Jedro

Tožnik se ne more braniti zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila podana po zakonito izpeljanem postopku in zaradi utemeljeno očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, s sklicevanjem na domnevne kršitve pravic, katere naj bi zagrešila tožena stranka. Če je menil, da tožena stranka ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja in da jih krši, bi lahko skladno s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR podal zahtevo za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitev ter nato uveljavljal sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je vtoževal razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2009 kot nezakonite, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 11. 7. 2009 do ponovnega nastopa dela, izplačati vse plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače do plačila, od teh zneskov pa odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, s priznanjem delovne dobe od 11. 7. 2009 dalje. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov podredni tožbeni zahtevek, v katerem je uveljavljal razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2009 kot nezakonite, ugotovitev, da mu delovno razmerje preneha z dnem izdaje prvostopenjske sodbe in da mu je dolžna tožena stranka od dneva dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (od vključno 11. 7. 2009) do dneva izdaje prvostopenjske sodbe izplačati vse plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, s predhodnim odvodom davkov in prispevkov v skladu z veljavno zakonodajo, da ga je dolžna tožena stranka prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ s priznanjem delovne dobe od 11. 7. 2009 dalje do izdaje prvostopenjske sodbe in da mu je dolžna izplačati denarno odškodnino v višini 509.034,30 EUR v 8 dneh od prejema sodbe sodišče prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov z obširno pritožbo pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi (pravilno spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je spregledalo, da je bistvo predmetne zadeve v tem, da je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi dogodkov, ki so se odvili neposredno pred in dne 3. 10. 2007, ko je bila tožniku preseljena in s tem onesposobljena oprema za njegovo delo. Ti vzroki so nastali po krivdi tožene stranke. Tožena stranka je izkoristila tožnikovo odsotnost in konec leta 2007 preselila celotno laboratorijsko opremo, na kateri je delal tožnik in tudi mladi raziskovalci. Ta selitev je predstavljala konec tožnikovega dela na CRP projektu in konec eksperimentalnega dela mladih raziskovalcev (A.A., A.B. in A.C.). Po selitvi namreč preseljena kromatografa nista več delovala. Ob tem je potrebno opozoriti, da je šlo pri navedenih aparaturah za naprave, ki so namenjene ozko specializiranemu področju sodobne kemijske analizne kemije, na katerem je bil strokovnjak zgolj tožnik. Prostori, kamor je bila oprema preseljena, so bili neustrezni. Tožnika se je zaradi preselitve načrtno šikaniralo in diskriminiralo. Tožena stranka mu zato tudi ni zagotavljala dela, kot ji to nalaga 41. člen ZDR. Dr. A.D. pa je s fizično izselitvijo tožnika tudi izbrisal ime tožnika ter njegove mlade raziskovalke s seznama oseb (na uradni spletni strani Kemijskega inštituta), ki so člani laboratorija L-04 in tega imena ni več hotel ponovno zapisati na internetno stran. Glede na vse navedeno je tožnikovo delo na projektu CRP povsem zastalo. Kljub temu pa si je tožnik ves čas prizadeval, da bi našel ustrezne rešitve in da bi lahko s svojim raziskovalnim delom nadaljeval. Pri tem je iskal ustrezne rešitve, vendar pa tožena stranka pri tem ni želela sodelovati, saj je bil njen namen zgolj šikaniranje in mobing nad tožnikom. Tožnik je preselil kromatograf v prostore A.E. v ..., kar je bilo storjeno s soglasjem tožene stranke, kjer je to napravo usposobil za delo. Tožnik je bil tako prisiljen, da svoje delo nadaljuje v ..., pri čemer mu tožena stranka pri tem ni želela pomagati in mu ni želela odobriti sredstev za delo na tej novi lokaciji. Tožena stranka je nadaljevala z mobingom tako, da je tožnika brez njegove vednosti in soglasja razrešila s projekta CRP in za novo vodjo imenovala dr. A.G.. Tožnik vztraja, da projekt CPR ni bil ustrezno izveden. Zaradi svoje neprostovoljne zamenjave, kot vodilnega na projektu CPR, je tožnik naslovil več pisem na tedanjo ministrico za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, na financerje projekta ARRS ter na MORS. Mentorstva nad A.A. ni želel prevzeti nihče, saj je strokovno področje, na katerem je imenovana delala, dejansko obvladal zgolj tožnik. Končno je bil za mentorja konec leta 2008 določen A.F.. Dopisi tožnika na navedene pristojne organe so pri toženi stranki sprožili nezadovoljstvo, zato je bil podan opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kateremu se je kot razlog pridružil tudi tožnikov nepodpis nepomembnega formularja v zvezi z A.A.. Ta formular je nato podpisal direktor tožene stranke. Tožena stranka je očitno želela reševati le položaj mlade raziskovalke A.A., glede katerega je bila pogodbeno vezana, ne pa tudi položaja tožnika. Tožena stranka tožniku tudi ni odobrila nabave novega sistema na podlagi pridobljene ponudbe tožnika, ker je vrednost presegala dogovorjeni znesek 40.000,00 EUR. Tožena stranka ob tem ni želela popustiti niti za evro, čeprav se je izkazalo, da je za nabavo novega sistema ostalo spornih zgolj nekaj tisoč evrov (eluent generator). Nabavo eluent generatorja je direktor tožene stranke kasneje brez problemov odobril dr. A.M.. Šikaniranje tožene stranke do tožnika se je vleklo že od leta 2007 dalje, tožnika je tožena stranka diskriminirala glede na ostale sodelavce, čeprav je tožnik pri toženi stranki preživel kar 26 delovnih let. Vsega zgoraj opisanega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi več bistvenih kršitev določb ZPP, saj je toženo stranko očitno favoriziralo tekom celotnega postopka, izvedlo ni praktično nobenega dokaza, ki bi bil tožniku v korist, zaslišalo pa ni niti A.A.. Vse zaslišane priče so bile tožniku sovražne. Glede na to je sodišče kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje A.A. bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi A.C. in A.B., vendar pa je ta dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve. S temi pričami je tožnik želel dokazati, da tožena stranka dejansko ni bila sposobna izvesti CRP projekta v okviru osnovne naloge CRP projekta, oziroma ga je izvedla z bistveno povečanimi stroški, kot bi to storil tožnik. Navedene priče bi vedele povedati tudi o trpinčenju oziroma mobingu, ki ga je tožena stranka izvajala nad tožnikom. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP tudi s tem, ker je dopustilo pričam tožene stranke, da izpovedujejo zunaj trditvene podlage, zaradi česa je po nepotrebnem prišlo do širjenja predmetnega spora. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zvočni zapis sestanka z dne 13. 5. 2009, za katerega je tožnik pojasnil, da ni soglašal z njegovim snemanjem (II Ips 80/98). Sodišče prve stopnje je razsodilo arbitrarno, pri čemer je od posvetovanja senata do vročitve izpodbijane sodbe minilo več kot pol leta. Zato tožnik predlaga ponovno sojenje pred drugim senatom. Pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bilo nezakonito, zato je nezakonita tudi sama odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku sploh ni bila dana možnost dokazovanja neuspešnosti izvedbe CRP projetka, v spornem dopisu z dne 14. 10. 2008 pa tudi ni neresnic. Tožena stranka je kršila tudi tožnikovo ustavno pravico do izražanja mnenja (39. člen Ustave RS). Tožnik sploh ni mogel ravnati drugače, kot je (tožena stranka ga je pri njegovem delu učinkovito onemogočila), tako da ne drži, da je neresnica, da je bil tožnik brez odobritve razrešen kot nosilec projekta, saj s tem sam ni soglašal, je pa toženo stranko obvestil, da glede na razmere, projekta seveda ne bo mogel dokončati. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi bile neresnične njegove navedbe, da dr. A.G. še ni delala na področju uporabe in razvoja ionske kromatografije in da v tistem obdobju ni imela ustrezne aparature, na kateri bi lahko delala. Vse to je tožnika napeljalo k mnenju, da projekt ne bo ustrezno zaključen v roku. Izkazalo se je, da je bil projekt dejansko zaključen šele po izteku roka. Tožnik je z navedenim dopisom želel zaščiti svoj delovnopravni položaj, kar pa mu je tožena stranka onemogočala. Tožena stranka je sama kriva, da je tožnik zunanjim institucijam navedel, kaj se pri njih dogaja. Neutemeljen je tudi drugi razlog iz pisnega opomina in sicer, da je tožnik odklonil izpolnitev obrazca „Vprašalnik o raziskovalnem delu in študiju v tujini za leto 2008/2009 za mlado raziskovalko A.A.“. Ta očitek je neresen, saj odklonitev podpisa obrazca ne more pomeniti kršitve delovnih obveznosti. Ta podpis je v celoti nepomemben in njegovega pomena tožena stranka tudi ni izkazala. Tožnik sicer tega vprašalnika sploh ne bi mogel izpolniti, saj v tem času ni bil aktivni mentor mlade raziskovalke, ta vprašalnik pa tudi ni imel popolnoma nobenega vpliva na potek njenega šolanja, kaj šele financiranja. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnil svojih mentorskih obveznosti. Teh obveznosti tožena stranka ni niti dokazala. Nepodpis obrazca ni povzročil nobenih posledic za toženo stranko ali A.A.. Ponovno poudarja, da je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi dogodkov, ki so se pričeli odvijati že v letu 2007. Tožena stranka si je ves čas prizadevala, da bi se tožnika znebila. Očitki iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne držijo. Tega pa ne more spremeniti niti neverodostojna izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka v roku iz člena 83/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bi tožnik ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje je ugotovilo tudi, da je kršitvi, ki sta bili tožniku očitani v tem pisnem opozorilu z dne 17. 10. 2008 (A2, B2) in ki sta se nanašali na tožnikovo ravnanje dne 14. 10. 2008, tudi dejansko storil. Zaključilo je tudi, da je tožnik storil vse tri kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z dne 4. 6. 2009 (A5, B5), da je bila ta odpoved podana v roku iz 6. odstavka 88. člena ZDR in da je bila tožniku pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočena pravica do zagovora, ki jo je tožnik tudi izkoristil. Do takšnih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo v spisu, trikrat zaslišalo tožnika, dvakrat zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, prav tako pa je izvedlo dokaz z zaslišanjem prič dr. A.H., dr. A.I., dr. A.D., prof. dr. A.J., dr. A.K. in dr. A.L.. Po stališču pritožbenega sodišča je izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega od teh dokazov in vseh dokazov skupaj pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s krivdnega razloga. Pri tej odpovedi, kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka spoštovala tudi vse postopkovne določbe, kot jih opredeljuje ZDR (pravočasno in utemeljeno pisno opozorilo po členu 83/1 ZDR, zagovor v skladu s členom 83/2 ZDR, pravočasna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na člen 88/6 ZDR).

- Glede pisnega opozorila; Tožena stranka je tožniku v pisnem opozorilu z dne 17. 10. 2008 (A2, B2) očitala, da je dne 14. 10. 2008 storil dve kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer s tem, da je na Ministrstvo za ... (v vednost pa tudi Javni agenciji za ... in Ministrstvu za ... RS) poslal dopis z neresničnimi trditvami, ki so izpodbijale kredibilnost tožene stranke in ki bi lahko moralno in materialno škodovali njenim poslovnim interesom. Istega dne je kljub izrecnemu naročilu odklonil podpis obrazca (vprašalnik o raziskovalnem delu in študiju v tujini v študijskem letu 2008/2009 za mlado raziskovalko A.A., katere mentor je bil), s tem, da je izpolnitev spornega obrazca spadala med njegovo mentorske naloge. Na podlagi izvedenih dokazov (izpoved dr. A.I., izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, elektronsko sporočilo – B11) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni bila točna tožnikova navedba v spornem dopisu (obstoja tega dopisa tožnik niti ne prereka), da mu je bilo brez njegove vednosti in soglasja odvzeto nosilstvo projekta CRP. Do te menjave je prišlo zato, ker je tožnik sam navedel, da projekta CRP ne bo mogel izpeljati do konca (B11), ta menjava je potekala v soglasju z Javno agencijo za raziskovalno dejavnost, o njej pa je bil obveščen tudi tožnik (ki je bil sicer v tem obdobju v bolniškem staležu). Prav tako ni držala tožnikova trditev v tem dopisu, da projekt ne bo dokončan, oziroma da bo njegovo dokončanje nestrokovno, ker naj nova vodja projekta, dr. A.G., ne bi imela ustreznih izkušenj. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila A.G. sposobna izvesti dela vodje projekta, da je z vodenjem projekta imela izkušnje, da je bil tožnik s tem seznanjen in da je do uspešnega zaključka projekta tudi dejansko prišlo. Ker je bil ta dopis s trditvami, ki se niso izkazale za resnične, naslovljen in poslan tudi na ... kot financerja in naročnika projekta (zaradi česar je prišlo tudi do nezadovoljstva zaradi odstopa tožnika od projekta, zaradi zapletov in podaljšanja rokov, kar pa bi lahko tako materialno kot moralno škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, lahko bi bilo resno ogroženo nadaljnje sodelovanje tožene stranke z naročnikom, ki je bil z ozirom na skupno vrednost dotedanjih projektov za toženo stranko ključnega pomena) je s tem ravnanjem tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (člen 31. ZDR, člen 35. ZDR).

V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik storil tudi drugo očitano kršitev, navedeno v pisnem opozorilu z dne 17. 10. 2008, ker kljub izrecnemu naročilu zakonitega zastopnika tožene stranke (B15) ni hotel izpolniti obrazca za mlado raziskovalko, katere mentor je bil, pri čemer je bil podpisan in izpolnjen obrazec po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke pogoj za vpis mladega raziskovalca v višji letnik podiplomskega študija. Tudi s tem svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je povsem utemeljeno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija zakonitost in utemeljenost pisnega opozorila. Glede pritožbene trditve tožnika, da mu ni bila dana možnost dokazovanja neuspešnosti CRP projekta, ker poročila o njegovi izvedbi nikoli ni prejel, tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (smiselno po 8. točki člena 339/2 ZPP), ki pa po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Osebna ocena tožnika o uspešnosti CRP projekta namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča ne vpliva na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, temelječega na drugih dokazih, da je bil sporni projekt uspešno zaključen tudi pod vodstvom dr. A.G.. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o kršitvi ustavne pravice do izražanja mnenja po 39. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Do tega očitka, ki ga je sicer tožnik podal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, se je opredelilo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 7 (tretji odstavek), zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve le sklicuje. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da drugače, kot je ravnal, sploh ne bi mogel ravnati. V kolikor je tožnik menil, da tožena stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti iz delovnega razmerja ali da krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, bi lahko v skladu s členom 204/1 ZDR in 204/2 ZDR zahteval izpolnjevanje obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani tožene stranke in nato še sodno varstvo, če tožena stranka v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne bi izpolnila svojih obveznosti oziroma ne bi odpravila kršitev. V zvezi z drugo očitano kršitvijo iz pisnega opozorila pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega svojega ravnanja tožnik niti ne zanika, meni pa, da to ravnanje ne pomeni kršitve delovnih obveznosti, ker je po njegovi oceni podpis tega obrazca v celoti nepomemben oziroma, ker ga sploh ne bi smel podpisati, zato ker v spornem času ni bil aktivni mentor mlade raziskovalke. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik v času, ko bi moral sporni obrazec podpisati, ni bil mentor mlade raziskovalke (tožnik sicer pojma aktivni mentor niti ne obrazloži), med njegove mentorske obveznosti pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča spadal podpis spornega obrazca (na kar je bil tožnik tudi izrecno pozvan – B15). Razlogi za odklonitev podpisa, ki jih je tožnik navajal (nepomembnost obrazca, spor v zvezi z vpisom tožnika in mlade raziskovalke v seznam zaposlenih v L-04...), po mnenju pritožbenega sodišča ne nudijo podlage za to, da je tožnik utemeljeno odklonil sporni podpis obrazca. Ob tem ne gre prezreti, da je ta obrazec kasneje podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, kar dejansko negira tožnikovo trditev o nepomembnosti tega obrazca.

- Glede razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zato, ker ni izpolnil svojih obveznosti, ki izhajajo iz dogovora z dne 22. 12. 2008 (ki so ga sklenili Javna agencija za raziskovalno dejavnost, tožena stranka in tožnik – A8, B23), ker ni poročal o usposabljanju mlade raziskovalke A.A. in ker ni podpisal obrazca „Finančni obračun porabljenih sredstev ARRS za usposabljanje mlade raziskovalke za obdobje od 1. 1. 2008 – 31. 12. 2008“ (čeprav mu je bilo oboje izrecno naročeno) in ker je 13. 5. 2009 izrecno odklonil prevzem opreme, ki jo je sam naročil pri ponudniku B.A. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik vse tri očitane kršitve delovne obveznosti tudi storil. V sporazumu z dne 22. 12. 2008 se je tožnik zavezal, da bo kot mentor mlade raziskovalke najkasneje v roku enega do dveh mesecev poskrbel za adaptacijo in montažo starega oziroma nabavo novega kromatografa in s tem zagotovil nemoteno delo mladi raziskovalki in uspešen zaključek njenega študija. V zvezi s tem se je tožena stranka zavezala za izvajanje tega programa odobriti 40.000,00 EUR. Ta znesek je bil določen na podlagi tožnikove ocene (izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, B26) o vrednosti tega projekta. Kljub temu, da so bila ta sredstva tožniku na voljo in da je bil o tem tožnik tudi obveščen, pa svoje obveznosti iz dogovora z dne 22. 12. 2008 ni izpolnil. Tožnik je sicer zatrjeval, da tega ni storil zato, ker znesek 40.000,00 EUR ni zadostoval za postavitev novega sistema (čeprav je bila višina teh sredstev odobrena na njegov predlog), vendar sodišče prve stopnje tem njegovim navedbam (in izpovedbi) ni sledilo. Ugotovilo je namreč, da tožnik kljub temu, da je imel pri prenovi laboratorija zagotovljeno vso podporo zakonitega zastopnika, ki jo je ta lahko nudil, svoje obveznosti ni imel niti namena izpolniti (izpovedba zakonitega zastopnika, B27, B69), odobrena vrednost sredstev za izvedbo tega projekta (40.000,00 EUR) pa je za skoraj 7.000,00 USD presegla tožnikovo oceno potrebnih sredstev (tožnik je ocenil, da potrebuje za izvedbo svoje obveznosti iz dogovora z dne 22. 12. 2008 približno 49.000,00 USD). Razen tega je bil tožnik opozorjen in seznanjen tudi, da je za nabavo instrumentov potrebno zagotoviti sredstva preko različnih razpisov, kar je stalna praksa v javnih raziskovalnih organizacijah. Iz pritožbenih navedb tožnika je zaključiti, da te svoje obveznosti ni mogel izpolniti tudi zato, ker je potreboval eluent generator, katerega vrednost je ob upoštevanju cene ostalih komponent presegala 40.000,00 EUR. Iz dokaznega postopka pa izhaja (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), da je bil ta generator pri toženi stranki že na razpolago, pri čemer pa si ga tožnik ni želel izposoditi. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je bila nabava takšnega generatorja s strani tožene stranke kasneje brez problema odobrena za tožnikovega sodelavca (dr. A.M.) pa je potrebno ugotoviti, da je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da je dr. A.M. za nakup te aparature pridobil lastna sredstva na projektih in z delom na trgu, tako da smiselno zatrjevano neenakopravno obravnavanje tožnika in dr. A.M. s strani tožene stranke ni podano. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da tožnik kljub zadolžitvi zakonitega zastopnika temu tedensko ni poročal o svojem delu na način, da bi tožena stranka lahko spremljala in sledila stanju in potrebam prenove laboratorija (čeprav je bil tožnik z elektronskimi sporočili zakonitega zastopnika izrecno pozvan za to – B28, B29, B30 …). S tema svojima ravnanjema (ki ju je sodišče prve stopnje podrobno obravnavalo v obrazložitvi sodbe na straneh od 8 do 12), je tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato se njegove nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

V zvezi z drugo očitano kršitvijo pogodbene obveznosti, ki mu je bila očitana v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da ni želel podpisati obrazca „Finančni obračun porabljenih sredstev ARRS za usposabljanje mladega raziskovalca za obdobje od 1. 1. 2008 od 31. 8. 2008“), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik storil tudi to kršitev delovne obveznosti. Tožnik omenjenega obrazca (B17) sicer nesporno ni podpisal, je pa odklonitev tega podpisa utemeljeval s tem, da je želel, da se presežek sredstev, namenjenih za mlado raziskovalko, prenese v rubriko „prenos sredstev za letošnje leto“, kar pa mu ni bilo ugodeno. Prav tako naj bi se s tem podpisom otežilo delo mlade raziskovalke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kolikor se tožnik ni strinjal s predloženim obračunom, se je bil dolžan obrniti na finančno službo tožene stranke zaradi pridobitve določenih informacij (kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče). Iz priloge B14 je razvidno, da je bil tožnik o finančni konstrukciji finančnega obračuna porabljenih sredstev obveščen s strani B.B. (B14), pomočnika direktorja za ekonomske in finančne zadeve (da so se neporabljena sredstva mlade raziskovalke v letu 2008 prenesle v presežek v letu 2009). Tožniku je bila s strani tožene stranke ponujena tudi možnost dodatnih pojasnil (B14), ki pa je ni izkoristil. Ker spornega obrazca ni podpisal, čeprav je to spadalo v okvir njegovih mentorskih nalog, je tudi s tem kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (člen 31 ZDR, člen 32 ZDR).

V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik 13. 5. 2009 neutemeljeno odklonil prevzem opreme, ki jo je sam naročil. Razlog za to njegovo ravnanje je bil v tem, da v opremo ni bil vključen eluent generator, ki bi ga moral kupiti sam. Ker pa je imel tožnik ta generator na razpolago tudi pri toženi stranki in bi si ga lahko za opremo laboratorija izposodil, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imel utemeljenega razloga za odklonitev prevzema sporne opreme. Ta oprema je sicer vseeno ostala pri toženi stranki (potem, ko jo je namesto tožnika prevzela druga oseba), pri čemer se je začela uporabljati šele, ko jo je prevzel dr. A.M..

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved podana po zakonito izvedenem postopku in tudi vsebinsko utemeljena, je pravilno zavrnilo tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistvene kršitev določb ZPP. S trditvijo, da je sodišče prve stopnje razsodilo arbitrarno in favoriziralo toženo stranko, ker je v celoti sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, tožnik izpodbija predvsem pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, saj se ne strinja z njegovimi ugotovitvami in zaključki. Ker pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na preostale izvedene dokaze (predvsem listinske) in da je dokazno ocenilo tudi izpovedbo tožnika, ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče A.A.. Z opustitvijo izvedbe tega dokaza tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče prve stopnje v pretežni meri upoštevalo in izvedlo preostale dokaze, ki jih je predlagal tožnik (vsi listinski dokazi, trikrat zaslišanje tožnika). Sodišče prve stopnje je zaslišanje A.A. zavrnilo zato, ker je z ozirom na okoliščine (predlagana priča je odvisna od tožnika, saj je ta njen mentor pri doktorski disertaciji, prav tako pa tudi od tožene stranke, saj je pri njej opravljala doktorsko disertacijo) ocenilo, da je tako subjektivna priča, da njena izpovedba ne bi pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve. Na podlagi navedene obrazložitve pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem navedene priče po eni strani zato, ker je štelo ta dokaz kot neprimeren, po drugi strani pa tudi zato, ker je ugotovilo, da preostali izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za popolno in pravilno ugotovitev vseh odločilnih dejstev, ki so bila pomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Glede na to po zaključku pritožbenega sodišča očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Iz obrazložitve tožnikove pritožbe je razbrati, da naj bi predlagane priče izpovedovale predvsem o CRP projektu oziroma o trpinčenju tožnika in mobingu nad njim. Izvedeni dokazi nudijo dovolj opore za zaključek, da je bil CRP projekt uspešno zaključen, zaradi zatrjevanega trpinčenja in mobinga pa tožnik sodnega varstva v tem sporu ni zahteval (npr. čl. 45/3 ZDR). Sodišče prve stopnje sicer zares ni izrecno navedlo, zakaj ni izvedlo še preostalih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, vendar po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana sodba zaradi tega ni obremenjena s takšno kršitvijo, da bi jo bilo potrebno iz tega razloga razveljaviti. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razbrati, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi česar je zaključiti, da je preostale neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je svojo odločitev oprlo na zvočni zapis sestanka med tožnikom in zakonitim zastopnikom, katerega prepis se nahaja v prilogi B69. Iz priloge B50 je razvidno, da je avdio zapis sestanka zaradi morebitnega kasnejšega preverjanja dejstev predlagal prav tožnik in da je bil tožnik z uvodnimi besedami zakonitega zastopnika tožene stranke seznanjen, da gre za avdio zapis z dne 13. 5. 2009, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik soglašal z navedenim avdio zapisom. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje prepis tega avdio zapisa lahko uporabilo kot dokaz v tem individualnem delovnem sporu. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 80/1998 z dne 25. 3. 1999, saj se je v citirani zadevi Vrhovno sodišče RS postavilo na stališče, da ne sprejema presoje nižjih sodišč, da je v pravdnem postopku nedovoljeno pričanje o tem, kar naj bi priča vedela o telefonskem pogovoru dveh drugih oseb, izmed katerih ena ni vedela, da pogovor že kdo posluša. Dejansko stanje v citirani zadevi je bilo torej drugačno, kot pa je v konkretnem individualnem delovnem sporu. S pritožbeno navedbo, da so priče izpovedale izven trditvene podlage strank oziroma da je minilo od seje senata do vročitve izpodbijane sodbe več kot pol leta, tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP (kršitev člena 7/2 in člena 321/3 ZPP). Ta pa ni podana, saj spoštovanje roka iz člena 321/3 ZPP (katerega bi se sicer prvostopenjsko sodišče moralo držati) ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, podane izven trditvene podlage strank, kar pomeni, da tudi ta, sicer nekonkretizirani pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče na preostale obsežne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na dogodke v letu 2007 (preselitev tožnika v nove, po njegovem prepričanju neprimerne prostore in posledice te preselitve) ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.