Jedro

ZPIZ-1 govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila.

V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačanega nadomestila za invalidnost bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločbe tožene stranke z dne 29. 4. 2009 ter povrnitev stroškov postopka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 16. 1. 2008 s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, s kasnejšima odločbama z dne 19. 3. 2008 in 28. 6. 2008 pa ji je bilo priznano nadomestilo za invalidnost od 13. 2. 2008 dalje. V novem postopku (po predlogu zdravnika z dne 14. 1. 2009) je tožena stranka z odločbo z dne 30. 1. 2009 odločila, da se zavarovanki zaradi posledic bolezni, z dodatnimi omejitvami v primerjavi s prejšnjo invalidsko odločbo, prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 2. 2009 dalje in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Ker tožnica ni bila več zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena (njen delodajalec pa ji ni zagotovil razporeditve na drugo delovno mesto oziroma pogodbe o zaposlitvi za drugo delo), je tožena stranka z odločbo z dne 25. 2. 2009 tožnici ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 19. 2. 2009, tožničino pritožbo zoper to odločbo pa je zavrnila z odločbo z dne 29. 4. 2009. Sodišče je obrazložilo, da se v skladu z drugim odstavkom 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) odločbe o priznanju pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvršijo z dokončnostjo, kar pomeni, da je z dokončnostjo odločbe o invalidnosti in priznanju novih pravic tožnice z dne 30. 1. 2009 (dokončna je postala dne 19. 2. 2009) odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Pri tem ni odločilno, če tožnica še ni bila razporejena na drugo delovno mesto, saj to po določbi drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 ni pogoj za prenehanje ali spremembo določene pravice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 25. 2. 2009 in 29. 4. 2009 ter naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške postopka. Med drugim je obrazložilo, da tožena stranka tožnici ni izdala odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost (kar izhaja iz odločbe o tožničini invalidnosti z dne 30. 1. 2009), temveč je le ustavila izplačevanje nadomestila od dokončnosti odločbe z dne 30. 1. 2009. Nato je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 163. člena ZPIZ-1, sklicevalo pa se je tudi na določbe 92. člena, 94. člena in 158. člena ZPIZ-1. Ker tožnica še ni bila premeščena na drugo delovno mesto in še vedno opravlja isto delo, ni nobenega formalnega in dejanskega razloga za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost, ki je bilo tožnici priznano za delo, ki ga še vedno opravlja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da iz razloga, ker tožnica še ni bila premeščena na drugo delovno mesto in še vedno opravlja isto delo kot pred spremembo v stanju invalidnosti, ni podlage za ustavitev izplačevanja nadomestila. Tudi za tožničinega delodajalca je po drugem odstavku 91. člena ZPIZ-1 nastala obveznost, da tožnico premesti na drugo delovno mesto, tožnica pa to lahko zahteva (200. in 204. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Materialne posledice neizvršitve odločbe tožene stranke s strani delodajalca ne morejo in ne smejo biti v breme tožene stranke oziroma ostalih zavarovancev. Tožnica ni bila več zmožna za delo na prejšnjem delovnem mestu, z dokončnostjo te odločbe pa pogoji za izplačilo nadomestila niso bili več izpolnjeni (prvi odstavek 94. člena, 161. člen in drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). V primeru nasprotnega tolmačenja se poraja vprašanje, do kdaj naj bi bila tožena stranka zavezana plačevati nadomestilo. Stališče sodišča druge stopnje bi izvotlilo pomen delovnopravnih določb in določb ZPIZ-1, saj je namen tega, da delodajalec delavcu zagotovi drugo ustrezno delo, ravno v tem, da se prepreči poslabšanje delavčevega zdravstvenega stanja in novih oblik invalidnosti. Ena temeljnih dolžnosti delavcev v skladu s 33. členom ZDR je opravljanje dela na način, ki varuje življenje in zdravje, delavec pa lahko odkloni delo, zaradi katerega mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje (33. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve že z odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2008, v tej odločbi pa je bilo tudi navedeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da ji delodajalec zagotovi pravico do premestitve. Tožnica je bila premeščena na drugo delovno mesto, tožena stranka pa ji je z odločbama z dne 19. 3. 2008 in 28. 6. 2008 odmerila nadomestilo za invalidnost od 13. 2. 2008 dalje. Z novo odločbo z dne 30. 1. 2009 je tožnica pridobila nove pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, med drugim tudi pravico do premestitve na drugo ustrezno delo od 1. 2. 2009 dalje, v tej odločbi pa je bilo izrecno določeno tudi, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožena stranka tega ni storila, saj je z odločbo z dne 25. 2. 2009 le ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost, za kar pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni imela pravne podlage.

8. Po drugem odstavku 91. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen, pravico do premestitve, ki jo zagotavlja delodajalec, po 92. členu tega zakona pa pravico do nadomestila za invalidnost, ki je določena za zavarovance, ki delajo na novem delovnem mestu in v skladu s 94. členom tega zakona. Pravice do nadomestila po tej zakonski določbi ni omejena le na zavarovance, ki se kasneje zaposlijo na drugem delovnem mestu, temveč tudi na zavarovance, ki ob nastanku invalidnosti niso zaposleni oziroma obvezno zavarovani, na zavarovance, ki jim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njihove volje oziroma krivde ali so delovno razmerje celo prekinili po lastni volji ali krivdi (prvi odstavek 94. člena ZPIZ-1). Višina nadomestila je za različne kategorije predvidena v različni višini (drugi in tretji odstavek iste zakonske določbe). Po določbi 158. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravica do premestitve ter nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Glede izplačevanja nadomestila za invalidnost 161. člen ZPIZ-1 določa tudi, da se to nadomestilo izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 94. člena tega zakona od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. O trajanju pravic na podlagi invalidnosti govori 163. člen ZPIZ-1, ki v prvem odstavku določa, da na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primeru izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem nastanka meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek).

9. Navedene zakonske določbe (1) ne predstavljajo pravne podlage za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost tožnici. Tudi iz določbe 163. člena ZPIZ-1 izhaja, da pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, v primeru spremembe (kot pri tožnici) v stanju invalidnosti, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, pa ta pravica preneha ali se spremeni šele po nastanku spremembe. Zakon torej govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila.

10. Iz navedenih ugotovitev izhaja tudi, da tožena stranka ni spoštovala svoje dokončne in pravnomočne odločbe s 30. 1. 2009, v kateri je izrecno odločila, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, saj o tem ni odločala, temveč je odločila le o ustavitvi izplačevanja nadomestila. To tudi ni v skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1, saj bi po takšni razlagi delavcem, ki jim delodajalci ne zagotovijo ustrezne nove zaposlitve, že pridobljena pravica do nadomestila prenehala oziroma bi se nadomestilo prenehalo izplačevati, čeprav, kot navedeno, to nadomestilo ni predvideno le ob zaposlitvi delavca na drugem delovnem mestu, temveč tudi v primerih, ko zavarovanci ob nastanku invalidnosti niso bili zaposleni, jim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde ali celo po lastni volji ali krivdi. To bi pomenilo, da bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju. Dejstvo, ali bo delodajalec po ugotovljeni (dodatni) invalidnosti delavca (zavarovanca) razpolagal ali ne bo razpolagal s prostim in ustreznim delovnim mestom, ki ga bo lahko ponudil delavcu, očitno tudi ni okoliščina na strani delavca, temveč delodajalca.

11. Stališče v tej zadevi je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer v zadevah VIII Ips 66/2009, VIII Ips 355/2009 in VIII Ips 128/2010. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): To velja tudi za drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, po katerem se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti, izvrši z dokončnostjo te odločbe.