Jedro

1. Nesprejemljivo je stališče, da bi stranke v postopku lahko zahtevale izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi in da mu očitajo pristranskost, ker ima o obstoju pravnorelevantnih dejstev v zadevi drugačno predstavo kot stranke.

2. Obravnavano kaznivo dejanje po drugem odstavku 325. člena KZ bo podano tedaj, kadar ima dejanje iz temeljne oblike, to je prvega odstavka istega člena za posledico smrt ene ali več oseb. Pritožniki imajo zato prav, ko navajajo, da gre v tem primeru za nastanek hujše posledice, glede katere se odgovornost presoja v smislu 19. člena KZ. Sodišče druge stopnje sicer sprejema stališče o odgovornosti za hujšo posledico v smislu 19. člena KZ, vendar poudarja, da te odgovornosti pri obravnavanih kaznivih dejanjih načeloma ni moč razmejiti od odgovornosti za povzročitev prometne nesreče.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega F.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega F.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen štiri leta zapora. Po 68. členu KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila v kopnem prometu, ki ga je izdala občina 10. julija 1992 in določilo, da se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje za čas petih let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku je oškodovane D.P., M.I., D.I., D.V. in D.K. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 6.503,56 EUR, dolžan pa je plačati še na 1.000,00 EUR določeno povprečnino.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožujejo obtoženčevi zagovorniki. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju in na seji senata predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zagovorniki obtoženca so odgovorili na mnenje višjega državnega tožilca in vztrajali pri pritožbenih navedbah s predlogom, da sodišče druge stopnje mnenja višjega državnega tožilca ne upošteva temveč ugodi njihovi pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Nimajo prav zagovorniki obtoženca, ko izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bistvene okoliščine primera pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je sodišče prve stopnje tako podrobno in prepričljivo obrazložilo, da jih pritožbena izvajanja niso mogla v ničemer omajati. Prav tako v postopku niso bile storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ni bil prekršen kazenski zakon.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi obramba v kršitvi pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s členi 22, 23 in 29 Ustave Republike Slovenije in sicer zato, ker je sodišče neargumentirano zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju izvedenca cestno-prometne stroke Z.S., po pribavi podatkov od proizvajalca zdravil Glimenklamid, dalje glede imenovanja novega izvedenca cestnoprometne stroke in ker ni hotelo ponovno zaslišati obtoženca glede njegovih zdravstvenih težav. Poleg tega pa je bila s strani predsednice prvostopenjskega sodišča kot neutemeljena zavrnjena zahteva obrambe za izločitev predsednika razpravljajočega senata, ki je bila podana iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP zato, ker je predsednik senata neargumentirano zavrnil vse predlagane dokazne predloge obrambe in s takim vodenjem postopka ustvaril dvom v njegovo nepristranskost. Kar zadeva prvi očitek glede zavrnjenih dokaznih predlogov in s tem kršitve pravice do obrambe, je potrebno pojasniti, da ta pravica obtožencu ni bila prekršena, saj je imel možnost predlagati izvedbo dokazov v svojo korist in je to tudi storil, sodišče prve stopnje pa je o njih odločalo in nato svojo odločitev tako na glavni obravnavi kot še podrobneje v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo. V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in da mora predlagatelj izkazati pravno relevantnost dokaza in verjetnost, da bo predlagani dokaz uspešen. Res je, da se v dvomu šteje vsak dokazni predlog obrambe v korist obtožencu in da ga mora sodišče izvesti razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Vendar v obravnavanem primeru ni bil podan dvom v obstoj odločilnih dejstev in je zato bila odločitev sodišča o zavrnitvi predlaganih dokazov povsem pravilna, kot bo to še obrazloženo.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe o obstoju okoliščin, ki kažejo na pristranskost predsednika razpravljajočega senata v smislu 6. točke 39. člena ZKP. Ker bi ta sodnik moral biti izločen iz sojenja, pa ni bil, je zato po mnenju pritožbe bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Vendar ti očitki niso utemeljeni. Obramba je zahtevala izločitev predsednika senata, ker naj bi neutemeljeno zavračal dokazne predloge obrambe in pri tem navajal neprepričljive in strokovno neargumentirane razloge. Čeprav je bil predlog za izločitev zelo obširno obrazložen, sklicujoč se ob tem tudi na ustavno sodno prakso, pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očitno neutemeljen in bi ga lahko kot takega že sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi pooblastila iz petega odstavka 42. člena ZKP. Nesprejemljivo je namreč stališče, da bi stranke v postopku lahko zahtevale izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi in da mu očitajo pristranskost, ker ima o obstoju pravnorelevantnih dejstev v zadevi drugačno predstavo kot stranke. Razlaga, da je izločitev sodnika na mestu, ker navaja strokovno neargumentirane razloge pa je nevzdržna ne le zato, ker izhaja iz subjektivne ocene stranke same temveč tudi, ker bi v nasprotnem primeru, ko bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu lahko predstavljal enak predlog za izločitev s strani nasprotne stranke, ki z izvedbo predlaganega dokaza ne bi soglašala in bi prav tako enako zatrjevala, da je sodnik ob ugoditvi dokaznemu predlogu navajal strokovno neargumentirane razloge. Jasno je, da takšno stališče pri katerem obtoženčevi zagovorniki vztrajajo v pritožbi lahko privede do zlorabe instituta izločitve sodnika in istočasno predstavlja nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka. Če se stranka z odločitvijo sodišča o kakršnemkoli vprašanju, o katerem odloča med postopkom, ne strinja, ima na voljo pravna sredstva, s katerimi izpodbija pravilnost postopanja sodišča in nasprotna pritožbena izvajanja o „videzu nepristranskosti sodnika in zaupanju strank v nepristranskost sojenja“ kot so prepisana iz odločbe Ustavnega sodišča, z obravnavano zadevo nimajo nič skupnega. Poleg tega pa so zagovorniki spregledali bistveno okoliščino, da je dokazne predloge zavrnil senat in ne predsednik senata, ki je nato sprejelo odločitev senata na glavni obravnavi le obrazložil kot to zahteva določba petega odstavka 299. člena ZKP. Zato je zahteva za izločitev predsednika senata tudi iz navedenega razloga bila neutemeljena zaradi česar zatrjevana kršitev postopka ni na mestu.

Kar zadeva dejansko stanje obravnavane prometne nesreče sodišče prve stopnje v pravilnost izpodbijanih zaključkov nima nobenih pomislekov. Na podlagi skrbne ocene mnenja izvedenca cestnoprometne stroke M.M. ter zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do prvega trčenja prišlo na obtožencu nasprotnem voznem pasu in tega zaključka, ki je prvostopenjski sodbi tudi prepričljivo obrazložen, pritožbena izvajanja niso omajala. Tako je na podlagi izvedenskega mnenja sodišče ugotovilo, da je do primarnega trčenja prišlo na začetku pojava zavornih sledi levega prednjega kolesa, morda v razdalji enega do dveh metrov od začetka naprej po sledi, kakih 0,6 do 0,8 m preko sredinske črte oz. na voznem pasu nasproti prihajajočega vozila, katerega je tedaj vozil D.V. Kolikor pritožniki te ugotovitve izpodbijajo z mnenjem izvedenca cestno prometne stroke V.K. češ, da je mesto trčenja možno dokaj natančno določiti glede na pozicijo odpadlih delcev iz vozil in da bi se glede na odpadle delce mesto trčenja nahajalo najmanj osem metrov pred pričetkom leve sledi, kar kaže, da je do trčenja prišlo na območju sredinske črte čene celo na voznem pasu obtoženca, nimajo prav. Obramba obtoženca je namreč na glavni obravnavi v spis predložila mnenje navedenega izvedenca, ki pa ni izvedensko mnenje v procesnem smislu določb 248. člena ZKP, temveč izraža le stališče izvedenca, da bi se dalo natančneje določiti mesto primarnega trčenja, vendar bi v takem primeru potrebovali načrt odseka glavne ceste na kraju, kjer je nezgoda potekala, cesto pa bi bilo potrebno tudi zapreti, da bi se nanjo prenesle izmere iz skice policijske postaje. Kar zadeva navedeno stališče izvedenca K., je potrebno ugotoviti, da ni obrazloženo v tem smislu, da bi se ga dalo preizkusiti, pa tudi sicer glede pozicije odpadlih delcev z vozil ne navaja ničesar takega, česar v svojem mnenju ne bi upošteval že izvedenec M.M., ki je na glavni obravnavi na vprašanja obrambe podrobno odgovarjal glede mesta trčenja in tudi navedel, da so bili na tistem mestu odpadli delci vozila. Izvedenec M. je tako podrobno pojasnil na podlagi katerih ugotovitev je prišel do zaključka, kje je bilo mesto trčenja, poleg tega pa je še pojasnil, da se je nasproti vozeče vozilo nahajalo od 0,4 do 0,8 metra od sredinske čete, kar je sklepal po poškodbah levega kolesa obtoženčevega vozila, mesta trčenja in poškodb nasproti vozečega vozila. Mnenje izvedenca K. tudi po oceni pritožbenega sodišča tako ne more vnesti dvomov v pravilnost ugotovitev izvedenca M. še sploh, ker so njegove ugotovitve potrjene s personalnimi dokazi. Priča D.K., ki je vozil za vozilom D.V. je namreč izpovedal, da je vozilo N. pred njim peljalo približno 40 cm od sredinske črte, ko je vanj nenadoma preko sredinske črte „priletel“ obtoženčev M. Ta izpovedba se torej ujema z ugotovitvami izvedenca M. glede vožnje D.V. in da je bil obtoženec tisti, ki je povzročil primarno trčenje s tem, ko je zapeljal preko sredinske črte na nasprotni vozni pas pa smiselno potrjuje tudi obtoženec sam v svojem zagovoru, ko pravi, da je slišal pok, nakar ga je zaneslo v levo. Ugotovitev izvedenca M., da je do trčenja prišlo na obtoženčevem nasprotnem voznem pasu imajo po oceni sodišča druge stopnje zanesljivo podlago tako v sledovih na vozišču, kot položaju vozil po trčenju in nenazadnje v izpovedbi priče D.K., ki je potrdil, da je obtoženčevo vozilo prešlo sredinsko črto in trčilo v pred njim vozečega N. Ker je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do trčenja prišlo na nasprotnem voznem pasu povsem zanesljiva, tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso podani utemeljeni razlogi za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke kot je to predlagala obramba. Okoliščina, da izvedenec M. ni mogel točno določiti primarnega trčenja se namreč nanaša le na določitev mesta trčenja po tistem, ko je vozilo obtoženca že prešlo sredinsko črto in ne morebiti na dilemo na katerem voznem pasu se je primarno trčenje zgodilo. Prav tako pričevanje S.M. in I.M. češ, da naj bi vozilo obtoženca zapeljalo na nasprotni vozni pas in trčilo v tretje vozilo, ki ga je peljal D.I., ne more omajati ugotovljenega poteka prometne nesreče, saj je očitno, da sta priči zaznali le zadnje trčenje obtoženčevega vozila v vozilo D.I. in ne tudi trčenja pred tem, kot je to podrobno povedalo že prvostopenjsko sodišče. Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje povsem zanesljivo ugotovilo potek prometne nesreče zaradi česar okoliščine, zaradi katerih bi bilo po stališču obrambe potrebno angažirati novega izvedenca, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ocenjevalo tudi tisti del obtoženčevega zagovora, ko nakazuje možnost, da je do zanosa vozila v levo prišlo bodisi zaradi okvare krmilnega mehanizma ali zaradi izpraznjene pnevmatike. V ta namen je odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke M.M., ki je argumentirano pojasnil, da bi v primeru nenadne izpraznitve pnevmatike gibanje obtoženčevega vozila bilo drugačno pa tudi nenadnega poka, katerega obtoženec opisuje, ni slišal nihče. Po njegovi oceni je do poškodbe pnevmatik najverjetneje prišlo zaradi silovitih predhodnih trkov, saj je zadnja pnevmatika bila zrezana na levem boku, prednja leva pa izpraznjena in odmaknjena iz ležišča platišča. Sodišče pa je na osmi strani sodbe izločilo tudi možnost nenadne poškodbe okvare krmilnega mehanizma in s temi razlogi se tudi sodišče druge stopnje strinja. Kolikor pritožniki izpostavljajo, da je obramba sodišču podala dokazni predlog, s katerim bi se dalo ugotoviti, ali je okvara krmilnega mehanizma nastala pred ali po trku in ali je dejansko prišlo do izpraznitve pnevmatike, ki bi lahko povzročilo zanašanje vozila, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tak predlog kot ga pritožba navaja, pravzaprav ni bil podan. Obramba je namreč na glavni obravnavi predlagala zaslišanje izvedenca Z.S. z utemeljitvijo, da je tega izvedenca angažirala obramba in bo lahko podal svoje mnenje o tem, kaj je videl na vozilu in na vozišču. Izvedenec si je namreč ogledal pnevmatike obtoženčevega vozila in krmilni sistem prav tako si je ogledal mesto trka neposredno v roku nekaj dni po nezgodi (listovna št. 465). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive razloge za zavrnitev tega predloga, katerim se sodišče druge stopnje le pridružuje in še dodaja, da dokazni predlog tudi ni zadostil že zgoraj naštetih standardov, po katerih se presoja utemeljenost predlaganih dokazov. Obramba namreč ni zatrjevala, katera pravno relevantna dejstva bi priča sploh lahko pojasnila. To, da je bilo obtoženčevo vozilo po nezgodi poškodovano in sicer, da je imelo izpraznjene pnevmatike in poškodovan krmilni mehanizem, je pač notorna posledica hude prometne nesreče, ki se je zgodila s trčenjem po visoki hitrosti masivnega terenskega vozila obtoženca v tri osebna vozila in obramba v dokaznem predlogu, pa tudi sedaj v pritožbi ne navaja, katere so tiste ugotovitve izvedenca S., ki bi postavile pod vprašanj pravilnost sodbe, da do zanosa vozila v levo ni prišlo zaradi izpraznjenih pnevmatik ali poškodovanega krmilnega mehanizma. Če je obramba navajala, da je angažirala izvedenca S., potem menda ve, kakšne so njegove ugotovitve in bi le te ob podaji dokaznega predloga tudi morala konkretizirati. Ker pa ni izkazala pravno relevantnost predlaganega dokaza in še sploh verjetnosti, da bi bila njegova izvedba obtožencu v korist, se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, še tembolj na mestu.

Sodišče prve stopnje se je v skrbno izvedenem dokaznem postopku opredelilo tudi do vprašanja, ali je obtoženec zapeljal na nasprotni vozni pas zaradi motene zavesti v posledici hipoglikemije, ki bi lahko nastala spričo dejstva, da je obtoženec sladkorni bolnik in da naj bi zaužil večjo količino antidiabetikov brez hkratnega obroka hrane in ob sočasnem uživanju alkohola. V 8. in 9. strani sodbe je sodišče podrobno analiziralo izpovedbo sodne izvedenke dr. M.Z.K., ki je prepričljivo pojasnila, da nima nobenih materialnih dokazov na voljo, ki bi kazali, da je bil obtoženec v času prometne nesreče v stanju hipoglikemije oz., da podatki o njegovem stanju v bolnišnici kažejo celo nasprotno. Teh prepričljivo obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje, pa pritožniki ne izpodbijajo s konkretnimi navedbami temveč zgolj posplošeno navajajo, da jih preseneča, da sodišče ni upoštevalo navedb izvedenke K., da v bistvu ni moč navidez razlikovati med stanjem pijanosti in med stanjem hipoglikemije in da v konkretnem primeru obstajajo indici, ki potrjujejo stanje hipoglikemije. Te navedbe, ki so v pritožbi le povzete iz celotnega mnenja izvedenke K. pa v ničemer ne omajajo pravilnosti sprejetih zaključkov, da hipoglikemija pri obtožencu v času prometne nesreče ni bila navzoča in da s tem tudi ni bila iz tega razloga motena njegova zavest. Kar zadeva zavrnjen dokazni predlog po pridobitvi podatkov od proizvajalca zdravil o tem, kakšna dnevna količina je predpisana in kakšne stranske učinke ima zdravilo ob predoziranju, pa je že sodišče prve stopnje odgovorilo, da je navedena izvedenka pojasnila, da proizvajalec zdravila Glimenklamid, navaja le priporočljivo rabo zdravil, medtem, ko se količina zdravila prilagodi posamezniku. Kot že rečeno pa pritožba tudi tega zaključka argumentirano ne izpodbija, zaradi česar se glede na vse povedano izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in očitno tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljen.

Kršitev kazenskega zakona vidijo pritožniki v dejstvu, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede obtoženčeve odgovornosti za nastalo smrt dveh oškodovancev, kar predstavlja hujšo posledico, za katero pa je storilec v smislu 19. člena KZ odgovoren le, če je glede na posledico ravnal malomarno. Sodišče tako ni ločilo prepovedane posledice od objektivnega pogoja kaznivost in od odgovornosti za hujšo posledico in ker o tem tudi ni podalo razlogov, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega pa je vprašanje odgovornosti za hujšo posledico po mnenju obrambe pomembno tudi zato, ker je obtoženec trčil v tri osebna vozila in v primarnem trčenju v vozilu D.V. niso nastale hude telesne poškodbe udeležencev kar predstavlja objektivni pogoj kaznivosti. Zato je vprašljivo, ali se obtožencu lahko pripiše krivda za povzročitev prepovedane posledice tudi pri trčenju njegovega vozila v drugo in tretje vozilo, ki sta vozili za V., ko pa obtoženec po primarnem trčenju v vozilo V. na nadaljnji potek nesreče ni imel nikakršnega vpliva, niti možnosti, da bi nadaljnje trčenje preprečil. Zato obtožencu po mnenju obrambe ni moč pripisati krivde za hujšo posledico.

Navedena pritožbena razlaga pa ni utemeljena, saj izhaja iz napačnega stališča, da gre pri trčenju obtoženčevega vozila v tri nasproti vozeče avtomobile za tri samostojne prometne nesreče glede vsake bi se torej morala ugotavljati obtoženčeva kazenskega odgovornost. Pa temu ne more biti tako, saj je obtoženec s kršitvijo cestnoprometnih predpisov povzročil le eno prometno nesrečo, ki pa se je odvijala tako, da je njegovo vozilo po trčenju v vozilo D.V. trčilo še v preostali vozili, ki sta vozili za njim. Kot pritožniki sicer pravilno povzemajo določbo prvega odstavka 325. člena KZ, predstavlja prepovedana posledica predmetnega kaznivega dejanja nastanek prometne nesreče v kateri je kdo hudo telesno poškodovan, kar predstavlja objektivni pogoj kaznivosti. Slednje pomeni, da se ne ugotavlja storilčeva odgovornost do hude telesne poškodbe, ki je nastala v prometni nesreči temveč le njegova odgovornost do nastanka prometne nesreče. Res je, da obtoženec na potek same nesreče ni imel vpliva, vendar je ta okoliščina nepomembna glede na to, da se njegova odgovornost presoja le glede na povzročitev prometne nesreče kot take in je zato ni mogoče razmejiti na posamezne segmente bodisi v odnosu do poteka prometne nesreče ali do poškodb oz. smrti udeležencev v njej. Zato nasprotna pritožbena razlaga češ, da obtožencu ni mogoče očitati odgovornosti za trčenje v drugo in tretje vozilo, v katerem sta utrpela smrtne poškodbe sopotnika D.I. in M.P., ne more biti sprejemljiva.

Kar zadeva obtoženčevo odgovornost za nastanek hujše posledice to je smrti dveh oseb, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, da je obtoženčeva odgovornost tudi v tem pogledu podana. Obravnavano kaznivo dejanje po drugem odstavku 325. člena KZ bo podano tedaj, kadar ima dejanje iz temeljne oblike to je prvega odstavka istega člena za posledico smrt ene ali več oseb. Pritožniki imajo zato prav, ko navajajo, da gre v tem primeru za nastanek hujše posledice, glede katere se odgovornost presoja v smislu 19. člena KZ. Taka razlaga izrecno izhaja iz komentarja kazenskega zakonika k navedenemu členu (Kazenski zakonik s komentarjem mag. Mitje Daisingerja, GV Založba, Ljubljana 2002) in sicer, da storilec do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe kot objektivnega pogoja kaznivosti ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb pa je storilcu treba dokazati malomarnost. Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 19. januar 2007 opr. št. Kp 8/2006, ko je Vrhovno sodišče odločalo kot pritožbeno sodišče in pri navedlo, da je pri prometni nesreči, ki je imela za posledico smrt kakšne osebe, podana zavestna malomarnost, če se je ob izvršitvi temeljnega dejanja storilec zavedal možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče povzroči smrt kakšne osebe, pa je lahkomiselno mislil, da bo lahko preprečil ali da ta ne bo nastala. Res pa je, da je Vrhovno sodišče skoraj istočasno zavzelo tudi drugačno stališče, saj je v sodbi z dne 11. januar 2007 opr. št. I Ips 391/2006 zapisalo, da predstavljata huda telesna poškodba oz. smrt le objektivni pogoj kaznivosti, do katerega pa storilec ni v krivdnem odnosu. Sodišče druge stopnje sicer sprejema stališče o odgovornosti za hujšo posledico v smislu 19. člena KZ, vendar poudarja, da te odgovornosti pri obravnavanih kaznivih dejanjih načeloma ni moč razmejiti od odgovornosti za povzročitev prometne nesreče. Že iz dikcije temeljne določbe prvega odstavka 325. člena KZ izhaja, da je storilec do nastanka prometne nesreče v krivdnem odnosu malomarnosti, enako pa mora biti njegova krivda podana glede na smrt kot hujšo posledico iz temeljne oblike kaznivega dejanja. Vendar pa se okoliščine, na podlagi katerih sodišče presoja storilčevo odgovornost napram povzročitvi prometne nesreče največkrat ne razlikujejo od okoliščin, ki utemeljujejo malomarnost glede povzročitve prometne nesreče, saj storilcu, ki krši cestnoprometne predpise ne more biti v najprej poznan potek prometne nesreče kolikor jo bo povzročil in mehanizem nastanka poškodb v njej. Vsakemu povprečnemu vozniku pa bo znano, da z grobo kršitvijo cestnoprometnih predpisov lahko povzroči takšno prometno nesrečo, da bo za udeležence v njej lahko usodna in ker si takšnih posledic seveda ne želi, oz. misli, da ne bodo nastale, ali da jih bo preprečil, se njegova odgovornost do smrti kot hujše posledice kaže v obliki zavestne malomarnosti. Takšna ugotovitev pa nedvomno velja tudi za obravnavani primer, saj se je obtoženec glede na grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, ko je z močnim terenskim vozilom vozil po glavni cesti občutno prehitro in s koncentracijo alkohola, ki je več kot dvakrat presegla še dovoljeno prisotnost alkohola v krvi, brez slehernega dvoma zavedal ne le nevarnosti, da bo s takšno vožnjo povzročil prometno nesrečo temveč tudi, da bo ta zaradi občutno prevelike hitrosti in masivnosti njegovega vozila tako huda, bo terjala smrtne žrtve, kar se je tudi zgodilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje iz teh in še podrobneje navedenih razlogov v zadnjem odstavku na deveti in prvem odstavku na deseti strani sodbe obrazložilo obtoženčevo kazensko odgovornost v obliki zavestne malomarnosti, pa je pojasnilo tudi isto stopnjo kazenske odgovornosti glede smrti dveh oškodovancev oz. nastanka hujše posledice. Zato ne le, da je sodba tudi v tem pogledu povsem pravilna temveč vsebuje razloge o odločilnih dejstev in zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljena.

Kar zadeva odločbo o kazenskih sankcijah pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je obtožencu izreklo prestrogo kazen, ki glede na dosedanjo sodno prakso v podobnih primerih odstopa od do sedaj izrečenih kaznih za tovrstna kazniva dejanja in je zato podana tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ugotavlja, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene tako, da se obtožencu izrečena kazen štirih let zapora izkaže povsem primerna, tako teži kaznivega dejanja kot stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Kolikor se pritožnik sklicuje na kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in citira sodbo Okrožnega sodišča v Kopru pod opr. št. K 1, je potrebno pojasniti, da ta sodba pritožbenemu sodišču ni poznana, pritožnik pa tudi podrobneje ne konkretizira v čem naj bi sodišče prve stopnje glede na navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru odstopilo od dosedanje prakse pri izrekanju kazni za tovrstna kazniva dejanja. Dejstvo je, kot je bilo že zgoraj rečeno, da je obtoženec grobo kršil cestno prometne predpise in zaradi tega povzročil prometno nesrečo z hudimi posledicami, ko sta dva mlada človek izgubila življenje. Že teža kaznivega dejanja ob izkazanih obteževalnih okoliščinah pri obtožencu, potrjuje primernost izrečene mu kazenske sankcije in tudi primerljivost s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo storilcem tovrstnih kaznivih dejanj v podobnih primerih. Zato s pritožnikom ni moč soglašati, ko zgolj posplošeno zatrjuje, da predstavlja izrek izpodbijane sankcije odstop od uveljavljene sodne prakse. Kolikor dalje opozarja, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženec v prometu ne ravna z zadostno skrbnostjo, saj je od zadnje obravnave pri sodniku za prekrške minilo že več kot deset let, ima načeloma sicer prav, vendar iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč pri obtožencu upoštevalo, da je bil v preteklosti že obravnavan pri sodniku za prekrške zaradi istovrstnih kršitev cestnoprometnih predpisov, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, česar pritožba izrecno ne zatrjuje, da obdolženčeve predkaznovanosti pri sodniku za prekrške ni več dopustno upoštevati, saj je od pravnomočnosti odločb poteklo že več kot tri leta in so zato te odločbe na podlagi 205. člena Zakona o prekrških tudi izbrisane. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vendar pravilno zaključilo, da je obtoženec nevaren voznik v cestnem prometu zaradi česar je tudi ravnalo prav, ko mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila v kopnem prometu. Kolikor pritožniki še izpostavljajo izrazite olajševalne okoliščine pri obtožencu in pri tem sodišču prve stopnje še očitajo, da ni hotelo dodatno zaslišati obtoženca glede njegovih zdravstvenih težav, se je potrebno pridružiti stališču, da takšno zaslišanje ni bilo potrebno, saj je obramba v spis predložila obširno zdravstveno dokumentacijo iz katere je moč razbrati vse tiste zdravstvene težave, o katerih bi lahko govoril obtoženec in katere je sodišče prve stopnje nenazadnje tudi upoštevalo kot olajševalne okoliščine. Vendar pa te okoliščine kakor tudi tiste, na katere obramba ponovno opozarja v pritožbi, nimajo takšne teže, da bi upravičevale izrek nižje zaporne kazni.

Kot že rečno se sodišče druge stopnje strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec nevaren voznik v cestnem prometu, saj ni sposoben za varno upravljanje z motornimi vozili in to iz razlogov, kot so podrobneje našteti v 10. in 11. strani izpodbijane sodbe. Tudi če se zanemari dejstvo, da njegove predkaznovanosti pri sodniku za prekrške ni dopustno več upoštevati, pa že narava kršitev cestnoprometnih predpisov ob zlorabi alkohola in dejstvo, da gre za sladkornega bolnika, potrjuje utemeljenost izrečenega varnostnega ukrepa. Le tega pa obramba tudi podrobneje ne izpodbija razen z trditvijo, da je bil prekoračen namen izreka varnostnega ukrepa in da je sodišče prve stopnje obtožencu s tem, ko mu je odvzelo vozniško dovoljenje tudi za ostale kategorije, onemogočilo opravljanje poklica, kar pa je bistveno strožji ukrep kot prepoved opravljanja poklica za določeno obdobje. V zvezi s temi pomisleki je potrebno pojasniti, da dikcija izreka odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila v kopnem prometu, sama po sebi ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 68. člena KZ, glede tega, da je obtožencu kot avtoprevozniku onemogočeno opravljanje poklica, pa je le pojasniti, da obtožencu zaradi izrečenega mu varnostnega ukrepa ni onemogočeno opravljanje njegovega dela. Je namreč podjetnik avtoprevoznik, iz obširne zdravstvene dokumentacije katero je obramba predložila v spis pa izhaja, da je prav zaradi zdravstvenih težav z nogami kot posledice sladkorne bolezni vprašljivo, ali obtoženec sploh lahko upravlja z vozili v takem obsegu kot če bi bil avtoprevoznik, še sploh, ker je iz odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da je bil dalj časa nezmožen za delo. Spričo povedanega tako sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožbena izvajanja tudi kolikor zadevajo odločbo o kazenskih sankcijah niso utemeljena, in ker ob preizkusu po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje ni zasledilo nobenih nepravilnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženega F.M. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da obtoženec s pritožbo zagovornikov ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavku 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Le to bo na podlagi Zakona o sodnih taksah naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.