Jedro

Določitev javne koristi v Odloku o občinskem podrobnem prostorskem načrtu ni v nasprotju z ZUreP-1 oziroma z ZPNačrt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek stranke z interesom Občine Šmartno pri Litiji za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Litija (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (Uradni list RS, št. 78/08) izkazana javna korist za novogradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (1. točka izreka) ter odločila, da se na podlagi tako ugotovljene javne koristi za potrebe gradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 dovoli uvedba postopka razlastitve dela parc. št. 438 vl. št. ... k.o. ... in dela parc. št. 440 vl. št. ... k.o. ..., ki sta v lasti A.A. (2. točka izreka), da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri navedenih nepremičninah zaznamuje začetek razlastitvenega postopka (3. točka izreka), da, dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z navedenima nepremičninama ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (4. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvu RS, dne 11. 6. 2010 vložila popolno zahtevo za razlastitev delov v izreku odločbe navedenih parcel, zaradi novogradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347. Razlastitveni zavezanec (v tem postopku tožeča stranka) je po posredovanju zahteve za razlastitev odgovoril, da se z zahtevo ne strinja. Na dne 25. 8. 2010 opravljeni ustni obravnavi je razlastitvena upravičenka vztrajala pri zahtevi za razlastitev, razlastitveni zavezanec pa ji je nasprotoval. Upravni organ na podlagi zahteve in priložene dokumentacije ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev iz 92. člena ZUreP-1. Ker nepremičnini, ki sta predmet razlastitve, ležita v ureditvenem območju trase obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347, kar je razvidno iz 3. člena Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju Odlok), se v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana. Po oceni upravnega organa je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna, javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj bo načrtovana obvoznica zagotavljala večjo propustnost prometa in predvsem večjo prometno varnost, razlastitvena upravičenka pa je tudi zahtevala razlastitev le tistega dela parcel, ki ležita znotraj trase načrtovane obvoznice. Država z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovane javne koristi ustrezne, ne razpolaga. Ugotavlja tudi, da je lastnik nepremičnine prejel ponudbo št. P005/09-ŠP z dne 11. 11. 2009 za odkup nepremičnin s priloženima pogodbama namesto razlastitve in cenitvenim poročilom z dne 4. 11. 2009 ter bil k podpisu pogodb pozvan še z dopisoma z dne 9. 2. 2010 in 30. 4. 2010. V 30-dnevnem zakonskem roku pogodba ni bila sklenjena. Upravni organ pojasnjuje, da gre za prvo fazo razlastitvenega postopka, to je izdajo odločbe o ugotovitvi javne koristi gradnje in uvedbi razlastitvenega postopka in vprašanja glede višine odškodnine niso predmet tega postopka. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi za razlastitev niso utemeljeni, ne upravičujejo sorazmerja v posegu v nepremičnine, gre zgolj za interese lokalne oblasti, razlastitvena upravičenka v ničemer ne izkazuje z resno in vsebinsko analizo problematičnosti obstoječe ceste, ki bi jo bilo treba nadomestiti z novo. Upravni organ ni zadosti utemeljil zakonskih predpostavk za razlastitev. Ugovarja, da Odlok ni lokacijski načrt v smislu 72. člena ZureP-1, niti ni lokacijski načrt v smislu 3. točke drugega odstavka 27. člena ZUN, temveč je zgolj ureditveni načrt v smislu 2. točke drugega odstavka 27. člena ZUN in zato ni mogoče uporabiti določb tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Ker gre za prostorski akt, izdan na podlagi ZUN, tudi ni mogoče uporabiti prehodne določbe 109. člena ZPNačrt. Glede na navedeno ni mogoče predpostavljati, da je javna korist izkazana že zgolj s tem, da sta nepremičnini predvideni v prostorskem aktu, na katerega se sklicuje razlastitvena upravičenka, temveč je treba javno korist šele ustrezno utemeljiti. Ker je Odlok akt v smislu 2. točke drugega odstavka 27. člena ZUN, razlastitvena upravičenka pa za utemeljitev javne koristi ni navajala tudi občinskega prostorskega načrta, katerega bi morala občina v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZPNačrt sprejeti najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi predpisa iz petega odstavka 39. člena ZPNačrt, Odlok ne more biti veljavna podlaga za ugotavljanje javne koristi v smislu 92. in 93. člena ZUreP-1. Nadalje navaja, da niti razlastitvena upravičenka niti Občinski svet Občine Šmartno pri Litiji nikoli nista sprejela prostorskega reda v smislu določb četrtega odstavka 17. člena in določb 26. do 71. člena ZUreP-1. Posledično temu nista sprejela odloka o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih načrtov, sprejetih na podlagi ZUN, s strategijo prostorskega razvoja občine ali prostorskega reda občine. Zato je nastopila sankcija iz drugega odstavka 174. člena ZUreP-1 in se občinski prostorski izvedbeni načrt ne sme izvajati. Iz tega sledi zaključek, da Odlok ne more pomeniti veljavne podlage za ugotavljanje javne koristi v smislu 92. in 93. člena ZUreP-1. Ugovarja tudi, da prvostopenjski organ razlastitvene upravičenke sploh ni pozval k odgovoru, ali je občina v skladu s prvim odstavkom 95. člena in 96. členom ZPNačrt do 19. 6. 2010 sprejela občinski prostorski načrt ter odlok o ugotovitvi skladnosti občinskih prostorskih izvedbenih načrtov, izdanih na podlagi ZUN. V času izdaje upravne odločbe prve stopnje je rok za sprejem navedenih aktov že potekel, zato se Odlok v skladu s šestim odstavkom 96. člena ZPNačrt ne sme izvajati. Tožeča stranka tudi meni, da ob pravilni razlagi prvega odstavka 110. člena ZPNačrt izraza „občinski lokacijski načrt po ZUreP-1“ ni mogoče raztegniti tudi na razlastitveni postopek v skladu z ZUreP-1, temveč zgolj na postopke v zvezi z izdajo gradbenih dovoljenj ter tem primerljive postopke. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje ter odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti nastale stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom Republika Slovenija v odgovoru na tožbo prereka pravna naziranja tožeče stranke. Navaja, da je gradnja predmetne ceste skupnega lokalnega in državnega pomena, tako da se je prostorski akt sprejemal po 37. členu ZPNačrt. Ker se je postopek za sprejem akta začel v letu 2006 kot postopek sprejema občinskega lokacijskega načrta, se je po tretjem odstavku 98. člena ZPNačrt nadaljeval in končal kot postopek sprejema občinskega podrobnega prostorskega načrta. Odlok je samostojen prostorski akt po ZPNačrt, v katerem je le vsebinsko ugotovljeno, da so upoštevana izhodišča iz Dolgoročnega in družbenega plana Občine Litija za obdobje 1986–90– 2000, vendar ne gre za prostorski akt, ki bi izhajal iz Dolgoročnega in družbenega plana Občine Litija ali bil izdan na njegovi podlagi. Zato so irelevantne tožbene navedbe, da Odlok ni lokacijski načrt v smislu 72. člena ZUreP-1 ter naj bi bil prostorski izvedbeni načrt po 2. točki drugega odstavka ZUN, da se Odlok ne sme izvajati, ker občina ni sprejela prostorskega reda, niti odloka o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih načrtov, sprejetih na podlagi ZUN s strategijo prostorskega razvoja občine. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da je v času izdaje izpodbijane odločbe že pretekel rok za sprejem občinskega prostorskega načrta po 95. in 96. členu ZPNačrt in se zato Odlok ne sme več izvajati. Člen 95 ZPNačrt veže časovno veljavnost prostorskih aktov, sprejetih po ZUN in ZUreP-1 na sprejem občinskega prostorskega načrta, tako da prostorski akti, sprejeti na podlagi ZUN in ZUreP-1 prenehajo veljati z dnem uveljavitve občinskega prostorskega načrta. S samo uveljavitvijo občinskega prostorskega načrta pa ne prenehajo veljati tudi že sprejeti občinski podrobni prostorski načrti; ti ostanejo v veljavi, razen če občinski prostorski načrt ne razveljavi posameznega prej sprejetega občinskega podrobnega prostorskega načrta. Rok po 95. členu ZPNačrt tudi ni prekluziven temveč je instrukcijski, prostorski akti, sprejeti na podlagi ZUN in ZUreP-1 prenehajo veljati šele z dnem uveljavitve občinskega prostorskega načrta in ne z potekom roka po 95. členu ZPNačrt. Tako niti rok niti sama uveljavitev občinskega prostorskega načrta ne vpliva na veljavnost Odloka kot posebnega občinskega podrobnega prostorskega načrta po 37. členu ZPNačrt. Irelevantno je tudi tožbeno sklicevanje na 96. člen ZPNačrt, saj se ta nanaša le na prostorske sestavine, prostorske akte na podlagi ZUN, akte na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju, občinske prostorske izvedbene načrte in zazidalne načrta. Odlok pa je prostorski načrt po 37. členu ZPNačrt in zanj ne velja 96. člen ZPNačrt. Neutemeljen je tudi očitek o napačni uporabi 110. člena ZPNačrt. Iz te določbe namreč izhaja, da se za potrebe izvajanja predpisov, torej tudi za izvajanje razlastitev po ZUreP-1, pojmovno izenačuje občinski podrobni prostorski načrt in lokacijski načrt. Obravnavani Odlok ima položaj prostorskega akta, ki ga ZUreP-1 šteje kot izkaz javnega interesa v postopku razlastitve. Potek ceste je definiran v grafičnem delu na parcelo natančno. Glede ugovorov o neizkazani sorazmernosti med potrebnostjo razlastitve in gradnjo ceste pa tožeča stranka ne pojasni, kakšna škoda naj bi ji z odvzemom lastninske pravice nastala, ter tudi ne, zakaj naj bi bila ta neopredeljena škoda večja od javne koristi, ki bo nastala z izgradnjo ceste. Izgradnja obvoznice je sofinancirana s strani Evropske unije. Spodbuja tudi regionalni razvoj, povečuje kapaciteto in zanesljivost odvijanja cestnega prometa, iz česar izhaja, da je poseg sorazmeren s posegom v zasebno lastnino. Z razlastitvijo tožeči stranki dejansko ne bo nastala nobena škoda, saj bo za zemljišče dobila plačilo, ki je enako vrednosti zemljišča. Ob upoštevanju pomena načrtovane infrastrukture na predmetnih zemljiščih ter ob dejstvu, da ji je ponujena denarna odškodnina, je sorazmernost izkazana. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Občina Šmartno pri Litiji podaja v odgovoru na tožbo identične navedbe in stališča kot Republika Slovenija. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ugovarja, da je upravni organ, ki je z izpodbijano odločbo odločil, da se uvede razlastitveni postopek za del tožnikovih parc. št. 438 in parc. št. 440, k.o. ..., svojo odločitev sprejel brez podlag, ki jih za razlastitev zahteva zakon.

Razlastitev je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena Zakona o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 in 58/03, v nadaljevanju ZUreP-1).

Javna korist za razlastitev, ki opravičuje poseg v sicer ustavno varovano lastninsko pravico, je razčlenjena v 93. členu ZUreP-1. Kot razlastitveni namen je v 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 opredeljena z gradnjo gospodarske javne infrastrukture. Če se nepremičnine razlaščajo za ta namen, se po zakonu šteje, da je javna korist izkazana, če je za infrastrukturni objekt ali omrežje izdelan državni ali občinski lokacijski načrt, ki zajema tudi v razlastitvi zahtevano nepremičnino (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). Po novi ureditvi prostorskega načrtovanja z ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08-ZVO-1B in 108/09) se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru (109. člen ZPNačrt).

Tožbena trditev, da je upravni organ napačno štel, da je javna korist v obravnavanem primeru izkazana na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju Odlok), je po presoji sodišča zmotna.

Odlok je predpis, izdan na podlagi 37. člena in v povezavi s tretjim odstavkom 98. člena ZPNačrt (uvodna določba Odloka). Iz navedene pravne podlage izhaja, da je bil postopek sprejemanja Odloka začet po ZUreP-1 kot postopek za sprejem občinskega lokacijskega načrta, nadaljevan in končan pa po ZPNačrt kot postopek za občinski podrobni prostorski načrt. Povezava med obema zakonskima režimoma je naslednja: Določbe ZUreP-1, s katerimi je bilo urejeno prostorsko načrtovanje (17. do 79. člen), so na podlagi drugega odstavka 103. člena ZPNačrt prenehale veljati. ZPNačrt določa nove vrste prostorskih aktov z novimi nazivi. Iz 110. člena ZPNačrt izhaja, da občinski strateški prostorski načrt (kot samostojen prostorski akt) nadomešča strategijo prostorskega razvoja občine po ZUreP-1, občinski prostorski načrt (izvedbeni del) nadomešča prostorski red občine po ZUreP-1, občinski podrobni prostorski načrt pa občinski lokacijski načrt po ZUreP-1. ZPNačrt v 37. členu ureja prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in lokalnega pomena. Le-to načrtuje občina s občinskim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, skladno z določili ZPNačrt (tretji odstavek 37. člena). Po določbi tretjega odstavka 98. člena ZPNačrt se postopki za sprejem občinskega lokacijskega načrta, začeti pred uveljavitvijo tega zakona na podlagi določb ZUreP-1, v okviru katerih ta še ni bil javno razgrnjen, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona kot občinski podrobni prostorski načrt. Nobene dokazne podlage nima tožbena trditev, da je Odlok prostorski izvedbeni načrt (konkretno ureditveni načrt) po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadalj., v nadaljevanju ZUN). Postopek v letu 2008 sprejetega Odloka ni tekel po ZUN (ZUN je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-227/00 z dne 14. 2. 2002 razveljavljen), kot trdi tožeča stranka, niti se ni začel po tem zakonu (tudi v tem primeru bi se po uveljavitvi ZPNačrt nadaljeval in končal po ZPNačrt, vendar na podlagi 99. člena ZPNačrt). Po mnenju sodišča je upravni organ Odlok pravilno upošteval kot veljavni prostorski akt po ZPNačrt. Tožeča stranka tudi v tožbi ni navedla argumentov, ki bi zbujali dvom v njegovo veljavnost in s tem posledično njegovo (ne)upoštevanje v postopku razlastitve. Glede na njeno, po že povedanem v osnovi napačno stališče, da je Odlok prostorski akt po ZUN, so zmotna njena nadaljnja razlogovanja o ugotavljanju njegove skladnosti z višjim prostorskim aktom (strategijo prostorskega razvoja občine ali prostorskim redom občine po ZUreP-1 in občinskim prostorskim načrtom po ZPNačrt). Ker je Odlok prostorski akt po ZPNačrt, sodišče odgovarja na tiste tožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka oporeka veljavnost Odloka glede na ta zakon. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na 95. člena ZPNačrt, ki določa, da morajo občine svoj občinski prostorski načrt sprejeti najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi predpisa iz petega odstavka 39. člena tega zakona (tj. Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacije razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij, Uradni list RS, št. 99/07, ki je začel veljati 14. 11. 2007 in se je torej rok za sprejem občinskega prostorskega načrta iztekel 14. 11. 2009), do sprejetja tega prostorskega akta pa je omogočena izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta v skladu s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in prostorskimi sestavinami občinskega srednjeročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990, sodišče ugotavlja, da je bil Odlok sprejet znotraj zakonskega roka (kot izhaja iz uvodne določbe je Občinski svet Občine Šmartno pri Litiji Odlok sprejel na 14. seji dne 19. 6. 2008 in torej Odlok lahko upošteval izhodišča Dolgoročnega in družbenega plana občine Litija za obdobje 1986-90-2000 (1. člen Odloka)). Sodišče v zvezi s tem le pripominja, da je zakonodajalec, zavedajoč se zahtevnosti priprave občinskih prostorskih načrtov z ZPNačrt-A (Uradni list RS, št. 108/09) podaljšal rok za spreminjanje in dopolnjevanje prostorskih sestavin planskih aktov kot podlag za pripravo občinskih podrobnih prostorskih načrtov (ocena stanja na področju prostorskega načrtovanja in razlogi za zakonodajne rešitve so podrobno pojasnjeni v zakonodajnem gradivu, Poročevalec DZ št. 132/06 in 137/09). Nadalje sodišče ugotavlja, da 95. člen ZPNačrt ne določa sankcije, če občina občinski prostorski načrt ni sprejela, torej že sprejeti občinski podrobni prostorski načrti zaradi tega ne postanejo neveljavni. Določba 96. člena ZPNačrt, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, pa za veljavnost Odloka ni relevantna, ker ta člen ureja veljavnost prostorskih izvedbenih načrtov, sprejetih na podlagi ZUN ter zazidalnih načrtov, sprejetih na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju, Odlok pa, kot se je sodišče že opredelilo, tak akt ni. Na podlagi navedenega sodišča ugotavlja, da je bil Odlok v času sprejetja izpodbijane odločbe (pa tudi v času drugostopenjske odločbe in tega upravnega spora) veljaven.

Namen občinskega podrobnega prostorskega načrta je določen v 55. členu ZPNačrt (podrobno načrtovanje prostorske ureditve), njegova vsebina pa v 56. členu ZPNačrt in Pravilniku o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta (Uradni list RS, št. 99/07). Tudi občinski lokacijski načrt po ZUreP-1 je bil kot izvedbeni prostorski akt namenjen podrobnemu načrtovanju posamezne prostorske ureditve (72. člen ZUreP-1), z vsebino iz 43. člena tega zakona. Pojmovno gre za identična prostorska akta. Da se v sistemu prostorskih aktov po ZPNačrt občinski lokacijski načrt po ZUreP-1 šteje za občinski podrobni prostorski načrt, pa je tudi pravno opredeljeno v 110. členu ZPNačrt. V nasprotju s to določbo je mnenje tožeče stranke, da takšno razumevanje ne velja za razlastitveni postopek v skladu z ZUreP-1, saj 110. člen ZPNačrt navedeno uskladitev navezuje ne le na izdajo gradbenih dovoljenj, temveč tudi na izvajanje drugih predpisov. Zakaj jo je mogoče uporabiti tudi pri odločanju o razlastitvi po ZUreP-1, pa sodišče utemeljuje s prej pojasnjeno identičnostjo obeh vrst prostorskih aktov. Sicer pa izrecno podlago za to daje 109. člen ZPNačrt, po katerem se šteje, da je javna korist izkazana, če so v grafičnem delu občinskega podrobnega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Tudi ta pogoj je v obravnavanem primeru izpolnjen. Da je vsebina Odloka poleg tekstualnega dela tudi grafični del, določa 2. člen Odloka. Iz izseka iz grafičnega dela Odloka, ki je v predloženem upravnem spisu, pa je razvidno, da ureditveno območje posega, zaradi katerega se uvaja razlastitev, vključuje del parc. št. 438 in 440, ki so last tožeče stranke.

Upravni organ se je v izpodbijani odločbi opredelil tudi do zakonskega pogoja sorazmernosti razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino in nujnosti razlastitve za dosego javne koristi (gradnja obvoznice, večja prometna propustnost, večja prometna varnost, razlastitev dela parcel, nemožnost gradnje po drugih nepremičninah). Tožbeni ugovori zoper to oceno so posplošeni, zato z njimi tožeča stranka ne more uspeti.

Sodišče zaključuje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo razlastitve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, kot je predlagala tožeča stranka, ker ni samo ugotavljajo dejanskega stanja, ampak se je moralo glede na tožbene ugovore opredeliti do veljavnosti pravnega akta oziroma njegovega učinkovanja v postopku razlastitve. Na to pa mnenje izvedencev urbanistične, geodetske in gradbene stroke, kar je kot dokaz predlagala tožeča stranka, ne more vplivati.

Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 je pravna podlaga tudi za zavrnitev stroškovnega zahtevka stranke z interesom Občine Šmartno pri Litiji.