Jedro

Kdor s kršitvijo predpisov povzroči rizično situacijo, ki je ne more več obvladati, je odgovoren za posledice, ki iz nje izvirajo, če mu je mogoče očitati, da se je možnosti njihovega nastanka zavedal, ali da bi se je vsaj moral in mogel zavedati.

Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca, da je vodenje postopka pristransko, ne more biti razlog za izločitev sodnika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen štiri leta zapora, po 68. členu KZ pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ter odločilo, da se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje za čas petih let. Oškodovance je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je odločilo, da je dolžan obsojenec plačati stroške kazenskega postopka v višini 6.503 EUR in na 1.000 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso.

2. Obsojenčevi zagovorniki zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico, odsotnost vpliva obsojenca na kasnejše dogajanje pa za presojo njegove kazenske odgovornosti ni relevantno. Dejstvo, da umrli osebi nista bili v vozilu, v katerega je obsojeni najprej trčil, nima nobenega vpliva na obstoj obsojenčeve krivde. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo ter njegovo dejanje pravilno kvalificiralo po drugem odstavku 325. člena KZ, za svojo odločitev pa navedlo razloge, ki niso v nasprotju s podatki spisa. Navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni izvedlo vseh dokazov obrambe, ni utemeljena, povsem posplošena pa je tudi navedba, da izrečena kazenska sankcija in varnostni ukrep odstopata od do sedaj izrečenih kazni za tovrstna kazniva dejanja, zato očitka glede kršitve 22. člena Ustave RS ni mogoče preizkusiti. Pritrditi pa gre zahtevi, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 137. člena ZKP, saj čas, za katerega je bilo obsojencu začasno vzeto vozniško dovoljenje, ni vštet v varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovim zagovornikom, ki vztrajajo pri navedenem.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot prej že v pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 325. člena KZ smrt ene ali več oseb hujša posledica v smislu 19. člena KZ. V skladu s tem členom je mogoče izreči hujšo kazen, ki jo zakon določa za hujšo posledico, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno. Pritrditi je mogoče stališču zahteve, da je smrt osebe v drugem odstavku 325. člena KZ določena kot hujša posledica, zato je v skladu z 19. členom KZ potrebno ugotoviti ne le, ali je storilec tega kaznivega dejanja ravnal malomarno glede povzročitve prometne nesreče, pač pa tudi, ali se je storilec ob izvršitvi temeljnega kaznivega dejanja zavedal možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče povzroči tudi smrt kakšne osebe, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala oziroma, da bi se te možnosti vsaj moral in mogel zavedati, o tem pa mora sodišče tudi navesti razloge.

7. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, ko ta uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer z enakimi razlogi kot uveljavlja tudi kršitev materialnega prava. Zahteva namreč obrazloži zgolj kršitev materialnega prava, nato pa zaključi, da je zato podana tudi omenjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, s čimer pa se ni mogoče strinjati. Napačna uporaba materialnega prava namreč temelji na predhodni ugotovitvi dejanskega stanja (seveda tudi odločilnih dejstev), kolikor pa manjkajo razlogi o uporabi pravnih pravil, je podana kršitev iz sedmega odstavka 364. člena ZKP in ne iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to napačno zaključuje zahteva. O tej kršitvi določb postopka je mogoče govoriti v primeru, ko sodba sploh ne ugotavlja odločilnih dejstev oziroma o tem ni razlogov, kar pa v konkretnem primeru ne drži, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Prav tako se ni mogoče strinjati niti s stališčem zahteve, da dejstvo, da obsojeni po prvem trku njegovega vozila z vozilom V. ni imel več kontrole nad dogajanjem, pomeni, da za nadaljnje dogajanje ni odgovoren. Kdor s kršitvijo predpisov povzroči rizično situacijo, ki je ne more več obvladati, je odgovoren za posledice, ki iz nje izvirajo, če mu je mogoče očitati, da se je možnosti njihovega nastanka zavedal, ali da bi se je vsaj moral in mogel zavedati.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (stran 7 prvostopenjske sodbe), da je bil obsojeni zaradi visoke koncentracije alkohola v krvi popolnoma nesposoben za varno vožnjo, pa je kljub temu sedel za volan svojega terenskega vozila, pri tem pa se je zaradi alkohola počutil sproščenega in v precenjevanju svojih vozniških sposobnosti močno presegel največjo dovoljeno hitrost na tem odseku ceste, saj je namesto 60 km/h vozil s hitrostjo med 90 in 100 km/h. V desnem nepreglednem ovinku ga je nato odneslo preko sredinske črte vozišča na levi vozni pas, zaradi česar je prišlo do trčenj z vsemi tremi v nesreči udeleženimi vozili. Glede obsojenčeve krivde (stran 9 in 10 prvostopenjske sodbe) pa je sodišče ugotovilo, da se je obsojeni glede na visoko koncentracijo alkohola v krvi zagotovo zavedal, da so njegove vozniške sposobnosti okrnjene, da ni sposoben za varno vožnjo in da takšno stanje lahko privede do prometne nesreče, vendar je lahkomiselno menil, da do nje ne bo prišlo ali da jo bo lahko preprečil. Tako se je nezrelo in neodgovorno, precenjujoč svoje šoferske sposobnosti, odločil za vožnjo ter se s tem prepustil nadaljnjemu toku dogodkov, ki so se odvili v obravnavani prometni nezgodi s tragičnim koncem.

9. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče v konkretnem primeru napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odgovornosti za hujšo posledico, torej o odločilnih dejstvih. Opisano ravnanje obsojenega (vožnja pod vplivom alkohola, prekoračena hitrost, vožnja s težkim terenskim vozilom) nedvomno predstavlja ravnanje, katerega posledica je lahko ne samo prometna nesreča, pač pa tudi tako huda prometna nesreča, v kateri ena ali več oseb izgubi življenje. Strinjati se je mogoče s stališčem sodišča druge stopnje, da se je obsojenec glede na grobo kršitev cestnoprometnih predpisov brez dvoma zavedal ne le nevarnosti, da bo s takšno vožnjo povzročil prometno nesrečo, temveč tudi, da bo ta tako huda, da bo lahko terjala smrtne žrtve. O tem pa ima razloge tudi sodba sodišča prve stopnje in sicer na strani 10, ko navaja, da se je obsojeni kljub svojemu zavedanju vseh zgoraj navedenih okoliščin prepustil nadaljnjemu teku dogodkov, ki so se odvili v obravnavani prometni nesreči s tragičnim koncem, katerega prav gotovo ni želel. Iz take obrazložitve izhaja zaključek sodišča, da se je obsojeni zavedal možnosti nastanka hujše posledice, to je smrti in je torej ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti, čeprav sodišče res ni navedlo eksplicitnega oziroma posebnega materialnopravnega sklepa o krivdnem odnosu do hujše posledice. Sodba torej ugotavlja tudi okoliščine, ki se nanašajo na subjektivni odnos obsojenca do hujše posledice (pri čemer je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da so v tem primeru iste okoliščine odločilne pri presoji odgovornosti za povzročitev prometne nesreče kot tudi za hujšo posledico), ne vsebuje pa pravnega sklepa, da takšen odnos predstavlja zavestno malomarnost. Ne gre torej za to, da sodba sodišča prve stopnje sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih (zgolj v tem primeru bi bila podana absolutna bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), pač pa so ti razlogi zgolj pomanjkljivi. Taka pomanjkljivost pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje s svojo obrazložitvijo na strani 7, ko je izrecno poudarilo tudi, da se je obsojeni brez dvoma zavedal nevarnosti, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane hujša posledica, lahko sodbo sodišča prve stopnje dopolnilo s pravno terminološko jasnejšimi razlogi. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje deloma nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.

10. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu prekršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS, s tem ko je zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke Z.S., za imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke, predlog za pridobitev podatkov od proizvajalca zdravila Glimenklamid o tem, kakšna dnevna količina je predpisana in kakšne stranske učinke ima zdravilo ob predoziranju ter za ponovno zaslišanje obsojenega o njegovem zdravstvenem stanju. Sodišče je mnenje izvedenca cestnoprometne stroke M.M. ocenilo kot natančno in prepričljivo, pri čemer je bilo njegovo mnenje dopolnjeno glede vprašanja morebitne okvare krmilnega mehanizma ter predrtja pnevmatik, izvedenec pa je bil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Sodišče ni imelo nobenih pomislekov v strokovnost in pravilnost njegovega mnenja, saj je imelo to oporo tudi v drugih izvedenih materialnih in personalnih dokazih. Predlog obrambe za imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke ter za zaslišanje Z.S. je tako mogoče razumeti predvsem kot poskus spremembe ugotovljenega dejanskega stanja (izvedenec je ugotovil, da je do prvega trčenja z vozilom Nissan prišlo 0,4 do 0,8 m levo od sredinske črte gledano v smeri vožnje obsojenega ter visoko prekoračitev hitrosti; obsojeni je torej s svojo kršitvijo cestnoprometnih predpisov povzročil začetno kritično situacijo ter tudi nadaljnja dva trka, morebitno okvaro krmilnega sistema in pnevmatik pa je izvedenec izključil). Vrhovno sodišče je že presodilo, da zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenskega mnenja, ki je za obsojenega neugodno, saj je bilo ugotovljeno, da je njegovo protipravno ravnanje vzrok obravnavane prometne nesreče in tudi smrti dveh oškodovancev, obrambi ne daje pravice, da zahteva imenovanje novega izvedenca. Glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje Z.S. niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke obsojencu ni bila kršena njegova pravica do obrambe.

11. Pravica do obrambe pa ni bila prekršena niti z zavrnitvijo drugih dokaznih predlogov. Iz mnenja izvedenke forenzične toksikologije in alkoholometrije izhaja, da je bila pri obsojenem v jutranjih urah ugotovljena hiperglikemija, da pa ni nobenih materialnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil obsojeni v času prometne nezgode v stanju hipoglikemije. V vzorcu urina obsojenega je bila celo prisotna glukoza, pojav, ki spremlja visoko koncentracijo glukoze v krvi. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obsojeni v času prometne nesreče zaviral, česar v primeru motene zavesti (na katero namiguje obramba s tem, ko skuša dokazati stanje hipoglikemije) zagotovo ne bi storil. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obramba ni uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi bila izvedba tega dokaza lahko uspešna, to je, da bi lahko pripeljala do zaključka, da je bil obsojeni v času prometne nesreče v stanju hipoglikemije, saj drugi izvedeni dokazi kažejo ravno nasprotno. Kar pa se tiče zavrnitve dokaznega predloga za ponovno zaslišanje obsojenca v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, Vrhovno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da je bila izvedba tega dokaza glede na obširno zdravstveno dokumentacijo, ki je bila predložena v spis, nepotrebna. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe glede na navedeno ni predstavljala kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.

12. Obsojenemu ni bila prekršena niti pravica do sodnega varstva, ko je bil zavrnjen predlog obrambe za izločitev predsednika senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog obrambe za izločitev, saj zgolj subjektivno prepričanje obdolženca, da je vodenje postopka pristransko, ne more biti razlog za izločitev sodnika. Glede na navedbe obrambe v predlogu za izločitev je jasno, da objektivni razlogi, ki bi zbujali dvom v nepristranskost predsednika senata niso podani, pač pa gre zgolj za nezadovoljstvo z načinom vodenja postopka, konkretno z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe. Vrhovno sodišče je že v gornji točki pojasnilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in pri tem ni ravnalo v škodo obsojenega, zato o dvomu v nepristranskost na podlagi načina vodenja postopka ni mogoče govoriti.

13. Očitka, da je bila obsojenemu prekršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ni bilo mogoče preizkusiti. Obramba bi, ker zatrjuje, da izrečena kazen (ki je sicer izrečena v okviru zakonskih minimuma in maksimuma, torej zakonito) odstopa od ustaljene prakse v podobnih primerih, morala tako prakso izkazati s predložitvijo ustreznih sodnih odločb, tega pa ni storila. Ker s tem ni zadostila trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP), Vrhovno sodišče tega ugovora ni moglo preizkusiti, pa tudi sicer ena sodba prvostopnega sodišča ne more predstavljati ustaljene sodne prakse.

14. Kar pa se tiče sicer utemeljenega ugovora zahteve, da sodišče prve stopnje v izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa, za katerega je bilo obsojenemu vozniško dovoljenje začasno odvzeto že med postopkom (četrti odstavek 137. člena ZKP) na podlagi prvega odstavka 137. člena ZKP, Vrhovno sodišče opozarja na 133. člen ZKP. Na podlagi te določbe je namreč za vštevanje prej prestane kazni (in na podlagi analogije tudi vštetje časa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja) pristojen predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji.

15. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.

17. Obsojenčevi zagovorniki so Vrhovnemu sodišču predlagali, naj po četrtem odstavku 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu, vendar glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti za tako odločitev ni bilo podlage.