Jedro

Zgolj naklonjenost tožnice zapustniku še ni dovolj za obstoj izvenzakonske skupnosti. Med njima je obstajala neke vrste simbioza, potreba po medsebojni pomoči, vendar ne v smislu izvenzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je med njo in pokojnim F. R. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, zaradi katere ji gre dedna pravica po zapustniku, skladno z določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju. Tožnici je bilo naloženo, da tožencema povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.950,29 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencema pa naloži povračilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita nevestno prosto presojo dokazov iz 8. člena ZPP, ker izpovedb prič ni dovolj skrbno ovrednotilo. Neutemeljeno je sledilo subjektivnemu občutku nekaterih prič o razmerju med njo in zapustnikom ter njihovemu vrednotenju, ali je šlo za izvenzakonsko partnerstvo, kar predstavlja pravno vprašanje. Izpostavlja pričanje A.V., od katerega je sodišče neupravičeno zahtevalo, da se opredeli do razmerja, čeprav bi ga moralo zaslišati samo o dejstvih. V razlogih sodbe so zgolj povzete izpovedbe prič M. Č., A. V. ter J. in C. S., odločitev o obstoju izvenzakonske skupnosti pa teh izpovedb ne upošteva. Prvostopenjsko sodišče niti z eno besedo ne pojasni razlogov za neupoštevanje izpovedb navedenih prič, iz katerih izhaja, da je izvenzakonska skupnost med njo in zapustnikom obstajala. To postopanje je imelo za posledico, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni dovolj skrbno ocenjena izpovedba njenih bratov, ki sta zapustnikovo prijateljevanje z njo očitno imela za izvenzakonsko življenjsko skupnost. Interpretira izpovedbo priče A. V. glede simbioze in potrebe po medsebojni pomoči med njo in zapustnikom. Napačna je trditev sodišča prve stopnje, da je njena izpovedba nedosledna in zmedena, s pomanjkljivo vsebino in slabo časovno orientacijo, ter v zvezi s tem navaja več utemeljitev glede časovne orientacije ter medsebojne čustvene navezanosti. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni poglobilo v njeno izpovedbo in jo skrbno proučilo, kar bi bilo po 8. členu ZPP dolžno storiti. Izpostavlja, da pridobivanje skupnega premoženja za obstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) ni pogoj. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zapustnikovih prispevkov za skupne potrebe v izvenzakonski skupnosti, čeprav iz izpovedb nje in prič C. S., A. V., J. Č. in M. Č. izhaja nasprotno. Izpostavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tretjem odstavku 289. člena ZPP, ker ji je prvostopenjsko sodišče neupravičeno zavrnilo postavljena vprašanja ter navaja, v katerih primerih je bilo postopano na ta način. Neupravičeno in nepravilno zavračanje vprašanj je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter je vplivalo na pravilno in zakonito sodbo, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz tretjega odstavka 289. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Izpovedbe prič je prvostopenjsko sodišče obravnavalo selektivno, kar je imelo za posledico nepopolno oziroma napačno ugotovitev dejanskega stanja o življenjski skupnosti nje in zapustnika. Podaja razloge, zakaj je zapustnikovi sosedje z Dolenjske niso poznali ter poudarja, da sta z zapustnikom skupaj preživljala praznike, kar izhaja tudi iz izpovedbe M. Č.. Izpostavlja svojo izpovedbo, ki potrjuje obstoj ekonomske in gospodinjske skupnosti, pa tudi izpovedbe prič C. S. in A. V.. Pojasnjuje okoliščine v zvezi s podaritvijo polovice hiše zapustniku ter obrazlaga, kaj vse pomeni skupno gospodinjstvo. Čustvena navezanost in skupno preživljanje časa izhaja iz izpovedb C. in J. S., M. Č.in A. V.. Glede J. L. meni, da so razlogi sodišča o zapustnikovem razmerju z njo nejasni. Dokazno izpovedbo te priče je prvostopenjsko sodišče štelo za dosledno in prepričljivo, ni pa pojasnilo razlogov za svoje prepričanje. Izjava o izvenzakonski skupnosti J. L. in zapustnika z dne 30. 1. 1999 služi le kot način za ureditev prijave stalnega prebivališča, ne pa kot potrditev obstoja izvenzakonske skupnosti. Poudarja, da je zapustnik dejansko živel v življenjski skupnosti z njo na naslovu O. 43. Meni, da prvostopenjsko sodišče določbe 12. člena ZZZDR ni uporabilo pravilno in ni pravilno napolnilo pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Opozarja na odločbi VS RS v zadevah II Ips 698/2005 z dne 21. 12. 2006 ter II Ips 820/2008 z dne 26. 5. 2011, v katerih je poudarjena vsebinska odprtost standarda izvenzakonske skupnosti celo do te mere, da niti odsotnost čustvene povezanosti, omalovaževanje in prevare niso kriteriji, ki bi izključevali obstoj izvenzakonske skupnosti. Sodna praksa omogoča celo spregled skupnega življenja iz objektivnih razlogov – zdravstvenih ali starostnih. Predlaga, da pritožbeno sodišče ob razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo dodeli v sojenje drugemu sodniku, saj iz razlogov izpodbijane sodbe popolnoma jasno izhaja določeno stališče sodišča do pravne in dejanske strani obravnavane zadeve, zaradi česar ni upravičeno pričakovati, da bo sledilo napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu.

3. V odgovoru na pritožbo toženca pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in ugotovitvam sodišča prve stopnje ter izražata svoje nestrinjanje s pritožbenimi zatrjevanji. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je glede na trditveno in dokazno podlago pravilno izhajalo iz 12. člena ZZZDR. Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejše je sorodstvo in zakonska zveza, pri čemer je v našem dednem pravu z zakonsko zvezo glede pravnih posledic izenačena tudi izvenzakonska skupnost, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po drugem odstavku 10. člena Zakona o dedovanju ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi izvenzakonski partner, če sta z zapustnikom živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. Vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so po uveljavljanih stališčih sodne prakse kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji (2). Po določbi prvega odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnosti, ki mora trajati daljši čas, in ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika kot sta mož in žena.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo na navedene konstitutivne elemente izvenzakonske skupnosti. Ugotovilo je, da med tožnico in pokojnim F.R. ti elementi niso bili prisotni v takšni meri, da bi lahko govorili o obstoju izvenzakonske skupnosti. Sicer naj bi med tožnico in zapustnikom obstajala neke vrste simbioza, potreba po medsebojni pomoči, vendar ne v smislu izvenzakonske skupnosti.

7. Pritožnica svojo kritiko dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušnjam in človeškemu spoznanju. Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna in analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva, kar bi bilo v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili (3).

8. Če prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega izmed izvedenih dokazov, to še ne pomeni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti tega, da bi kršilo 8. člen ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Zmotna je pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče od priče A. V. zahtevalo opredelitev do razmerja. Iz zaslišanja jasno izhaja, da je bila priča vprašana predvsem v smeri, kaj ji je znanega o njunih medsebojnih odnosih, ne pa o tem, če sta zapustnik in tožnica živela v izvenzakonski skupnosti. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče pri odločitvi o obstoju izvenzakonske skupnosti ni upoštevalo izpovedb M. Č., A. V. ter J. in C. S.. Vse te izpovedbe je sodišče korektno povzelo, jih postavilo ob bok izpovedbi tožnice, katere izpovedbo je ocenilo za nezanesljivo, nedosledno in zmedeno, ter tudi ob upoštevanju t.i. „nevtralnih prič“ prišlo do prepričanja, da ni najti okoliščin, ki bi izkazovale obstoj izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in tožnico. Prvostopenjsko sodišče v zvezi z izpovedbami prej navedenih prič tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnica. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo, saj je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo izpovedbe prič, pri čemer pa drugačna ocena izpovedb od tiste, za katero se zavzema pritožnica, ne predstavlja zatrjevane kršitve.

10. Glede na dejstvo, da pritožba v pretežnem delu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, je treba posebej poudariti, da se kompetenca pritožbenega sodišča omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje, ne pa na vnovično neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev. Pritožbenega sodišča ne zanima, ali je bila v postopku ugotovljena resnica, marveč, kako je bila ugotovljena, ukvarja se z metodo, s katero se je (oz. naj bi se) prišlo do nje (4).

11. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo, kako je moč razumeti izpovedbo priče A. V. glede simbioze in potrebe po medsebojni pomoči med tožnico in zapustnikom ter v zvezi s tem tudi navedlo kriterije prepričljivosti. V skladu s formalnimi okvirji proste dokazne ocene ter vsebinsko prepričljiva je ocena izpovedbe tožnice. Tudi obširna pritožba, ki se v tem delu zavzema za drugačno interpretacijo, v oceno sodišča prve stopnje ne vzbuja dvoma. Ob bok tožničine izpovedbe sodišče postavi pričanje A. V. in N. H., ki sta izpovedala o bivanjskih prostorih zapustnika na naslovu O. 43. Pojasnilo je razloge za ugotovitev, da ni izkazana ekonomska skupnost med tožnico in zapustnikom. Prvostopenjsko sodišče je tožničino izpovedbo tako preverilo z izpovedbami preostalih prič, ter jo ocenilo v luči celotnega dokaznega postopka, zato je zmoten pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP.

12. Pritožba zmotno očita sodišču prve stopnje, da je obstoj izvenzakonske skupnosti pogojevalo s pridobivanjem skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče zgolj opozarja, da gre za eno najbolj vidnih posledic izvenzakonske skupnosti; pri čemer pa iz tožničine izpovedbe izhaja, da z zapustnikom skupnega premoženja nista ustvarila, čeprav naj bi po njenih trditvah več let živela skupaj. To pa ne pomeni, da sodišče pogojuje obstoj izvenzakonske skupnosti s pridobivanjem skupnega premoženja, marveč da je skupno premoženje, poleg preostalih elementov, lahko eden izmed pokazateljev obstoja izvenzakonske skupnosti.

13. Relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po tretjem odstavku 289. člena ZPP, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče zagrešilo z neupravičeno zavrnitvijo postavljanja vprašanj, ni moč uveljavljati šele v pritožbenem postopku. Pooblaščenka tožnice bi morala takšno kršitev, skladno z določbo 286. b člena ZPP, uveljavljati na naroku, na katerem ji je bilo postavljanje vprašanj zavrnjeno. Skladno z določbo 286. b člena ZPP se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnica ni navedla nobenega utemeljenega razloga za prepozno uveljavljanje kršitev, zato teh njenih pritožbenih zatrjevanj pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

14. Zmoten in neutemeljen je pritožbeni očitek o selektivnem obravnavanju izpovedb prič. Iz obrazložitve izhaja, da si je prvostopenjsko sodišče na podlagi vseh izpovedb ustvarilo splošni vtis o razmerju med tožnico in zapustnikom. Navedlo je kriterije prepričljivosti posamičnih izpovedb in pojasnilo, zakaj določene priče šteje kot „nevtralne“. Prav te priče – gre za zapustnikove znance – so sodišče prepričale, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala izvenzakonska skupnost, saj so zapustnikovo bivanje in delo v hiši na O. 43 razumeli kot neke vrste hišniška dela, namenjena trženju najemniških stanovanj za študente ter ustvarjanju prihodka. Zapustnikova soseda C. z Dolenjske tožnice nista poznala, poznala pa sta J. L., ki jima jo je zapustnik predstavil kot svojo partnerico. Tožnica ni z ničemer izkazala, da je bila izjava o izvenzakonski skupnosti, ki sta jo 30. 1. 1999 podala zapustnik in J. L. pred notarjem, prirejena zgolj za potrebe pridobitve stalnega prebivališča. 15. Pritožnica v pritožbi izpostavlja segmente določenih izpovedb, ki naj bi potrjevali njeno zatrjevanje o obstoju izvenzakonske skupnosti. S takšnim pristopom in drobljenjem izpovedb ter posledično tudi dokazne ocene pritožba ne more uspeti, saj pravnorelevantna dejstva, ugotovljena v izvedenem dokaznem postopku, tvorijo trdno sklenjen krog ter logično sprejemljivo in življenjsko prepričljivo izkazujejo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri upoštevalo vsebinsko odprtost pravnega standarda izvenzakonske skupnosti; ugotavljalo je notranje komponente življenjske skupnosti med tožnico in zapustnikom in argumentirano pojasnilo razloge za odločitev o neobstoju izvenzakonske skupnosti. Zgolj naklonjenost tožnice zapustniku še ni dovolj za obstoj izvenzakonske skupnosti. Naklonjenost mora biti vzajemna, seveda pa morajo biti podani tudi preostali pogoji, o katerih je bilo govora že zgoraj. Njihovo prisotnost je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo v obsežno izvedenem dokaznem postopku, vendar je na koncu prišlo do prepričanja, da je pri razmerju med tožnico in zapustnikom šlo za neke vrste simbiozo, potrebo po medsebojni pomoči, niso pa podani elementi v smislu izvenzakonske skupnosti.

16. Vse navedeno kaže na to, da med tožnico in zapustnikom (še posebej pa z zapustnikove strani) ni bilo tiste vsebine čustvenega razmerja oziroma notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonu oziroma izvenzakonski skupnosti, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Argumenti prvostopenjskega sodišča so prepričljivi; iz njih je mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je prišlo do zaključka o neobstoju izvenzakonske skupnosti.

17. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna; prvostopenjsko sodišče pa je pri ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri čemer ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom istega zakona in s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi na pritožbeni ravni, zato mora vsaka stranka nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 148/2009

(3) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 148/2009

(4) Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba