Jedro

Pogoji za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZZDR med tožnico in zapustnikom niso bili izpolnjeni. Prijateljstvo med tožnico in zapustnikom po vsebini ni bilo enako življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med tožnico in pokojnim A. A. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, zaradi katere ji gre dedna pravica po zapustniku, skladno z določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencema njune stroške pravdnega postopka. Navedlo je, da tožnica obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom ni dokazala. Njeno zaslišanje je ocenilo kot nezanesljivo in nedosledno. Tožnica tudi ni dokazala ekonomske skupnosti med njo in zapustnikom, ni razvidno, da bi tožnica zapustnika preživljala. Skupnega premoženja nista ustvarila. Njuna skupnost ni bila zunanje manifestirana, priče tožnice očitno niso štele za zapustnikovo življenjsko partnerko, temveč kot prijateljico, s katero je zapustnik poslovno sodeloval in (občasno) živel v njeni hiši ter je za to hišo skrbel. Tožnica ni nikoli hodila z zapustnikom v njegovo hišo na Dolenjskem, kjer je zapustnik preživel mnogo časa in kjer je zapustnik sosedom B. B. prestavil kot svojo partnerico. Na neobstoj zunajzakonske skupnosti kažejo tudi zapustnikova pretekla dejanja, saj je zapustnik v razmerju z B. B. pred notarjem podal izjavo o zunajzakonski skupnosti. Zapustnik je imel svoja oblačila tako pri B. kot pri tožnici in še v hiši na Dolenjskem. Zaključilo je, da je bilo razmerje med zapustnikom in tožnico neke vrste simbioza med njima v smislu potrebe po medsebojni pomoči in ne v smislu zunajzakonske skupnosti. Konstitutivni elementi(1) zunajzakonske namreč niso bili prisotni v takšni meri, da bi med zapustnikom in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zato je tožbeni zahtevek na njeno ugotovitev neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč oziroma sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi nepravilne uporabe dokaznega standarda po 8. členu ZPP, saj pritožbeno sodišče ni preizkusilo pravilnosti dejanske podlage sodbe in ni preizkusilo popolnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih. Sodbe pritožbenega sodišča v zvezi s tem ni mogoče preizkusiti. Ni pomembna intimna prepričanost sodišča ali „splošni vtis“ o obstoju določenega odločilnega dejstva na podlagi dokazov, če ta prepričanost ni v skladu s tem, kar pokaže dokazna ocena v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh dokazov, pritožbeno sodišče pa bi moralo dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti z opravo glavne obravnave po 347. in 355. členu ZPP. Sodbe pritožbenega sodišča tudi ni mogoče preizkusiti, ker jo je sodišče oprlo na vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno. Odločilna dejstva ne izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče se do odločilnih pritožbenih navedb ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja brez povezave z očitanimi kršitvami po 8. členu ZPP, pritožbenih navedb v zvezi s tem pa ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje namreč ni ocenilo dokaznih izpovedb prič M. Č., A. V., P. R. ter C. in J. S. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do izpovedbe o pomembnih dejstvih iz dolgoletnega življenjskega sopotništva tožnice in zapustnika. Sodišče prve stopnje s povzetkom izpovedb vseh prič svoje dolžnosti dokazne ocene še ni izpolnilo. Nekritično je izločilo samo tiste dokaze, ki ne potrjujejo prepričanosti sodišča o neobstoju zunajzakonske skupnosti in je neupravičeno podelilo izpovedbam zapustnikovih znancev največjo dokazno vrednost. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen dejstvu, da tožnica in zapustnik nista pridobila skupnega premoženja. Tožnica je dokazala ekonomsko skupnost med njo in zapustnikom, pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede tega ni opredelilo. Dokazna ocena je v nasprotju s tem, kar je tožnica izpovedala, zato uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Tudi ni pojasnilo, ali je bil pravni standard po 12. členu ZZZDR uporabljen pravilno in kateri elementi bi v partnerstvu med tožnico in zapustnikom še morali obstajati. Ugotovljena simbioza med tožnico in zapustnikom namreč predstavlja zunajzakonsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP).

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Toženca na revizijo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta obe sodišči zaključili, da med tožnico in zapustnikom zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR ni obstajala. Ugotovili sta, da je med tožnico in zapustnikom sicer bila neke vrste simbioza v smislu potrebe po medsebojni pomoči, ne pa v smislu zunajzakonske skupnosti. Tožnica ekonomske skupnosti, zatrjevane čustvene navezanosti in skupnega preživljanja (gospodinjstvo in bivanje) z zapustnikom namreč ni dokazala. Njuna skupnost ni bila zunanje manifestirana, na njen neobstoj pa kažejo tudi zapustnikova pretekla dejanja (njegova izjava pred notarjem o zunajzakonski skupnosti z B. B.). Zgolj naklonjenost tožnice zapustniku še ni dovolj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Naklonjenost mora biti vzajemna.

7. Glede na navedene ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano in jih v reviziji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), je pravilen zaključek sodišč, da pogoji za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti po 12. členu ZZZZDR med tožnico in zapustnikom niso bili izpolnjeni. Prijateljstvo med tožnico in zapustnikom po vsebini ni bilo enako življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je zato neutemeljen, revizijske trditve, ki izpodbijajo opisane ugotovitve obeh sodišč (da je tožnica dokazala ekonomsko skupnost, nestrinjanje z dokazno oceno njene izpovedbe), pa neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Ne drži revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tožničinih pritožbenih navedb (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica pod pretvezo procesnih kršitev namreč z navedbami o nepravilni uporabi 8. člena ZPP, o vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni, o neocenitvi vseh dokazov in o selektivnem obravnavanju izpovedb prič izpodbija dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, čustvena navezanost. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih vprašanj opredelilo (glej točke 22-26 sodbe sodišča prve stopnje), pritožbeno sodišče pa je argumente sodišča prve stopnje potrdilo. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem glede ugotovitve neobstoja okoliščin kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, čustvena navezanost), očitana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče je tudi pojasnilo, da je sodišče prve stopnje tožničino izpovedbo preverilo z izpovedbami preostalih prič in jo ocenilo v luči celotnega dokaznega postopka. Zavrnilo je pritožbeni očitek o selektivnem obravnavanju izpovedb prič, saj je sodišče prve stopnje ocenilo vse dokaze in navedlo kriterije prepričljivosti posamičnih izpovedb. Tudi ni res, da je sodišče prve stopnje obstoj zunajzakonske skupnosti pogojevalo s pridobivanjem skupnega premoženja, temveč je navedlo, da je skupno premoženje le eden od preostalih pokazateljev obstoja zunajzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče je dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejelo kot celovito, pravilno in popolno ter zaključilo, da so argumenti sodbe sodišča prve stopnje prepričljivi. Glede na navedeno tudi ni bila podana obveznost sodišča druge stopnje o razpisu obravnave, zato je neutemeljeno uveljavljana kršitev 347. in 355. člena ZPP.

9. Ni podana uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ki naj bi bila po tožničinem mnenju v tem, da je dokazna ocena njene izpovedbe v nasprotju s tem, kar je izpovedala. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Tega pa tožnica v reviziji niti ni zatrjevala, saj ni zatrjevala, da bi bilo med dokazom glede vsebine njene izpovedbe in reprodukcijo tega dokaza v razlogih sodbe, nasprotje. Tudi te njene navedbe tako predstavljajo prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa (kot je že bilo pojasnjeno) ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Sklepno revizija zatrjuje tudi kršitev ustavne (22. člen URS) in konvencijske (6. člen EKČP) pravice. Njuna vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njeno zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov.

Op. št. (1): In sicer gre za naslednje elemente: obstoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in neobstoj okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna, na to pa kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost, zapustnik in tožnica nista v očeh okolja veljala za taka življenjska sopotnika kot sta mož in žena.