Jedro

Bistveni pri odločitvi o podaljšanju subsidiarne zaščite sta okoliščini, zaradi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita. Ker prva (mladoletnost prosilca) ne obstaja več, se presoja omeji le na ugotavljanje druge, to je varnostne razmere v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-149/2008/26 (1312-08) z dne 8. 11. 2012, s katero je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožniku dne 23. 3. 2009 priznana subsidiarna zaščita za obdobje treh let, in sicer izključno zato, ker je bilo v postopku v dvomu sprejeto, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, kar je pristojni organ v povezavi s takratno splošno varnostno situacijo v izvorni državi ocenil kot utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu druge in tretje alineje 28. člena takrat veljavnega ZMZ. Tožnik namreč svoje istovetnosti v postopku priznanja mednarodne zaščite ni izkazal in je bilo v dvomu sprejeto, da je mladoleten, hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da prihaja z območje province Ghazni. Sodišče prve stopnje natančno in izčrpno povzema ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi tako glede samega tožnika kot situacije v izvorni državi. Tožnik je postal polnoleten in ker temu dejstvu ni oporekal, starost ni sporna. Glede varnostne situacije povzema utemeljitev tožene stranke, ki jo ocenjuje kot celovito, dovolj natančno in zanesljivo ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanjo (na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa poudarja predvsem, da tožnik v tožbi ni izpostavil nobene posebne okoliščine, ki bi njega v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od siceršnje civilne populacije. Glede na v postopku ugotovljeno stanje v okraju oziroma provinci, iz katere tožnik prihaja in do katere vodi varna pot – pot preko varnega območja (varna cestna povezava čez okraj Nawur, kjer Hazari predstavljajo 100 % večino in območje ni pod nadzorom talibanov), pritrjuje zaključku tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite ne na podlagi druge alineje ne na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ v povezavi s 3. členom MKVČP. 3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navaja, da se sodišče ni opredelilo do zadnjega tožbenega ugovora iz 1. točke tožbe, in sicer ni ničesar navedlo o varnostni situaciji na poti od Kabula do Ghaznija, to pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožniku je bila namreč subsidiarna zaščita priznana med drugim tudi zaradi nevarnosti na cesti iz Kabula do Ghaznija. Sodišče se je izmaknilo opredelitvi do predzadnjega tožbenega ugovora iz 1. točke tožbe, da v izpodbijani odločbi manjka obrazložitev oziroma ocena, kakšne so realne možnosti prosilca (tudi logistične, finančne, itd.), ki je leta 2007 kot 15-letnik zbežal iz Afganistana, da bi se res lahko varno vrnil po teh poteh (koliko časa bi to trajalo, kdo bi mu to lahko plačal, itd.). Ker tožena stranka te ocene ni naredila, bi moralo torej sodišče prve stopnje odločiti, ali ta ocena res manjka ali ne, česar v sodbi ni najti, in v primeru ugotovitve, da ocena manjka, bi to pomanjkljivost dejanskega stanja lahko sodišče nadomestilo le na glavni obravnavi, ne pa brez nje. Napačno pa je bil predstavljen „tretji tožbeni ugovor“ in posledično je bilo napačno odgovorjeno nanj. Tožnik je namreč v tožbi jasno navedel že v naslovu 2. točke, da manjka ocena varnostne situacije v Kabulu, kamor bi bil prosilec verjetno vrnjen. Sodišče prve stopnje pa je ta tožbeni ugovor napačno predstavilo kot ugovor, ki se nanaša na razmere v samem Kabulu. Gre za podobno procesno kršitev, kot je bila že navedena, sodišče se je izmaknilo odgovoru. Tožnik namreč odločbi ni očital, da je varnostna situacija v Kabulu ocenjena napačno, ampak da je sploh ni. Tudi tu bi sodišče moralo odločiti, ali ocena res manjka in v primeru, da bi pritrdilo tožbenemu ugovoru, bi to pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja lahko sodišče samo nadomestilo samo na glavni obravnavi, ne pa brez nje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ glede podaljšanja subsidiarne zaščite v prvem odstavku 106. člena določa, da v postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena (to je osebo, kateri je priznana subsidiarna zaščita in ji bo ta status potekel) in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 106. člena ZMZ). Tudi iz določbe prvega odstavka 16. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 izhaja, da posameznik, ki mu je bila priznana subsidiarna zaščita, do te zaščite ni več upravičen, kadar okoliščine, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita ni več potrebna.

7. Tožniku je bila z odločbo, št. 2142-149/2008/8 (1232-05) z dne 23. 3. 2009, priznana subsidiarna zaščita, ker bi zaradi obstoječe splošne situacije v izvorni državi v povezavi z njegovimi osebnimi okoliščinami, kot mladoletnik brez spremstva, v primeru vrnitve v izvorno državo bil prepuščen sam sebi v Kabulu, v katerem se je splošna varnostna situacija v tistem času poslabševala, ter se zaradi varnostnih razlogov (tudi na cesti do Ghaznija) k družini ne bi mogel varno vrniti. Bistveni pri odločitvi v obravnavani zadevi sta torej zgolj dve okoliščini, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita, in sicer njegova starost ter v povezavi z njegovimi osebnimi okoliščinami varnostna situacija v njegovi izvorni državi. Glede na citirano zakonsko določbo in citirano določbo Direktive ter glede na povzete razloge, zaradi katerih je tožniku bila priznana subsidiarna zaščita, je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba pravilno omejila ugotavljanje dejanskega stanja ter posledično ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite le na drugo okoliščino, to je varnostne razmere v izvorni državi, saj prva okoliščina ne obstaja več, tožnik je postal polnoleten.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno povzelo in pravilno pojasnilo razmere v izvorni državi ter se pri tem sklicevalo tudi na odločitve ESČP, s katerimi je podkrepilo svojo odločitev. Še posebej je glede tožbenih ugovorov, ki jih tožnik izpostavlja tudi v pritožbi, navedlo, da je tožena stranka uporabila zadostno število različnih virov in informacij o stanju v izvorni državi, glede varne poti pa se je oprla tudi na vir Republike Avstrije, Oddelka za imigracijo in državljanstvo, ki mu tožnikov pooblaščenec ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti oziroma relevantnosti.

9. Glede ugovorov v zvezi z varnostno situacijo na poti od Kabula do Ghaznija je sodišče prve stopnje v ožjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno povzelo ugotovitve iz izpodbijane odločbe in se tudi samo opredelilo do varnostnih razmer na poti, pojasnilo je tudi vire informacij ter na podlagi teh informacij naredilo pravilen zaključek, da obstaja varna možnost potovanja čez Nawur, poleg te cestne povezave pa obstajajo tudi varne stranske ceste. Sodišče prve stopnje je torej odgovorilo na tožbeni ugovor glede varnostne situacije na poti (predvsem na 13. do 15. strani sodbe). Zato pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, da na ugovor ni odgovorjeno, ni utemeljen.

10. V zvezi s tožbenim ugovorom (sedaj pritožbenim), ki se nanaša na tožnikove možnosti (finančne, logistične in podobno...,), da bi se vrnil v Jaghuri, je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih izjav poudarilo, da ima tožnik stike s svojo družino, z bratom, ki živi v Turčiji, se pogovarjata vsak drugi dan, ima pa še dva brata v Iranu, dva mlajša brata pa živita z mamo v Afganistanu v predelu Jaghurija, z materjo je prav tako v stiku preko telefona, kar vse izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik, ko je pripovedoval o družini, ni navedel, da mu bratje, ki živijo izven Afganistana, ne bi mogli finančno pomagati, in tudi ne, da mu mama ali kateri od mlajših bratov ne bi mogli pomagati pri varnejši poti iz Kabula v Jaghuri. Po stališču UNHCR in sodni praksi ESČP, na kar se tudi sklicuje sodišče prve stopnje, je dejstvo, da ima oseba iz Afganistana določeno pomoč v domači družini, dejavnik, ki vpliva na oceno ogroženosti z vidika 3. člena Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic. Z navedenim sodišče prve stopnje ni ugotavljalo novega oziroma drugačnega dejanskega stanja, saj to izhaja iz upravnega spisa, in sicer iz tožnikove izjave, ki jo je dal v postopku v navzočnosti svojega zastopnika in s tem je po presoji pritožbenega sodišča bilo odgovorjeno na tožbeni ugovor glede tožnikovih „realnih možnosti vrnitve po teh poteh“. Podrobnejše ugotavljanje možnosti potovanja, na primer logistično, kar tudi ugovarja tožnik, pa po presoji pritožbenega sodišča presega dolžnost države oziroma tožene stranke v postopkih odločanja o mednarodni zaščiti po ZMZ.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tretji tožbeni ugovor (sedaj pritožbeni), ki se nanaša na varnostno situacijo v samem Kabulu, kamor bi bil tožnik (po tožnikovem mnenju) verjetno vrnjen in od koder bi se odpravil proti Ghazniju. Pojasnilo je, da v Kabulu ni takšno stanje splošnega nasilja, da bi že sama vrnitev osebe v Kabul pomenila kršitev 3. člena EKČP. Oprlo se je na ugotovljen padec števila varnostnih incidentov, kjer so bile žrtve civilisti. Te informacije, ki se nanašajo tudi na mesto Kabul, je kot podlago za svojo odločitev uporabila tudi tožena stranka, v izpodbijani odločbi se je nanje sklicevala (citirane v opombah), v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pa so bile posredovane tožniku v mnenje, a nanje ni odgovoril. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo še na že prej navedene okoliščine (družinski člani), ki vplivajo tudi na presojo tega tožbenega ugovora ter sodbe ESČP, iz katerih izhaja ustaljeno stališče glede izboljšane varnostne situacije v Kabulu.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ v povezavi s 3. členom MKVČP. Prav tako je pravilno pojasnilo, da bi bil tožnik lahko upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite, če bi predložil dokaze, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Ker pa takega dokaza ni predložil, tudi z vidika tretje alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.