Jedro

Kljub temu, da je tožnica pridobila nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer kot invalidka III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ni zakonita odločba toženca, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker tožnica še ni bila premeščena na drugo delovno mesto, ampak je še vedno opravljala isto delo, na katero je bilo vezano nadomestilo za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 4. 2009 ter št. ... z dne 25. 2. 2009. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 29. 4. 2009 in da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožnica s strani delodajalca, do dneva izdaje izpodbijane odločbe toženca, še ni prejela nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot to določa odločba toženca z dne 30. 1. 2009 oziroma tožnica s strani delodajalca do dneva izdaje izpodbijane odločbe toženca, še ni bila razporejena na drugo delovno mesto. Meni, da dokončnost odločbe, na podlagi katere ima tožnica pravico do premestitve na drugo delovno mesto, še ne pomeni spremembe po 2. odstavku 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki bi upravičevala ustavitev izplačila nadomestila. Zakonski pogoji za ustavitev izplačila nadomestila bi bili izpolnjeni šele, ko bo tožnica dejansko razporejena na drugo delovno mesto oziroma tožnici pripada že pridobljeno nadomestilo, ne glede na dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe ZPIZ. Nasprotno bi pomenilo nezakonit poseg v pridobljene pravice tožnice, kar je tudi ustavno sporno in nezakonito. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v postopku do izdaje izpodbijane sodbe, zmotno uporabilo veljavno materialno pravo in sicer 2. odstavek 163. člena ZPIZ-1, ko je odločilo, da z dnem dokončnosti odločbe ZPIZ, ki delavcu priznava pravico do premestitve na drugo delovno mesto, nastane sprememba, na podlagi katere se lahko ustavi izplačilo priznanega nadomestila za invalidnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 4. 2009 ter prvostopna odločba št. ... z dne 25. 2. 2009. S citirano prvostopno odločbo z dne 25. 2. 2009, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 4. 2009, je toženec tožnici ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 19. 2. 2009, to je z dnem dokončnosti odločbe toženca št. ... z dne 30. 1. 2009 ter hkrati odločil, da se izplačani zneski nadomestila za invalidnost po 19. 2. 2009 poračunajo. Bistvo spore je vprašanje, ali je toženec za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost, ki je bila tožnici priznana z odločbo št. ... z dne 28. 6. 2008 od 13. 2. 2008 dalje, imel podlago, ne da bi preje z novo odločbo odločil o pravici do nadomestila za invalidnost v zvezi z odločbo z dne 30. 1. 2009. Z odločbo št. ... z dne 30. 1. 2009 je tožnica pridobila nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna izrazita spretnost rok in fin prijem ter brez stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice, kjer ne bo izpostavljena prahu in alergogenim snovem s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2009 dalje. Obenem je bilo s citirano odločbo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo (4. odstavek).

Toženec takšne odločbe ni izdal in o pravici in višini nadomestila za invalidnost ni odločil na podlagi 94. člena ZPIZ-1, ampak je izdal le izpodbijani odločbi, torej odločbi z dne 25. 2. 2009 ter 29. 4. 2009 o ustavitvi izplačevanja nadomestila od 19. 2. 2009, ko je odločba z dne 30. 1. 2009 postala dokončna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je citirana odločba toženca z dne 30. 1. 2009 postala dokončna in pravnomočna, vendar je zmotno zaključilo, da je z dnem dokončnosti te odločbe odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Po 163. členu ZPIZ-1 na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Citirana določba določa čas trajanja pravic na podlagi invalidnosti ali telesne okvare.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je zato v konkretnem sporu neutemeljeno uporabilo citirano določbo. Po 92. členu ZPIZ-1 ima zavarovanec iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 91. člena (torej tudi delovni invalid III. kategorije invalidnosti, pri katerem je zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen), ki dela na novem delovnem mestu, pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom tega zakona. Po 158. členu ZPIZ-1 se med drugim tudi nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica še ni bila premeščena na novo drugo delovno mesto in da še vedno opravlja isto delo oziroma dela na tistem delu, na katerem je imela priznano pravico do premestitve še pred ugotovljeno spremembo v stanju invalidnosti. Pri tem je zmotno štelo, da to ni bistveno in da je bistvena ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti. Ravno zaradi tega, ker tožnica še ni bila premeščena na drugo delovno mesto in še vedno opravlja isto delo, ni nobenega formalnega in ne dejanskega razloga, da bi toženec ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki ji je bilo priznano za delo na tem delu, ki ga še vedno opravlja.

Brez podlage in neutemeljeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec z dnem dokončnosti odločbe z dne 30. 1. 2009 ustavilo izplačevanje nadomestila za invalidnost in štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, čeprav je tožnica na drugem delovnem mestu konfekcionar III še vedno delala oziroma imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in še ni pričela delati na novem delovnem mestu oziroma ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi in zato ni pridobila niti novega nadomestila za invalidnost, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.

Ker je tožnica v postopku uspela, je pritožbeno sodišče tožnici v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP priznalo tudi stroške postopka in sicer na podlagi vrednosti spornega predmeta, določeni v 2. odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju OT) ter tarifno številko 3100 je priznalo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR, v skladu s tarifno številko 3212 nagrado za narok v višini 169,20 EUR, v skladu s tar. št. 6002 20,00 EUR za materialne stroške, kar skupaj znaša 372,50 EUR ter od tega še 20 % DDV, to je 74,50 EUR oziroma skupaj 447,00 EUR in naložilo tožencu, da ta znesek tožnici plača v roku 8 dni.