Jedro

Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitve pogojev za izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Revizija se zavrže glede dolžnosti tožnikovega delodajalca zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 28-8031027 z dne 20. 10. 2006 in št. 8.031.027 z dne 2. 3. 2007. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 6. 7. 2006 dalje ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo, ustrezno lažje, razgibano delo s polovičnim delovnim časom, kjer ni potrebno prenašanje bremen preko 10 kg, kjer ni stalnega pripogibanja ali dela v prisilni drži, kjer lahko večkrat stoji, se razhodi ali na kakšen drugačen način razgiblje. Tožniku je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine in toženi stranki naložilo, da o pravici in višini delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo. Tožnikovemu delodajalcu A. d.o.o. pa je naložilo, da mora tožniku zagotoviti delo na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, kar mu mora zagotoviti delodajalec. Toženi stranki pa je naložilo, da odloči o višini delne invalidske pokojnine, glede na to, da je o sami pravici do delne invalidske pokojnine sodišče prve stopnje odločilo že samo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da tožnik že sedaj opravlja delo z omejitvami, priznanimi zaradi invalidnosti, ki je bila zato zmotno ugotovljena. Kršeno je načelo reformatio in peius, ker je sodišče druge stopnje samo priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, pritožila pa se je le tožena stranka. Odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine sicer tudi ni pravilna, saj te pravice ni mogoče priznati in odmeriti, dokler zavarovanec ne začne dejansko delati s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

4. Revizija glede dolžnosti tožnikovega delodajalca zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka, ki jo je sodišče druge stopnje delno spremenilo, naložilo tožnikovemu delodajalcu, da tožniku zagotovi delo s krajšim delovnim časom z omejitvami. Revidentka za revizijo zoper tisti del sodbe, v katerem je odločeno o obveznosti nekoga tretjega, nima pravnega interesa, ker je zanjo brez učinka. Zato je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo revizijo na podlagi 374. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Sodišče druge stopnje ni kršilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je do revidentkinih pritožbenih navedb o neobstoju invalidnosti posredno opredelilo s tem, da je povzelo izvedenčeve ugotovitve, po katerih je tožnikova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za manj kot 50 %, delo pa lahko opravlja še naprej pod določenimi omejitvami.

9. Dejanska ugotovitev, da tožnik za delo administrativnega referenta ni več zmožen delati s polnim delovnim časom (93. člena ZPIZ-1), je podlaga za ugotovitev invalidnosti III. kategorije. Omejitve, ki so podlaga za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, temeljijo na dejanskih ugotovitvah, do katerih je sodišče prišlo po izvedbi dokazov. Nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP.)

10. Pritožbeno sodišče ni spremenilo sodbe v škodo revidentke s tem, da je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, o višini delne invalidske pokojnine pa revidentki naložilo izdajo posebne odločbe. Sledilo je namreč pritožbi revidentke, da tožniku, ker ni zmožen za delo polni delovni čas, pravice do premestitve sploh ni mogoče priznati. Pravica do premestitve gre namreč tistemu zavarovancu invalidu III. kategorije, ki je zmožen za drugo delo poln delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato ob ugotovitvi, da je tožnik zmožen za drugo delo na delovnem mestu z omejitvami 4 ure dnevno, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. V skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo in tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Pravico do delne invalidske pokojnine zaradi ugotovljene invalidnosti, ki pripada tožniku obenem s pravico do dela s krajšim delovnim časom (prvi odstavek 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1), je tožniku priznalo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato glede na to II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje le ustrezno oblikovno spremenilo.

11. Neutemeljena je revizijska navedba, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine in je odmeriti, dokler ne začne dejansko delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitve pogojev za izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Iz 158. člena ZPIZ-1 izhaja, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Določbe 158. in 159. člena ZPIZ-1 bo torej revidentka morala upoštevati pri izdaji odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine tako, da bo tožniku priznala njeno izplačilo od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom.

12. V zvezi s tem se revidentka neutemeljeno sklicuje na določbe 93. člena, drugega odstavka 156. člena in 262. člena ZPIZ-1. Iz prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da je pogoj za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine tudi začetek dela, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek te določbe pa se ne nanaša na pridobitev pravice, temveč na njeno odmero – zgolj ta je odvisna od odstotka, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek 156. člena določa pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ki pa se ne nanaša neposredno na delno invalidsko pokojnino kot pravico na podlagi invalidnosti, saj ta primer zakon posebej in izrecno ureja v petem odstavku 156. člena, prvem odstavku 159. člena in 163. členu. Drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, po katerem se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, nima nobenega vpliva na presojo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine. Zato se revidentka na to določbo neutemeljeno sklicuje (1).

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče v dovoljenem delu zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče predstavlja že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (glej npr. zadeve VIII Ips 359/2008 z dne 22. 2. 2010, VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010 in VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010).