Jedro

V obravnavani zadevi gre po vsebini za odločitev o uvedbi postopka razlastitve in (še) ne za plačilo odškodnine razlaščencu, zato ne gre za spor, v katerem bi bila pravica (oziroma obveznost) stranke izražena v denarni vrednosti. Tega ne more spremeniti niti v tožbi navedena vrednost spora (25.000,00 EUR). Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

Odločitev v obravnavani zadevi ni odvisna od vprašanja, ki ga izpostavlja revident, poleg tega pa je na to vprašanje mogoče odgovoriti zgolj z branjem določb ZPNačrt in določb ZUreP-1, ki se nanašajo na razlastitev in ne sprožajo posebnih dilem.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni podala obrazloženega odgovora, predlaga le, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

3. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže, če bi jo sprejelo v obravnavo, pa naj jo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov (revizijskega) postopka.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Litija, št. 359-16/2010-16 z dne 15. 9. 2010, s katero je ugotovila, da je z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju Odlok) izkazana javna korist za novogradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju obvoznica; 1. točka izreka odločbe), odločila, da se na podlagi tako ugotovljene javne koristi za potrebe gradnje obvoznice dovoli uvedba postopka razlastitve dela tam navedenih nepremičnin, last revidenta (2. točka izreka odločbe), da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri nepremičninah iz 2. točke izreka te odločbe zaznamuje začetek razlastitvenega postopka (3. točka izreka odločbe), da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten pravni promet z nepremičninama iz 2. točke izreka te odločbe ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja in da je pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, ničen (4. točka izreka odločbe) ter da stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo, št. 35020-39/2010-2 z dne 13. 12. 2010, revidentovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

8. V obravnavani zadevi gre po vsebini za odločitev o uvedbi postopka razlastitve in (še) ne za plačilo odškodnine razlaščencu, zato ne gre za spor, v katerem bi bila pravica (oziroma obveznost) stranke izražena v denarni vrednosti. Tega ne more spremeniti niti v tožbi navedena vrednost spora (25.000,00 EUR). Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

9. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

11. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

12. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer „ali so občine, ki na podlagi prostorskih aktov, sprejetih na podlagi določb Zakona o urejanju naselij in drugih prostorov v prostor (v nadaljevanju ZUN), nadalje sprejmejo podrobne prostorske načrte v skladu z določbami Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), dolžne sprejeti tudi odlok o medsebojni skladnosti takšnih aktov in ali se nadalje tak akt zahteva v postopku razlastitve kot predpostavka za dovolitev uvedbe razlastitve“.

13. Revident s svojim vprašanjem meri na dolžnost občinskega sveta iz določb 174. člena prej veljavnega Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), čeprav se v reviziji na navedeni člen ZUreP-1 ne sklicuje. Po določbi 174. člena, ki sodi med prehodne in končne določbe ZUreP-1, so morali občinski sveti sprejeti odlok o ugotovitvi skladnosti občinskih prostorskih izvedbenih načrtov in zazidalnih načrtov s strategijo prostorskega razvoja občine in njenim prostorskim redom. V času sprejema Odloka, s katerim je bila izkazana javna korist za novogradnjo obvoznice, in v času izdaje izpodbijane odločbe, pa je že veljal novi ZPNačrt (ta je pričel veljati 28. 4. 2007). Iz prehodne določbe prvega odstavka 103. člena tega zakona, ki določa prenehanje uporabe in prenehanje veljavnosti nekaterih določb ZUreP-1, izhaja, da se z dnem uveljavitve ZPNačrt prenehajo uporabljati določbe 1. do 16. člena, drugega odstavka 95. člena, 167. do 180. člena (torej tudi 174. člena ZUreP-1) in 182. do 191. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu ZPNačrt ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek, drugi odstavek istega člena ZPNačrt pa še določa, da z istim dnem prenehajo veljati tudi določbe 17. do 79. člena in 135. do 155. člena ZUreP-1 (z izjemo, navedeno v tretjem odstavku 103. člena ZPNačrt). Na tej podlagi se v obravnavani zadevi torej še vedno uporabljajo tiste določbe ZUreP-1, ki opredeljujejo namen in urejajo celoten postopek razlastitve (93. člen in nadaljnji členi, razen že omenjenega drugega odstavka 95. člena ZUreP-1), nobena med njimi pa ne zahteva predložitve odloka o skladnosti občinskih prostorskih izvedbenih načrtov in zazidalnih načrtov s strategijo prostorskega razvoja občine in njenim prostorskim redom. Prav tako obveznost pridobitve odloka o skladnosti občinskih podrobnih prostorskih načrtov, sprejetih na podlagi določb ZPNačrt, s prostorskimi akti, sprejetimi še po določbah tedaj veljavnih ZUN in ZUreP-1, ne izhaja iz določb ZPNačrt. Glede na navedeno odločitev v obravnavani zadevi tako ni odvisna od vprašanja, ki ga izpostavlja revident, poleg tega pa je na to vprašanje mogoče odgovoriti zgolj z branjem določb ZPNačrt in določb ZUreP-1, ki se nanašajo na razlastitev in ne sprožajo posebnih dilem. Izpostavljeno vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revident izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizije na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom pa z odgovorom na revizijo ni v ničemer pripomogla k odločitvi v tej zadevi, zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.