Jedro

Pogoj za uporabo prostega preudarka so težave z ugotavljanjem višine zneska, do katerega je tožnik upravičen bodisi, da tega dejstva tudi z vsemi razpoložljivimi dokazi ni mogoče ugotoviti, bodisi, da bi bili stroški ugotavljanja višine terjatve nesorazmerni z njenim pomenom in zato nesmotrni.

Sodišče mora tudi glede splošno znanih dejstev strankam v postopku omogočiti, da se o njih izjavijo. Gre za odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Cene nepremičnin oziroma najemnin za nepremičnine, upoštevaje vse njihove individualne značilnosti, pretežni večini ljudi niso znane.

Obogatitev ali prikrajšanje se lahko kažeta na različne načine, vedno pa morata biti konkretna in realna. Zgolj dejstvo, da lastnik ali solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za sklepčnost zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Toženka L. J., ..., je dolžna v 15 dneh plačati tožniku P. P., ..., znesek 17.108,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2001, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.2.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.3.2002, do dne 22.5.2007 v višini predpisane obrestne mere, vse v EUR protivrednosti pri čemer tožena stranka ni dolžna plačati več obresti kot v višini ene glavnice, vse v 15 dneh pod izvršbo; - od zneska 50.000,00 SIT od 1.4.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.5.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.6.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2002, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.2.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.3.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.4.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.5.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.6.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2003, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.2.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.3.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.4.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.5.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.6.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2004, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.2.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.3.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.4.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.5.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.6.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2005, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.1.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.2.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.3.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.4.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.5.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.6.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.7.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.8.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.9.2006,, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.10.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.11.2006, - od zneska 50.000,00 SIT od 1.12.2006, - od zneska 208,65 EUR od 1.1.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.2.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.3.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.4.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.5.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.6.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.7.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.8.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.9.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.10.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.11.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.12.2007, - od zneska 208,65 EUR od 1.1.2008, - od zneska 208,65 EUR od 1.2.2008, - od zneska 208,65 EUR od 1.3.2008, - od zneska 208,65 EUR od 1.4.2008, do plačila (vse v EUR protivrednosti), vse v 15 dneh, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 2.466,20 EUR in njene pritožbene stroške v znesku 562,70 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 17.108,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 3.827,47 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo ni z ničimer dokazoval svojega prikrajšanja in višine uporabnine. Z navajanjem teh dejstev je začel šele v četrti pripravljalni vlogi. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločalo na podlagi dokazov, s katerimi je bil tožnik prekludiran. Tudi za uporabo prostega preudarka ni bilo podlage. Ko se je sodišče oprlo na domnevno splošno znane cene najemnin na trgu, je nedopustno prekoračilo trditveno podlago tožbe. Sodišče tudi ni ugotovilo stanja prostorov, njihove površine in opremljenosti ter vrednosti lokacije. Sploh pa bi bilo višino najemnine mogoče ugotoviti brez nesorazmernih težav. Čeprav sodišče ni upoštevalo prepozno predloženega dopisa I., d.o.o., je ta dopis vendarle prebralo in se tako okužilo z informacijami. Končno v celotnem obdobju osmih let, ki ga zajema tožba, najemnine na območju Ljubljane gotovo niso bile enake; v letu 2008 so cene nepremičnin celo padle. Ker tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek. Poleg tega strankam ni predočilo, da bo odločalo po prostem preudarku, in je s tem kršilo načelo materialnega procesnega vodstva. Toženka je bila prepričana, ker je opozarjala na pomanjkanje in nepravočasnost dokazov, da višina prikrajšanja ni dokazana in je zato sodba zanjo presenečenje. Sodišče ji je odvzelo pravico do izjave in pravico do pritožbe, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti in načelo nepristranskosti ter enakega varstva pravic v postopku. Predlagano zaslišanje priče M. S. v zvezi z višino uporabnine je bilo prepozno. Sodišče ni ugotovilo višine preživnine, sploh pa njeno enačenje z uporabnino iz izjave z dne 30.3.2000 ne izhaja, saj sta se stranki z izjavo dogovorili le, da toženka uporablja prostore v zameno za preživnino. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem o solastniških deležih pravdnih strank in o veljavnosti izjave z dne 30.3.2000. Sodišče svojih razlogov ni oprlo na pravilno pravno podlago. Iz sodbe ni razvidno, ali toženka, ki je sicer solastnica sporne nepremičnine do 1/2, res uporablja tujo stvar in v kakšnem obsegu. Glede ugotovitve, da so šivalni stroji v prizidku skupno premoženje pravdnih strank, obstaja nasprotje med razlogi sodbe in tožnikovimi navedbami. Sicer pa bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri uporabnine, da je v spornih prostorih skupno premoženje pravdnih strank. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala višini zahtevka, resda na kratko, vendar ni bilo čemu ugovarjati, saj iz dejstev, ki jih je navedel tožnik, ni izhajala utemeljenost zahtevka. Na vse kršitve je toženka med postopkom sproti opozarjala. Napačna je odločitev o zamudnih obrestih, saj toženka ni mogla priti v zamudo prej, kot je tožnik od nje terjal plačilo. Odločitev o stroških tudi ni ustrezno obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega stroški za sestavo tožnikovih pripravljalnih vlog niso bili potrebni.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da toženka ni nikoli obrazloženo zanikala, da je njena korist od uporabe spornih prostorov znašala 50.000,00 SIT mesečno. Tudi nobenega dokaza v ta namen ni predlagala, zato je zadoščala izpoved samega toženca, da sta mu najemnika za sporne prostore do oktobra 1999 plačevala najemnino v višini 500,00 DEM mesečno. Sicer pa toženka ni nasprotovala zaslišanju priče M. S.. Sodišče strank ni bilo dolžno opozoriti, da bo določena dejstva štelo za splošno znana. Sporni prostori niso solastnina pravdnih strank, ampak je njihov izključni lastnik tožnik. Toženka jih ni izpraznila, čeprav je dogovorjeni rok uporabe potekel, zato dolguje zamudne obresti od pridobitve koristi, torej od prvega dne v mesecu, ko bi morala plačati najemnino.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna podlaga toženkine obveznosti. V izpodbijani sodbi je o tem navedlo jasne in razumljive pa tudi materialnopravno pravilne razloge. Pač pa je pri odločanju o višini tožnikove terjatve bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe. Napačno je namreč uporabilo 1. odst. 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08), po katerem sodišče, kadar ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči o tem po prostem preudarku. Pogoj za uporabo prostega preudarka so torej težave z ugotavljanjem višine zneska, do katerega je tožnik upravičen, bodisi da tega dejstva tudi z vsemi razpoložljivimi dokazi ni mogoče ugotoviti, bodisi da bi bili stroški ugotavljanja višine terjatve nesorazmerni z njenim pomenom in zato nesmotrni. V obravnavanem primeru nobeden od navedenih dveh pogojev ni izpolnjen. Toženka utemeljeno izpostavlja, da bi bilo mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti z izvedencem ali tudi s poizvedbami o cenah nepremičnin na nepremičninskem trgu. Tožnik pa takšnega dokaza ni pravočasno predlagal. Z dokazi, ki jih je ponudil do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ko je po 286. členu ZPP to še smel storiti (zaslišanje tožnika in hčera pravdnih strank, izjavi z dne 30.3.2000 in z dne 19.3.1998, pogodba o razdružitvi solastnega premoženja ter pregled spisov v drugih postopkih med pravdnima strankama), višine uporabnine ne bi bilo mogoče zanesljivo in objektivno ugotoviti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti iz 212. člena ZPP, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore. Prosti preudarek namreč ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva, ampak se lahko uporabi samo od pogojem, da je stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila ustrezne dokazne predloge. Ker tožnik svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

6. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo tudi na splošno znana dejstva. Teh po 5. odst. 214. člena ZPP res ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da takšna dejstva niso predmet obravnavanja. Sodišče mora zato tudi glede teh dejstev strankam v postopku omogočiti, da se o njih izjavijo. Gre namreč za odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic. Toženka v zvezi s tem upravičeno poudarja, da je bila izpodbijana sodba zanjo presenečenje. Glede na trditveno in dokazno gradivo je namreč lahko upravičeno pričakovala, da bo sodišče o tožbenem zahtevku v skladu z 215. členom ZPP odločilo po pravilu o dokaznem bremenu. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uporabilo preširoko razlago pravnega standarda notornosti. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Cene nepremičnin oziroma najemnin za nepremičnine take vrste, kot so sporni prostori, upoštevaje vse njihove individualne značilnosti, pretežni večini ljudi gotovo niso znane. Ob tem dejstvo, da tožnik zahteva od toženke sorazmerno nizko mesečno uporabnino, ne zadošča, sploh ker tožnik (pravočasno) niti zatrjeval ni, da je višina primerne uporabnine oziroma najemnine za sporne prostore splošno znana.

7. Predvsem pa tožnik svojega prikrajšanja, ne samo, da ni dokazal, temveč ga tudi ni ustrezno zatrjeval. Po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in po vsebinsko enaki določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 97/07-UPB1) je treba izkazati korist na strani tistega, ki tujo ali solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki te stvari ne uporablja. Obogatitev ali prikrajšanje se lahko kažeta na različne načine, vedno pa morata biti konkretna in realna. Zgolj dejstvo, da lastnik ali solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za sklepčnost zahtevka. Potemtakem tudi tožbena trditev, da toženka zaseda tožnikove prostore, za katere ne plačuje najemnine, ni dovolj. Tožnik do konca prvega naroka ni substancirano navajal, da bi sporne prostore, če jih ne bi toženka neupravičeno zasedala, uporabljal sam in kakšno korist bi mu to prinašalo. Prav tako ni trdil, da bi te prostore morebiti oddal v najem in kolikšno najemnino bi zanjo iztržil. Ker utemeljenost tožbenega zahtevka (glede njegove višine) ni izhajala iz dejstev, navedenih v tožbi, toženki ni mogoče očitati, da v odgovoru na tožbo in pozneje v pravdi ni dovolj določno pojasnila, zakaj ugovarja višini zahtevane uporabnine, še manj pa, da v ta namen ni predlagala nobenega dokaza. Dokazovanje višine uporabnine je bilo namreč tožnikovo dokazno breme. Pravilo iz 2. odst. 214. člena ZPP, po katerem se zatrjevana dejstva brez obrazloženega zanikanja štejejo za priznana, ob zaključku prvega naroka v tej zadevi še ni veljalo. Izjava z dne 30.3.2000, na katero se je skliceval tožnik ne predstavlja uporabnega dokaza, ker višina preživnine, ki naj bi bila po tožnikovih trditvah enaka najemnini, iz nje ni razvidna, medtem ko je tožnik dokaz z zaslišanjem priče M. S. prepozno predlagal, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Po vsem navedenem bi torej moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. in 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Na ostale pritožbene trditve zato ni bilo treba odgovarjati.

9. V skladu z 2. odst. 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe izpodbijane sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožnik v pravdi propadel, mora toženki po 1. odst. 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, kar velja tako za stroške prvostopenjskega postopka, kot za stroške pritožbenega postopka, medtem ko mora svoje stroške trpeti sam. Po Odvetniški in Taksni tarifi znašajo toženkini stroški prvostopenjskega postopka 2.466,20 EUR. Njihova specifikacija je razvidna iz stroškovnika. Toženkini pritožbeni stroški znašajo 562,70 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo. Ostali priglašeni stroški niso bili potrebni.