Jedro

Pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine je pogojeno s statusom invalida, pri čemer za njeno priznanje zadošča, da je pri zavarovancu izkazana potreba po časovni razbremenitvi dela v okviru III. kategorije invalidnosti. Za izplačevanje delne invalidske pokojnine pa se zahteva pričetek opravljanja dela v skrajšanem delovnem času.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku I. točke izreka, v 2. odstavku II. točke izreka in v 1. odstavku III. točke izreka delno spremeni tako, da na novo glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2006 in odločba št. ... z dne 2. 3. 2007. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki bo ustrezno lažje in razgibano, kjer ni potrebno prenašanje bremen preko 10 kg, kjer ni stalnega pripogibanja ali dela v prisilni drži, kjer lahko večkrat stoji, se razhodi ali na kakšen drug način razgiblje, s polovičnim delovnim časom od 6. 7. 2006 dalje.

O višini in izplačilu delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Delodajalec A. d.o.o. ... je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami iz 2. odstavka I. točke izreka s polovičnim delovnim časom.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika (1. odstavek I. točka izreka) in razsodilo, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2006 in odločba št. ... z dne 2. 3. 2007. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo ustrezno lažje razgibano delo, kjer ni potrebno prenašanje bremen preko 10 kg, kjer ni stalnega pripogibanja ali dela v prisilni drži, kjer lahko večkrat stoji, se razhodi ali na kakšen drug način razgiblje, s polovičnim delovnim časom od 6. 7. 2006 dalje (2. odstavek I. točka izreka). Tožniku se prizna pravica do delne invalidske pokojnine (1. odstavek II. točka izreka). O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo (2. odstavek II. točka izreka). Delodajalec A. d.o.o. ... je dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve in pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega (1. odstavek III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 610,09 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. odstavek III. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oprlo sprejeto sodbo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter na izpovedbo izvedenca prof. dr. P.P.. V celoti vztraja pri podanih pripombah na izvedensko mnenje. Pri tožniku ni podana zmanjšana delovna zmožnost glede na delo, ki ga je opravljal. Ne strinja se z mnenjem izvedenca, da v proizvodnji velikokrat ni možno organizirati dela oz. da je delo raznoliko. Iz opisa del in nalog z dne 8. 5. 2006, ki je merodajen za oceno delovne zmožnosti, je razvidno, da tožnik nima stalnih fleksijskih ali rotacijskih razbremenitev. Tudi ni izpostavljen splošnim vibracijam. Delo opravlja na računalniku s slikovnim zaslonom 6 ur. Zato bi se moralo pri oceni njegove delovne zmožnosti izhajati iz Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom. Neutemeljene so razbremenitve, saj tožnik že opravlja delo, kjer ni obremenitev, večje obremenitve pa niso izkazane. Poleg tega opozarja na nasprotja v izreku v sodbi. O pravici do delne invalidske pokojnine se odloča s posebno odločbo. Zmotno je odločeno tudi v primeru pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, saj glede tega ne gre za pravico do premestitve, temveč za pravico do takšnega dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih glede obstoja tožnikove invalidnosti in iz tega naslova pripadajočih pravic pravilno razsodilo, razen v delu priznanja pravice do premestitve in o tem, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine posebej odločeno, saj je pri teh odločitvah izhajalo iz zmotne materialnopravne podlage, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče presoja v socialnem sporu skladno z določbama 63. in 81. členov ZDSS-1 pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa po stanju in v času do dokončne odločbe. V konkretnem primeru je to do dne 2. 3. 2007, ko je toženec zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 20. 10. 2006, s katero ni bilo ugodeno zahtevi tožnika za priznanje invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v sporu preizkusilo takšno odločitev tako, da je v dokazne namene pridobilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter neposredno zaslišalo izvedenca prof. dr. P.P. in na podlagi tega ugotovilo pri tožniku obstoj III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in z omejitvami pri delu s polovičnim delovnim časom od 6. 7. 2006 dalje. Poleg tega je priznalo tožniku pravico do delne invalidske pokojnine.

Definicija invalidnosti je opredeljena v določbi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe), nadalje so predpisane kategorije invalidnosti ter pojem poklica. Z določbo 61. člena ZPIZ-1 pa je opredeljena preostala delovna zmožnost in pri katerih kategorijah invalidnosti se preostala delovna zmožnost ugotavlja.

Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru v celoti sprejema izvedensko mnenje, da gre pri tožniku za zmanjšano delovno zmožnost za poklic za manj kot 50 %, da je sposoben za lažje razgibano delo, kjer ni potrebno prenašanje bremen nad 10 kg, kjer ni stalnega pripogibanja ali dela v prisilni drži za polovico delovnega časa. Tožnik je v skladu z navedenimi razlogi sposoben za delo administrativnega referenta, vendar po oceni izvedencev z že ugotovljenimi omejitvami.

Izvedenec prof. dr. P.P. je na zaslišanju potrdil takšne ugotovitve ter odgovoril na toženčeve pripombe, ki so bile v tem, da pri tožniku ni izkazane invalidnosti. Izvedenec je poudaril, da je tožnik doživel dvakrat pretres možganov, česar toženec v svojem postopku pri oceni delovne zmožnosti ni upošteval. Izvedenec je odgovoril tudi na toženčevo pripombo glede dela z računalnikom in organiziranjem takšnega dela pri delodajalcu v skladu s Pravilnikom o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom. Res je, da mora delodajalec organizirati delo na delovnem mestu tako, da bo čimbolj raznoliko, vendar je izvedenec poudaril, da to v delovnem procesu velikokrat ni možno. Glede na tako podane strokovne ugotovitve izvedenca o tožnikovi invalidnosti, preostali delovni zmožnosti in omejitvah pri delu, tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da jih ne bi sprejelo kot verodostojne. Zato je tožnik zaradi nastale invalidnosti upravičen do pravice do delne invalidske pokojnine, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V določbi 4. člena ZPIZ-1 so opredeljene pravice iz invalidskega zavarovanja, med katerimi je tudi pravica zavarovanca do dela s skrajšanim delovnim časom. Z določbo 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 pa je predpisano, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije, pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Pridobitev takšne pokojnine je pogojena s statusom invalida, pri čemer za njeno priznanje zadošča, da je pri zavarovancu izkazana potreba po časovni razbremenitvi dela v okviru III. kategorije invalidnosti.

Vendar je potrebno od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ločevati pogoje za njeno odmero po višini in pogoje za izplačevanje. Delna pokojnina se odmeri skladno z določbo 2. odstavka 93. člena ZPIZ-1, pri čemer je njeno izplačevanja v skladu z določbo 159. člena ZPIZ-1 vezano na pričetek opravljanja dela v skrajšanem delovnem času. V konkretnem primeru je bila tožniku pravilno priznana III. kategorija invalidnosti ter na tej podlagi v skladu z določbo 93. člena ZPIZ-1 pravilno priznana tudi pravica do dela na delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom, zaradi česar je tožnik upravičen do pravice do delne invalidske pokojnine, pri čemer bo o njeni višini in izplačevanju (ne pa o pravici, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje) odločil toženec s posebno odločbo.

Po določbi 7. odstavka 93. člena zagotavlja zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, pravico do opravljanja dela na delovnem mestu c krajšem delovnem času od polnega, njegov delodajalec. Skladno z določbo 101. člena ZPIZ-1 pa mora delodajalec zavarovanca, kateremu so priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, obdržati v delovnem razmerju s pravico do dela na delovnem mestu v skladu z omejitvami ter mu zagotoviti pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. V skladu z navedeno pravno podlago v tožnikovem primeru niso izkazani razlogi za premestitev na drugo delovno mesto, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč razlogi za zagotovitev dela na delovnem mestu v polovičnem delovnem času.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo toženčevi pritožbi tako, da je ustrezno uskladilo konkretne odločitve v izpodbijani sodbi v skladu s pravilno uporabo navedenih določb ZPIZ-1, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).