Jedro

Organi in sodišča držav članic morajo po stališču Sodišča EU primere, v katerih se s Procesno direktivo 2013/32/EU zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, "razlagati široko." Novi elementi ali ugotovitve lahko pomenijo dejansko spremembo osebnih okoliščin prosilca, lahko pomenijo spremembo okoliščin v njegovi državi, ali pa gre za nove pravne elemente, nov element je lahko sodba Sodišča EU tudi v primeru, če se tožnik v prvotnem postopku nanjo ni skliceval, novo dejstvo pa je lahko tudi ugotovitev organa, da je pravnomočno zavrženje predhodne prošnje v nasprotju s pravom EU.

Upravno sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka ni opravila stroge presoje tveganja ob upoštevanju nove varnostne situacije in predloženih poročil o stanju v Kazahstanu po nemirih v januarju leta 2022.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2183/2018/30 (1222-07) z dne 7. 6. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca z osebnim imenom A. A., državljan Kazahstana, roj. ... 1978 v kraju ...

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 2. 2. 2022 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka pravi, da je vlagatelj navedel, da vlaga zahtevek iz razloga, ker je kazahstanska oblast v mesecu januarju 2022 uporabila mirne shode kot sredstvo za diskreditacijo in zmanjševanje pomena mirnih shodov. Na vprašanje, ali je te razloge navedel že pri prvi prošnji za mednarodno zaščito, pa je vlagatelj odgovoril pritrdilno. V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da je kazahstanska vlada na proteste napotila pripadnike odbora za nacionalno varnost, policijo in vojsko. V mesecu januarju 2022 so potekali protesti v Kazahstanu. Zoper protestnike je bilo uporabljeno strelno orožje. Ljudje so se udeležili protestov zaradi zvišanja cen derivatov in zaradi diktature s strani obstoječe oblasti. Na teh protestih je umrlo veliko število ljudi. Protesti so potekali po celi državi. Vlada je uporabila nezakonito metodo, zažigali so stavbe in zavzeli vsa letališča. Predsednik je zatrjeval, da so to storili teroristi, ki so prišli iz drugih držav. Vendar njegove trditve niso držale, saj je to storila sama vlada. Zaradi vsega navedenega se ne more vrniti v izvorno državo.

3. V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da prilaga dokazilo v obliki odločbe o upravnem postopku z datumom 1. 10. 2014. Drugi dokument je prav tako odločba o upravnem prekršku, izdana s strani ruskih varnostnih organov, z datumom 10. 3. 2016. Tretji dokument je upravna odločba z dne 25. 3. 2016. 4. Na vprašanje, zakaj predloženih dokazil ni predložil že pri prošnji za mednarodno zaščito, je vlagatelj povedal, da teh dokazil pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni imel pri sebi. En dokument mu je posredoval njegov odvetnik. Drugih dveh dokumentov pa ni vzel s seboj zaradi mejne kontrole. Vlagatelj je še povedal, da mu je slednja dva dokumenta posredovala žena preko mobilnega telefona. Vlagatelj je v nadaljevanju povedal, da je menil, da bo mednarodna tiralica, ki jo je predložil v postopku priznanja mednarodne zaščite, zadostovala za potrditev njegovih navedb, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite. Mednarodna tiralica z datumom 8. 8. 2017 je odgovor na poizvedbo sodnice po imenu B. B. V mednarodni tiralici je zavedeno, da je zoper A. A. razpisana mednarodna tiralica zaradi kazenske zadeve, ki jo je sprožil Urad za boj proti ekstremizmu.

5. V nadaljevanju je vlagatelj pojasnil vsebino dokazila z datumom 30. 7. 2014. V dokumentu je navedeno, da je bila oseba po imenu A. A. pridržana s strani varnostnih organov, ker se je nezakonito ukvarjal z misijonarsko dejavnostjo. S tem je prekršil zakonodajo o verski dejavnosti in verskih skupnosti. Na sodni obravnavi je A. A. zanikal krivdo o očitanem prekršku. Na obravnavi je vlagatelj pojasnil, da ni izvajal pridig ali predavanj in da ni nikogar pozival k nasilju ali terorističnemu dejanju. Zavrnil je podpis zapisnika. Na obravnavi so bile tudi priče, ki so podale izjave, da ni prišlo do nobenih kršitev zakona. Vendar pa so bile na obravnavi tudi lažne priče, ki so dejale, da je pridigal in na glas bral verze iz korana ter jim pripovedoval o dogodkih s svojega potovanja v Sirsko arabsko republiko. Vlagatelj je povedal, da je dobil denarno kazen v višini 100 mesečnih obračunskih kazalnikov, kar je zelo visoka denarna kazen. Sodišče je ocenilo, da so vlagateljeva dejanja vsebovala znake upravnega prekrška in sicer izvajanje misijonarske dejavnosti brez registracije.

6. Vlagatelj je pojasnil tudi vsebino drugega dokumenta, ki ga je predložil v postopku. V dokumentu je zavedeno, da je 4. 3. 2016 iz Kazahstana odšel v Rusko federacijo z namenom, da obišče muslimanske brate. Z znancem je odšel v džamijo, da bi skupaj molila in komunicirala z drugimi verniki. Ko sta izstopila iz džamije so ju prijeli policisti in ju odpeljali na policijsko postajo. Po zaslišanju so ju izpustili. Ko so ju izpustili sta odšla v neko drugo mošejo, kjer sta molila. Ko sta izstopila iz džamije so ju znova prijeli policisti v civilu. Zahtevali so, da jim pokažeta osebne dokumente. Odpeljali so ju v prostore obveščevalne varnostne službe. Tam so ju pretepli in mučili. Nato so ju odpeljali v pripor. V priporu je bil vlagatelj eno noč. Zjutraj pa so ju odpeljali na sodišče, kjer so ju obsodili na 15-dnevno zaporno kazen. Ko so ju izpustili iz zapora, so ju znova odpeljali na policijsko postajo, kjer so jima očitali nezakonito misijonarsko dejavnost v povezavi s terorizmom. Podpisala sta izjavo. Sodišče jima je izreklo kazen izgona iz države, namestili so ju v center za tujce in čez 20 dni so ju z letalom odpeljali v izvorno državo. Ko sta prišla v izvorno državo, so ju pričakali pripadniki obveščevalne varnostne službe, ki so ju zaslišali glede dogodkov, ki so se jima zgodili v Ruski federaciji. Po zaslišanju so ju izpustili. Čez nekaj dni so ga poklicali po telefonu. Dejali so mu, da želijo, da se z njim pogovorijo. Ves čas so mu tudi sledili. Sledili so mu do džamije, želel se jim je izogniti, a mu ni uspelo. Pristopili so do njega in mu povedali, da je na ozemlju Kazahstana večkrat storil prekršek v povezavi z nezakonito misijonarsko dejavnostjo. Dejali so mu, da mora podpisati izjavo, sicer ga bodo odpeljali v zapor. Dejal jim je, da ni ničesar zakrivil in je zavrnil podpis dokumentov. Omenjeni dogodek je potekal pred džamijo. Predlagal jim je, da se mirno pogovorijo na klopci pred džamijo. Nato je iz džamije prišel poziv za popoldansko molitev. Ko se je vrnil iz džamije, teh dveh oseb ni bilo več. Doživel je približno pet ali šest dogodkov, ko so ga nadlegovali pripadniki varnostne službe.

7. Dne 13. 4. 2016 so ga deportirali iz Ruske federacije v izvorno državo, slednjo pa je zapustil dne 21. ali 22. 8. 2016. V vmesnem času je bil večkrat pridržan s strani varnostne službe in bil mučen. Pred njegovim odhodom so želeli opraviti nezakonito hišno preiskavo. Uspelo jim je priti na dvorišče, a jim je vstop v hišo preprečil, saj so bili takrat doma otroci. Dogodek se je zgodil v času šolskih počitnic. Pojasnili so mu, da iščejo osebe, ki so obiskovale džamije v mestu. Spraševali so ga, ali pozna te osebe. Očitali so mu, da te osebe skriva na svojem domu.

8. Preprečil jim je, da bi s silo vstopili v njegov dom. Vlagatelj je v nadaljevanju pojasnil, da teh dogodkov ni omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, ker ni imel nobenih dokazil, ki bi potrdila njegove izjave v postopku priznanja mednarodne zaščite. Vlagatelj je povedal, da o teh dogodkih ni spregovoril pri prošnji za mednarodno zaščito, povedal je le za tiralico, ki je bila zoper njega razpisana. Prav tako v prvem postopku ni povedal, da je bil fizično mučen s strani pripadnikov varnostne službe. Tega dejstva ni navedel, ker ni imel zdravniškega spričevala.

9. V nadaljevanju je bil vlagatelj soočen, da je bil v prvem postopku seznanjen, da pove vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in da mu ni bilo nikoli v postopku izrečeno, da pove le tiste razloge, za katere ima dokazila. Vlagatelj je odgovoril, da je izobražen in da je končal univerzo ter da sam ve, da mora za vsako svojo trditev v postopku predložiti dokazila. Vlagatelj je še dodal, da se v prvem postopku ni spuščal v podrobnosti, odgovarjal je zgolj na vprašanja, zdaj je minilo nekaj let in je postal emocionalen. Prosilec je bil soočen, da je imel 24. 10. 2018 osebni razgovor, kjer mu je uradna oseba postavila vprašanja, tudi pooblaščenec mu je postavil vprašanja, na katera je odgovoril. Na koncu postopka je bil izrecno vprašan, če ima kaj za dodati, kar s strani uradne osebe ni vprašan, pa je pomembno za odločitev o njegovi prošnji, in je odgovoril nikalno. Prosilec je povedal, da je vse, kar je bilo v njegovi moči, povedal in obrazložil. Tudi mednarodno tiralico, ki je bila razpisana zoper njega, je priložil. V postopku je povedal, da je bil v izvorni državi pod velikim pritiskom, ki so ga izvajali nad njim. Za njega je zelo pomembno, da mu očitajo ekstremizem in terorizem. Dodal je še, da priznava, da pri prvem postopku ni podrobno in natančno povedal svoje zgodbe, ker v času odhoda iz izvorne države ni imel pri sebi dokazil. 10. V nadaljevanju je vlagatelj povedal, da so zoper njega razpisali tiralico leta 2017, torej leto dni kasneje, ko je zapustil izvorno državo. Od leta 2016 in do 2022 je bilo več ljudi zaprtih zaradi verskih in političnih vprašanj. Vlada Kazahstana je obstreljevala protestnike, zavzela letališča, kršila človekove pravice. Ranjence iz protestov, ki so jih odpeljali v bolnišnico, so aretirali. Izvajajo nezakonite preiskave. V njihove prostore vstopajo s kamero. Dne 20. 1. 2022 je Evropski parlament izdal resolucijo o situaciji v Kazahstanu. Vlada Kazahstana je dejala, da je resolucija pristranska, vsebino te resolucije je Kazahstan označil kot nesprejemljivo. Evropski parlament je izjavil, da je vlada Kazahstana nesposobna preiskati dogodke iz leta 2011, ko so bili ustreljeni protestniki.

11. Na vprašanje pooblaščenca, ali so v Kazahstanu pošta, internet in telefoni pod vladnim nadzorom, je vlagatelj odgovoril pritrdilno. Njemu so prisluškovali preko telefona. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi oblasti prestregle dokumente, ki jih je predložil v postopku, je vlagatelj odgovoril, da je kazahstanska oblast povezana z organi v Ruski Federaciji in da so Ruski federaciji posredovali njegove podatke. Brez dvoma bi kazahstanska oblast nadlegovala osebe, ki so posredovale te dokumente.

12. V primeru vrnitve v izvorno državo ga bodo kazahstanski organi zaprli zaradi terorizma. Enkrat so ga že zaprli za 15 dni. Zaprli bi ga, ker bo nadaljeval s svojo dejavnostjo in ker ignorira njihove zahteve. Očitajo mu, da se ukvarja z nezakonito versko dejavnostjo. Vlagatelj je ob branju zapisnika podal še nekaj opomb, in sicer, ki so navedeni na straneh 3-4 izpodbijanega akta. Med drugim je pojasnil: da je prejel denarno kazen v višini 100 mesečnih obračunskih kazalnikov, kar je visoka denarna kazen. Takrat so želeli, da podpiše zapisnik, uporabljali so psihično in fizično nasilje, vse skupaj pa je trajalo dva dni; da nikoli ni organom pregona izdal imen oseb, s katerimi je sodeloval, ker bi te ljudi potem preganjali; na policijski postaji v Rusiji, kamor sta bila pripeljana še z eno osebo so bili uslužbenci (varnostne službe: opomba Upravnega sodišča) FSB. Dejali so jima, da sta se nahajala na območju, kjer je prepovedano gibanje za turiste. Pojasnil jim je, da sta bila na to območje pripeljana prisilno. Predstavnik FSB-ja je dejal, da mora podpisati zapisnik. Podpisnika ni želel podpisati. Očitali so jima, da se ukvarjata z nezakonito misijonarsko dejavnostjo v povezavi s terorizmom. Prav tako so jima očitali, da sta člana misijonarske ekstremistične destruktivne organizacije. Pridobili so informacije o njiju za obdobje od leta 2010 do 2016. Dejali so jima, da imajo pravico, da ju ubijejo brez sodne obravnave, saj sta terorista. Dejal jim je, da zapisnika ne bo podpisal. Njegov znanec je imel v Kazahstanu starega očeta, ki je bil star 82 let. Ta ga je prepričal, da je podpisal zapisnik. V primeru, da zapisnika ne bi podpisal, bi ga zadržali v zaporu dlje časa. Skrbelo ga je za zdravje, saj so ga v času prvega postopka pretepali cel dan, ponoči pa so ga odpeljali v pripor. Vlagatelj je v nadaljevanju dejal, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral njihove očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo.

13. Pristojni organ je na podlagi preučitve celotne spisovne dokumentacije ugotovil, da je vlagatelj predhodno dne 28. 9. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ je z odločbo št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020 njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil. Pristojni organ je v navedeni odločbi ugotovil, da vlagateljevih težav ne more povezati z zakonsko določenimi razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki jo je s sodbo opr. št. I U 688/2020-16 s 17. 12. 2021 zavrnilo. Odločba pristojnega organa št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020 je postala pravnomočna 17. 12. 2021. 14. Pristojni organ je preučil in primerjal vlagateljeve izjave iz podanih obeh prošenj za mednarodno zaščito, osebnega razgovora in podanega prvega zahtevka. Pri tem je ugotovil, da je vlagatelj svoj prvi zahtevek utemeljuje z navedbami, da je v izvorni državi preganjen zaradi različnih dogodkov v povezavi s prakticiranjem svoje muslimanske veroizpovedi. Vlagatelj je namreč navedel, da so ga obtoževali, da se je nezakonito ukvarjal z misijonarsko dejavnostjo, on pa je te očitke ignoriral, saj se ne želi podrediti zakonom Kazahstana.

15. Pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja večinoma iste razloge, ki jih je že uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe pristojnega organa št. 2142-2183/2018/11 (1312-09) z 29. 5. 2020. Da so razlogi, ki jih v zahtevku uveljavlja vlagatelj, isti, kakor v predhodnem postopku, je vlagatelj ob podaji zahtevka potrdil tudi sam, saj je sam dejal, da nima novih dejstev, vse to je že povedal v predhodnih razgovorih, mogoče je samo malo drugače ubesedil. 16. Vlagatelj je kot novo dejstvo izpovedal, da so v mesecu januarju 2022 v Kazahstanu potekali protesti. Zoper protestnike je bilo uporabljeno strelno orožje. Ljudje so se udeležili protestov zaradi zvišanja cen derivatov, zaradi diktature s strani obstoječe oblasti. Predsednik je zatrjeval, da so to storili teroristi, ki so prišli iz drugih držav. Vendar njegove trditve niso držale, saj je to storila sama vlada. Na vprašanje, kako omenjeni protesti v januarju 20022 vplivajo na njegovo situacijo, vlagatelj ni odgovoril natančno. Posplošeno je le opisal dogodke med protesti. Povedal je, da je oblast na protestnike streljala, veliko število protestnikov je pridržala.

17. Vlagatelj je opisal tudi dva dogodka, ki sta se mu zgodila preden je zapustil izvorno državo.

18. Prvi dogodek, ki se je zgodil vlagatelju 30. 7. 2014. Vlagatelj je glede dogodkov, ki so se zgodili 30. 7. 2014, predložil dokazilo v obliki odločbe, datirane na dan 1. 10. 2014. Iz sodne odločbe izhaja, da je o zadevi odločalo upravno sodišče v kraju C. Iz vsebine odločbe izhaja, da je bil pridržan s strani policije, ker je nezakonito izvajal misijonarsko dejavnost. S tem je storil upravni prekršek in mu je bila izrečena kazen v obliki 15 dnevnega pripora.

19. Drugi dogodek, ki ga je vlagatelj doživel, se je zgodil 4. 3. 2016, ko se je vlagatelj nahajal v Ruski federaciji. Vlagatelj je glede dogodka predložil dve sodni odločbi. Iz prve sodne odločbe št. 5-38/16 z 10. 3. 2016 sodišča v kraju Č., Ruska federacija, izhaja, da je 9. 3. 2016 A. A., na zakonito zahtevo policistov zavrnil postopke ugotavljanja osebne identitete v kraju Č. v Ruski federaciji. S tem je storil upravni prekršek in mu je bila izrečena kazen v obliki 15 dnevnega pripora.

20. Vlagatelj je predložil še drugo sodbo odločbo št. 5-16/16 s 25. 3. 2016 sodišča v kraju D., Ruska federacija. Iz sodne odločbe izhaja, da je 24. 3. 2016 A. A. kršil določila prebivanja v Ruski federaciji in sicer zaradi zadrževanja v coni, ki ni dovoljena za obiske tujih državljanov. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 2000 rubljev in prisilni izgon iz Ruske federacije.

21. Pristojni organ ugotavlja, da se vse izjave v zvezi s prakticiranjem njegove veroizpovedi nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, pa jih vlagatelj brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Vlagatelj namreč ni navedel upravičenih razlogov, čemu dogodkov, ki so se mu zgodili 30. 7. 2016 ter, da je bil fizično mučen s strani pripadnikov varnostne službe, ni navedel že med postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Vlagateljeve navedbe, da teh dogodkov ni omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, ker ni imel nobenih dokazil, ki bi potrdila njegove izjave v postopku priznanja mednarodne zaščite, za pristojni organ niso zadostne. Kakor je bilo vlagatelju večkrat predočeno v postopku mednarodne zaščite, sama prošnja za mednarodno zaščito namreč ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, saj se v primeru odsotnosti listinskih dokazov v postopku mednarodne zaščite preverjajo drugi pogoji v skladu z 21. členom ZMZ-1. Pojasnilo vlagatelja, da je izobražen in da je končal univerzo ter da sam dobro ve, da mora za vsako svojo trditev v postopku predložiti dokazila in da se v prvem postopku ni spuščal v podrobnosti, odgovarjal je zgolj na vprašanja, zdaj je minilo nekaj let niso zadostna. Takšna utemeljitev je po oceni pristojnega organa neprepričljiva.

22. Ob upoštevanju dejstva, da so se dogodki, s katerimi uveljavlja uvedbo ponovnega postopka, v celoti zgodili v času pred vložitvijo njegove prve prošnje in jih je pristojni organ obravnaval že v odločbi in ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve pristojnega organa, ter dejstva, da vlagatelj ni navedel upravičenih razlogov, zakaj dogodke ni navedel že med svojim prvim postopkom za priznanje mednarodne zaščite, čeprav je za to nedvomno imel dovolj priložnosti, pristojni organ ugotavlja, da ti ne predstavljajo novih dokazov in ne morejo upravičiti uvedbe ponovnega postopka, kot to določa 64. člen ZMZ-1. 23. Predložil je tri dokazila: dokazilo v obliki odločbe o upravnem postopku z datumom 1. 10. 2014. Drugi dokument je prav tako odločba o upravnem prekršku, izdana s strani ruskih varnostnih organov, z datumom 10. 3. 2016. Tretji dokument je upravna odločba z 25. 3. 2016. pristojni organ ugotavlja, da sta bila dokumenta z datumi 10. 3. 2016 in 25. 3. 2016 izdana s strani organov Ruske federacije, ki ni izvorna država vlagatelja, in že zaradi tega ne moreta predstavljati novega dokaza v smislu uveljavljanja pravice do uvedbe ponovnega postopka. Tudi v morebitnem ponovnem postopku bi se namreč v vsakem primeru presojal morebiten obstoj dogodkov ali dejanj preganjanja ali resne škode v izvorni državi, in ne v katerikoli državi. Dokument z dne 1. 10. 2014 je bil sicer izdan v Kazahstanu (izvorni državi vlagatelja), a pristojni organ ugotavlja, da se je do navedene listine obširno opredelil že v odločbi, s katero je zavrnil njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi ta listina torej ne predstavlja novega dokaza, ki bi opravičeval uvedbo ponovnega postopka, in jo je treba zavreči. 24. Vlagatelj strah utemeljuje s poenostavljenimi trditvami, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo (vlagateljeve navedbe na strani 4, odstavek 3 tega sklepa). Zgolj posplošeno navajanje o neupoštevanju pravil in zakonov izvorne države v ničemer ne izkazuje, da bi se položaj vlagatelja po izdani odločbi, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, kakorkoli spremenil - saj se vlagatelj zakonom Kazahstana očitno ni želel podrejati že prej. Tudi s temi navedbami torej vlagatelj ni uspel izkazati, da so to nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

25. Vlagatelj je kot novo dejstvo navedel le, da so v mesecu januarju 2022 v Kazahstanu potekali protesti. Na vprašanje, kako so omenjeni protesti v januarju 2022 vplivali na njegovo situacijo, vlagatelj ni odgovoril natančno. Posplošeno je le opisal dogodke med protesti. Čeprav je sicer nesporno, da gre za novo dejstvo, ki ga vlagatelj prej niti ni mogel navajati, saj se je zgodilo šele po izdani odločbi, pa vlagatelj nikakor ni izkazal svoje povezanosti z omenjenimi protesti in niti ni obrazložil, kako naj bi omenjeni protesti vplivali nanj in na njegovo situacijo.

26. Pri presoji izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka je namreč pomembno, da vlagatelj navaja nova dejstva, ki so nastala po izdaji prvotne odločbe, četudi so ta dejstva v povezavi z razlogi, ki jih je vlagatelj navajal že v prvem postopku. Pristojni organ ugotavlja, da v primeru zgoraj omenjenih vlagateljevih navedb ne gre za nova dejstva ali navedbe, kot jih opredeljuje 3. odstavek 64. člena ZMZ-1, zaradi česar ocenjuje, da je potrebno te navedbe zavrniti, ker ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

27. Vlagatelj in pooblaščenec sta v dokumentacijo upravne zadeve predložila informacije o nadzoru nad sredstvi komunikacije v Kazahstanu. Iz poročil izhaja, da so kazahstanski telekomunikacijski uporabniki morali do 31. 12. 2018 registrirati identifikacijsko kodo svojega mobilnega telefona (IMEI), ki je povezana z njihovo kartico SIM in osebno identifikacijsko številko (IIN). Organi pregona trdijo, da ta ukrep ščitil pred krajo in preprodajo mobilnih telefonov, vendar se zagovorniki človekovih pravic bojijo, da bo registracija povzročila dodatno spremljanje komunikacij državljanov, zlasti borcev za človekove pravice in novinarjev. Vlagatelj in pooblaščenec sta tudi predložila informacije o protestih v Kazahstanu, navodilih vlade za streljanje brez opozorila, ruski intervenciji in označevanju protestnikov za teroriste in radikalce, ki so prišli iz tujine oz. imajo v tujini povezave. Informacije po mnenju vlagatelja in pooblaščenca potrjujejo, da v Kazahstanu prihaja do množičnih aretacij in preganjanja pravih in domnevnih nasprotnikov oblasti, zaradi katerih je prosilec upravičeno zaskrbljen zaradi svoje varnosti v primeru vrnitve.

28. Sledijo poročila, ki opisujejo oster nadzor nad versko svobodo in pravico do združevanja v Kazahstanu. Iz poročil izhaja, da je zakonodaja tako ohlapna, da je lahko kdorkoli označen za ekstremista. Navedeno je še posebej nevarno v trenutnih razmerah v Kazahstanu.

29. Pristojni organ je posredovane informacije preučil in ugotovil, da ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Vse informacije se namreč nanašajo na dejstva in navedbe, ki jih je vlagatelj uveljavljal že v postopku mednarodne zaščite, in niso novo dejstvo in niti ne nov dokaz. Pristojni organ se je o teh navedbah v odločbi, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, že obširno izrekel, zaradi česar nobena od predloženih informacij ne opravičuje uvedbe ponovnega postopka.

30. Pristojni organ navaja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 s 23. 4. 2009, I Up 359/2008 s 17. 7. 2008). Kot je Vrhovno sodišče Republike Sloveniji v sodbi št. I Up 172/2015 s 7. 10. 2015 pojasnilo, je namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari.

31. V tožbi tožnik pravi, da je prošnjo za mednarodno zaščito leta 2018 podal zaradi strahu pred kazenskim pregonom v matični državi. Zoper njega je razpisana tiralica. Sumijo ga kaznivega dejanja v skladu s Kazenskim zakonom R Kazahstan, člen 405, odstavek 2. Navedena določba govori o prepovedi organiziranja in sodelovanja v dejavnostih javnega ali verskega združenja ali druge organizacije, kateri je bila izdana pravno veljavna sodna odločba o prepovedi ali ustavitvi dejavnosti zaradi ekstremizma ali terorizma.

32. Tožnik je delal do leta 2013 na letališču, kjer pa je moral zaradi verskih razlogov na željo delodajalca dati odpoved. Letališka služba je bila namreč pod nenehno kontrolo službe za državno varnost. Še ko je bil zaposlen na letališču, so ga večkrat poklicali na zaslišanje o njegovem verskem prepričanju ter mu dejali, da molitve, ki jih je izvajal na delovnem mestu niso primerne. Do odhoda iz Kazahstana so ga večkrat pozvali na policijsko postajo, ga zasliševali glede njegove veroizpovedi in mu grozili, da če ne bo nehal obiskovati džamijo, ga bodo zaprli kot že druge, ki so jih zaprli po novem členu Kazenskega zakona (po "zakonu 405"). Zoper njega je bila izdana tiralica, da je iskana oseba po "zakonu 405", v matični državi ga čaka zaporna kazen.

33. Kot je v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ugotovila (oz. povzela informacije o izvorni državi) na str. 7, Zakon o ekstremizmu, ki velja za verske skupine in druge organizacije, daje vladi diskrecijsko pravico, da opredeli in imenuje skupino kot "ekstremistično organizacijo", prepove dejavnosti določene skupine in kriminalizira članstvo v prepovedani organizaciji. Tožnika pa v izvorni državi obtožujejo prav delovanja v ekstremistični in destruktivni organizaciji.

34. Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je tožnik navedel nova dejstva, nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedel je namreč, da so se januarja 2022 v Kazahstanu zgodili množični protesti. Že od prvega postopka dalje je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito povezana s to situacijo v Kazahstanu.

35. Vlada je z uporabo sile odbora za nacionalno varnost, policije in vojske izvajala nezakonito diskreditacijo mirnih protestov in preganjala vernike. Od 4. januarja dalje so se dogajali protesti Kazahstancev in takrat je bilo s strani vlade uporabljeno strelno orožje, brez predhodnega opozorila. Posredovala je tudi vojska organizacije ODKB, to so vojske nekdanjih republik Sovjetske zveze. Zaradi teh dogodkov je predsednik E. izdal ukaz o streljanju brez opozorila. Umrlo je veliko ljudi, veliko ljudi pa je bilo odpeljanih v bolnišnice. Vlada je začela zažigati stavbe vlade in policije, zavzeli so letališče. Predsednik E. pa je rekel, da so to storili zunanji teroristi, ki so prišli iz drugih držav, bilo naj bi jih 20.000, kar pa ne drži. 36. Zaradi protestov je oblast pridržala tudi navadne ljudi, ki izvajajo verske obrede. Zapirajo tudi tiste, ki se niso udeležili protestov. Izvajajo nezakonite preiskave, podtikajo jim orožje, prepovedano literaturo. Ljudi zapirajo na podlagi izmišljene pripadnosti terorističnim organizacijam. Po januarskih dogodkih zapirajo vernike, ker menijo, da so imeli roke vmes pri protestih. V njihova osebna vozila podtikajo orožje in mamila in jih obtožujejo, da so oskrbovali protestnike z orožjem.

37. Varnostne razmere v Kazahstanu so se za tožnika tako po januarskih množičnih protestih bistveno poslabšale. V primeru vrnitve v izvorno državo bi ga kazahstanski organi zaprli in mu očitali terorizem oziroma organizacijo nezakonite verske dejavnosti. Po januarskih protestih bi tožniku, ki je že v kazenskih postopkih zaradi nezakonite misijonarske dejavnosti oziroma nedovoljenega organiziranja in sodelovanja v dejavnostih verskega združenja, v kolikor bi se vrnil iz tujine, vsekakor grozil zapor.

38. Vse navedeno pa pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Protispisne so zato navedbe tožene stranke, da tožnik na vprašanje, kako omenjeni protesti v januarju 2022 vplivajo na njegovo situacijo, ni odgovoril natančno in da je le posplošeno opisal dogodke med protesti. Predlaga zaslišanje tožnika.

39. Tožnik je ob podaji zahtevka predložil tudi odločbo v zadevi upravnega prekrška iz Kazahstana z dne 1.10.2014 v zvezi z nezakonitim izvajanjem misijonarske dejavnosti. Glede navedenega dokumenta je tožnik pojasnil, da ga ni predložil že v prvem postopku, ker takrat še ni imel dostopa do le-tega. Tožnik pa je dodatno predložil še 2 odločbi v zadevi upravnega prekrška iz Rusije, in sicer z dne 10.3.2016 in 25.03.2016. Za ta dokumenta je pojasnil, da jih, ko je zapuščal matično državo, ni mogel vzeti s sabo, zaradi mejne kontrole. Po negativni odločbi pa je zaradi brezizhodnega položaja tvegal in so mu preko mobilnega telefona poslali sliko teh dokumentov. Če bi oblasti prestregle dokumenta, ki jih je preko mobilnega telefona prejel tožnik, bi pošiljatelja brez dvoma nadlegovale.

40. V prvi odločbi z dne 10.03.2016 so njemu in njegovemu kolegu očitali, da sta nasprotovala policijskim ukrepov, zato so ju pridržali in ju namestili v zapor za 15 dni. Očitali so jima tudi misijonarsko dejavnost in da pozivata ter novačita ljudi, da se pridružijo vojni in v terorističnih dejanjih proti vladi. Druga odločba z dne 25.03.2016 pa se nanaša na izgon iz Rusije in deportacijo v Kazahstan. Tožnik je še pojasnil, da ju je takoj po prihodu v Kazahstan pričakala obveščevalno varnostna služba Kazahstana in z njima opravila neformalni razgovor. Čez nekaj dni so tožnika poklicali na zaslišanje in podrobno izprašali o dogajanju v Rusiji. Dejali so, da ima v Kazahstanu že večkratni prekršek v zvezi z nezakonito misijonarsko dejavnostjo in mu očitali, da se ne želi podrejati zakonom Kazahstana. Takšnih dogodkov - zaslišanj policije je bilo pred odhodom iz matične države več - včasih enkrat mesečno, včasih večkrat na mesec. Tožnik pa je še izpostavil, da so ga med pridržanji tudi mučili.

41. Od leta 2016 do 2022 je bilo več ljudi zaprtih zaradi verskih in političnih prepričanj, na primer za versko misijonarstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja večinoma iste razloge, ki jih je že uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe, kar pa ne drži, kot je pojasnjeno zgoraj. Pri tem tožnik izpostavlja sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 2286/2018- 8 z dne 15.11.2018, v kateri je med drugim navedeno: "V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka ni potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z novimi razlogi za mednarodno zaščito (ki bi biti drugačni od tistih iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito), pomembno je, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oz. predlaga nove dokaze (ki so nastali po izdaji prvotne odločbe), četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito."

42. Protispisne so navedbe tožene stranke, da vlagatelj v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka svoje navedbe utemeljuje s poenostavljenimi trditvami, da se ne želi podrediti zakonom Kazahstana in da je ignoriral njihove očitke in opozorila, da se ukvarja z nezakonito misijonarsko dejavnostjo. Tožnik je podrobno pojasnil spremenjeno varnostno situacijo v Kazahstanu po januarskih protestih. Nenazadnje je zaslišanje ob podaji zahtevka trajalo kar 2 dni, zgoščen zapisnik pa ima 11 strani.

43. Nadalje pa je pooblaščenec vlagatelja v postopku dne 4. 2. 2022 predložil tudi informacije, da v Kazahstanu prihaja do množičnih aretacij in preganjanja pravih in domnevnih nasprotnikov oblasti, zaradi katerih je tožnik upravičeno zaskrbljen zaradi svoje varnosti v primeru vrnitve.

44. Tožnik na straneh 5-6 povzema določena dejstva iz predloženih informacij o stanju v Kazahstanu. Do vseh v postopku predloženih informacij se tožena stranka sploh ni opredelila, ampak jih je neutemeljeno zavrnila, češ da niso novo dejstvo niti nov dokaz. Navedla je še, da se je pristojnih organ o teh navedbah v odločbi, s katero je bila tožniku zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, že obširno izrekel, kar pa je povsem protispisno. Večina predloženih informacij se namreč nanaša oziroma je povezana s protesti, ki so se zgodili januarja 2022. 45. Tako Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2022 o razmerah v Kazahstanu pravi (med drugim): da je bilo od začetka protestov pridržanih skoraj 10 000 ljudi po vsej državi; da so kazahstanske oblasti 4. januarja 2022 uvedle omejitve za mobilni internet in družbena omrežja; da so v državo prispele enote Organizacije Pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO); da je predsednik E. 7. januarja 2022 izdal ukaz o takojšnji uporabi strelnega orožja nad protestniki in jih označil za mednarodne teroriste; da kazahstanski organi politično preganjajo svoje nasprotnike, ki so zato prisiljeni živeti v tujini; da kazahstanske oblasti že dolgo omejujejo temeljne pravice, tudi pravico do mirnega protestiranja, svobode zbiranja in svobode govora; da so se razmere na področju človekovih pravic v Kazahstanu v zadnjih letih močno zaostrile.

46. Evropski parlament je tako pozval kazahstansko vlado, naj umakne politično motivirane obtožbe in odpravi vse oblike samovoljnih pridržanj, povračilnih ukrepov ter nadlegovanja zagovornikov človekovih pravic, aktivistov, verskih organizacij. Prav tako je obsodil mučenje in grdo ravnanje v centrih za pridržanje in poziva kazahstanske oblasti, naj državljanom zagotovijo pravico do zaščite pred mučenjem in grdim ravnanjem ter razmere v priporih, ki bodo v celoti skladne z mednarodnimi standardi, in naj podrobno raziščejo primere mučenja in odpravijo nekaznovanost. 47. Nasprotno je tožena stranka pavšalno zaključila, da v tožnikovem primeru ne gre za nova dejstva ali navedbe, ki bi pomembno povečevala verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Glede na navedeno se te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 48. Tožniku pa glede na navedeno tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave. Kot narekujejo temeljne določbe ZUP, je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP).

49. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da je dokazno breme izključno na vlagatelju zahtevka in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

50. Tožeča stranka pa se v zvezi s stališčem tožene stranke, da je dokazno breme izključno na tožniku, sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IU 1528/2019-5 z dne 27.9.2019, kjer je sodišče zavzelo stališče, da dokazno breme tudi v teh zadevah ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu. Če tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen (kar pomeni, da ima t.i. "arguable claim") z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina EU), potem mora biti tudi v postopkih v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava dejstev v upravnem postopku ter sodna presoja zakonitosti akta stroga, kar pa pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži prosilec, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti.

51. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi tožena stranka sploh pridobila informacije o trenutnih razmer v izvorni državi. Še več, v celoti in posplošeno je zavrnila tudi vse informacije o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec.

52. Tožena stranka tudi ni mogla priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ni preverila informacij o stanju v izvorni državi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, bi morala presoditi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP).

53. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

54. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

55. Upravno sodišče je s sodbo v zadevi I U 826/2022 z dne 23. 8. 2022 na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo deloma tudi zato, ker se izpodbijanega akta ni dalo preizkusiti in je sklep tožene stranke z dne 7. 6. 2022 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

56. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka in Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022 prvostopenjsko sodbo z dne 23. 8. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in je zavzelo stališče, da je izpodbijani akt mogoče preizkusiti, ne pa prvostopenjske sodbe. Ker je obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča z dne 14. 12. 2022 v določenih elementih zelo podrobna in razdelana, Upravno sodišče na tem mestu ne bo delalo povzetka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča. Namesto povzetka bo vsebinski del obrazložitve sodbe v tem ponovljenem postopku gradilo na izpeljanih ključnih stališčih, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče in bo v čim večji meri v skladu z napotki Vrhovnega sodišča, kot je to le mogoče, prvotno obrazložitev ustrezno dopolnilo oziroma popravilo.

Tožba je utemeljena.

57. Upravno sodišče lahko sledi in sprejme zavzeto stališče Vrhovnega sodišča, da je izpodbijani akt mogoče preizkusiti v smislu ZUP.1 Upravno sodišče se namreč lahko strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da je v predmetni zadevi možna tudi ugotovitev, da se je tožena stranka opredelila do informacij o stanju v Kazahstanu, ki jih je predložil tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka z vlogo z dne 4. 2. 2022 in se je nanje skliceval ob koncu osebnega razgovora dne 2. 2. 2022, torej 4 mesece pred izdajo izpodbijanega akta. Tožena stranka se je namreč do tega res opredelila na način, da je ocenila oziroma je zavzela stališče, da "_nobena od teh informacij ne upravičuje uvedbe ponovnega postopka iz razloga, ker se je do njih izrekla v odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito_." Upravno sodišče je sicer v razveljavljeni sodbi ugotovilo, da ne drži, da bi se tožena stranka opredelila do tistih informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil v postopku za uvedbo ponovnega postopka dne 2. 2. 2022 oziroma dne 4. 2. 2022. Vendar ima Vrhovno sodišče glede na zgornji citat iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prav, ko navaja, da je mogoče preizkusiti izpodbijani akt. 58. Ta preizkus je namreč res možen iz dveh vidikov oziroma z vidika dveh temeljnih vprašanj. Prvo relevantno vprašanje je, ali gre za zadostno opredelitev o informacijah o izvorni državi z vidika ZUP s strani upravnega organa, če upravni organ ugotovi, da se je o določenih informacijah že izrekel v prvotni odločbi o prošnji za mednarodno zaščito, a to ne drži, ker se o teh informacijah v prvotni odločbi upravni organ ni opredelil. Drugo temeljno vprašanje pa je, ali je glede na varnostno situacijo v Kazahstanu po nemirih v januarju 2022 dovolj, če tožnik predloži informacije o stanju v Kazahstanu, tožena stranka pa z golo navedbo, da nobena od predloženih informacij ne upravičuje uvedbe ponovnega postopka, ne začne natančneje preverjati in ugotavljati pravno relevantnih dejstev iz teh informacij v povezavi z informacijami in navedbami tožnika o tem, kako so z njim ravnale državne službe v Kazahstanu in v Rusiji v času pred nemiri januarja 2022 in zahtevek tožnika zavrne.

59. Odgovor na prvo vprašanje je negativen in se Upravno sodišče lahko pridruži stališču Vrhovnega sodišča, da je takšno opredelitev oziroma utemeljitev mogoče preizkusiti z vidika ZUP seveda v tem smislu, da se utemeljitev oziroma ugotovitev očitno ne ujema s podatki v spisu in je zato nezakonita. Ne drži namreč, da je tožena stranka predložene informacije z vlogo z dne 4. 2. 2022, na katere se je tožnik sicer skliceval že na osebnem razgovoru dne 2. 2. 2022, upoštevala že v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, saj jih tudi objektivno ni mogla upoštevati, ker je šlo za novo varnostno situacijo v Kazahstanu po nemirih v mesecu januarju 2022. Prvotna odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito je bila izdana dne 29. 5. 2020, sodba Upravnega sodišča o tožbi zoper odločbo z dne 29. 5. 2020 pa dne 17. 12. 2021, torej precej pred nemiri v januarju 2022. Tožnik je sicer z vlogo z dne 4. 2. 2022 predložil tudi informacije iz časa pred nemiri, vendar je predložil tudi informacije iz časa po nemirih in sicer poročila različnih virov o teh nemirih in posledicah teh nemirov z dne 10. 1. 2022, z dne 30. 1. 2022, z dne 7. 1. 2022, z dne 6. 1. 2022, z dne 5. 1. 2022, z dne 27. 1. 2022 in z dne 1. 2. 2022. 60. To hkrati pomeni, kar je tudi prvi korak pri uporabi določila drugega odstavka člena 64(1) ZMZ-1,2 da je tožnik povsem očitno s tem, ko je dne 4. 2. 2022 predložil podatke o nemirih in njihovih posledicah z varnostnega vidika v Kazahstanu v januarju 2022, predložil nove elemente oziroma nove dokaze in dejstva v smislu navedenega člena.

61. Tudi odgovor na drugo temeljno vprašanje v zvezi s preizkusom zakonitosti izpodbijanega akta je negativen. Ni namreč dopustno oziroma zakonito glede na varnostno situacijo v Kazahstanu po nemirih v januarju 2022, če tožnik predloži informacije o stanju v Kazahstanu ob in po nemirih januarja 2022, tožena stranka pa z golo navedbo, da nobena od predloženih informacij ne upravičuje uvedbe ponovnega postopka ne začne natančneje preverjati in ugotavljati pravno relevantnih dejstev in zahtevek tožnika zavrne. Kadar ima namreč vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tak zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine EU, ki glede na predložena in/ali znana dejstva ni očitno neutemeljen ("_arguable claim_"),3 potem mora pristojni organ ob uporabi določila 64. člena (zlasti drugi pododstavek prvega in tretjega odstavka) in 65. člena ZMZ-1 (zlasti prvi odstavek) upoštevati tudi procesno komponento pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki vključuje strogo, natančno in celovito oceno tveganja, preden se organ odloči za zavrnitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.4 To sicer velja v primeru zahtevka, ki ga pristojni organ obravnava po katerem koli postopku, na primer v pospešenem postopku,5 v postopku na meji ali pri uporabi koncepta varne tretje države6 in tudi za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka7. 62. Stroga presoja omenjenega tveganja pomeni, da mora pristojni organ nujno preveriti in upoštevati stanje v izvorni državi preko specifičnih ali splošnih informacij o stanju v izvorni državi,8 ki jih bodisi predloži vlagatelj zahtevka, bodisi, če bi nova dejstva morala biti pristojnemu organu znana, da določene podatke ali informacije pristojni organ (dodatno) pridobi in vključi v dokazno oceno _ex officio_9 med drugim tudi zaradi tega, ker so organu te informacije lažje dostopne kot vlagatelju zahtevka. Posledično to pomeni tudi, da pristojni organ ni nujno striktno vezan in omejen samo na to, kar na novo predloži stranka postopka,10 ampak mora na podlagi znanih informacij po potrebi raziskati dejansko stanje v sodelovanju z vlagateljem zahtevka.11

63. Tožnik je namreč dne 4. 2. 2022 oziroma že na osebnem razgovoru dne 2. 2. 2022, kar med strankama ni sporno, predložil konkretne in informacije o novo nastali varnostni situaciji v Kazahstanu po nemirih v januarju 2022 z zgoraj navedenimi datumi iz različnih virov in jih povzema na strani 5-6 tožbe. Gre za informacije, ki med drugim govorijo o tem, da je šlo za največje nemire v Kazahstanu v 30 letih; da je predsednik države ukazal streljanje na demonstrante brez opozoril; oblast naj bi za nemire krivila teroriste s tujimi povezavami; da se bodo varnostne operacije nadaljevale do popolnega uničenja skrajnežev; da je Rusija v Kazahstan že napotila svojo vojsko, pri čemer je Kazahstan Rusijo tudi zaprosil za vojaško pomoč; predsednik države je mirne protestnike v številu 20.000 označil za teroriste; da kazahstanska oblast uporablja nadzorno tehnologijo za nadzor nad vsemi telefoni; _Human Rights Watch_ je pri tem zaznal, da so oblasti zapirale in mučile miroljubne protestnike; da sodišča pripadnike muslimanske vere označujejo za pripadnike teroristične in ekstremistične skupine in da je prepovedanih 23 verskih organizacij in le ena ni povezana z islamom.

64. Tožnik je na strani 6 tožbe, v drugem odstavku tudi opozoril, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu do teh informacij ni opredelila in da se tudi ni opredelila do Resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. 1. 2022 o razmerah v Kazahstanu, ki vsebuje informacije, na primer o tem, da je bilo od začetka nemirov v začetku leta 2022 pridržanih 10.000 oseb, da gre za politično motivirane obtožbe in da so se razmere na področju varstva človekovih pravic v zadnjih letih močno zaostrile.

65. Tožena stranka teh informacij v nobenem elementu po vsebini ni upoštevala, ampak je pavšalno zaključila, da ne upravičujejo ponovnega postopka, ker se je o njih že izrekla v prvotni odločbi, čeprav je do nemirov in nove varnostne situacije prišlo po izdaji prvotne odločbe tožene stranke in po izdaji sodne odločbe prvostopenjskega sodišča v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Zato tožena stranka ni opravila stroge presoje tveganja iz 4. člena Listine, ki bi jo morala opraviti.

66. Z vidika drugega koraka iz drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1, to je pri vsebinski obravnavi naknadne prošnje, bi bilo pomembno upoštevati, da za tožena stranko in tudi za sodišče v prvotnem postopku ni bilo vprašljivo, da je bil tožnik že pred januarjem 2022 proti svoji volji vključen v določene policijske in upravne postopke, da je bil zaslišan s strani službe za državno varnost zaradi njegove verske pripadnosti oziroma dejavnosti, ko je služboval kot letališki inšpektor (v letu 2010) in tudi kasneje (v letu 2014) je bil zaslišan pet do šestkrat, ko je že dal odpoved, da je dobival pozive, da se zglasi na policijski postaji,12 da je bil na policijski postaji zaslišan, in da izdana tiralica in začeti postopek zoper prosilca s strani Urada za bolj proti ekstremizmu (UBE) po mnenju sodišča v prvotni sodni odločbi še ne pomeni, da bo tožnik obsojen in poslan v zapor, a da intenzivnost teh dejanj po mnenju sodišča v prvotni odločbi ni dosegala potrebnega praga, po katerem bi lahko šlo za preganjanje.13 To pa je pomembno zaradi tega, ker je pri vsebinski obravnavi naknadne prošnje, torej ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogoje za mednarodno zaščito, potrebno nove elemente upoštevati v povezavi z elementi, ki so že bili predmet presoje v prvotnem postopku.14

67. Ob tem je treba upoštevati tudi, da morajo organi in sodišča držav članic po stališču Sodišča EU primere, v katerih se s Procesno direktivo 2013/32/EU zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, "_razlagati široko_."15 Novi elementi ali ugotovitve lahko pomenijo dejansko spremembo osebnih okoliščin prosilca, lahko pomenijo spremembo okoliščin v njegovi državi, ali pa gre za nove pravne elemente, nov element je lahko sodba Sodišča EU tudi v primeru, če se tožnik v prvotnem postopku nanjo ni skliceval, novo dejstvo pa je lahko tudi ugotovitev organa, da je pravnomočno zavrženje predhodne prošnje v nasprotju s pravom EU.16

68. V konkretnem primeru je torej o nekaterih elementih že bilo pravnomočno odločeno, vendar v precej drugačnih varnostnih razmerah, kot so nastopile po izdaji odločbe in sicer po nemirih v mesecu januarju 2022. Očitno gre v primeru informacij o varnostni situaciji in spremembi stanja na področju varstva človekovih pravic v Kazahstanu po nemirih v januarju 2022 za nova dejstva oziroma za nove elemente iz določila drugega pod-odstavka člena 64(1) ZMZ-1 glede na prvotno že razsojeno zadevo. Zato bi bilo treba po napotku Vrhovnega sodišča iz odstavka 16 sklepa v zadevi I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022 še preveriti pomen tožnikovega sklicevanja na nemire v Kazahstanu januarja 2022 in novih splošnih informacij o stanju v tej državi z vidika vprašanja, ali ti novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zaradi neposredne zveze med varnostnimi ukrepi državnih služb v Kazahstanu ob nemirih in pred tem v Kazahstanu izpostavljenim profilom tožnika, tudi v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali pripisanim političnim prepričanjem,17 je tožnik imel v času pred izdajo izpodbijanega akta zahtevek, ki ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka v okviru stroge ocene tveganja morala upoštevati in preveriti novo nastalo varnostjo situacijo na podlagi poročil, ki jih je preložil tožnik in morebiti na podlagi pridobitve drugih poročil po uradni dolžnosti. Ker tožena stranka tega ni naredila, je izpodbijani akt nezakonit zaradi kršitve drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1 v zvezi s procesno komponento določila 4. člena Listine in bo tožena stranka morala v ponovnem postopku upoštevati aktualne informacije o varnostni situaciji v Kazahstanu glede na tožnikov nekoliko izpostavljen profil pred nemiri januarja 2022 in sicer z vidika vprašanja, ali pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

69. S procesnega vidika je nezakonitost izpodbijanega akta tudi v tem, da je Upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko, da se določilo člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU o sodelovalni dolžnosti pristojnega organa pri ugotavljanju dejstev in okoliščin nanaša tudi na postopek o ponovni prošnji za mednarodno zaščito, ki je slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravni red, kakor tudi, da slovenski zakonodajalec ni pravilno prenesel določbe člena 40(2) in (3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki kot pogoj postavlja tudi okoliščino, da "_so se pojavili novi elementi ali ugotovitve_," ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite.18 To pomeni, da tožena stranka tudi v tem izpodbijanem aktu nepravilno razlaga zakon, ko pravi, da so v postopku ponovne prošnje zaostreni dokazni standardi oziroma da je dokazno breme izključno na vlagatelju, da sam predloži nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Upravno sodišče je sklicujoč se na sodno prakso Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi I U 324/2022-10 z dne 20. 4. 2022 (odstavek 37) izpeljalo naslednjo interpretacijo, ki je relevantna tudi v tem primeru:

70. "_V kontekstu absolutno zavarovane pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi zmotno štela, da je vse dokazno breme na strani tožnika. To ne drži tako z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki tudi za postopke v zvezi s ponovnimi prošnjami za azil zahteva strogo presojo dejstev oziroma skrbno in natančno oceno tveganja za morebitno kršitev 3. člena EKČP, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka,19 kakor tudi z vidika sodne prakse Sodišča EU. Upravno sodišče se je namreč že v sodbi v zadevi I U 1156/2021 z dne 18. 8. 2021 v zvezi s postopkom po 64. in 65. členu ZMZ-1 sklicevalo na sodno prakso Sodišča EU, po kateri je relevantno, če se pri predhodni obravnavi take prošnje izkaže, da so se pojavili taki novi elementi ali ugotovitve oziroma da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.20 Sodišče EU v nadaljevanju uporablja izraz, če se pri predhodni obravnavi ne razkrijejo taki elementi ali ugotovitve,21 kar usmerja tudi na možnost deljenega dokaznega bremena v t.i. drugi fazi postopka obravnavanja dejstev in okoliščin v odvisnosti od tega, kakšna je narava novih elementov oziroma dejstev, ki jih je navedel vlagatelj zahtevka ob podaji tega zahtevka. To je potrjeno s stališčem Sodišča EU,22 po katerem člen 40(2) Procesne direktive 2013/32 ne razlikuje med prvo prošnjo za mednarodno zaščito in naknadno prošnjo glede na naravo elementov ali ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, zato je treba presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj v obeh primerih opraviti v skladu s členom 4 Direktive 2011/95.23 V t.i. prvi fazi gre za preverjanje obstoja novih dejstev ali ugotovitev v podporo naknadni prošnji in šele v drugi fazi gre za preverjanja ali novi elementi in ugotovitve, ki so se pojavili, ali jih je prosilec izkazal ali predstavil, lahko znatno povečajo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za priznanje statusa upravičenca do mednarodne zaščite.24 Sodišče EU nato dodaja da nikakor ne izhaja, da je bil namen zakonodajalca Unije državam članicam omogočiti, da določijo, da se lahko presoja dokazov, predloženih v utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, razlikuje glede na to, ali gre za prvo prošnjo ali naknadno prošnjo. Dejansko stanje in okoliščine, ki utemeljujejo te prošnje, je v obeh primerih treba obravnavati v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95.25 To pomeni, da mora zadevna država članica v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU v sodelovanju s prosilcem obravnavati ustrezne elemente prošnje za mednarodno zaščito_.26

71. Tožena stranka v izpodbijanem aktu in v postopku pred njegovo izdajo ni upoštevala opisanega deljena dokaznega bremena in svoje sodelovalne dolžnosti na podlagi 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. V ponovljenem postopku tožena stranka morala upoštevati, da ni potrebno, da bi moral biti pristojni organ "prepričan", da novi dokumenti zadostno podpirajo naknadno prošnjo, ampak zadostuje, da se "_znatno poveča verjetnost_", da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.27

72. Vse navedeno zadošča za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit. Zato za rešitev tega upravnega spora ne bi bilo potrebno natančneje razčiščevati, kakšna je pravilna interpretacija in uporaba dela določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da so "_novi dokazi ali dejstva lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti_." Ta določba pa se nanaša na listine oziroma posamične akte kazahstanskih in ruskih organov oziroma sodišč, ki se nanašajo konkretno na tožnika, in ki jih je tožnik prvič predložil v postopku za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik je namreč šele v postopku z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka predložil in izrecno omenil kot nova dejstva oziroma dokaze: - odločbo upravnega sodišča v C. (Kazahstan) z dne 1. 10. 2014, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil tožnik dne 30. 7. 2014 pridržan s strani policije, ker je nezakonito izvajal misijonarsko dejavnost in mu je bila za upravni prekršek izrečena kazen petnajst dnevnega zapora;28 ta dokument mu je posredoval odvetnik;29 - odločbo sodišča iz Č. (Ruska federacija) št. 5-38/16 z dne 10. 3. 2016, iz katere izhaja, da je tožnik dne 9. 3. 2016 zavrnil zahtevo policistov za postopek ugotavljanja osebne identitete; izrečena mu je bila kazen petnajst dnevnega pripora; - sodbo sodišča v D. (Ruska federacija) št. 5-16/16 z dne 25. 3. 2016, iz katere izhaja, da je bil tožnik kaznovan z denarno kaznijo in s prisilnim izgonom iz Ruske federacije, ker se je nahajal v coni, ki ni dovoljena za obiske tujih državljanov;30 slednja dva dokumenta sodišč Ruske federacije mu je posredovala žena preko mobilnega telefona.31

73. Kljub temu, da je Upravno sodišče tožbi ugodilo že iz razloga, ker tožena stranka ni opravila stroge presoje tveganja ob upoštevanju nove varnostne situacije in predloženih poročil o stanju v Kazahstanu po nemirih v januarju leta 2022, se sodišče v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje tudi do tega vidika spora zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka in ker se na ta vidik spora nanašajo tudi stališča Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 14. 12. 2022. 74. V primeru, kot je obravnavani, se namreč postavi pravno relevantno vprašanje, kako je treba razlagati pojem krivde iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, da ne bi preširoka razlaga in ugotovitev krivde povzročila situacijo, ko bi tožnik iz subjektivnih razlogov, ki so pretežno ali morda v celoti na njegovi strani, lahko povzročil, da pristojni organ ne bi smel upoštevati določenih bistvenih listinskih dokazov, čeprav bi ta nova dejstva in/ali dokazi lahko na zanesljiv način kazala na realno nevarnost za preganjanje tožnika ali na nevarnost za povzročitev resne škode tožniku v izvorni državi. Tožena stranka je v konkretni zadevi na standarden način, kar je lahko načeloma zadostno, kot nakazuje Vrhovno sodišče v sklepu z dne 14. 12. 2024,32 tožnika opozorilo, da lahko in mora predložiti in navesti vsa nova dejstva ali dokaze, ki jih pozna oziroma jih ima na razpolago. To v določenih primerih lahko zadošča za korektno vodenje postopka, v določenih primerih pa ne, četudi so razlogi za nepredložitev določenih dokazov subjektivni in pretežno ali povsem na strani prosilca.

75. V konkretnem primeru se je Vrhovno sodišče v sklepu z dne 14. 12. 2022 oprlo na "opozorilo" tožene stranke na navedbe v njenem sklepu, da je tožniku v postopku odločanja "_večkrat predočila, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza in da je dolžan izpovedati vsa dejstva glede dogodkov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito_."33 Iz zapisnika o zaslišanju z dne 24. 10. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožnika opozorila, da je dolžan izpovedati vsa dejstva glede dogodkov, s katerimi utemeljuje prošnjo zgolj na standarden način in sicer pred začetkom razgovora. Tekom razgovora ga je vprašala, kateri dokaz želi predložiti in je odgovoril oziroma je predložil tiralico. Na posebno vprašanje, ali ima dokaz o zaslišanju ali nadzoru s strani službe državne varnosti, je odgovoril nikalno. Na vprašanje, če ima o prekinitvi delovnega razmerja kakšno potrdilo, je odgovoril, da ima žig v delovni knjižici. To pomeni, da na osebnem razgovoru ni bil obveščen s strani uradne osebe oziroma mu ni bilo pojasnjeno, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza.

76. Enako standardizirano opozorilo kot pred osebnim razgovorom je dobil tudi pred podajo prošnje dne 28. 9. 2018, ob koncu podaje prošnje, pa je dobil nestandardizirano opozorilo, da mora vsa razpoložljiva dokazila in osebne dokumente predložiti do osebnega razgovora dne 25. 10. 2018, kar je sicer priporočljivo, ne pa nujno procesno dejanje tožnika, saj lahko tujec predloži dokazila tudi po osebnem razgovoru in pred izdajo odločbe, kakor tudi kasneje. Opozorilo torej ni bilo pravno točno in tožniku tudi ni bilo razloženo, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza. Tožnik je na osebnem razgovoru dne 24. 10. 2018 omenil, da ga v Kazahstanu preganjajo na podlagi t.i. "zakona 405" in sicer po 2. členu. Na osebnem razgovoru dne 24. 10. 2018 (zapisnik, str. 3) pa je pojasnil, da je tiralica zoper njega vezana na "zakon 405". Tožena stranka ga po tej informaciji ni vprašala, kakor tudi ne na razgovoru v postopku za uvedbo ponovnega azilnega postopka, kaj točno je mišljeno z "zakonom 405", ali je bil kakšen (upravni) postopek voden zoper njega, za katerega je kasneje v postopku za uvedbo ponovnega postopka predložil odločbo upravnega sodišča v Pavlodaru. Sodelovalna dolžnost uradne osebe v postopku ugotavljanja dejstev iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU namreč presega gola in standardizirana opozorila, da mora vlagatelj zahtevka predložiti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma zahtevek.

77. Vrhovno sodišče je torej v sklepu z dne 14. 12. 2022 upoštevalo opozorilo tožene stranke, po katerem naj bi tožena stranka tožnika v postopku odločanja o mednarodni zaščiti večkrat opozorila, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, kar pa ne drži. O tem tožnik ni bil obveščen in mu to ni bilo obrazloženo. Šele na razgovoru dne 2. 2. 2022, ko se je v postopku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na omenjen tri nove dokumente in ga je uradna oseba dvakrat vprašala, zakaj tega ni omenil že v prvotnem postopku, je na sredi razgovora dobil pojasnilo, da "_mu nikoli niso dejali, da pove samo razloge, ki so dokazljivi_." To drži, da mu uradna oseba takšnega pojasnila, ki bi bilo napačno, ni nikoli dala, ampak mu tudi nikoli ni pojasnila, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskih dokazov. Vrhovno sodišče pa je ravno v tem delu sledilo očitno napačnemu pojasnilu tožene stranke v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

78. Nadalje je tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevala samo to, da je tožnik kot razlog navedel, da takrat ni imel dokazov, in da ker je končal univerzo, je vedel, da mora za vsako svojo trditev predložiti dokaze, a da to za toženo stranko ni opravičljiv razlog. Glede na to, da iz nobenega zapisnika ne izhaja, da bi bil tožnik obveščen, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, je ocena tožene stranke o krivdi in neopravičljivem razlogu za nepredložitev listin prestroga. Po stališču Sodišča EU je namreč treba pojem krivde iz določbe člena 40(4) Procesne direktive 2013/32/EU "_razlagati ozko_."34 Poleg tega, da je tožena stranka v izpodbijanem akt prestrogo upoštevala navedeno kot neopravičljiv razlog za nepredložitev listin, je tožnik tudi pojasnil, da treh listin v prvotnem postopku tudi ni imel pri sebi. Dodatno je na osebnem razgovoru pojasnjeval, da je šele po prvi negativni odločbi v Sloveniji njegov odvetnik v Kazahstanu potegnil listino iz spletne strani za pravne prekrške. Za drugi dve predloženi listini ruskih organov pa je pojasnil, da ju ni mogel vzeti s seboj zaradi mejne kontrole. Pojasnil je, da se je po prvi negativni odločbi, ki jo je dobil v Sloveniji, posvetoval s svetovalcem na PIC, kjer so mu dejali, naj mu pošljejo dokumente na ime tožnikovega odvetnika in ne na njegovo ime. Dokumenta ruskih organov je dobil preko mobilnika njegove žene. Na strani 4 zapisnika o osebnem razgovoru dne 2. 2. 2022 je tožnik še bolj podrobno opisal okoliščine, kdaj in zakaj je šele po negativni odločbi pridobil listine, ki jih sodišče tu ne bo povzemalo. Vsega navedenega, razen elementa o njegovi izobrazbi in vedenja, da mora oseba za trditve predložiti dokaze, tožena stranka sploh ni upoštevala pri obravnavi krivde iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa bi morala tudi to upoštevati, da ne bi prestrogo obravnavala tožnikove krivde za nepredložitev omenjenih treh listin v prvotnem postopku.

79. To pomeni, da bo tožena stranka morala navedene listine, ki jih je tožnik predložil v postopku za uvedbo ponovnega postopka upoštevati v ponovnem postopku. Ob tem bo morala odpraviti tudi tri pomembne notranje nekonsistentnosti v obrazložitvi sklepa z dne 7. 6. 2022, da morebitna nadaljnja presoja zakonitosti novega upravnega akta ne bo otežena.

80. Tožena stranka namreč v drugem odstavku na strani 5 izpodbijanega akta po eni strani pravi, da so se dogodki, s katerimi tožnik uveljavlja uvedbo ponovnega postopka, v celoti zgodili v času pred vložitvijo prve prošnje in jih je organ obravnaval že v odločbi z dne 29. 5. 2020, a hkrati ob tem pravi v istem stavku tudi povsem nasprotno, da vlagatelj ni navedel upravičenih razlogov, zakaj dogodkov ni navedel že pred svojim prvim postopkom, čeprav je za to imel dovolj priložnosti. Ta dva dela stavka sta si v nasprotju, tožena stranka pa jih je uporabila za dva končna sklepa, in sicer da zaradi navedenega ne gre za nove dokaze (prvi sklep) in da ta dejstva ne morejo upravičiti uvedbe ponovnega postopka (drugi sklep). Nasprotujoča si dejstva tožena stranka ne more uporabiti za zakonito sklepanje; poleg tega, če organ ugotovi, da ne gre za nova dejstva oziroma nove dokaze (prvi korak), potem nadaljnja presoja (drugi korak), ali nova dejstva ali dokazi opravičujejo uvedbo ponovnega postopka, sploh ne pride v poštev.

81. Nadalje v drugem odstavku na strani 7 tožena stranka po eni strani ugotavlja, da predstavljajo nemiri v Kazahstanu v januarju 2022 nesporno novo dejstvo, a potem v nadaljevanju, ko obravnava informacije o Kazahstanu o protestih, navodilih za streljanje, ruski intervenciji, nadzoru nad telekomunikacijskimi sredstvi, v predzadnjem odstavku na isti strani odločbe pravi nasprotno, da se te informacije nanašajo na navedbe, ki jih je uveljavljal že v postopku mednarodne zaščite in da ne gre za nova dejstva in nove dokaze.

82. Tretja nekonsistentnost,ki jo bo morala tožena stranka odpraviti v ponovnem postopku, pa je v tem, da tožena stranka v tretjem odstavku na strani 6 izpodbijanega akta pravi, da se je do dokumenta kazahstanskega organa z dne 1. 10. 2014 organ "_obširno opredelila_" že v odločbi, s katero je zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, kar pa ne drži. 83. Poleg navedenih treh nekonsistentnosti je tožena stranka tudi nepravilno štela, da predloženi listini ruskih organov z dne 10. 3. 2016 in z dne 25. 3. 2016 ne moreta predstavljati novih dokazov, ker ne izvirata iz izvorne države tožnika. Pri tej oceni, ali sta listini relevantni ali ne, bo namreč tožena stranka morala upoštevati informacije, ki jih je predložil tožnik o zvezi med ruskimi in kazahstanskimi varnostnimi organi spričo dejstva, da naj bi ruska vojska pomagala kazahstanski v času nemirov, da imajo o tem sklenjen sporazum in da je Kazahstan zaprosil Rusijo za pomoč. Zaradi tega v ponovnem postopku tožena stranka s pavšalno navedbo, ker listini ne izvirata iz Kazahstana, tudi nista relevantni z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ne bo smela utemeljiti, da ne gre za nov dokaz v smislu presoje pogojev za uvedbo ponovnega postopka.

84. Sodišče je v zadevi odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, upoštevajoč prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-135 in določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,36 glede na to, da je tožena stranka tudi v materialno-pravnem smislu nepravilno uporabila določbo drugega pododstavka prvega odstavka 64. člena in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ter določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, ter ob upoštevanju neposrednega učinka pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine in člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.37 Po interpretaciji Sodišča EU sodišču države članice EU ni treba ustno zaslišati tožnika v sodnem postopku, če sodišče oceni, da lahko učinkovito, natančno in celovito presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji; v takem primeru lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem. V teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 Procesne direktive 2013/32/EU, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.38 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z interpretacijo pravice do obrambe v postopku pred sodiščem velja, da je mogoče osebni razgovor opustiti, kadar sodišče lahko na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca.39 Z metodo razlage iz večjega na manjše (_a maiore ad minus_) to pomeni, da je ustno zaslišanje tožnika mogoče opustiti tudi, ko sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. V takem primeru "_mora organ spoštovati tako sodno odločbo in razloge, na katerih temelji_."40

85. Ker se pri tem Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP v zvezi s 13. in 6. členom EKČP, je odločitev Upravnega sodišča, da ne bo ustno zaslišalo tožnika na glavni obravnavi oprta tudi na standarde iz odstavka 190-191 sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal_ (App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018), ki jih v nekaterih primerih uporablja tudi Vrhovno sodišče RS.41

86. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 65. člena, tretji odstavek 64. člena in drugi pododstavek prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 v povezavi z že omenjenimi določbami prava EU in sodne prakse Sodišča EU in ESČP (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od izdaje pravnomočne sodne odločbe, pri tem pa je vezana na pravna menja sodišča glede uporabe materialnega prava in glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZMZ-1).

Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

87. V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

88. Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,42 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.43 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče dopolnilo dosedanjo interpretacijo možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki tudi v postopku odločanja o tožbi zoper negativno odločitev glede uvedbe ponovnega postopka (člen 46(1)(a)(ii) Procesne direktive 2013/32/EU),44 upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, ki pa je zavzelo drugačno interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča glede (ne)možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo. Ob tem bo sodišče upoštevalo, da za potrebe predmetnega vprašanja ni razlik med določbo o pravici do pravnega sredstva po Dublinski uredbi 604/2013 in Procesni direktivi 2013/32/EU.

89. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,45 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "_ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi_."46 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "_lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi_," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, _pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji_."47 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "_ne obstaja več_.48 _Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc_".49

90. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,50 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

91. "_Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)._" 51 Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "_uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije_", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

92. Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "_morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice_."52 Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.53

93. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "_za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu_" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.54

94. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.55

95. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "_varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)_." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "_ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU_."56

96. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno_."57

97. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"58 in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

98. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.59 Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča pa iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.60 Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.61

99. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

100. Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.62 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "_mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči_."63 Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "_presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni_."64 To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.65

101. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.66 To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

102. Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v omenjenih zadevah ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.67 Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določba člena 47(1) in (2) Listine EU bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

103. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "_Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče_." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

104. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

105. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "_treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči_."68

106. Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.69

107. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

108. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,70 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,71 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi _Torubarov_. Po stališču Sodišča EU v zadevi _Torubarov_ je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.72 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

1 Glej 7. odstavek sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022. 2 O tem, da naj bi šlo za dva koraka v presoji glej mnenje Generalnega pravobranilca v zadevi SN, LN, C-563/22 z dne 11. 1. 2024, odst. 54. 3 O tem standardu glej na primer sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah, kot so: Soering v the United Kingdom, paras. 85, 117; L.M. and others v. Russia, odst. 104; M.A and others v Lithuania, odst. 66, 83, Ilias and Ahmed v. Hungary, odst. 136; Sodišče EU se v zvezi s tem standardom izraža z besedami, če bi izdana odločitev "lahko" državljana tretje države, izpostavila "resnemu tveganju" z vidika 4. člena Listine EU, tako da njegov zahtevek "ni očitno neutemeljen" (B, C-233/19, odst. 63, 66). 4 Po uveljavljeni praksi Sodišča EU (C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67-68; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89) ima 4. člen Listine enak pomen in področje uporabe kot 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). 5 A.C. Et autres c. Espagne, Req no. 6528/11, odst. 100-102. 6 Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 128, 130; Singh et autres c. Belgique. 7 M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 66. 8 J.K. and others v. Sweden, odst. 79; F.G. v. Sweden, odst. 111; M.K. and others v. Poland, 2020, App. no. 40503/17, 42902/17 and 43643/17, odst. 169. 9 Soering v. U.K., para. 91; Chahal v. U.K., odst. 97; Mamatkulov and Askarov v. Turkey, 2005, App. nos. 46827/99, odst. 67; J.K. and others v. Sweden, odst. 87-90; N.A. v. Finland, App. 25244/18, 19. 11. 2019, odst. 74. 10 J.K. and others. v. Sweden, odst. 87; F.G. v. Sweden, odst. 115, 126. 11 Glej tudi: M.O. v. Switzerland, odst. 85, 89, 78, F.G. v. Sweden, odst. 156-157; M.A.M. c. Suisee, 29836/20, 26.4.2022, odst. 64-65. 12 Stran 9-10 odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 29. 5. 2020. 13 Sodba Upravnega sodišča I U 688/2020, 17. 12. 2021; stran 11 in 13 odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 29. 5. 2020. 14 Glej Mnenje Generalnega pravobranilca v zadevi SN, LN, C-563/22 z dne 11. 1. 2024, odst. 54-55, opomba št. 30. 15 A.A., C-216/22, 8. 2. 2024, odst. 36. 16 Ibid. odst. 37-40, 47-48. 17 Glej ibid. odst. 50. 18 Glej na primer: I U 324/2022-10, 20. 4. 2022, odst. 37; I U 1069/2022-12, 19. 9. 2022, odst. 34, I U 1644/2022, 13. 1. 2023. 19 M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 64-66. 20 C-651/19, JP, 9. 9. 2020, odst. 59. 21 Ibid. odst. 59. 22 C-921/19, LH, 10. 6. 2021, odst. 36-37, 51-53. 23 Ibid. odst. 40, 44. 24 Ibid. odst. 51-53. 25 Ibid. odst. 57-58. 26 Ibid odst. 60. 27 L.H, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 62. 28 Stran 5 izpodbijane odločbe. 29 Ibid. str. 2. 30 Ibid. str. 5. 31 Ibid. str. 2. 32 Glej sklep I Up 211/2022, 14. 12. 2024, odst. 12-13. 33 Ibid. odst. 12. 34 A.A., C-216/22, 8. 2. 2024, odst. 47. 35 Po tej določbi sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. 36 Po določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. 37 Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73 38 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44. 39 A.A., C-216/22, 8. 2. 2024, odst. 66. 40 Ibid. odst. 63. 41 Glej I Up 138/2020, 13. 7. 2022, odst. 19. 42 Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34. 43 C-556/21. 44 Po tem določilu "_države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem_" zoper odločbo o nedopustnosti naknadne prošnje iz člena 33(2)(d) procesne direktive 2013/32/EU. 45 V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "_S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava._" 46 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 47 Ibid. odst. 28. 48 Ibid. odst. 29. 49 Ibid. odst. 30. 50 Po sodbi Sodišča EU v zadevi _Diouf_ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "_posamezniku_" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69). 51 E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31. 52 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11. 53 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11. 54 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. 55 Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13. 56 LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 57 Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 58 I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 59 Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58. 60 O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37. 61 Glej člen 27(1) Dublinske uredbe in člen 47(1) Listine EU. 62 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38. 63 Ibid. odst. 39. 64 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. 65 Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47. 66 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. 67 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26). 68 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 69 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68. 70 _Simmenthal_, _106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53._ 71 N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 72 _Torubarov_, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality_, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia SpA_, C-497/20, odst. 54, 79.