Jedro

Tudi za delovna razmerja in zaposlene v raziskovalnih inštitutih s statusom javnega zavoda velja, da delavci oziroma zaposleni delajo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. in 32. člen ZDR), da morajo vestno opravljati svoje delo (prvi odstavek 31. člena ZDR) in da se morajo vzdrževati vseh ravnanj, ki materialno in moralo škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR). To v načelu velja tudi za posamezne raziskovalce pri toženi stranki, ne glede na njihov specifični položaj, ki izhaja iz povečane odgovornosti in samostojnosti pri delu (pridobivanje in vodenje raziskovalnih projektov).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je dne 4. 6. 2009 podala tožena stranka. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo, pa tudi podredni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja le do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in plačilo odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožena stranka po predhodnem pisnem opozorilu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 17. 10. 2008 tožniku dne 4. 6. 2009 zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker kljub izrecnemu naročilu kot mentor ni poročal o usposabljanju mlade raziskovale D. K. in ni podpisal obrazca finančnega obračuna porabljenih sredstev Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za usposabljanje mlade raziskovalke za leto 2008 in ker je 13. 5. 2009 izrecno odklonil prevzem opreme, ki jo je po pooblastilu direktorja tožene stranke sam naročil za opremo laboratorija, ki bi jo pri delu uporabljal. Hkrati je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri izdaji svoje sodbe ni bistveno kršilo v pritožbi očitanih določb pravdnega postopka in storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in ni ustrezno obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov, tako da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem samovoljno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da drugi dokazi niso potrebni in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Celotni postopek je bil voden pristransko in v tožnikovo škodo. Zaradi vsega tega bistvene dejanske okoliščine niso bile pravilno ugotovljene. Kot bistveno izpostavlja, da dejansko ni bilo ugotovljeno, da bi bil projekt CRP brez njega uspešno zaključen, da je tožena stranka uničila njegovo laboratorijsko opremo ter da je bil predmet mobinga in diskriminacije. Hkrati pa sodišču očita kršitev načela neposrednosti sojenja, saj je sodišče prve stopnje sodbo pisalo več kot 6 mesecev, očitno zgolj na podlagi listin in zapisnikov. Navaja, da ni jasno, kaj naj bi tožnik kršil v zvezi z utemeljenim pisnim obvestilom ministrstvu za obrambo v zvezi s projektom CRP in ne podpisom nepomembnega anketnega vprašalnika o raziskovalnem delu mlade raziskovalke, glede katere tudi tožnikovo mentorstvo ni bilo jasno in kar naj bi bilo predmet predhodnega pisnega opozorila. Zanika, da je v mesecu maju 2009 neutemeljeno odklonil prevzem naročene opreme, ki je bila s strani tožene stranke tudi sicer kasneje prevzeto, tako da ni nastala nobena škoda. Vztraja, da je utemeljeno odklonil obračun porabe denarja za mlado raziskovalko, ker ni soglašal s prenosom neporabljenih sredstev. Vsi očitki, na katerih je temeljila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi, naj bi pomenili prisiljeno iskanje tožnikovih domnevnih napak, kot posledica dolgotrajnega šikaniranja na delovnem mestu in predhodnega uničenja opreme za njegovo delo.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka obširno prerekala tožnikove revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija v zvezi z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje štelo, da ostali predlagani in neizvedeni dokazi niso potrebni za odločitev o zadevi, sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak zaključek jasno izhaja iz zapisnika glavne obravnave, iz katerega je ob zaključku obravnave razviden sklep, da se ostali dokazi zavrnejo, ker sodišče šteje, da je zadeva zrela za odločitev. Tudi sicer je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaza z zaslišanjem (obojestransko predlagane) priče D. K., katere izpovedba tako ali tako ne bi mogla vplivati na sam obstoj tožniku očitanih kršitev.

8. O izvedbi posameznih dokazov odloča sodišče. Pri tem je sodišče dolžno izvesti samo dokaze o tistih spornih dejstvih, ki so pomembna za odločitev (člen 287 v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZPP). V predmetni zadevi so bila pravno pomembna le dejstva, na katerih je tožena stranka neposredno gradila sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Teh dejstev pa tožnik v dejanskem smislu niti ni zanikal. Dejansko je zanikal le to, da bi lahko bila navedena dejstva podlaga za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Njegovi dokazni predlogi so se v bistvu nanašali zgolj na predhodne okoliščine, ki pa na pravni pomen v odpovedi očitanih kršitev niso mogle bistveno vplivati. Zato sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do neposredne obravnave v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je nekatere tožnikove dokazne predloge za zaslišanje prič o teh okoliščinah zavrnilo. Prav tako sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, če je sodišče prve stopnje po odločitvi senata takoj po zaključeni glavni obravnavi obrazložitev sodbe pripravljalo več kot pol leta, saj na samo odločitev senata to ni moglo vplivati.

9. Tudi za delovna razmerja in zaposlene v raziskovalnih inštitutih s statusom javnega zavoda velja, da delavci oziroma zaposleni delajo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. in 32. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR), da morajo vestno opravljati svoje delo (prvi odstavek 31. člena ZDR) in da se morajo vzdrževati vseh ravnanj, ki materialno in moralo škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR). To v načelu velja tudi za posamezne raziskovalce pri toženi stranki, ne glede na njihov specifični položaj, ki izhaja iz povečane odgovornosti in samostojnosti pri delu (pridobivanje in vodenje raziskovalnih projektov).

10. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: Tožena stranka je dne 17. 10. 2008 tožniku podala pisno opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti, z opozorilom na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ker je dne 14. 10. 2008 naročnika raziskovalnega projekta CRP – M1 – 0146, to je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, mimo vodstva tožene stranke obvestil, da projekt ne bo končan, čeprav je tožena stranka po njegovem odstopu od dela na projektu že imenovala drugo vodjo projekta in vztrajala pri njegovi izvedbi, in ker je dne 14. 10. 2008 kot mentor odklonil podpis vprašalnika o raziskovalnem delu mlade raziskovalke, čeprav je to spadalo v zadolžitve mentorja.

Tožnik se je 22. 12. 2008 v okviru dogovora z direktorjem tožene stranke in predstavniki Javne agencije za raziskovalno dejavnost zavezal, da bo kot mentor mlade raziskovalke poskrbel za adaptacijo in montažo raziskovalne opreme in s tem poskrbel za nemoteno delo in zaključek študija mlade raziskovalke.

S strani tožene stranke so bila za nabavo raziskovalne opreme v zvezi s tožnikovim delom in delom mlade raziskovalke zagotovljena predhodno dogovorjena denarna sredstva v višini 40.000 EUR, tožnik pa je bil s strani direktorja tožene stranke pooblaščen oziroma zadolžen za izbor in naročilo ter nabavo dogovorjene raziskovalne opreme.

Tožnik kljub zahtevi direktorja tožene stranke ni poročal o poteku realizacije navedenega dogovora in je dne 13. 5. 2009 izrecno odklonil prevzem naročene raziskovalne opreme.

Tožnik je kot mentor neutemeljeno odklonil podpis finančnega obračuna porabe sredstev agencije za raziskovalno dejavnost za mlado raziskovalko za leto 2008. Pri tem sodišče ni ugotovilo, da bi bil tožnik kadarkoli v spornem času razrešen mentorstva mladi raziskovalki D. K. 11. Na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je bil delavec pred storitvijo kršitev, zaradi katerih mu delodajalec odpoveduje pogodbo, pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti. V okviru spora o zakonitosti odpovedi lahko sodišče na zahtevo delavca preizkusi tudi izpolnitev tega pogoja, vključno z obstojem dejanske podlage za tako pisno opozorilo.

12. Ob ugotovitvi, da je tožnik dne 14. 10. 2008 samovoljno pisno obvestil naročnika raziskovalnega projekta CRP, da projekt ne bo dokončan in da je v nasprotju z obveznostmi mentorja pri toženi stranki ter navodili vodstvo tožene stranke odklonil podpis vprašalnika o raziskovalnem delu mlade raziskovalke, je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti in da so bili zato podani razlogi, da mu je tožena stranka dne 17. 10. 2008 podala pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR. Tudi če je projekt CRP pridobil tožnik, je po sprejemu projekta pri toženi stranki in podpisom pogodbe za izvedbo le – tega z naročnikom postal to projekt tožene stranke. Kolikor je tožnik z naročnikom projekta kontaktiral v nasprotju s stališči vodstva tožene stranke in bi s temi samovoljnimi kontakti lahko škodoval njenim interesom, je šlo za prepovedano škodljivo ravnanje v smislu določb 35. člena ZDR. Tako ravnanje je bilo v spornem primeru ugotovljeno. Pri tem tudi tožnikovo subjektivno prepričanje, da mu je prejšnje vodstvo tožene stranke preprečilo nadaljevanje dela na tem projektu, ne izključuje nedopustnosti takega samovoljnega ravnanja. Prav tako pa mu je v zvezi z nepodpisom vprašalnika o delu mlade raziskovalke tožena stranka utemeljeno očitala odklonitev dela po navodilih vodstva tožene stranke, ki je štelo podpisovanje takih vprašalnikov za redno obveznost mentorjev.

13. Ob predhodnem dogovoru o nabavi opreme in usposobitvi laboratorija za delo tožnika in mlade raziskovalke, ki mu je bila dodeljena in ob predhodnem naročilu ter izrecnem pooblastilu direktorja tožene stranke, da tožnik v okviru odobrene denarne kvote poskrbi za nabavo manjkajoče opreme in usposobitev laboratorija, je tožnik očitno ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke, ko je ob dobavi in izrecno dne 13. 5. 2009 odklonil prevzem naročene opreme. Pri tem se ne more uspešno sklicevati na pogojevanje prevzema opreme z dodatnim naročilom naprave eluent generatorja, posebej ker mu je bilo zagotovljeno, da bo lahko uporabil tovrstno napravo, ki je pri toženi stranki že obstajala. Hkrati se tožnik pri tem ne more sklicevati na predhodna nesoglasja s prejšnjim vodstvom tožene stranke in na zatrjevano onemogočenje dela s strani prejšnjega vodstva. Hkrati sodišče soglaša s presojo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, ker kljub navodilom direktorja ni obveščal o vzpostavljanju pogojev za delo mlade raziskovalke in ko je odklonil podpis poročila o porabi sredstev za mlado raziskovalko. Ob tem, da sami evidenci porabe sredstev tožnik ni nasprotoval, imel pa je pomisleke o razporeditvi ostanka sredstev, bi se moral tožnik, kot mentor, o tem uskladiti z vodstvom tožene stranke, ne pa zgolj samovoljno odkloniti podpis poročila.

14. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da pomenijo tožniku očitana ravnanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ob predhodnem pisnem opozorilu onemogočajo nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določb drugega odstavka, v zvezi z 3. alinejo prvega odstavka, 88. člena ZDR, oziroma da odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2009 ni bila nezakonita. Ob ugotovljenih kršitvah se tožnik ne more uspešno sklicevati na domnevno šikanozno obravnavo in diskriminacijo s strani tožene stranke, tudi ne s strani njenega prejšnjega vodstva.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.