Jedro

Država je ob določenih pogojih (težji in nevarnejši pogoji življenja-prenočevanja) objektivno odgovorna za škodo udeležencev na vojaških vajah.

Izrek

Pribožbama se delno ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v izpodbijanih obsodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, to je v dosojenem znesku 4,500.000,00 (štiri milijone petsto tisoč 00/100) SIT in v zavrnjenem znesku 2,500.000,00 (dva milijona petsto tisoč 00/100) SIT ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke se sodbo sodišča prve stopnje v napadenem obsodilnem delu tako spremeni, da se znesek prisojene odškodnine, in sicer: - za telesne bolečine zniža od 3,800.000,00 (tri milijone osemsto tisoč 00/100) SIT na 3,000.000,00 (tri milijone 00/100) SIT in - za duševne bolečine zaradi skaženosti zniža od 1,800.000,00 (en milijon osemsto tisoč 00/100) SIT na 1,300.000,00 (en milijon tristo tisoč 00/100) SIT.

V presežnem delu se tožbeni zahtevek za navedeni obliki škod zavrne.

V ostalem se pritožbi zavrne kot neutemeljeni ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku, in sicer v točki 1 izreka odškodnino iz naslova nepremoženjske škode 10,800.000,00 SIT (za telesne bolečine 3,800.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,800.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsodbe dalje in iz naslova premoženjske škode 1.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 61,48 SIT od 15.7.1987 dalje in od zneska 1.461,52 SIT od 14.9.1990 dalje. V točki 2 izreka je naložilo toženi stranki v plačilo denarno rento, katere višina in način plačila zapadlih in bodočih obrokov sta razvidna iz samega izreka. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in v točki 3 izreka pravdne stroške v znesku 1,102.995,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsodbe dalje naložilo v plačilo toženi stranki.

Ugotovilo je, da je podana objektivna oblika odgovornosti tožene stranke, brez soprispevka tožeče stranke k nastalemu škodnemu dogodku, ko so se dne 26.5.1985 ob 20.45 uri na domačiji kmetije, last M. H., B. št. (), p. M., tožniku kot rezervistu, med odhajanjem k počitku, na seniku vdrla dotrajana lesena tla in je ob padcu v globino cca 3,50 m zadobil hudo poškodbo gležnja leve noge (z diagnozo - zdrobitveni zlom leve golenice v predelu levega gležnja).

Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka napada celotni zavrnilni del prvostopne sodbe glede zavrnjene imaterialne škode iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo napadenega dela prvostopne sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev v grajanem delu.

Tožena stranka napada celotni obsodilni del prvostopne sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovljeno odgovornostjo in njenim obsegom za nastali škodni dogodek. Predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v napadenem delu oziroma podrejeno njeno spremembo v tem delu v smeri zavrnitve tudi tega dela zahtevka bodisi, da se dosojena odškodnina primerno zniža. Pravdni stranki sta vložili tudi pritožbena odgovora, s katerima se zavzemata za zavrnitev njima vložene nasprotne pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K sodbi: Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pokaže, da je prvo sodišče vse odločilne okoliščine za sprejeto odločitev pravilno in dovolj razjasnilo in ugotovilo tako, da ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je dejansko stanje glede temelja njene odškodninske odgovornosti kot tudi samega obsega, zmotno ugotovljeno. Druga stopnja zato povzema v tem delu pravilne prvostopne razloge in k njim ter glede na tovrstne pritožbene razloge tožene stranke še dodaja: O v dani zadevi obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke se pritožbeno sodišče sklicuje na svoje že podano tovrstno stališče v tej zadevi v izdanem sklepu opr. št. Cp 55/98-3 z dne 3.3.1998. V obravnavani zadevi so odločilni specifični (težji in nevarnejši) pogoji prenočevanja udeležencev vojaške vaje, ko je bil delu udeležencev, kateremu je pripadal tožnik, nuden za prenočevanje le navedeni skedenj v sklopu H. domačije, ki je sicer bil kljub dokaj dotrajanim podnicam v levem delu, v boljšem stanju od vseh ostalih skednjev v tej okolici. Podatki spisa pa tudi povedo, da je ta del udeležencev vojaške vaje zaradi njihovega velikega števila in malo prostora za spanje, polegal v skednju kjer je bilo možno, tudi po vozovih v njegovem spodnjem delu. Tako ni dvoma, da je tožnikova škoda nastala v okoliščinah povečane nevarnosti. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je lahko ob določenih pogojih (napori, težki pogoji življenja) država objektivno odškodninsko odgovorna za škodo udeležencev na manevrih.

Oseba, ki je zaradi delovanja povečanega rizika take dejavnosti oškodovana, ni dolžna sama nositi tega rizika, razen v kolikor je vanj zavestno pristala. To ni mogoče trditi v tožnikovem primeru niti, da je tožniku v zvezi z odhajanjem na spanje v usodnih trenutkih, mogoče očitati kakršnokoli obliko malomarnosti (člen 177 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Izvedeni dokazni postopek na prvi stopnji namreč ni pokazal, da bi v danem primeru poveljniki prenesli rezervistom opozorilo lastnika skednja M. H. o slabem stanju podnic levega dela skednja, kot to pravilno zaključuje prvo sodišče. Temu pritrjuje tudi pritožba tožene stranke, ko sama ocenjuje, da česa takšnega ni mogoče dokazati. Meni pa, da je tovrstno opozorilo v določeni obliki vojakom le bilo dano, ko so vedeli, da so poveljniki predhodno izločili za spanje predvidene senike, ki niso bili ustrezni, in da so se po ogledu predmetnega senika, z njegovim lastnikom pogovarjali. Tudi, če so bile vojakom navedene okoliščine znane, jim same po sebi niso mogle povedati ničesar o slabem stanju podnic levega dela predmetnega senika in s tem o potencialni nevarnosti padca v globino 3,5 metra zaradi možnosti vdrtja podnic pod nogami. Tedaj nesporne okoliščine, da so bila tla levega dela senika v celoti prekrita s senom, da se je zgodil škodni dogodek šele ob priliki vnovičnega spanja (drugi dan) na tem delu senika, da se je odhajalo k počitku in enako vstajalo v mraku brez vsakršne razsvetljave in da so pred spanjem vojaki popili določeno količino uradno prinešenih alkoholnih pijač, ne kažejo na izključno niti deljeno obliko soodgovornosti tožnika za njemu nastalo škodo. Ob navedenih razmerah tudi okoliščine, ki jih posebej izpostavlja pritožba, da je v usodnem trenutku hodil tožnik k počitku po levem delu senika v vrsti z drugimi vojaki ter so nekateri vojaki s pogledom od zunaj zaznali, da senik ni v dobrem stanju, za tovrstno presojo v zadevi ne morejo imeti kakšne posebne teže. Sicer pa se v nadaljnjih izvajanjih pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke nanašata na vprašanje primernosti prisojene odškodnine za uveljavljano tožnikovo nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Tožena stranka jo ocenjuje kot previsoko, tožeča stranka pa kot prenizko in s tem očitata prvemu sodišču, da ni pravilno uporabilo določil člena 200 in 203 ZOR. Pritožbi tudi ne grajata dejanskih ugotovitev prvega sodišča o obsegu, trajanju in intenziteti prisojenih imaterialnih škod, ki temelji na izvedenskem mnenju zdravnika specialista - ortopeda dr. Jožeta Ferka.

Pritožbeni preizkus prisojene odškodnine na prvi stopnji iz vidika vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine, ki se odraža v pomenu prizadete dobrine tožnika in namenu te odškodnine, z upoštevanjem celotnega razpona nepremoženjskih škod določene vrste od največjih do najmanjših za tovrstne škode, ki jih odmerjajo sodišča pokaže, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno pri oceni višine odškodnine za strah, zmotno pa za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Iz ugotovitev navedenega izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je bil izhod tožnikovega zdravljenja, ki je neprekinjeno trajalo cca štiri leta, vprašljiv zaradi nezaraščanja zloma in drugih komplikacij, ki so se pojavljale v področju poškodovane leve spodnje okončine. V tem obdobju je trpel strah za izid zdravljenja, ki se je pojavljal občasno v intenzivni obliki (zaradi nevarnosti izgube noge) v skupnem trajanju dva meseca in občasno v zmerni ali blagi obliki v skupnem trajanju vsaj pol leta. Za tako izkazano škodo za strah opravičuje na prvi stopnji dosojeno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT.

Nadalje drugostopno sodišče soglaša s pritožbeno oceno tožene stranke, da je prvo sodišče precenilo okoliščine, vplivne na odmero odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pri individualizaciji za ti dve ugotovljeni škodi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tudi okoliščine, in sicer pri telesnih bolečinah, izrazite nevšečnosti tekom dolgotrajnega zdravljenja, in pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti, da je poškodba povzročila pri tožniku izrazito pošepavajočo hojo. Vendar je očitno le-tem dalo prevelik poudarek. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev bi po presoji drugostopnega sodišča moralo prvo sodišče priznati za telesne bolečine 3,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,300.000,00 SIT, zavrniti pa celotni višji zahtevek iz teh naslovov.

Pritožbi ne grajata prvostopne odločitve glede premoženjske škode, to je v obsegu uveljavljanega rentnega zahtevka, dosojenega deloma tudi v kapitaliziranem znesku, po temelju niti po višini.

Sicer pa uradni pritožbeni preizkus zadeve v obsegu procesnih kršitev pokaže, da v ravnanju prvega sodišča ni najti upoštevnih procesnih kršitev (člen 354/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s členom 365/II istega zakona). Zato je bilo treba delno ugoditi pritožbi tožene stranke (4. točka 373. člena ZPP/77 v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter zavrniti pritožbo tožeče stranke (člen 368 ZPP/77 v zvezi s členom 498 ZPP).

K sklepu: Pregled zadeve v obsegu napadene prvostopne odločitve (v obsodilnem in zavrnilnem delu) glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pokaže, da je prvo sodišče dosodilo tovrstno odškodnino ob upoštevanju tožniku priznane invalidnine z odločbo Občine Ruše z dne 11.11.1991, v posledici česar je le-to od priznane odškodnine v znesku 7,000.000,00 SIT, po prostem preudarku znižalo na 4,500.000,00 SIT. Navedeno "znižanje" odškodnine pa je opravilo brez razjasnjene okoliščine, in sicer koliko invalidnine prejema tožnik sedaj in v kolikšnem obsegu jo je že prejel od leta 1991 do prvostopne razsodbe. V posledici navedenega bi utegnilo biti zmotno uporabljeno materialno pravo in kar je narekovalo v tem delu ugoditev obema pritožbama (člen 370/I ZPP/77 v zvezi s členom 498 ZPP).

Pravilno je prvo sodišče upoštevalo po prostem preudarku invalidnino pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot je o tem že zavzela stališče sodna praksa.

Po njenem stališču pa je pri vštevanju potrebno upoštevati višino invalidnine, kot tudi predvideno dobo prejemanja te invalidnine v bodoče, glede na povprečno življenjsko starost upravičenca.

Po povedanem gre v zadevi za nerazjasnjeno odločilno okoliščino, zato bo prvo sodišče ob upoštevanju sedanjih določb 285. člena ZPP poskrbelo na primeren način za njeno razjasnitev.

Tako je bilo potrebno napadeno prvostopno sodbo v obsodilnem delu glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razveljaviti. Temu posledično, ko uveljavlja v tej pravdi tožeča stranka tudi odškodnino za povračilo škode za tovrstno odškodninsko postavko, ki se odmerja po cenah in merilih na dan sojenja na prvi stopnji, in bo mogoče njeno višino odmeriti glede na razmere ob času sojenja, je bilo razveljaviti prvostopno sodbo tudi v zavrnilnem delu v obsegu te odškodninske postavke.

Prvo sodišče pa bo ob vnovičnem sojenju ocenilo pritožbene navedbe obeh pravdnih strank o previsoko oziroma prenizko odmerjeni tovrstni odškodnini.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih člena 166/II-IV ZPP/77 v zvezi s členom 498 ZPP.