Jedro

Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi druge, tretje in četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2183/2018/30 (1222-07) z dne 7. 6. 2022, in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek.

2. Z izpodbijanim upravnim aktom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.1 V obrazložitvi je navedla, da tožnik novih dejstev in dokazov, ki se nanašajo na njegove obravnave s strani državnih organov Kazahstana in Rusije v letih 2014 in 2016, v času prvega postopka ni uveljavljal po svoji krivdi. Da so v Kazahstanu v januarju 2022 potekali protesti, je sicer novo dejstvo, nastalo po izdaji predhodne odločitve, vendar pa je tožnik te dogodke opisal posplošeno, ni izkazal svoje povezanosti z njimi in ni obrazložil, kako naj bi vplivali na njegovo situacijo. Poročila o razmerah v Kazahstanu, ki jih je predložil, se nanašajo na dejstva, ki jih je uveljavljal že v prvem postopku.

3. Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi odločalo drugič,2 je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da slednje ne drži. Tožnik je namreč predložil tudi poročila s podatki o spremenjenih razmerah iz časa po izdaji odločbe z dne 29. 5. 2020, med njimi resolucijo Evropskega parlamenta z dne 20. 1. 2022, do katerih se toženka v navedeni odločbi (še) ni mogla opredeliti. Ker toženka zaradi te zmotne ugotovitve ni presojala, ali navedeni novi elementi pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, je kršila prvi odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) "v zvezi s procesno komponento člena 4 Listine3". Presodilo je še, da tožnik novih dejstev in dokazov, ki se nanašajo na njegove obravnave s strani državnih organov Kazahstana in Rusije v letih 2014 in 2016, v času prvega postopka brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, saj mu toženka takrat ni pojasnila, da njegova prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, listine pa je s pomočjo odvetnika in žene pridobil šele kasneje.

4. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je v izpodbijanem upravnem aktu ugotovila, da ti protesti pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, ter da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da se eden izmed podatkov, povzetih v 63. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nanaša na leto 2022, in da tožnika na osebnem razgovoru ni vprašala glede zakona 405. Ne strinja se, da tožniku v prvem postopku ni pojasnila, da njegova prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, in vztraja, da tožnik ni izkazal opravičljivih razlogov, zakaj novih dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, ni uveljavljal že takrat. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ker je odločilo brez glavne obravnave.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo opisuje svoje videnje dosedanjega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje za utemeljitev stališča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, navaja enake razloge kot npr. v zadevah I U 443/2023, I U 688/2023 in I U 1195/2023. Do teh se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (obe 9. do 15. točka obrazložitve) in I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023 (7. do 16. točka obrazložitve) ter jih zavrnilo kot napačne. Vrhovno sodišče se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge v svojih predhodnih zadevah, saj tudi vsebina tožnikovega odgovora na pritožbo ne zahteva nadaljnjega opredeljevanja do navedenega vprašanja.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo iz razloga, ker naj bi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020 že odločilo, da je drugi odstavek 59. člena ZUS-1 neustaven in se zato sodišče prve stopnje nanj ne bi smelo sklicevati.

9. Navedena trditev ne drži. V obravnavani zadevi je sodišče kot podlago za odločanje brez glavne obravnave navedlo določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na podlagi katere sme sodišče odločiti brez glavne obravnave tudi v primeru spornega dejanskega stanja, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Glede neustavnosti navedene možnosti odločanja brez glavne obravnave se Vrhovno sodišče še ni izreklo in se tudi v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, na katerega se sklicuje pritožnica, s to določbo ni ukvarjalo in je ni presojalo. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče razlagalo drugo določbo, in sicer drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Le zanjo je tedaj presodilo, da pomeni nedopustno izjemo od glavne obravnave, zato sodišče te možnosti ne sme uporabiti.4 Pritožbeni očitek je torej neutemeljen. Da bi bile v obravnavani zadevi podane katere druge specifične okoliščine, ki bi zahtevale, da se pritožnici omogoči (dodatno) izjavljanje na glavni obravnavi, pa v pritožbi ni zatrjevano.

10. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da gre v primeru informacij o varnostni situaciji in spremembi stanja na področju varstva človekovih pravic v Kazahstanu po nemirih v januarju 2022 za nova dejstva oziroma za nove elemente glede na prvotno že razsojeno zadevo, zaradi česar bi morala pritožnica v skladu z določbo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 presoditi, ali te nove okoliščine pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tega ni storila tudi zaradi napačnega stališča, da se je o določenih informacijah upravni organ opredelil že v prvotni odločbi, saj to objektivno ni bilo mogoče, ker gre za novo varnostno situacijo po nemirih v januarju 2022. 11. Pritožnica navedenega konkretizirano ne izpodbija. Splošno navaja le, da ni sporno, da so protesti v Kazahstanu januarja 2022 novo dejstvo, vendar pa da tožniku ni uspelo izkazati svoje povezanosti s protesti in tudi ne, da bi ti dogodki pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. S tem pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more izpodbiti nosilnega stališča v izpodbijani sodbi (v 68. točki obrazložitve), da bi morala pritožnica tudi sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Sodišče prve stopnje pri tem izpostavlja, da je treba pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih.

12. Iz tega izhaja stališče, s katerim se Vrhovno sodišče strinja, da ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe,5 torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.6 Ob tem pa je tudi pomembno, da navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno.

13. Pritožnica sicer navaja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da se na proteste v januarju 2022 nanašajo informacije o tem, da (kazahtanska) sodišča pripadnike muslimanske vere označujejo za pripadnike teroristične in ekstremistične skupine, da je prepovedanih triindvajset verskih organizacij in da le ena ni povezana z islamom, saj se te informacije nanašajo na leto 2020 in jih ni mogoče povezati s protesti.

14. Vrhovno sodišče se z navedenim ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi kot nove elemente štelo tudi poročila, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku in ki vsa datirajo v leto 2022 (59. točka obrazložitve). Ob tem je razumljivo, da tožnik teh poročil v prvem postopku, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo Upravnega sodišča I U 688/2020-16 z dne 17. 12. 2021, ni mogel predložiti. Čim je tako (iz pritožbe druge okoliščine niso razvidne, Vrhovno sodišče pa dejanskega stanja ne ugotavlja in ne preverja po uradni dolžnosti), pa tudi ni očitno, da bi se tožnik lahko že tedaj skliceval na njihovo vsebino v delu, ki je za pritožnico sporna, to je na informacije o delovanju sodišč v izvorni državi, ki naj bi se nanašale na leto 2020. Tudi sicer navedeno časovno obdobje še ne pomeni, da teh informacij ni mogoče povezati s protesti v povezavi z vprašanjem, ali so ti protesti v Kazahstanu prispevali k zaostrovanju obravnave pripadnikov muslimanske vere.

15. Utemeljena pa je pritožničina kritika, v zvezi s katero v odgovoru na pritožbo ni navedb, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika v prvem postopku ni obvestila, da njegova prošnja ni odvisna od predložitve listinskega dokaza, in da torej tožnik ni po lastni krivdi opustil navedbe o dogodkih iz leta 2014 in 2016, v zvezi s katerimi predlaga dokaze v ponovni prošnji (to je odločbo kazahstanskega sodišča z dne 1. 10. 2014 in odločbi ruskih sodišč z dne 10. 3 2016 in 25. 3. 2016). Tudi za sodišče prve stopnje namreč ni sporno, da je pritožnica na osebnem razgovoru 24. 10. 2018 in tudi v vabilu nanj poučila tožnika o njegovi obveznosti, da sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Iz tega izhaja, da šele če bi tožnik to svojo dolžnost izpolnil in izpovedal o omenjenih dogodkih iz leta 2014 in 2016, za katere je po naravi stvari lahko vedel le on, bi ga uradna oseba lahko povprašala o morebitnih dokazih. Če dokazov za svoje izjave ne bi imel, pa pristojni organ ne bi smel zavrniti prošnje zaradi pomanjkanja dokazov, ampak bi moral pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, naštete v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1. 16. Da tožnik s takim potekom postopka (torej tudi s tem, kako bo obravnavana prošnja, če ne bo predložil dokazov za svoje izjave) ni bil seznanjen v vabilu ali na osebnem razgovoru v letu 2018, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo okoliščin na tožnikovi strani, ki bi kazale, da ni razumel danih pojasnil. Zato je treba pritrditi pritožbeni navedbi, da je bilo tožniku - čeprav z drugimi besedami - predočeno, da prošnja ni odvisna od predložitve listinskih dokazov.

17. Kljub navedenemu pritožnica s pritožbo ne more uspeti, saj so stališča o tožnikovem nekrivdnem ravnanju v izpodbijani sodbi le eden od razlogov za odpravo njenega sklepa. Ker tudi ostale pritožbene navedbe niso bistvene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

1 Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena z odločbo z dne 29. 5. 2020, tožba zoper njo pa s sodbo sodišča prve stopnje I U 688/2020 z dne 17. 12. 2021. Tožnik je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je predmet tega upravnega spora, vložil 2. 2. 2022. 2 Prvič je odločilo s sodbo I U 823/2022 z dne 23. 8. 2022, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. 3 Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah. 4 Ob tem je izrecno izpostavilo, da je odločanje na seji po navedeni določbi le procesna možnost in ne obveznost upravnega sodišča, zato tudi ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem. 5 Zadeva XY (C-18/20), sodba z dne 9. 9. 2021, točki 51 in 52. 6 Generalni pravobranilec v 57. točki sklepnih predlogov v zadevi C-921/19 npr. izpostavlja, da se drugo merilo (da novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito) nanaša na kakovost novih dokazov.