Jedro

Ker zakonodajalec ni posebej nudil izravnave prikrajšanja, do katerega je prišlo v premoženjski sferi neupravičeno obsojene osebe, zaradi plačila tega, kar je bila dolžna plačati na podlagi neupravičene obsodbe, se v teh primerih smiselno uporabljajo splošna pravila o vračanju neupravičeno prejetega.

Glede na to, da je neupravičena obsodba sama po sebi podlaga za odškodninsko odgovornost države, je glede pričetka teka zamudnih obresti od neupravičeno prejetega treba smiselno uporabiti pravilo, ki velja za nepoštenega pridobitelja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 45.656,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 50,91 EUR (prej 12.200 SIT) od 18. 5. 1987 dalje, od zneska 3.876 EUR od 1. 1. 1999 dalje in od zneska 41.729,26 EUR od 1. 9. 2004 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka. Ker je tožnik plačal stroške kazenskega postopka 18. 5. 1987, mu gredo zakonske zamudne obresti od tega dne naprej.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi v celoti, toženkini pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje za znesek 50,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 1987 (verjetno pravilno od 18. 5. 1987) dalje potrdilo, v ostalem pa jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni očitek o nepravilnosti odločitve glede pričetka teka zamudnih obresti od zneska 50,91 EUR je zavrnilo s sklicevanjem na 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od zneska 50,91 EUR. Trdi, da upravičenec v skladu s 538. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pridobi pravico do odškodnine šele s pravnomočnostjo oprostilne sodbe in da zato šele s tem dnem zapade njegova terjatev za povrnitev škode zoper državo. Ker je bila obsodilna sodba spremenjena šele 1. 7. 2004, je s tem dnem zapadla tožnikova terjatev za povrnitev škode, ki mu je nastala s plačilom stroškov kazenskega postopka, in mu gredo zato zamudne obresti šele od tega dne dalje. Vlagatelj zahteve opozarja na različno prakso višjih sodišč in se pri tem sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 967/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 441/2009. 4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, a ni utemeljena.

6. Ker revizija zoper odločitev o obrestih ni dovoljena (četrti odstavek 367. člena v zvezi z 39. členom Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in ker o vprašanju pričetka teka zamudnih obresti od terjatve iz naslova plačanih stroškov kazenskega postopka v primeru, ko je bila obsodilna sodba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena v oprostilno, še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, stališča višjih sodišč pa so različna, je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi in tretji 385. člena ZPP).

7. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je bil tožnik 27. 1. 1987 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja na triletno zaporno kazen in plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 23.820 din. Stroške je plačal 18. 5. 1987. Vrhovno sodišče je 1. 7. 2004 na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, vložene 3. 12. 2003, sodbo spremenilo in tožnika oprostilo obtožbe. Sporno je, kdaj so pričele teči zamudne obresti od vrnjenega zneska plačanih stroškov kazenskega postopka.

8. Po 30. členu Ustave ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave izhaja odgovornost za takò nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo. Po definiciji iz prvega odstavka 538. člena ZKP je neupravičena obsodba pravnomočna obsodilna kazenska sodba, ki je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, novi postopek pa se je končal z ustavitvijo, s pravnomočno oprostilno ali zavrnilno sodbo ali z zavrženjem obtožnice. Za presojo o obstoju drugih predpostavk odškodninske odgovornosti(1) se uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava. Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

9. V obravnavanem primeru ne gre za škodo, ki bi nastala kot posledica neupravičene obsodbe. Tožnik namreč zahteva vrnitev denarnega zneska, ki ga je bil (kot stroške kazenskega postopka) dolžan plačati na podlagi pravnomočne sodbe. V takih primerih je sodna praksa že zavzela stališče, da gre za položaj, podoben položajem iz četrtega odstavka 210. člena ZOR (enaka je določba tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).(2) Oblastni akt, ki je bil podlaga za prehod premoženja iz tožnikove sfere v last države, je prenehal. Zakonodajalec je uredil pravila vračanja za primer kazni zaplembe premoženja,(3) ne pa tudi pravil za vračanje zneska, ki ga je bil obsojenec dolžan plačati iz naslova stroškov kazenskega postopka. To opustitev je mogoče razumeti na dva načina: bodisi kot zakonodajalčevo odločitev, da neupravičeno obsojeni do vrnitve tega zneska ni upravičen, bodisi kot pravno praznino, ki jo je treba zapolniti po pravilih za njihovo zapolnjevanje.

10. Stališče, da neupravičeno obsojeni ni upravičen do vrnitve tega, kar je plačal na podlagi obsodilne sodbe, ki je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena v oprostilno sodbo, ne vzdrži presoje. Bistvo pravice iz 30. člena Ustave je v čim večji možni meri vzpostaviti položaj, kakršen bi bil, če neupravičene obsodbe ne bi bilo. Če je prizadeti upravičen do povrnitve (premoženjske in nepremoženjske) škode, ki je posledica neupravičene obsodbe, je še toliko bolj upravičen do vrnitve tistega, kar je moral plačati na podlagi take sodbe. Gre torej za pravno praznino.

11. Glede na to, da se po ustaljeni praksi za vprašanja, povezana s povrnitvijo škode zaradi neupravičene obsodbe, uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava, se v obravnavanem primeru ponuja analogna uporaba pravil obligacijskega prava o vračanju za primer odpadle podlage. Obravnavani položaj je namreč podoben položaju, ki nastane v primeru prenehanja pogodbene podlage. Razlika je v tem, da gre v prvem primeru za klasično civilnopravno razmerje, v drugem pa za razmerje med posameznikom in državo kot nosilko oblasti (obsodilna sodba je bila izdana v okviru njenih oblastnih pristojnosti). Zaradi te razlike bi zakonodajalec lahko na drugačen način uredil izravnavo prikrajšanja, do katerega je prišlo v premoženjski sferi neupravičeno obsojene osebe. Ker tega ni storil, sodbo, ki je bila podlaga za obveznost plačila, pa pravni red šteje za dejstvo, ki je v primeru razveljavitve ali spremembe samo za sebe, se pravi ne glede na krivdo, podlaga za povrnitev škode, ki izvira iz nje, je treba o vrnitvi tega, kar je država neupravičeno prejela, odločiti ob smiselni uporabi splošnih pravil o vračanju neupravičeno prejetega.

12. Ostane vprašanje, od kdaj tečejo zamudne obresti od zneska, ki ga je tožnik plačal na podlagi neupravičene obsodbe. Zamudne obresti so splošna civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti. V skladu z 214. členom ZOR (enaka je določba 193. člena OZ) je tedaj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je bil pridobitelj nepošten, je tudi za obdobje, ko je podlaga za plačilo še obstajala, dolžan prikrajšanemu plačati nadomestilo za nemožnost uporabe denarja. V nasprotnem primeru izgubo zaradi nemožnosti uporabe denarja nosi prikrajšani, v čigar sferi je tudi odločitev, če sploh in v katerem trenutku bo zahteval plačilo zamudnih obresti. Namen zakonske rešitve je torej preprečiti nepošteno ravnanje v obligacijskih razmerjih; kadar pridobiteljevega ravnanja ni mogoče negativno ovrednotiti, pa naj tveganje morebitne izgube nosi tisti, ki lahko vpliva na njen obseg.

13. Obsodilna sodba, ki je predstavljala podlago za plačilo in ki je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena v oprostilno sodbo, je bila že ob pravnomočnosti, se pravi ob nastanku tožnikove obveznosti, nezakonita. Zaradi te njene lastnosti je toženka tudi odškodninsko odgovorna. Navedeno utemeljuje analogno uporabo pravila o teku zamudnih obresti, ki veljajo za nepoštenega pridobitelja. Dejstvo, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost države, ni vrednotno nevtralno, ampak vsaj toliko neželeno kot nepošteno ravnanje udeleženca v obligacijskem razmerju. Glede na to, da je toženka obsojena na vrnitev denarnega zneska, ki ga je tožnik plačal na podlagi neupravičene sodbe, sporno stališče izpodbijane sodbe ustrezno upošteva tudi funkcijo ohranjanja kupne moči, ki so jo zamudne obresti (poleg klasičnih dveh funkcij) opravljale v obdobju, na katerega se nanaša izrek sodbe.(4) Odločitev, da zamudne obresti od zneska plačanih stroškov kazenskega postopka, v katerem je bila izdana neupravičena obsodba, tečejo od dneva njihovega plačila, je po navedenem materialnopravno pravilna.

14. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Nekatera posamezna vprašanja so urejena v ZKP ali drugih posebnih predpisih, a za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantna.

Op. št. (2): Prim. sklep II Ips 27/93 z dne 16. 9. 1993 in sodbo II Ips 1097/2008 z dne 16. 7. 2009. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 1097/2008 z dne 16. 7. 2009. Op. št. (4): Po utrjenem stališču sodne prakse predstavljajo nadomestilo za uporabo tujega denarja, hkrati pa delujejo tudi preventivno, tj. silijo dolžnika k pravočasni izpolnitvi dolga. Prim. Plavšak, v: Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 526 in nasl.