Jedro

Sodišče prve stopnje je izrečno ugotovilo, da so bili tožnikovi predpostavljeni pri organiziranju prenočevanja na vojaških vajah (pri izbiri objekta prenočevanja in opozarjanju vojakov na njim znano slabo stanje senika) premalo skrbni, kar pomeni, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke je tako glede na v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljena pravno odločilna dejstva že v prvem odstavku 154. člena ZOR, saj ni bilo sporno, da je tožnik utrpel škodo na vojaških vajah, tožena stranka pa ne le da ni dokazala, da je škoda nastala brez krivde vojaških oseb, za katere odgovarja, ampak je bilo v sodnem postopku celo ugotovljeno, da prenočevanja vojakov niso organizirale s potrebno skrbnostjo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode in jo, skupaj s stroški postopka, naložilo v plačilo toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo. V celoti (v obsodilnem in zavrnilnem delu) je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odločitev o stroških postopka, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikovo pritožbo je v preostalem delu zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo še glede odškodnine za telesne bolečine, ki jo je znižalo na 3.000.000,00 SIT, in odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je znižalo na 1.300.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji povzema razloge sodb sodišča prve in druge stopnje ter ugotovitve izvedencev in zatrjuje, da bi mu morala biti, ob upoštevanju dejstev, ki so bila v sodnem postopku ugotovljena, iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi prestanega strahu, prisojena odškodnina v zahtevanih zneskih. Ker mu ni bila, sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava. Revizijsko sodišče naj zato tožniku prisodi višjo odškodnino, ali pa glede navedenih odškodninskih postavk obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka pa uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V postopku ni bilo ugotovljeno, da vojakom ni bilo dano opozorilo o tem, da je prenočevanje na delu senika nevarno. Po Pravilih službe iz leta 1996, ki so po vsebini podobna Pravilom službe v bivši JLA, se lahko vojaki, ki se usposabljajo zunaj vojašnice, nastanijo pod šotori, v zasilnih bivakih in tudi v stavbah, če lastniki stavb to dovolijo. V konkretnem primeru je bilo prenočevanje na seniku le ena od možnosti. Pravila službe so materialno pravo. Zato bi jih morali sodišči upoštevati. Ker jih nista, sta zmotno uporabili materialno pravo oziroma ga sploh nista uporabili. Pravila službe jasno določajo, katera dejstva bi moralo sodišče ugotavljati po uradni dolžnosti. Na to bi moralo biti še posebej pozorno pritožbeno sodišče. Ker ni bilo, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je sicer ugotovilo, da toženka vojakov na nevarnost ni opozorila. Vendar pa o tem, da opozorilo ni bilo dano, ni zanesljivega dokaza, dokazno breme glede dejstva, da opozorilo ni bilo dano, pa je bilo na tožniku.

Prenočevanje na seniku bi bilo lahko nevarno le, če vojaki ne bi bili seznanjeni s tem, da je del senika v tako slabem stanju, da se je po njem nevarno gibati. Tožnik je odrasla oseba. Ima življenjske izkušnje. Zato bi se nevarnostim, ki so mu pretile na seniku, lahko izognil. Prav gotovo pa toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala v mejah zahtev, ki jih postavlja drugi odstavek 18. člena ZOR. Reviziji naj se tako ugodi, da bosta sodbi sodišč druge in prve stopnje deloma razveljavljeni, zadeva pa v razveljavljenem delu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožnika je bila vročena toženki, revizija toženke pa tožniku. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije, kateremu sta bili vročeni obe reviziji, se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri obravnavanju te zadeve uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977).

Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977).

Glede revizije tožene stranke: V težko razumljivi reviziji, v kateri je cela vrsta med seboj celo nasprotnih trditev (npr. "sodišče ni ugotovilo, da opozorilo ni bilo dano" - tretji odstavek na drugi strani in "po oceni sodišča toženka vojakov na nevarnost ni opozorila" - zadnji odstavek na isti strani revizije; "po oceni sodišča vojaki niso bili opozorjeni" in "tožnik ni dokazal, da opozorila ni bilo" - oboje v zadnjem odstavku na drugi strani revizije itd.), izhaja toženka iz trditve, da so bili vojaki na nevarnost opozorjeni. Ta trditev pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča. To je namreč ugotovilo, da opozorila ni bilo. Kolikor se revizija s to ugotovitvijo sodišča ne strinja, predstavlja njeno nestrinjanje izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč in s tem dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Tisti del revizijskih trditev, ki ima svoje izhodišče v z ugotovitvami obeh sodišč, da opozorilo ni bilo dano, nasprotnem dejstvu, da je bilo opozorilo dano, že zaradi svojega opiranja na v postopku neugotovljeno dejstvo (da je bilo opozorilo dano), ne more biti utemeljen.

Kaj skuša toženka povedati s sklicevanjem na Pravila službe (prejšnje JLA in Slovenske vojske) glede na vsebino revizijskih trditev tudi ni docela jasno. Po trditvah tožene stranke naj bi ta pravila dovoljevala tudi prenočevanje v stavbah, če lastniki stavb s tem soglašajo, in tedaj tudi na seniku, kot je bilo v obravnavanem primeru. Vendar pa se v obravnavanem primeru ni zatrjevalo (niti odločitvi sodišč o tem, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ne temeljita na tem), da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zato, ker tožnik in drugi vojaki ne bi smeli prespati na seniku, ker Pravila službe prenočevanja na seniku ne bi dovoljevala, ampak se je zatrjevalo, v dokaznem postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožena stranka odredila prenočevanje na seniku (kar po Pravilih službe sicer ni bilo prepovedano), ki pa je imel na enem delu dotrajan pod, zaradi česar je bilo prenočevanje na tem seniku nevarno, kar je bilo pravni prednici tožene stranke znano (lastnik senika je opozarjal tožnikove predpostavljene, da je del senika v slabem stanju), vendar pa tožnikovi predpostavljeni, kljub temu, da so bili na nevarnost opozorjeni, tožnika in drugih vojakov s to nevarnostjo niso seznanili. Sodišče prve stopnje je izrečno ugotovilo, da so bili tožnikovi predpostavljeni pri organiziranju prenočevanja na vojaških vajah (pri izbiri objekta prenočevanja in opozarjanju vojakov na njim znano slabo stanje senika) premalo skrbni (tretji odstavek na 11. strani razlogov sodbe), kar pomeni, da je v bistvu ugotovilo (čeprav v razlogih sodbe, ki temeljijo na objektivni odgovornosti tožene stranke, tega ni zapisalo), da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke je tako glede na v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljena pravno odločilna dejstva že v prvem odstavku 154. člena ZOR, saj ni bilo sporno, da je tožnik utrpel škodo na vojaških vajah, tožena stranka pa ne le da ni dokazala, da je škoda nastala brez krivde vojaških oseb, za katere odgovarja, ampak je bilo v sodnem postopku celo ugotovljeno, da prenočevanja vojakov niso organizirale s potrebno skrbnostjo.

Iz navedenih razlogov revizija toženke, v kolikor se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti, ni utemeljena. Višine prisojene odškodnine toženka v reviziji ne omenja. Sicer pa bo o tem, zakaj je tudi v tem delu v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, govor v nadaljevanju pri obravnavanju tožnikove revizije.

Glede tožnikove revizije.

V obširni reviziji, v kateri so povzete ugotovitve obeh sodišč o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, je postavljena trditev, da je odškodnina, ki je bila tožniku prisojena iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi prestanega strahu, prenizka, zaradi česar naj bi bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Temu pa ni tako. Tožnik se je res hudo poškodoval (večkratni zlom leve golenice v področju gležnja), zaradi česar je tri tedne po poškodbi trpel hude telesne bolečine, zaradi treh operacij pa skupaj še štiri do šest tednov srednje hude bolečine. Lahke telesne bolečine so trajale več mesecev, občasne lahke pa ves čas zdravljenja, pojavljajo pa se tudi po končanem zdravljenju. Zdravljenje so spremljale številne neugodnosti, ki so podrobno opisane na 13. in 14. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje (40 pregledov, večkratno rentgensko slikanje, dolgotrajno nošenje mavca, izpostavljenost sevanju itd.). Vendar pa je bilo tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisojeno denarno zadoščenje v znesku 3.000.000,00 tolarjev, kar je v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu ZOR, tožniku prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih (glej npr. mag. Dunja Jadek Pensa in soavtorji: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001).

Tudi iz naslova prestanega strahu in zaradi duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti, tožniku ni bila prisojena prenizka odškodnina. Intenziven primarni strah je trajal le nekaj ur po poškodbi, zaradi komplikacij med zdravljenjem je tožnik dva meseca trpel tudi intenziven sekundarni strah (zlasti ga je skrbela morebitna izguba noge), zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala vse do zaključka zdravljenja. Znesek 700.000,00 tolarjev, ki je bil tožniku prisojen kot denarno zadoščenje zaradi prestanega strahu, predstavlja tudi po presoji revizijskega sodišča pravično denarno odškodnino, to pa pomeni, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Pri tožniku je podana skaženost (pri hoji šepa, uporabljati mora bergle, na levi goleni ima kronični edem, levi gleženj je deformiran, na notranjem delu gležnja je 12 cm dolga brazgotina, leva spodnja okončina je krajša za 3 cm), zaradi česar duševno trpi. Z izpodbijano sodbo je bilo zato tožniku tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisojeno denarno zadoščenje, in sicer v znesku 1.300.000,00 tolarjev. Po presoji revizijskega sodišča je tudi odškodnina iz tega naslova v skladu z že omenjenimi kriteriji ZOR, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).