Jedro

Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.

Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora in dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine ID 0000, parc. št. ..., k. o. ... s površino 432 m2, ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 120 m2 in pot v izmeri 312 m2. Parcela je v uporabi Živalskega vrta Ljubljana, in sicer je na tem delu postavljena ograda za medvede (s kletkami). Tožnica je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 6. 2006. V tej pravdi od toženca zahteva uporabnino v višini 500 EUR mesečno od decembra 2006. Poleg tega zahteva še vrnitev nepremičnine v posest ter odstranitev ograde in objekta za medvede.

2. Toženec je tožbenemu zahtevku ugovarjal, ker naj bi bila nepremičnina v resnici v lasti stranske intervenientke. Do vpisa lastninske pravice na ime tožnice je prišlo zaradi napačnega vpisa lastninske pravice na njenega pravnega prednika A. A. (prodajalca) na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL). Ta parcela je bila pravnim prednikom odvzeta v postopku nacionalizacije leta 1959 in izročena njenemu pravnemu predniku zaradi zgraditve živalskega vrta. Stranska intervenientka je enako navedla, da tožnica ni lastnica sporne nepremičnine, saj je sama pridobila lastninsko pravico že leta 1991 na podlagi samega Zakona o zavodih (ZZ). Tako toženec kot stranska intervenientka zatrjujeta, da je prodajna pogodba med tožnico in A. A. fiktivna in posledično nična. Pogodba je bila sklenjena z nedopustnim nagibom, tožnica ni bila v dobri veri in zato lastninske pravice ni mogla pridobiti.

3. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 7. 11. 2015 prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi I P 2509/2014, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in v kateri je stranska intervenientka zoper tožnico vložila lastninsko tožbo. Sodišče je tam tožbo proti tožnici v bistvenem delu zavrglo, ker je bilo o zahtevku zoper tožnico že pravnomočno razsojeno v lastninskem sporu pred istim sodiščem pod I P 533/2014. Potem ko je višje sodišče pritožbo zavrnilo (II Cp 1756/2016), je sodišče v zadevni pravdi nadaljevalo postopek s sklepom z dne 28. 12. 2016.1

4. Prvostopenjsko sodišče je nato ne glede na navedeno napovedalo, da bo vprašanje lastništva sporne nepremičnine reševalo sámo, kljub pravnomočnim odločitvam v pravdnih postopkih I P 533/2014 in I P 2509/2014, saj tu tožena stranka v navedenih postopkih ni sodelovala, zato se odločitev ne more raztezati nanjo. Navedlo je, da je trditve, ki sta jih toženec in stranska intervenientka podali v zvezi z razlogi, ki kažejo na lastništvo MOL, obravnavalo le v okviru in kolikor je to potrebno v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pogodbe, na podlagi katere je tožnica dosegla vknjižbo lastninske pravice. Nato je ugotovilo, da je prodajna pogodba nična, zato je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije vse zahtevke tožnice zavrnilo.

**Navedbe strank v pritožbenem postopku**

5. Tožnica zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da bo odločalo o ničnosti pogodbe, saj je bilo o lastništvu stranske intervenientke nad nepremičnino že pravnomočno odločeno. Sodišče je vezano le na izrek sodbe in ne na obrazložitev. Izpodbijana sodba je povzročila pravno nevzdržno stanje, saj stranska intervenientka zoper tožnico nima več pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegla varstvo svoje domnevne lastninske pravice in spremenila stanje v zemljiški knjigi, hkrati pa tožnica po drugi strani ne more izvrševati upravičenj, ki ji gredo kot lastnici nepremičnine. Ni mogoče trditi, da je tožnica v razmerju do stranske intervenientke lastnica, v razmerju do toženca (ki izvaja svojo posest v imenu stranske intervenientke) pa ne. Glede na to, da je ravno tožena stranka predlagala, naj se predhodno vprašanje reši v drugem postopku, je imela možnost v postopkih tudi sodelovati, saj je za njih nedvomno vedela. Nadalje pritožba izpodbija dodatne dokaze, ki sta jih toženec in stranska intervenientka vložila na zadnjem naroku, saj sta bila skladno z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prekludirana. Reševanje spora se zaradi teh dokazov ni zavleklo zgolj zato, ker sodišče tožnici ni dalo možnosti, da se o dokazih izjavi, saj ji je omogočilo le 15 minut. Že zakon v 286.a členu določa, da rok za izjavo ne sme biti krajši od 15 oziroma izjemoma 8 dni. Sodišče je celo navedlo, da so bili ti dokazi za njegovo odločitev ključni, čeprav dejanskega stanja v resnici v ničemer ne spreminjajo oziroma ga ne morejo spremeniti. Pritožnica končno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede njenega postopanja pri sklepanju prodajne pogodbe. Navaja, da je ravnala z vso dolžno skrbnostjo in pri tem ni imela nobenih nemoralnih namenov, obrnila se je na odvetnika, pogodbo pa je med postopkom overitve preveril tudi notar. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnica vedela, da stranska intervenientka šteje sporno nepremičnino za svojo, saj je to v nasprotju z dejanskim stanjem in z dokazi vloženimi v spis. Stranska intervenientka je namreč sama priznala, da je nepremičnine v lasti fizičnih oseb prenašala v svojo last z odkupom. Sodišče se sploh ni opredelilo do revizijskega poročila, ki ga je tožnica vložila v spis z vlogo z dne 1. 2. 2018, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva. Tudi če je tožnica vedela, da se na nepremičnini nahaja kletka za medvede, nakup takšne nepremičnine ne more predstavljati nemoralnega dejanja. Raziskovalno dolžnost je treba presojati glede na pravice, ki stojijo nasproti tej dolžnosti. Glede na to, da stranska intervenientka in toženec nista nikoli izvedla nikakršnih aktivnosti v smeri zemljiškoknjižne ureditve svoje domnevne lastninske pravice, tudi tožnici raziskovalne dolžnosti v obravnavani meri ni moč pripisati. Prav tako ji ni mogoče očitati nemoralnosti, ker ni sprejela odkupa nepremičnine s strani stranske intervenientke po določeni ceni. Pritožba na koncu vsebuje še elektronsko sporočilo, ki naj bi ga tožnica poslala svojemu pooblaščencu. V njem razglablja o tem, kako je spoznala A. A. in kako je potekal celoten postopek nakupa sporne nepremičnine.

6. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da v danem primeru subjektivnih meja pravnomočnosti ni mogoče raztezati na toženo stranko, poleg tega pa ni podana niti objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Za zagotovitev enakopravnega položaja strank mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Poleg tega še v nobenem od predhodnih postopkov sodišče ni pravnomočno odločilo o ničnosti sporne prodajne pogodbe, saj takšnega zahtevka stranska intervenientka ni podala. Toženec ni predlagal prekinitve, temveč zgolj obvestitev stranske intervenientke o postopku. Na zadnjem naroku je vložil zgolj kratek dopis in pooblastilo A. A. V. V. Navedenih listin ni bilo v arhivu v tej zadevi, poleg tega pa dopustitev teh dokazov ni zavlekla reševanja spora. Navedbe v zvezi s temi listinami so povsem skladne z izpovedbo priče V. V., pa tudi z izpovedbo direktorice toženca. Tožnica se je o teh dokazih imela možnost izjaviti na samem naroku, pa tudi sama je pojasnila, da listine po njenem mnenju sploh niso relevantne za ta spor. Tudi v sami pritožbi tožnica ničesar ne pove o njihovi vsebini niti ne pojasni, kako bi lahko dopustitev teh dokazov vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Vse listine v spisu kažejo, da sta toženec in stranska intervenientka sporno nepremičnino štela za last stranske intervenientke. Toženec nikakor ne more biti nedobroverni posestnik, saj živalski vrt že preko 60 let stoji na teh zemljiščih. Prav za ta namen so bila v zakonitem postopku odvzeta nekdanjim lastnikom in prenesena pravnemu predniku toženca Zoološkemu vrtu Mesta Ljubljane.

7. Stranska intervenientka v odgovoru prav tako predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in naložitev plačila njenih stroškov pritožbenega postopka tožnici. Navaja, da tožnica neresnično povzema dogajanje v postopkih pod I P 533/2014 in I P 2509/2014, saj ni nobeno od navedenih sodišč meritorno odločalo o lastništvu predmetne nepremičnine. Sodišče je v teh dveh pravdnih postopkih zavzelo dve diametralno nasprotni stališči, ni pa v nobenem od njih vsebinsko odločalo o lastninski pravici intervenientke ne o ničnosti sporne prodajne pogodbe. Naslovno sodišče na navedeni sodbi ni vezano, saj so presežene tako objektivne kot subjektivne meje pravnomočnosti. Toženec v postopkih ni sodeloval, zato sodbi zanj ne učinkujeta. V tem postopku ni relevantno vprašanje, kdo je lastnik sporne nepremičnine, temveč ničnost prodajne pogodbe. Dokazi, vloženi na naroku dne 25. 5. 2018, niso prepozni, saj jih izrecno dopušča tretji odstavek 286. člena ZPP, tožnici pa je bilo tudi zagotovljeno, da se je lahko z listinami seznanila. Tožnica je na naroku tudi potrdila, da je imela za to dovolj časa. Prodajna pogodba je nična, ker jo je tožnica sklenila samo zaradi obida zakona in nemoralnih nagibov, da bi dosegla plačilo zakupnine od toženca in da bi preprečila vpis stranske intervenientke v zemljiško knjigo.

8. Pritožbeno sodišče je o pritožbi enkrat že odločilo, in sicer ji je le delno ugodilo ter zadevo razveljavilo glede uporabnine, terjane od vložitve tožbe dalje. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V preostalem delu, za uporabnino za obdobje pred vložitvijo tožbe ter za izročitev nepremičnine v posest, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da pogodba, na podlagi katere je tožnica sporno nepremičnino pridobila, kljub špekulativnosti ni nična, in da je tožnica kljub svoji slabi veri (p)ostala lastnica, saj domnevna lastnica, toženčeva stranska intervenientka kljub dejanskim izpolnjenim pogojem za pridobitev lastninske pravice po Zakonu o zavodih, (tudi) na tej podlagi ni uspela z zahtevkom za ugotovitev svoje lastninske pravice proti toženki oz. njenemu predniku, prodajalcu. Glede na njeno slabovernost na eni strani ter dobrovernost toženca, ki je prenehala šele na podlagi zakona samega (8. odst. 95. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ), je presodilo, da do tožbe dalje nobeni zahtevki lastnika niso utemeljeni, glede na specifično naravo nepremičnine (zoološki vrt v krajinskem parku in vse s tem povezane omejitve javnopravne narave) pa ima tožnica praktično le golo lastninsko pravico (nudum ius) in ni upravičena do posesti.

9. Zaradi tožničinega uspeha z revizijo pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije je bilo treba pritožbeni postopek ponoviti.

**Ponovna presoja utemeljenosti pritožbe**

10. Pritožba (glede dela, o katerem še ni odločeno) ni utemeljena.

11. Iz razlogov sklepa, s katerim je VS RS tožnici ugodilo, je mogoče izluščiti dve glavni iztočnici. Do vprašanja ničnosti pogodbe se VS RS sicer ni opredelilo, pač pa je naslovilo vprašanje dvomljive razpolagalne sposobnosti prodajalca in posledično vprašanja, ali je tožnica sploh lahko pridobila lastninsko pravice. Zapisalo je, da izguba pravd toženčeve stranske intervenientke še ne pomeni, da ta ni postala lastnica sporne nepremičnine po samem zakonu, in sicer z izpolnitvijo pogojev po ZZ. Drugo vprašanje, ki ga je VS RS naslovilo, pa je (ne)uporaba 97. čl. SPZ in vprašanje (ne)dobrovernosti tožnice v povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. VS RS lepo pojasni, da se na to načelo lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, tak pa ni tisti, ki ne raziskuje, kakšno pravico ima nekdo, ki uporablja predmet nakupa.

12. Vendar. Glede obeh vprašanj se je pritožbeno sodišče že prvič opredelilo, a tožnici niso v korist. Zato je ugoditev njeni reviziji z opiranjem na ta vprašanja nekoliko perpleksna. Pritožbeno sodišče jih bo sedaj ponovno naslovilo tako kot prvič, iz njih pa izvedlo pravne zaključke kot razume, da jih je „nakazalo“ VS RS.

13. Glede tožničine dobre vere in vprašanja, ali jo je tožencu uspelo izpodbiti, je pritožbeno sodišče že v prejšnji sodbi zapisalo (pod: _O ugotovljenem dejanskem stanju in ničnosti pogodbe_), kar kaže le ponoviti: „Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin same sklenitve sporne prodajne pogodbe, in sicer poglavitno dejstvo, da je tožnica vedela, da kupuje parcelo, ki je v naravi del ljubljanskega živalskega vrta, konkretno ograda za medvede. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožničina izpoved glede tega izredno neprepričljiva, je razumno utemeljena. Živalski vrt stoji na istem mestu že okoli 60 let. Dejstvo, da ima nepremičnino v posesti toženec, je tako splošno znano. Poleg tega je tožnica navedla, da si je parcelo ogledala, zato je pred nakupom nedvomno videla tudi ogrado za medvede, ki se je v tistem trenutku na sporni nepremičnini že nahajala. Tožnici ni bilo znano, da bi imel prodajalec A. A. kakršnokoli pogodbo z živalskim vrtom, pa kljub temu od njega ni zahtevala nobenega pojasnila, zakaj nima parcele v posesti oz. kako lahko do nje dostopa (saj je edini možen dostop preko vhoda v živalski vrt, za kar pa je potrebno plačati vstopnino). Poleg tega je že iz lokacijske informacije, na katero se sklicuje tožnica sama, razvidno, da je bila nepremičnina nacionalizirana. Tožnica je navedla, da je preko nekih oseb izvedela, da ima A. A. številne nepremičnine, dokazni postopek pa je pokazal, da je bil leto pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožničin partner že njegov pooblaščenec prav za urejanje zadev v zvezi s to nepremičnino. Ta je v zaslišanju potrdil, da se je tožnica z njim posvetovala še pred nakupom, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila z dejstvom, da se stranska intervenientka šteje za lastnico sporne parcele, in kaj oz. kje v naravi je, tožnica seznanjena. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2017 navedla, da bi na nepremičnini zgradila rekreacijski center, nato pa na zadnjem naroku to zanikala. Glede na to, da sporna nepremičnina spada v območje krajinskega parka, je kot taka uvrščena med širša zavarovana območja. Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib2 določa prepovedi določenih dejavnosti, med drugim tudi spreminjanje konfiguracije terena ipd., zato tožnica takšnega poslovnega cilja sploh ne bi mogla zasledovati. Tožničina izpoved se tako izkaže za povsem neverodostojno, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Tega tudi ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, kjer navaja svoje elektronsko sporočilo. Ker gre v pretežni meri tudi za pritožbene novote, se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo.“ Iz tega jasno sledi, da tožnica ni bila dobroverna in da v pravnem prometu ni ravnala pošteno, saj se ni pozanimala, na kakšni pravni podlagi ZOO uporablja nepremičnine, na katerih je živalski vrt. 14. Glede dobre vere toženca in njegove stranske intervenientke pa se je pritožbeno sodišče izreklo pod _O utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine_ in tudi to kaže le ponoviti: „Iz vseh ugotovljenih dejstev izhaja, da je bil toženec utemeljeno prepričan, da je lastnica predmetne nepremičnine stranska intervenientka. Posest na nepremičnini je toženec izvrševal zanjo kot javni zavod, ki deluje v okviru stranske intervenientke, ki je njegova ustanoviteljica (Uradni list RS št. 48/03, priloga B28). Nepremičnino je v uporabo dobil preko Pogodbe o prenosu nepremičnin, opreme in drugih sredstev v upravljanje (priloga B3), s katero je stranska intervenientka kot lastnica nepremičnin te prenesla v upravljanje javnemu zavodu. Nepremičnina je bila pred tem nacionalizirana prav z namenom zgraditve živalskega vrta. Posest je toženec za stransko intervenientko nemoteno izvajal več desetletij – neprerekano dejstvo je, da živalski vrt stoji na istem mestu že več kot 50 let in da jim do te tožbe posesti ni nihče oporekal ali jo onemogočal. Nobena od strank tudi ni navedla, da bi za uporabo nepremičnine toženec plačeval zakupnino kateremu od tožničinih pravnih prednikov ali da bi jo ti od njega sploh kadarkoli zahtevali.“

15. Pritožbeno sodišče tako še vedno sodi, da je imel toženec položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika ureja SPZ, ki v 2. odst. 95. čl. določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (8. odst. 95. čl. SPZ). Četudi je bil v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine vpisan A. A. oziroma kasneje tožnica, je bil toženec utemeljeno prepričan, da je stranska intervenientka lastninsko pravico pridobila na podlagi samega zakona (ZZ). Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.

16. Uporaba 97. čl. SPZ, na katerega opozarja VS RS, glede na ugotovljeno ne pride v poštev. Posredna posestnica, toženčeva stranska intervenientka, namreč ni bila nedobroverna, saj je izpolnila pogoje za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu in je to ves čas uveljavljala. Tudi toženec je bil kot neposredni posestnik ves čas svoje posesti utemeljeno prepričan, da je MOL na podlagi ZZ postala lastnica. Kot že navedeno, je sporno nepremičnino pridobil v upravljanje s pogodbo med njim in MOL v l. 2010, v pogodbi pa je navedeno, da je MOL lastnica med drugim tudi sporne nepremičnine (B3). Nobenega razloga za dvom v to ni imel. 17. Napotek Vrhovnega sodišča pritožbenemu, da mora upoštevati, da je „_dobrovernost stranske intervenientke odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec uspel dokazati ugovorne navedbe o tožničini nedobrovernosti pri nakupu sporne parcele_“ (tč. 12. sklepa VS RS), pritožbenemu sodišču ni razumljiv. Sicer pa je že zgoraj pod tč. 13 ponovljeno, da je toženec uspel s svojim ugovorom, da tožnica ob nakupu ni bila dobroverna.

18. Ostaja še izrecna presoja bistvenega: ali je MOL pridobila lastninsko pravico na podlagi samega zakona. Vsebinsko sta se tudi do tega prvo stopenjsko in to pritožbeno sodišče že opredelili, kar povzema tudi VS RS v svojem sklepu (tč. 4. na str. 5), in sicer da so bili pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZZ za MOL izpolnjeni. Sploh ni nobenega dvoma, da je do vpisa lastninske pravice na ime tožnice prišlo zaradi napačnega vpisa lastninske pravice na njenega pravnega prednika A. A. (prodajalca) na podlagi 2. čl. ZLNDL. Ta parcela je bila pravnim prednikom odvzeta v postopku nacionalizacije leta 1959 in izročena pravnemu predniku stranske intervenientke zaradi zgraditve živalskega vrta. Stranska intervenientka je zato pridobila lastninsko pravico leta 1991 na podlagi samega zakona (ZZ).

19. V 1. odst. 65. čl. ZZ določa: Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona (to so obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija), ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno (66. člen). Z Odločbo Občinskega Ljudskega odbora Ljubljana Vič z dne 21. 11. 1959 je bilo odločeno, da je postala družbena last tudi sporna nepremičnina, tedaj v zemljiški knjigi vpisana še na ime pravne prednice prodajalca B. A. (5. str. odločbe, priloga B4). Ni nobenega dvoma, da je bila nepremičnina vse od tedaj v upravljanju MOL oz. od njegove ustanovitve (z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Živalski vrt Ljubljana, URL 48/2003) v upravljanju toženca.

20. Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam _(nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet)_. Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.

**_O uveljavljanih procesnih kršitvah (izvedenih dokazih in prekluziji )_**

21. Do očitkov procesne narave se pritožbeno sodišče opredeljuje enako kot prvič in jih vse zavrača kot neutemeljene.

22. Toženec je na zadnjem naroku v spis vložil naslednje dokaze: dopis z dne 23. 3. 2005 (priloga B70), pooblastilo A. A. za zastopanje po V. V. (B71), posestni listi (B72) in načrt parcel (B73). Pri tem je pojasnil, da je pregledal celoten arhiv pod priimkom V., pa v njem ni bilo navedenih listin, našel jih je šele potem, ko je pregledal arhiv pod priimkom A. Stranska intervenientka je na istem naroku vložila v spis Pogodbo o območju živalskega vrta v območju urejanja VR3/5 biocenter (B74), s katero je dokazovala, da je podobne situacije reševala z odkupom. Tožnica je ugovarjala pravočasnosti dokazov, toženec pa se je skliceval na drugi odstavek 286. člena ZPP. Sodišče je dokaze upoštevalo, ker njihova izvedba ni zavlekla reševanja spora.

23. Po prvem naroku, a po izteku roka, danega v sklepu z dne 17. 2. 2017, so bili sicer vloženi tudi drugi dokazi tako s strani tožnice kot toženca (priloge A17-A19 in B49-B69). Sodišče je upoštevalo vse in navedlo, da je to omogočilo presojo verodostojnosti strank in poštene uporabe pravic. Takšno ravnanje, če to ne zavleče reševanja spora, omogoča peti odstavek 286.a člena ZPP.

24. ZPP-E, ki dopušča navajanje novih dejstev in dokazov po prvem naroku tudi le ob pogoju, da se postopek s tem ne zavleče, v tej pravdi v postopku pred sodiščem prve stopnje še ne bi smel uporabljati; Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele E, se konča po določbah do tedaj veljavnega zakona, če ni določeno drugače (1. odst. 125. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)). V veljavnem ZPP (ZPP-D) je bilo določeno, da lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). V tej zadevi so bili opravljeni trije naroki, in sicer dne 7. 2. 2017, 1. 2. 2018 in 25. 5. 2018. Na prvem naroku je sodišče strankama postavilo 30-dnevni rok za odgovor na še ne vročene pripravljalne vloge. Navedeni dokazi pa so bili vloženi šele na zadnjem naroku. Njihova obravnava bi bila (skladno z ZPP-D) dopustna le, če bi sodišče štelo, da jih toženec brez svoje krivde ni mogel navesti prej. Ta je sicer pojasnil, da so bili ti dokazi shranjeni v arhivu pod imenom A. in ne V., vendar to prepozne predložitve ne opravičuje. Toženec je namreč ves čas vedel, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena med tožnico in A. A. Teh dokazov sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Vendar pa niso ključnega pomena za odločitev v zadevi, saj je o dejstvu, da je A. A. že v letu 2005 pooblastil V. V., pričala tudi direktorica toženca, izpovedba tožnice in priče V. V. pa je v tem delu tudi sicer neprepričljiva. Zato po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

25. Tožnici je bilo na naroku danih 15 minut časa, da se opredeli do teh listin. Gre za enostavne vloge, v katerih se ne odpirajo nova kompleksnejša vprašanja. Ne gre za obsežne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za tožnico kot sodišče in bi spor zasukale v neko povsem drugo smer (prim. VSRS sodba II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015). Poleg tega tožnica ni ne v postopku prve stopnje ne zdaj v pritožbi navedla, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ali zakaj so ti dokazi pomembni oziroma zakaj je imela premalo časa za odgovor. Celo sama navaja, da na ugotovljeno dejansko stanje v ničemer ne vplivajo. Njena pravica do izjave tako ni bila kršena.

26. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev tudi zato, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega dokaznega predloga za vpogled v Revizijsko poročilo o računovodskih izkazih in pravilnosti poslovanja Živalskega vrta Ljubljana v letu 2004 Računskega sodišča RS št. 1207-1/2005-20 z dne 14. 3. 2006 (priloga A18, v nadaljevanju Revizijsko poročilo). Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v Revizijsko poročilo vpogledalo. Odstavek, ki ga citira pritožba, se sploh ne nanaša konkretno na sporno nepremičnino, temveč (splošno) na „parcele, ki so v tuji lasti“. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za bistven dokaz, ki bi pomembneje vplival na oceno, ali se je stranska intervenientka štela za resnično lastnico sporne nepremičnine ali ne. Sodišče pa se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega in dokaznega gradiva, temveč (le) do tistega, kar je bistveno. Prvostopenjska sodba zato v tem delu ni pomanjkljiva.

27. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo na podlagi 353. čl. ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo.

**Stroški postopka**

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je namreč delno razveljavljena s sklepom tukajšnjega pritožbenega sodišča 14. avgusta 2019, zato bo o vseh stroških postopka še odločeno.

1 Kasneje, po nadaljevanju postopka v obravnavni pravdi, je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo še sodbo II P 2509/2014 z dne 13. 6. 2017, s katero je vse zahtevke zavrnilo, odločitev o tem pa je prav tako pravnomočna (sodba tukajšnjega sodišča II Cp 23/2018 z dne 12. 9. 2018). 2 Uradni list RS št. 78/2015 z dne 16. 10. 2015.