz preučenih informacij na splošno izhaja, da odkar je leta 2001 padel režim talibov, so se etnična trenja in nasilje znatno zmanjšala v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer le-ta predstavlja lokalno večino. Problematika etnične pripadnosti je lahko bolj izrazita tam, kjer se pojavljajo spori glede dostopa do naravnih virov (kot so pašniki in pitna voda) ter politični oziroma plemenski prepiri. Hazari po zadnjih podatkih predstavljajo okrog 9 % prebivalstva Afganistana in torej predstavljajo etnično manjšino, vendar pa v območju Hazarajata predstavljajo etnično večino. Okraj Jaghuri, iz katerega izhaja vlagatelj, je 100 % poseljen s Hazari.

Hazari docela sodelujejo v javnem življenju, soočeni so z določeno stopnjo diskriminacije, kljub temu, da si je vlada močno prizadevala, da bi razrešila napetosti, ki vladajo v odnosu do Hazarov. Kot druge mogoče vzroke nasilja nad Hazari poročila omenjajo spore med Hazari in Kučiji. Večina Kučijev je nomadov, paštunske narodnosti, ki se že stoletja gibljejo na ozemlju. Do sporov med Hazari in Kučiji prihaja v zvezi s pravico do zemlje, vode in pašnikov. Hazari so kmetovalci in imajo obdelovalna zemljišča, Kučiji pa so živinorejski nomadi, ki velikokrat uničujejo obdelovalna polja Hazarov in jih spreminjajo v pašnike. Kučiji veljajo za podpornike talibov, predvsem zato, ker jim je preteklo talibsko zatiranje Hazarov prineslo korist. Glede na navedeno spori med Hazari in Kučiji niso redkost. V letu 2008 so se zaradi suše spori še poglobili in tako so junija 2008 izbruhnili spopadi v provinci Bamjan, kjer je bilo okoli 7000 družin pregnanih z domov. Večina je odšla v Kabul ali druge predele osrednjega Afganistana, vendar se je proti koncu leta 2008 večina družin že vrnila na svoje domove. Tudi v okraju Behsud v provinci Wardak je junija 2008 vnovič prišlo do nekajtedenskih spopadov. Tudi v letu 2010 so se spori nadaljevali. V aprilu 2010 je prišlo do sporov v okraju Baraki Barak, provinca Logar, v maju 2010 v provinci Wardak ter avgusta v zahodnem Kabulu, kjer je bilo več ljudi ubitih, izselilo pa se je 250 družin. V letu 2011 je bilo sicer manj napadov, vendar pa so se odvijali tudi v provinci Ghazni, in sicer v okraju Nawur, kjer so Kučiji v aprilu 2011 oplenili in požgali 26 oziroma 27 vasi in ubili 5 ljudi. Po izjavi UNHCR gre pri sporu med Kučiji in Hazari za lokalni območni spor med dvema skupnostima, ki ne bi smel voditi v osebno preganjanje posameznikov zunaj zemljepisnih meja okrajev v provinci Wardak in Ghazni. Poročila kažejo, da je bilo v provinci Uruzgan junija 2010 odkritih 11 obglavljenih trupel Hazarov ter da talibi ob cestah občasno od Hazarov zahtevajo plačilo dodatnih podkupnin, ki jih Paštunom ni treba plačevati. Pristojni organ glede navedenih dejstev ugotavlja, da le-ta ne dosegajo standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ v smislu, da bi bili vsi Hazari izključno zaradi svoje narodnosti preganjani. Pri navedeni ugotovitvi se je pristojni organ naslonil predvsem na Smernice UNHCR, ki Hazarov zgolj zaradi njihove narodnosti ne obravnavajo kot etnično skupino, ki potrebuje mednarodno zaščito. Iz Smernic UNHCR nadalje izhaja, da razpoložljivi dokazi kažejo na to, da se nekateri pripadniki (manjšinskih) etničnih skupin, vključujoč Hazare, nezakonito selijo iz družbenih, ekonomskih in zgodovinskih razlogov, vendar pa to ne izključuje drugih, ki so morda prisiljeni izseliti se zaradi potrebe po zaščiti. Stališče UNHCR je, da so pripadniki etničnih skupin, ki so bili že prizadeti zaradi etničnega nasilja ali lastniških sporov glede zemljišč, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, lahko ogroženi zaradi narodnosti ali rase ali (pripisanega) političnega prepričanja, odvisno od okoliščin posameznega primera. Iz navedenega jasno izhaja, da zgolj dejstvo, da nekdo pripada etnični skupini Hazarov, brez posebnih osebnih okoliščin, kamor sodi tudi območje, iz katerega oseba izhaja, ne more pomeniti, da takšna oseba potrebuje mednarodno zaščito. Pristojni organ tako zaključuje, da Hazari zgolj zaradi svoje narodnosti v izvorni državi vlagatelja niso preganjani.

Nato v odločbi sledi razdelek o Hazarih kot šiitih. Hazari, ki v veliki večini pripadajo šiitski veji islama, so bili v času talibanskega režima preganjani zaradi svoje verske prepadnosti, saj je spomladi leta 1997 mula Omar (voditelj in ustanovitelj talibov) izdal dekret, v katerem je Hazare proglasil za verske in zgodovinske sovražnike Paštunov. Po padcu talibskega režima leta 2001 pa je prišlo do spremembe v odnosu do šiitov, saj je oktobra 2006 mula Omar pozval talibe, naj ne napadajo muslimanov, ki pripadajo drugim vejam (ne sunitom kot talibi), saj so vsi njihovi bratje. Po letu 2001 talibi šiitov niso več napadali. Šiiti sedaj lahko prosto praznujejo svoje verske praznike, kar je bilo pred letom 2001 nemogoče. Iz preučenih informacij izhaja, da je odgovornost za bombna napada v šiitskem templju Abu Fazl v Kabulu in Mazar-e Sharifu prevzela pakistanska oborožena skupina Lashkar-e Jhangvi al Alami, ki naj bi bila povezana z Al Kaido in je tudi v Pakistanu izvedla že več napadov zoper šiite. Talibi so izvedbo navedenih terorističnih napadov odločno zanikali in jih obsodili ter označili kot neorganizirano zaroto tujih sil, ki skušajo v Afganistanu sprožiti versko nasilje. Pristojni organ je nadalje preverjal še odnos državne oblasti Afganistana do šiitov. Iz preučenih informacij o izvorni državi izhaja, da so šiitski muslimani, ki so po narodnosti večinoma Hazari, v celoti udeleženi v javnem življenju, v parlamentu ter zasedajo visoke položaje v vladi predsednika Karzeija. Nadalje iz preučenih informacij izhaja, da so bili odnosi med različnimi ločinami islama na nek način napeti, kljub izboljšanju v zadnjih nekaj letih. Ker se je zastopanost šiitov povečala v vladi, se je zmanjšala odkrita diskriminacija sunitov zoper šiitsko skupnost. Kljub temu suniti gojijo zamere zaradi vedno večjega vpliva šiitov, kar je bilo pogosto povezano s trditvami o iranskih naporih za večji vpliv na lokalno kulturo in politiko. Iz informacij, ki jih je preučil pristojni organ, tako izhaja, da Hazari, ki pripadajo večinoma šiitski veji islama, zaradi svoje veroizpovedi niso preganjani s strani sunitskih talibov ali državne oblasti in se lahko polno udejstvujejo v javnem življenju, prosto praznujejo svoje verske praznike ter uporabljajo šiitsko pravo, v kolikor sta obe strani šiitske veroizpovedi. Ker iz preučenih informacij izhaja, da je afganistanski predsednik Hamid Kerzai zelo ostro obsodil teroristična napada ter napovedal, da bo afganistanska vlada z vso silo in močjo ob podpori mednarodne skupnosti ukrenila vse potrebno v zvezi z napadoma, ter da je predsednik zaradi napadov celo prekinil za Afganistan zelo pomembno serijo obiskov evropskih držav, je pristojni organ prepričan, da bo afganistanska vlada v prihodnje poskušala preprečiti še kakšen terorističen napad na šiite. Pristojni organ se zaveda, da je zelo težko v prihodnje preprečiti teroristične napade, v katerih sodelujejo samomorilski napadalci, vendar ob upoštevanju dejstva, da je napad izvedla tuja teroristična skupina ter da afganistanski suniti s talibi na čelu napade ostro obsojajo, verjetnost za izvedbo novih terorističnih napadov na šiite v Afganistanu ni tako velika, da bi se zgolj zaradi navedenih dveh terorističnih napadov, ki sta bila sicer izredno kruta, saj je umrlo kar 59 ljudi, lahko štelo, da so vsi šiiti v Afganistanu zgolj zaradi svoje veroizpovedi izpostavljeni preganjanju v skladu z Ženevsko konvencijo.

Nato v odločbi sledi razdelek o Hazarih in Kučijih. Ker vlagatelj nikoli v postopku ni navajal, da bi imel v izvorni državi kakršnekoli probleme z nomadskim plemenom Kuči, ki v Hazarajatu tudi predstavlja vir sporov s Hazari, pristojni organ navedenega dejstva ni obravnaval. Pri tem velja zgolj poudariti, da je pristojni organ ugotovil, da je v letu 2011 prišlo do spopadov med Hazari in Kučiji tudi v provinci Ghazni, iz katere izhaja tudi vlagatelj, vendar zgolj na območju severnega dela okraja Nawur. Ker vlagatelj prihaja iz okraja Jaghuri in ker iz izjave UNHCR izhaja, da gre pri sporu med Kučiji in Hazari za lokalni območni spor med dvema skupnostma, ki ne presega zemljepisnih meja okrajev v provinci Wardak (okraji HZisa-i-Awali Bihsud in Markazi Bihsud) in Ghazni, pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj ob vrnitvi v domači okraj Jaghuri ne bi bil ogrožen s strani Kučijev.

Temu sledi razdelek s podnaslovom »Hazari v okraju Jaghuri«. Pristojni organ je podrobneje preučil situacijo glede Hazarov v okraju Jaghuri, od koder prihaja vlagatelj. Provinca Ghazni je razdeljena na 19 okrajev in etnična sestava prebivalstva je po okrajih zelo različna. Tako prebivajo v šestih okrajih izključno Paštuni, v drugih šestih okrajih je večinsko prebivalstvo paštunske narodnosti, v treh okrajih prebivajo izključno Hazari (Jaghuri, Nawur, Malistan), v dveh okrajih je večinsko prebivalstvo hazarske narodnosti, v okraju Qarabagh je polovica prebivalcev Hazarov, druga polovica pa Paštunov, Hazari pa so kot manjšina prisotni še v petih okrajih (Ajristan, Ghazni, Khugiani, Magur, Rashidan). Ob upoštevanju navedenega je tudi varnostna situacija v provinci Ghazni precej raznolika. Na splošno se je varnostna situacija v provinci Ghazni od leta 2009 poslabševala. V letu 2010 je bilo v provinci Ghazni 1540 napadov protivladnih sil, kar predstavlja 234 % povečanje števila napadov v primerjavi z letom 2009. Najnovejši podatki pa kažejo, da se je trend povečanja števila napadov nadaljeval tudi v letu 2011, saj se je število napadov uporniških skupin v prvih štirih mesecih leta 2011 v primerjavi z istim obdobjem leta 2010 povečalo za 115%. Večina dejavnosti upornikov v provinci je usmerjena v napade na istoimensko glavno mesto Ghazni in okraje na jugu ter vzhodu province. Uporniki napadajo predvsem policijske kontrolne točke, izvajajo pa tudi neposredne napade z IED (Improvised Explosive Device), ki jih podstavljajo na glavni avtocesti (Highway 1), ki povezuje Kabul in Kandahar. Varnostni problem v provinci Ghazni pa niso značilni za območja, kjer je hazarsko prebivalstvo v večini, saj so okraji Jaghatu, Jaghuri, Malistan in Nawur sorazmerno varnostno stabilni v primerjavi z okraji, kjer prevladuje paštunsko prebivalstvo. Posebej za okraj Jaghuri velja, da je najbolj varen del province Ghazni, saj je predmetni okraj zaradi vojaške in politične moči stranke Hizb-e Wahdat Khalili zunaj nadzora talibov. Nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in talibi je v okraju Jaghuri nižja kot kjerkoli drugje v Hazarajatu tudi zaradi učinkovitih pogajanj in vzpostavljanja miru med ljudmi in starešinami Jaghurija in talibi v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so v provinci Ghazni zaradi groženj s strani oboroženih uporniških sil v mesecu aprilu 2012 zaprli kar 120 šol, edino v okrajih Jaghuri ni prišlo do zaprtja šol, saj v teh okrajih ni opazne navzočnosti oboroženih uporniških sil. Jaghuri je tudi sedež islamske kulture in vere ter je drugi po vrsti med kraji z največ mošejami v provinci Ghazni. Enako ima Jaghuri tudi sorazmerno veliko visokih šol, v katerih vsako leto diplomira veliko mladih. Zaradi pomanjkanja zemlje in zaposlitvenih možnosti veliko teh diplomantov odide iz teh krajev in se preseli v Kabul oziroma išče delo v tujini. Ker je raven izobrazbe v okraju Jaghuri v primerjavi z drugimi provincami visoka, se večina zemljiških sporov konča na miren način. Pristojni organ je nadalje preveril še varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghuri, saj iz preučenih poročil izhaja, da so nekatere ceste pod nadzorom talibov in se torej vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani talibov in kriminalcev. Med Jaghurijem in mestom Ghazni obstajajo tri glavne cestne povezave. Najbolj pogosto uporabljene ceste prečkajo okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari in zato velja za varnega. Druga cesta poteka preko okraja Muqur, ki pa je nevarna zaradi kontrolnih točk talibov. Tretja cesta poteka preko okraja Qarabagh, ki velja tudi kot zelo nevarna, saj naj bi talibi v letu 2010 prebivalcem razdelili nočna pisma, da naj ne uporabljajo te poti. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo še varne stranske ceste iz Bamyana v Jaghuri in iz Behsouda v Nawur, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja. Iz zadnjega poročila UNHCR o stanju v Afganistanu izhaja, da razpoložljivi dokazi kažejo na to, da se nekateri pripadniki (manjšinskih) etničnih skupin, vključujoč Hazare, nezakonito selijo iz družbenih, ekonomskih in zgodovinskih razlogov, vendar pa to ne izključuje, da so se nekateri prisiljeni izseliti zaradi potrebe po mednarodni zaščiti. UNHCR torej meni, da so pripadniki etničnih skupin, ki so prizadeti zaradi etničnega nasilja ali rabe zemljišč in lastniških sporov, predvsem na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, lahko ogroženi zaradi narodnosti ali rase ali (pripisanega) političnega prepričanja, vendar pa je treba vsak primer posebno obravnavati, saj je potreba po zaščiti odvisna od osebnih okoliščin posameznega prosilca, UNHCR še poudarja, da zgolj dejstvo, da nekdo pripada manjšinski etnični skupini na določenem območju samo po sebi še ne more pomeniti, da je ogrožen zgolj zaradi svoje etnične pripadnosti.

Vendar pa vsa poročila, ki obravnavajo varnostno situacijo v provinci Ghazni, poudarjajo, da varnostni problemi niso značilni za okraje, kjer so Hazari v večini Jaghatu, Jaghuri, Malistan, Nawur), ampak zgolj za tista področja, kjer je večinsko prebivalstvo paštunske narodnosti in so ta območja posledično pod talibskim nadzorom. Ob upoštevanju navedenega se podatki o splošni varnostni situaciji v provinci Ghazni ne morejo uporabljati pri oceni varnostne situacije v okraju Jaghuri, iz katerega izhaja prosilec in kjer Hazari predstavljajo 100% večino.

Ker je vlagatelj iz okraja Jaghuri, kjer je varnostna situacija popolnoma različna od varnostne situacije v južnih in vzhodnih okrajih province Ghazni, je pristojni organ ocenil varnostno situacijo v okraju Jaghuri. Kot je bilo že navedeno, Hazari v Jaghuriju predstavljajo 100% večino. Ob upoštevanju Smernic UNHCR, ki navajajo, da pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer le-ta predstavlja lokalno večino, pristojni organ ugotavlja, da Hazari v okraju Jaghuri niso ogroženi. Iz preučenih poročil nadalje izhaja, da je okraj Jaghuri najbolj varen del province Ghazni, saj je okraj zaradi vojaške in politične moči politične stranke Hizb-e Wahdat Khalili zunaj nadzora talibov. Nevarnost med mogočimi spopadi med Hazari in talibi je v okraju Jaghuri nižja tudi kot kjerkoli drugje v Hazarajatu in sicer zaradi vzpostavljenih povezav med starešinami okraja in talibi, ki so se že ob koncu 90-ih let prejšnjega stoletja, ko so tekla pogajanja o mirni predaji okraja talibom, izkazale kot zelo učinkovite. Pristojni organ je v postopku kot največji varnostni problem v Jaghuriju ocenil dostopnost Jaghurija po cestnih povezavah, saj so nekatere ceste, ki vodijo v Jaghuri, pod nadzorom talibov in se torej vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani talibov in kriminalcev. Na podlagi preučenih informacij je pristojni organ ugotovil, da obstajajo tri glavne cestne povezave Jaghurija z glavnim mestom province Ghaznijem. Avtocestna povezava, ki povezuje Kabul in Kandahar in poteka skozi onkraj Qarabagh, velja za izjemno nevarno cesto, saj je izjemnega pomena za preskrbo provinc pod nadzorom talibov. Iz poročila izhaja, da so bila prebivalcem razposlana „nočna pisma“ talibov, s katerimi so bili posvarjeni, da naj ne uporabljajo te ceste. Druga cestna povezava poteka preko jugovzhodnega okraja Magur in je prav tako nevarna zaradi kontrolnih točk talibov. Vendar pa iz preučenih poročil izhaja, da je varna cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino in področje torej ni pod nadzorom talibov. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo tudi varne stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja. Glede na navedeno je pristojni organ ocenil, da je varnostna situacija v Jaghuriju stabilna, saj zaradi večinskega hazarskega prebivalstva tam ni talibov oziroma drugih oboroženih uporabniških skupin, poleg tega pa obstajajo tudi varne cestne povezave do Jaghurija.

Nato sledi razdelek v odločbi s podnaslovom »tretja alineja 28. člena ZMZ.« Pristojni organ je na podlagi vseh preučenih informacij ugotovil, da se je število varnostnih incidentov od oktobra 2011 do marca 2012 zmanjšalo za 15% v primerjavi z ustreznim obdobjem lanskega leta. V obdobju od dne 1. 2. 2012 do dne 30. 4. 2012 pa je bilo opazno še večje zmanjšanje incidentov v primerjavi z istim obdobjem lani. Samo aprila 2012 je bilo zabeleženih 28% manj incidentov kot aprila 2011. Padec števila incidentov je ocenjen kot posledica številnih dejavnikov, vključujoč slabe vremenske razmere, uspešne napore afganistanskih in mednarodnih oboroženih sil (več aretacij, več odkritih skrivališč), politično držo talibskih poveljnikov in negotovost borcev spričo poročil o mirovnih pogajanjih in bližajočem umiku pripadnikov mednarodnih vojaških enot. Tudi iz opažanj nevladnih organizacij izhaja, da se je ob koncu drugega četrtletja 2012 število napadov zmanjšalo za 38% v primerjavi z istim obdobjem lani. Vendar pa se je v prvi polovici leta povečalo število ciljnih ubijanj civilistov, ki po mnenju protivladnih sil podpirajo afganistansko vlado ali mednarodne oborožene sile. Glavni cilj protivladnih sil so bili vladni uslužbenci, policisti, kadar niso v službi, policisti v civilu, plemenske starešine ter civilisti, osumljeni vohunjenja za provladne sile. Glede na navedeno iz nobene preučene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi v celotni izvorni državi prosilca obstajalo takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Tako iz najnovejših Operativnih smernic Združenega kraljestva iz junija 2012 izhaja, da raven vsesplošnega nasilja vzetega kot celota, ni tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje ali osebo. Tudi raven vsesplošnega nasilja v provinci, ki jo je nasilje najbolj prizadelo, ni tako visoka. Iz smernic UNHCR, ki so zaradi svoje izdaje dne 17. 12. 2010 že manj uporabne, pa izhaja, da se kot splošno nasilje lahko označi varnostna situacija zgolj v provincah Helmand, Kandahar, Kunar in v delih province Ghazni in Khost. V naslednjem razdelku odločbe tožena stranka izpostavlja dve nedavni sodbi Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, v katerih sta se sodišči že opredelili do varnostne situacije v Afganistanu. V času do izdaje odločb, katerih pravilnost in zakonitost sta bili s tema sodbama potrjeni, se varnostna situacija v Afganistanu ni poslabšala, ampak se je celo nekoliko izboljšala.

V sodbi št. I U 1487/2012 z dne 17. 10. 2012 je Upravno sodišče v zadevi podaljšanja subsidiarne zaščite za vlagatelja, ki je afganistanski državljan, hazarske narodnosti, izvorno iz okraja Jaghuri v provinci Ghazni, v 6. odstavku navedlo: „Tožena stranka je pravilno ugotovila, da iz zbranih informacij o izvorni državi izhaja, da se varnostne razmere v provinci Ghazni sicer slabšajo, vendar pa je nevarnost prihodnjih etničnih sporov med Talibani in Hazari verjetno manjša v okraju Jaghori kot drugje v Hazarjatu, možnost vsesplošnega nasilja nad skupnostjo Hazarov v Ghazniju ni verjetna, dostop do okraja Jaghori pa je možen po varni poti.“ Tako na podlagi samih preučenih informacij o izvorni državi, kakor tudi na podlagi sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča, je torej mogoče zaključiti, da varnostna situacija niti sama po sebi niti v povezavi z vlagateljevimi osebnimi okoliščinami, v njegovem domačem okraju Jahguri, provinca Ghazni, ni takšna, da se vlagatelj tja ne bi mogel vrniti. Ker pa je varnostna situacija v konkretnem primeru edini relevantni razlog za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je prošnjo vlagatelja potrebno zavrniti.

V tožbi tožnik pravi, da je ocena varnosti vrnitve v okraj Jaghuri pomanjkljiva in delno napačna. V odločbi je ta ocena podana na koncu drugega odstavka na 11. strani, ki se končuje z ugotovitvijo, da iz preučenih informacij izhaja, da je varna cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino in področje torej ni pod nadzorom talibov.

Tožnik pravi, da te ocene (njenega zadnjega stavka) tožena stranka ni presodila v povezavi z oceno, ki jo sama navaja na koncu prvega odstavka na 6. strani določbe in ki se glasi: „V letu 2011 je bilo sicer manj napadov, vendar pa so se odvijali tudi v provinci Ghazni in sicer v okraju Nawur, kjer so Kučiji v aprilu 2011 oplenili in požgali 27 vasi in ubili 5 ljudi.“ Ocena varnosti poti do Jaghurija na 11. strani sicer dodatno navaja še, da „obstajajo tudi varne stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja“. Iz odločbe tožene stranke v neki drugi zadevi tožnik v nadaljevanju citira nekoliko drugačno navedbo: „Obstajajo pa varne, čeprav slabe ceste iz Bamyana v Jaghori in iz Behsouda v Nawur.“ Poleg tega tu manjka ocena, kakšne so realne možnosti prosilca (tudi logistične, finančne itd.), ki je leta 2007 kot 15-letnik zbežal iz Afganistana, da bi se res lahko varno vrnil po teh poteh (koliko časa bi to trajalo, kdo bi mu lahko to plačal itd.). Poleg tega gornja ocena govori samo o cestnih povezavah od Ghaznija do Jaghurija, ničesar pa ne pove o varnostni situaciji na poti od Kabula do Ghaznija. Zaradi teh pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja bi bilo zadevo treba vrniti toženi stranki v ponovno odločanje. Iz že omenjene odločbe tožene stranke z dne 14. 9. 2012 v zelo podobni zadevi A. V. R. tožnik nato navaja, da je tam tožena stranka „podrejeno presojala tudi, ali bi prosilec lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen“. Ker tudi za prosilca v tej zadevi velja isto, se zastavlja vprašanje, zakaj v tem primeru tožena stranka ni podala tudi ocene varnostne situacije v Kabulu, kjer bi prosilec bil prisiljen bivati vsaj toliko časa, dokler si ne bi mogel organizirati in plačati tiste daljše, a varnejše poti v Jaghuri – ob morebitnem neuspehu takega poskusa pa morda tudi trajno oziroma za daljši čas. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da Kučiji občasno spomladi vpadajo na območje okrajev Behsud I, Behsud II in Day Mirdad (provinca Wardak), in sicer zaradi spomladanske paše. Napadi trajajo nekaj dni, potem pa se stvar umiri. V okraj Nawur so Kučiji prvič vpadli leta 2011, drugače pa navedeno območje nikoli ni bilo ogroženo s strani Kučijev. Tudi v letu 2012 v Nawurju ni bilo vpadov Kučijev. Pri vsem tem pa ne gre tudi prezreti dejstva, da ni namen Kučijev, da blokirajo ceste, kot to počnejo talibi, ki s tem nadzirajo območje, ampak da začasno zasedejo določeno področje, tako da se lahko njihova živina napase. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da zgolj zaradi nekajdnevnih vpadov Kučijev v okraj Nawur, kamor Kučiji po navedbi sploh ne vpadajo, ter ob upoštevanju, da ni namen Kučijev blokada cest, ampak zgolj zasedba površin s pridelki oziroma pašniki, tožena stranka ugotavlja, da je cesta čez Nawur za tožnika osebno varna. Kot je tudi ugotovil tožnik pa obstajajo še druge varne cestne povezave do Jaghurija, ki so sicer slabše kvalitete, potovanje po njih vzame več časa. Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je varnostna situacija v Jaghuriju za tožnika varna, ter da obstajajo tudi varne cestne povezave, tožena stranka ni posebej preverjala situacije v Kabulu, saj se tožnik lahko vrne v svoj domači kraj.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ki je z vidika ključne sporne dejanske okoliščine med strankama, to je „varnostne situacije“ v Afganistanu in sicer v krajih, kamor naj bi se tožnik vrnil, z eno izjemo (ki zadeva varnostno situacijo v Kabulu) celovita, dovolj natančna in zanesljiva, temelji pa na zadostnem številu različnih virov, pripravljenih s strani vladnih in nevladnih organizacij, relevantnih po času in področju, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev 2. odstavek 71. člena ZUS- 1. Glede na tožbene ugovore in omenjeno izjemo pa sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje tudi zaradi boljše sistematike pravne podlage, na kateri temelji odločitev: Po določilu 1. odstavka 106. člena ZMZ v postopku za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite opravi organ razgovor z osebo in preveri obstoj razlogov za podaljšanje zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita.

Tožniku je bila z odločbo z dne 23. 3. 2009 priznana subsidiarna zaščita, ker bi bil zaradi „obstoječe splošne situacije nasilja v izvorni državi, v povezavi z njegovimi osebnimi okoliščinami, kot mladoletnik brez spremstva, v primeru vrnitve v izvorno državo prepuščen sam sebi v Kabulu, v katerem se je splošna varnostna situacija zadnji čas zelo poslabšala, ter se zaradi varnostnih razlogov tudi v primeru, če bi se člani njegove družine še vedno nahajali na svojem domu v provinci Ghazni, ki je v celoti ocenjena za nevarno, prav tako pa tudi cesta iz Kabula do Ghaznija, k družini ne bi mogel varno vrniti, kljub prizadevanjem pa državne institucije in nevladne organizacije že v okoliščinah manj pereče varnostne situacije, celo številnim mlajšim otrokom niso bile sposobne zagotavljati potrebnega minimuma varnosti in oskrbe, zato je malo verjetno, da bi to zagotovile prosilcu, ter še manj verjetno, da bi to zmogel sam. MNZ zato ocenjuje, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo v takšnih okoliščinah, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. in tudi 3. alinee 28. člena ZMZ“ (3. in 4. odstavek na strani 54 odločbe z dne 23. 3. 2009).

Pojmovno zvezo „v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita“ iz določila 1. odstavka 106. člena ZMZ, je treba razlagati široko, ne pa ozko, kajti navedeni razlogi glede osebnih okoliščin begunca ali varnostne situacije se lahko s pretekom 3 let v določeni relevantni meri spremenijo, pa to ne pomeni, da mora zato, da bi organ in sodišče napravil(a) strogo presojo dejstev, vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito. V predmetni zadevi med strankama ni sporno oziroma svetovalec za begunce ne uveljavlja, da organ zaradi določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ ni upošteval kakšnih novih spremenjenih dejstev glede osebnih okoliščin tožnika ali kakšne spremenjene varnostne situacije. Tožnik se v tožbi sklicuje na problem varnostne situacije brez sklicevanja na kakšno okoliščino, ki bi kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje tožniku v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Klub temu sodišče zakonitost izpodbijanega akta presoja z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ, ki se ujema z standardi sojenja v zvezi z varstvom pred kršitvijo 3. člena MKVČP (sodba SEU v zadevi Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 28), in tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ, ki načeloma predstavlja določeno razliko od situacije, ki spada pod 2. alinejo 28. člena ZMZ in 3. člen MKVČP, v konkretnem primeru pa te razlike praktično ni, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

Tožena stranka bi sicer morala bolj določno opredeliti v obrazložitvi odločbe, da niso podani resni oziroma utemeljeni razlogi za verjetnost - za katero ni treba, da v večji meri govori za kršitev tožnikove pravice, kot ne (sodba ESČP v zadevi Saadi proti Italiji, odst. 140) - da bi bil tožnik z zavrnitvijo prošnje podvržen nečloveškemu ravnanju zaradi varnostne situacije v Afganistanu v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ, ki se ujema s pravno podlago iz 3. člena MKVČP. Glede na to, da tožnik v tožbi ne izpostavlja nobene posebne osebne okoliščine, ki bi njega v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od splošne civilne populacije, ki je podvržena tveganjem varnostne situacije v Afganistanu, je treba najprej opozoriti, da je ESČP sprva stalo na stališču, da mora stranka v primeru na splošno slabe varnostne situacije (ang.: general instability/general situation of violence), ki jo zaznamuje splošno nasilje, izkazati, da je v slabšem položaju kot preostala populacija, da bi ESČP lahko ugotovilo, da bi vrnitev te osebe v izvorno državo pomenila kršitev 3. člena MKVČP (Vilvarajah v. the United Kingdom, odst. 111). V kasnejši sodni praksi je ESČP to stališče omililo s tem, da je navedlo, da osebi v situaciji splošnega nasilja ni treba vedno izkazati, da ga zadevajo specifične okoliščine, ki ga postavljajo v slabši položaj, da bi splošna varnostna situacija v izvorni državi lahko bila podlaga za zaščito pred kršitvijo 3. člena MKVČP. Takšna dodatna zahteva bi namreč zaščito pravice iz 3. člena MKVČP naredila za iluzorno (N.A. v. the United Kingdom, odst. 116) in bi pravica iz 3. člena MKVČP izgubila absolutni značaj (Sufi and Elmi v. The United Kingdom, odst. 217).

V zadevi Sufi in Elmi tako ESČP zaključuje, da če je omenjeno tveganje ugotovljeno, potem je kršitev 3. člena MKVČP zaradi vrnitve tujca v izvorno državo podana ne glede na to, ali nevarnost grozi zaradi splošne varnostne situacije, zaradi osebnih okoliščin prosilca, ali pa zaradi kombinacije obeh dveh dejavnikov. Vendar pa ESČP dodaja, da je „jasno, da ne more vsaka varnostna situacija izkazovati takšnega tveganja. Nasprotno, ESČP je dalo jasno vedeti, da splošna varnostna situacija lahko vzpostavi takšno tveganje samo v najbolj skrajnih primerih, kjer je tveganje za nečloveško ravnanje podano zgolj zaradi tega, ker bi bil posameznik podvržen vrnitvi v izvorno državo (sodba ESČP v zadevi Sufi and Elmi, 28. 6. 2011, odst. 218).

Kar zadeva torej preizkus zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ oziroma 3. člena MKVČP, pri čemer tožnik v tožbi ne navaja neke posebne osebne okoliščine, ki bi ga postavljala v slabši položaj od splošne populacije v Afganistanu, sodišče ugotavlja, da je v zadevi bistveno, ali je v Afganistanu takšen „najbolj skrajni“ primer splošnega nasilja (ang.: in the most extreme cases).

Upravno sodišče je glede (ne)varnosti poti po cesti od Kabula v okraj Jaghuri, kjer ima tožnik družino z mamo, sestro in mlajšimi brati, že zavzelo stališče v sodbi z dne 29. 8. 2012 (I U 787/2012-4), ki je postala pravnomočna. In sicer je ugotovilo naslednje: /.../ „tožena stranka pravi, da so nekatere ceste, ki vodijo v Jaghuri, pod nadzorom Talibanov in se torej vzdolž teh cest redno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani Talibanov in kriminalcev. Vendar pa tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da so tri možne poti do Jaghurija. Avtocestna povezava Kabul – Kandahar skozi okraj Qarabagh je izjemno nevarna, zato jo tudi tožena stranka zavrne kot možnost varne poti do Jaghurija. Tudi za drugo cestno povezavo preko okraja Maqur tožena stranka ugotavlja, da je prenevarna. Nato tožena stranka nadaljuje: Vendar pa je iz preučenih poročil izhaja, da je varna cestna povezava, ki poteka čez okraj Nawur, kjer Hazari prav tako predstavljajo 100% večino in področje torej ni pod nadzorom Talibanov. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo tudi varne stranske ceste iz Bamyana in Behsouda, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja. Tožena stranka se pri tem ključnem dejstvu opre na vir: Republika Avstrija, oddelek za imigracijo in državljanstvo, Afganistan, poročilo o državi izvora /.../ Tožnik v tožbi ne oporeka, da bi tožena stranka nepopolno ali pa napačno povzela dejstva iz originalnega poročila „Country Guidance Note, Afghanistan, March 2011, Country Guidance Unite, Onshore Protection Branch Department of immigration and Citizenship, 30. 3. 2011 (v nadaljevanju: CGN/March 2011). Nepopolnega ali netočnega povzemanja dejstev CGN/March 2011 (točka 7, str. 30) tudi sodišče ni zaznalo. Tožnik se v tožbi, da bi ta dejstva izpodbil, sklicuje na poročilo „Refugee Documentation Centre“ (Irska), kjer so povzete smernice UNHCR za Afganistan z dne 17. 12. 2010. Tožnik se na te smernice sklicuje v delu, kjer je navedeno, da je Jaghuri vedno bolj izoliran, ker naj bi bile še vedno pod nadzorom Talibanov nekatere dostopne ceste, vključujoč široke pasove strateško pomembne ceste Kabul-Kandahar. Tožena stranka je torej uporabila novejše poročilo iz meseca marca 2011 in tudi bolj specialno poročilo in predmetni podatki o varni poti v tem poročilu so temeljili na usmeritvah UNHCR/2010 in na poročilu The Hazara, Australia: Department for Foreign Affairs and Trade, 28 September 2010. CGN/March 2011 je poročilo avstralske specializirane službe za pridobivanje informacij o stanju v izvorni državi, ki sicer ni narejeno z namenom neposrednega citiranja, 1

vendar pa to ne pomeni, da ga tožena stranka ne bi smela uporabiti. Zato tožeča stranka po oceni sodišča ni uspela ovreči ugotovitev tožeče stranke glede varnega dostopa do Jaghurija. Vendar pa bodo v ponovnem postopku za odločanje o morebitni subsidiarni zaščiti relevantni morebitni novi podatki o varnostni situaciji v Afganistanu in o varni poti v Jaghuri še posebej iz razloga, ker tudi sama tožena stranka ugotavlja, da situacija iz 3. alineje 28. člena ZMZ obstaja v več delih province Ghazni in v več drugih provincah v Afganistanu (Helmand, Kandahar, Kunar, Khost). Pomembno bo tudi, če bo tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca, da bo v okviru odločanja o subsidiarni zaščiti ugotovila tudi, kakšna je aktualna sodna praksa ESČP glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v Afganistan, ob upoštevanju specifičnih okoliščin tožnika. Tudi v sodbi v zadevi I U 42/2012-6 z dne 15. 2. 2012 je sodišče opozorilo, da tožena stranka v ponovnem postopku lahko upošteva, da po stališču ESČP iz aktualnih sodb v zadevah Husseini proti Švedski z dne 6. 9. 2011 (oziroma 13. 10. 2011), ki sicer ni dokončna, in J.H. proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 11. 2011 (oziroma 20. 12. 2011), ki temeljita tudi na dejstvih iz Smernic UNHCR o upravičenosti za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010, ni znakov, da je situacija v Afganistanu /.../“ (Husseini, odst. 84) oziroma /.../ posebej v Kabulu, kamor naj bi bil pritožnik vrnjen“ (J.H., odst. 55) /.../ tako resna, da bi vrnitev pritožnika sama po sebi pomenila kršitev 3. člena MKVČP. V primeru novejše sodbe ESČP, ki bi bila izdana do izdane upravne odločbe v ponovnem postopku, bo potrebno upoštevati vsaj uporabljene informacije o stanju v Afganistanu iz novejše sodbe ESČP.“ Navedene ugotovitve Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 ne gre jemati kot pravnomočna stališča o tem, da je od takrat naprej varno vračati tujce v okraj Jaghuri, kajti Slovenija ne pozna precedenčnega sistema niti ne kakšnega modela t.i. vodilnih sodb, kadar gre za vprašanja dejanskega stanja v azilnih zadevah. Zato so navedene ugotovitve sodišča iz avgusta 2012 pomembne v tem smislu, da jih je treba primerjati z dejstvi, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi in ta se medsebojno povsem ujemajo. Upravno sodišče v zvezi s tem še pripominja, da je bil pritožnik v zadevi Husseini proti Švedski pripadnik Hazarov, v zadevi J.H. proti Združenemu kraljestvu, pa je šlo za vračanje osebe v Kabul. V obravnavani zadevi tožena stranka po uradni dolžnosti ni ugotovila drugačnega stanja na navedenem območju, kot v zadevi I U 787/2012-4; Upravno sodišče pa je v kasnejši zadevi, ko je bil predmet spora tudi vrnitev begunca v okraj Jaghuri, ki mu je bila zavrnjena prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite, odločilo, da tožnik ni predložil dokaza, ki bi ovrgel ugotovitve tožene stranke o možni varni poti v okraj Jaghuri (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012). Tudi v obravnavanem upravnem sporu svetovalec za begunce ni predložil nobene ali drugačne informacije o stanju v predmetnem okraju, zato s tega vidika dokazna ocena tožene stranke ni nepravilna. Tudi v obravnavani zadevi je tožena stranka uporabila zadostno število različnih virov informacij o stanju v izvorni državi. Glede varne poti od Kabula do Jaghurija se je oprla na vir Republike Avstrije, oddelek za imigracijo in državljanstvo (Afganistan: poročilo o državi izvora), ki mu svetovalec za begunce ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti ali relevantnosti, pa tudi sodišče nima podlage za njegovo zavrnitev ali priznavanje njegove manjše teže. Kar zadeva prvi tožbeni ugovor, da tožena stranka ugotovitev o varni tretji poti čez Nawur ne sooči z ugotovitvijo, da je v letu 2011 bilo sicer manj napadov, vendar so se zgodili tudi v provinci Ghazni in sicer v okraju Nawur, kjer so Kučiji aprila 2011 oplenili in požgali 27 vasi in je bilo ubitih 5 ljudi, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vsebinskem smislu to obravnavala v odločbi na strani 9, v prvem odstavku, pri čemer se je pri pojasnitvi razlogov za požig in plenjenje vasi oprla na poročilo UNHCR in je na ta ugovor prepričljivo odgovorila tudi v odgovoru na tožbo. Sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v prvem odstavku pod točko II. odgovora na tožbo, ki ga je svetovalec za begunce prejel, imel je rok 8 dni, da nanj odgovori in sodišče ni prejelo kakšnih novih dejstev ali odgovora tožeče stranke.

Drugi temeljni tožbeni ugovor se nanaša na to, da tožena stranka ni ugotavljala, kakšne so realne možnosti tožnika (finančne, logistične ipd.), da bi se vrnil v Jaghuri, kdo bi mu to plačal, koliko časa bi to trajalo. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da ima stike s svojo družino, saj je tudi pridobil in v postopku predložil nek dokument na poziv tožene stranke; povedal je, da se z bratom, ki živi v Turčiji, pogovarjata vsake dva dni, da ima še dva brata v Iranu, dva mlajša brata pa živita z mamo v Afganistanu v predelu Jaghurija. Tožnik v tožbi ne pravi, da mu trije bratje, ki živijo izven Afganistana, ne bi mogli finančno pomagati in tudi ne trdi, da mu mama ali pa kateri od mlajših bratov ne bi mogli pomagati pri varnejši poti iz Kabula v Jaghuri. Tožnik je tekom postopka za združevanje družine navajal, da je moral kot najstarejši brat skrbeti in pomagati mami ter invalidni sestri, kar pomeni, da je bil opravilno zelo aktiven še za časa mladoletnosti, ko je bil še v Afganistanu. Po stališču UNHCR in tudi sodni praksi ESČP je dejstvo, da ima oseba iz Afganistana določeno pomoč v domači družini, dejavnik ki vpliva na oceno ogroženosti z vidika 3. člena MKVČP (sodba ESČP v zadevi S.H.H. proti Združenemu kraljestvu, 8. 1. 2013, odst. 42. in 83-84). ESČP v je zadevi S.H.H., ker tožnik ni izkazal, zakaj mu ne bi mogli pomagati dve sestri v Afganistanu pri varni vrnitvi domov, odločilo, da ne gre za kršitev 3. člena MKVČP, čeprav je bil pritožnik fizično hendikepiran.

Zgoraj navedeno vpliva tudi na presojo tretjega tožbenega ugovora, ki se nanaša na razmere v samem Kabulu, od koder bi se tožnik odpravil proti Ghazniju. ESČP je že v citirani zadevi J.H. proti Združenemu kraljestvu zavzelo stališče, da v Kabulu ni takšno stanje splošnega nasilja, da bi že gola vrnitev osebe v Kabul pomenila kršitev 3. člena MKVČP. Tega stališča ESČP ni spremenilo v kasnejši sodbi S.H.H. proti Združenemu kraljestvu (odst. 91) in ker tožnik ni predložil nobenih dejstev, ki bi izkazovali drugačno stanje, kot ga je ugotovilo ESČP, opirajoč se zlasti na informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je obravnavalo sodišče v Združenem kraljestvu (Upper Tribunal) v zadevi AK (Article 15c Afghanistan CG [2012] UKUT 00163 (IAC) z dne 14 in 15. marca 2012, navedena pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Ob tem sodišče pripominja, da je tožena stranka v določenem pomembnem delu uporabila novejše statistične podatke o nasilju v Afganistanu, kot jih je imelo na razpolago sodišče Upper Tribunal v omenjeni sodbi AK z meseca marca 2012. Ti novejši podatki so na strani 11 v zadnjem odstavku in v nadaljevanju prvega odstavka na strani 12 odločbe in kažejo na padec števila varnostnih incidentov, kje so bile žrtve civilisti, od oktobra 2011 do marca 2012 in od 1. 2. 2012 do 30. 4. 2012. Iz tega sledi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ v povezavi z 3. členom MKVČP. Glede na razlago določila 15. člena Kvalifikacijske direktive s strani SEU v zadevi Elgafaji pa bi tožnik lahko bil upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ zaradi stanja splošnega nasilja v Afganistanu, če bi predložil nek(e) dokaz(e), da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj; kajti v takem primeru po stališču SEU velja, „čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite“ (sodba SEU v zadevi Elgafaji, odst. 39). Če bi torej tožnik predložil kakšen tak dokaz, potem namreč ne bi bil potreben t.i. „najbolj skrajen primer“ splošnega nasilja za to, da dobi subsidiarno zaščito. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).