Jedro

Ker v pogodbi o štipendiranju ni določeno, da je potrebno v primeru, ko študij ne bo dokončan v roku, vrniti štipendijo, vrnitveni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki solidarno in nerazdelno dolžni plačati tožnici glavnico v znesku 6.514,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2007 dalje do plačila, pogodbene obresti v znesku 658,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter pogodbene obresti od zneska 6.514,33 EUR za čas od 28. 11. 2007 do plačila, po veljavni obrestni meri za dolgoročne kredite NLB, d.d (1. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženim strankam potrebne pravdne stroške v znesku 484,70 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno sklepa, da je tožena stranka po letu mirovanja pravic opravila vse pogoje za vpis v višji letnik in zato pravice do štipendije ni mogla izgubiti. Po mnenju tožeče stranke so pravice in obveznosti popolnoma jasno določene in torej ne gre za uporabo 83. čl. OZ. Tožena stranka se je s podpisom zavezala, da bo študij dokončala (diplomirala) v roku do 30. 9. 2005. V soglasju s tožečo stranko se ji je nato rok za dokončanje študija podaljšal do 30. 9. 2006. V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožena stranka zaključila študij oz. diplomirala dne 21. 3. 2007, torej po poteku podaljšanega roka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prišlo do situacije, ki jo jasno opredeljuje 1. alinea 19. čl. Pravilnika oz. 8. čl. pogodbe. Tožena stranka tudi po letu dni mirovanja pravice do štipendiranja ni dokončala študija v dogovorjenem roku, to je do 30. 9. 2006, tako je dolžna prejeto štipendijo vrniti. Tožena stranka ni bila zavezana podpisati pogodbe, ki jo sodišče označuje za tipsko. Jasno je, da v primeru trošenja javnih sredstev stranke ne morejo določati vsebine pogodbe tako, kot v prostem prometu, zato po mnenju tožeče stranke določilo 83. čl. OZ ne pride v poštev, poleg tega pa tudi v tem sporu sploh ne gre za takšno situacijo, ki jo to določilo ureja. Zmotno je tudi navajanje sodišča, da pravočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, saj 19. čl. Pravilnika ter 8. čl. pogodbe določata ravno posledico neizpolnjevanja študijskih obveznosti, ki je v tem, da štipendist izgubi pravico do štipendije in je dolžan vrniti vse prejete zneske. Če bi vzdržalo stališče sodišča, da je prvotožena stranka izpolnila vse obveznosti, ki jih je prevzela s pogodbo, bi to pomenilo neenakovredno obravnavanje štipendistov, v vsakem primeru pa pogodba sploh ne bi bila relevantna, saj bi lahko štipendisti določila presojali po svoje, kar ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V kolikor bi vzdržalo stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka dolžna toženo stranko pozvati k izpolnitvi obveznosti dokončanja študija ter ji postaviti dodatni rok, bi namen pogodbe izgubil svoj smoter. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP) pa še navaja: Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka prvotoženi stranki, v času njenega izobraževanja na Pedagoški fakulteti izplačevala štipendijo, da prvotožena stranka ni dokončala študija do 30. 9. 2005, kot tudi ne v podaljšanem roku, ki je bil na prošnjo prvotožene stranke s strani tožeče stranke določen do 30. 9. 2006. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je prvotožena stranka dne 21. 3. 2007 diplomirala ter da se je s 23. 3. 2007 kot učiteljica slovenščine zaposlila na Osnovni šoli .... Navedeno izhaja tudi iz upravnega spisa (priloga A5). Bistveno vprašanje za rešitev tega spora pa je bilo, ali sta toženki dolžni vrniti prejete zneske štipendij z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede na to, da prvotožena stranka študija ni dokončala v roku. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženi stranki štipendije nista dolžni vrniti, saj ju, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sklenjena pogodba o štipendiranju (v nadaljevanju pogodba) k temu ne zavezuje. Sodišče prve stopnje je navedeno dodatno utemeljilo tudi z dejstvom, da iz te pogodbe ne izhaja, da njena kasnejša izpolnitev za toženo stranko nima več nobenega pomena. Ker pravočasna izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, je skladno s 1. odst. 105. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) prvotožena stranka obdržala pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka prvotoženi stranki v skladu z 2. in 3. odst. 105. čl. OZ ni pustila primernega dodatnega roka, zato pogodba ni bila razdrta. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da prvotožena stranka ni bila na noben način obogatena, saj je izpolnila svojo pogodbeno obveznost, čeprav z zamudo, zato bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi tožeča stranka zahtevala vrnitev svoje izpolnitve.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj opisanimi stališči sodišča prve stopnje in poudarja, da okoliščina, da prvotožena stranka ni do izteka podaljšanega roka dokončala študija, še ne pomeni avtomatske obveznosti, da mora štipendijo vrniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka, neutemeljeno povezala določbo 2. čl. pogodbe o štipendiranju, ki določa obveznost štipendista, da študij dokonča do 30. 9. 2005 (oz. po podaljšanju do 30. 9. 2006) in določbi 8. in 12. čl., ki govorita o pretrganju štipendiranja in obveznosti vračila prejetih štipendij. S tem je tožeča stranka ustvarila strožji kriterij glede tega, v kakšnih primerih mora štipendist vrniti štipendijo, kot pa je določen v sami pogodbi. Tako 8. kot 12. člen omenjene pogodbe taksativno naštevata primere, ko se štipendiranje pretrga, štipendist pa je dolžan vrniti prejete zneske štipendij. V nobenem izmed omenjenih členov pogodbe ni določeno, da mora štipendist vrniti zneske štipendij, če študija ne dokonča v roku.

V 5. čl. pogodbe o štipendiranju je v točki b) 1. odstavka zapisano, da mora štipendist izpolnjevati študijske in druge obveznosti, določene s študijskim programom in statutom visokošolskega zavoda. Po 5. alinei 1. odst. 8. člena te pogodbe je štipendist dolžan vrniti prejete zneske, če ni izpolnil obveznosti iz 5. člena pogodbe in mu je zato štipenditor zadržal izplačilo treh mesečnih štipendij. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da v času izobraževanja prvotožena stranka ne bi izpolnjevala študijskih in drugih obveznosti (5. čl., tč. a) in bi ji zato štipenditor zadržal izplačilo treh mesečnih štipendij (navedeno je v pogodbi določeno kumulativno), kar bi bila utemeljena pogodbena podlaga za obveznost vračila prejetih štipendij. Takega dejanskega stanja tožeča stranka ni zatrjevala, zato te alinee 1. odst. 8. člena v zvezi z obveznostjo vračila štipendije v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti niti drugih alinej 1. odst. 8. čl. pogodbe o štipendiranju. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je prvotoženi stranki pravica do štipendiranja sicer mirovala (in sicer od 8. 10. 2002 do 5. 11. 2003), štipendiranje pa se je nato nadaljevalo (v letu 2003, 2004, 2005 in 2006), saj je prvotožena stranka očitno opravila vse pogoje za vpise v višje letnike. Iz spisa ni razvidno, da bi bilo prvotoženi stranki kasneje odobreno novo mirovanje pravice do štipendiranja. Tožeča stranka bi namreč od toženk po tej alinei 8. čl. pogodbe lahko zahtevala vrnitev prejetih zneskov štipendije le, če bi prvotoženi stranki (v zadnjem letniku) odobrila mirovanje pravice do štipendiranja, prvotožena stranka pa po letu dni mirovanja ne bi dokončala študija. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče uporabiti 1. alinee 1. odst. 8. čl. pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da v 8. čl. pogodbe ni določeno, da mora štipendist vrniti prejete zneske štipendij tudi v primeru, ko je po letu dni mirovanja pravic iz pogodbe, izpolnil pogoje za vpis v višji letnik, nato pa študija ni dokončal v pogodbenem roku.

Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da prvotožena stranka ni opustila študija (2. alinea 1. odst. 8. čl.), iz podatkov v spisu nadalje tudi ni razvidno, da bi prvotožena stranka med prejemanjem štipendije brez soglasja štipenditorja sklenila štipendijsko razmerje pri drugem štipenditorju ali se zaposlila (3. alinea 1. odst. 8. čl.), niti, da bi štipenditorju dala lažne podatke ali ne bi dala podatkov, pomembnih za obstoj štipendijskega razmerja (4. alinea 1. odst. 8. čl.), kar bi bila relevantna dejstva, pomembna za utemeljenost zahtevka za vračilo prejetih zneskov štipendij.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da pravočasna izpolnitev obveznosti ni bila bistvena sestavina pogodbe, saj 9. čl. pogodbe kot posledico pravice do mirovanja omogoča podaljšanje roka za dokončanje študija. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da iz pogodbe ne izhaja, da njena kasnejša izpolnitev za tožečo stranko nima več nobenega pomena. Prvotožena stranka je tako skladno s 1. odst. 105. čl. OZ obdržala pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija. To obveznost pa je prvotožena stranka izpolnila.

Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je pogodba relevantna takšna, kot je sklenjena in da prvotožena stranka (ki ni sestavila predmetne pogodbe) ne more nositi pravnih posledic za napake, ki jih je v svojo škodo v pogodbo zapisala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da nejasnih pogodbenih določil v skladu s 83. čl. OZ ni mogoče razlagati v škodo stranke, ki ni pripravila pogodbe.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).