Jedro

Zgolj s stavkom: „Okoliščina, da je tožnik pričel s služenjem vojaškega roka kasneje kot februarska generacija, in sicer 22 dni pred nastankom poškodbe je v izpodbijani sodbi upoštevana“, Višje sodišče ni v zadostni meri odgovorilo na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je utemeljena tožnikova revizijska navedba, da sodba sodišča druge stopnje nima zadostnih razlogov o zavrnitvi pritožbe v zgoraj navedenem delu in se je zato ne da preizkusiti.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Reviziji zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj toženi stranki naloži plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpaha levega ramenskega sklepa dne 7.6.1995 med služenjem vojaškega roka pri učni uri premagovanja 2,5 m visoke prepreke.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. S posebnim sklepom z dne 22.6.2006 je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 690.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ugodilo pa je pritožbi tožnika zoper sklep o povrnitvi stroškov in je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je bil po oceni izvedenca izključni razlog za poškodbo v nenadni obremenitvi in da tožnik pred poškodbo ni bil nagnjen k izpahom ramenskega sklepa. Meni, da je do poškodbe prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke. Opozarja, da je izvedenec povedal, da bi bilo treba v konkretnem primeru izvajati splošno ogrevanje telesa in lokalno tudi ramenskega sklepa. S tem se zmanjša možnost poškodb in poveča zunanji učinek mišičnega dela. Opozarja, da je izvedenec navedel, da je premalo, če je tožnik opravil 400 ali 800 m teka in sklece, ker sklece niso namenjene ogrevanju ampak že predstavljajo obremenitev ramenskega sklepa. Opozarja, da priča F. ni povedal, katere vaje so vojaki opravili na dan, ko se je zgodila poškodba, ampak je povedal kako se običajno opravljajo ogrevalne vaje in katere so. Poudarja, da je sicer res povedal, da so vaje, ki jih je navedel F., opravljali po zajtrku, da pa je bil ta vselej ob 6,30, do poškodbe pa je prišlo ob 9,30. Navaja, da tožena stranka ni predložila nobenega pisnega poročila o nezgodi, dnevnika ali opomnika. Meni, da se sodišče pri odločitvi ne bi smelo opreti na izpoved priče A. F. Tožnik pa v reviziji opozarja tudi, da ni bil poučen, da obstaja 5-6 načinov za premagovanje ovire. Meni, da obveznost služenja vojaškega roka ne pogojuje njegove dolžnosti, da mora sam trpeti to škodo, še zlasti ker zanjo ni odgovoren. Tožnik opozarja, da višje sodišče ni obravnavalo vseh njegovih pritožbenih navedb, tako da ni dobil odgovorov na vsa pritožbena navajanja, zato meni, da je sodišče druge stopnje kršilo njegovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, sklep višjega sodišča pa spremeni tako, da zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zavrne, ker do konca glavne obravnave ni predložila stroškovnika.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sklep sodišča prve stopnje ni dovoljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

6. Revizija zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka ni dovoljena (384. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

7. Tožnik že s pritožbo ni izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Meni pa, da je napačna odločitev obeh sodišč, da tudi za krivdno odgovornost tožene stranke ni podlage. V tej zadevi je bilo sojeno dvakrat. Sprva je tožnik zatrjeval, da je tožena stranka ravnala nedopustno, ker vojaških obveznikov ni dovolj ogrela pred vajo premagovanja 2,5 m visoke prepreke. Med postopkom je trditveno podlago razširil. Zatrjeval je tudi, da je tožnik začel s služenjem vojaškega roka v mesecu maju, da pa se je pridružil vojakom, ki so prišli februarja in so imeli usposabljanje že 3 mesece. Tožnik je navedel, da mu nihče ni povedal, da lahko od opravljanja vaje premagovanja ovir odstopi oziroma ga nihče ni seznanil, da poleg načina, ki ga je pokazal vaditelj in ki je primeren za že kondicijsko dovolj usposobljene vojake, obstajajo tudi lažji načini za premagovanje takšne ovire. Zatrjeval je torej tudi, da zaradi kasnejšega prihoda na služenje vojaškega roka za tako zahtevno vajo še ni bil dovolj kondicijsko pripravljen.

8. Tako prvič kot drugič sta sodišči obeh stopenj ocenili, da tožnik ni dokazal, da ogrevanje pred vajo premagovanja ovir ni bilo zadostno. Tožnik v reviziji zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je navedlo, da je on sam potrdil, da jih je vaditelj ogrel z vajami, ki jih je predstavil priča A. F. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno povzeli izjavo tožnika in nista zagrešili očitane postopkovne kršitve. Res je, da se priča A. F. ni spominjal dogodka in je na naroku dne 19.3.2001 povedal le, katere ogrevalne vaje so se praviloma opravile pred vajo premagovanja ovir: najmanj 400 m teka, kroženje z vratom, rokami, počepi, vaje za zapestja, poskakovanje, največ 10 sklec, raztezne vaje za zapestja in gležnje. Pojasnil pa je tudi, da je poleg ogrevanja pred vadbo, vsak dan pred zajtrkom od 6.05 do 6.25 potekala še jutranja telovadba. Neposredno po izpovedi priče F. je tožnik potrdil, da so na dan škodnega dogodka opravili vse ogrevalne vaje, kot jih je naštel A. F. v svoji izpovedbi (list. št. 26). Ob ugotovitvi izvedenca, da so bile vaje, ki jih je naštel A. F., primerne in zadostne za ogrevanje, je tako pravilna odločitev sodišč, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke zaradi nepravilnega ogrevanja pred vadbo.

9. Ko je sodišče prve stopnje odločalo prvič, je odločilo, da je bil tožnik glede na kasnejši prihod na služenje vojaškega roka premalo kondicijsko pripravljen za premagovanje 2,5 m visoke stene, niti ni bil seznanjen z različnimi načini premagovanja takšne ovire. Višje sodišče je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in navedlo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati le iz aktivnosti, zabeleženih v dnevniku usposabljanja, ampak bi moralo upoštevati tudi, da je imel tožnik tri tedne služenja vojaškega roka tudi jutranjo telovadbo in druge popoldanske aktivnosti. Ocenilo je, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in bi moralo - poleg navedenega - izvedencu naložiti tudi, naj pojasni vzročno povezavo med tožnikovo poškodbo in tožnikovo kondicijsko pripravljenostjo.

10. Drugič je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s trditvami, da tožnik še ni bil dovolj kondicijsko pripravljen za tako zahtevno vajo in da mu glede na njegovo kondicijsko pripravljenost niso bila dana ustrezna navodila za premagovanje ovire, je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik povedal, da ni čutil, da vaje ne bi bil sposoben izvesti. Tožnik je v pritožbi opozoril, da sodišče prve stopnje s tem ni odgovorilo na njegove navedbe, da je priča T. F. povedal, da je premagovanje 2,5m visokega lesenega zidu zelo težka vaja dokler vojaki ne osvojijo načina za njeno premagovanje, da je tudi sicer vaja kondicijsko zelo zahtevna, da obstaja kar pet ali šest načinov premagovanja te ovire in da ta vaja praviloma sledi predhodnim kondicijskim pripravam, ki trajajo običajno več tednov, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka prvič na vaji premagovanja ovir medtem ko so ostali vojaki, ki so prišli februarja, vaje premagovanja ovir že večkrat izvajali, da bi tožena stranka glede na to, da je bil tožnik na služenju vojaškega roka šele 22 dni morala to upoštevati pri načinu izvajanja vaje premagovanja ovir, saj tožnik ni bil v enakem položaju glede kondicijskih priprav kot drugi vojaki. Višje sodišče je na te pritožbene navedbe odgovorilo na str. 3 izpodbijane sodbe s stavkom: „Okoliščina, da je tožnik pričel s služenjem vojaškega roka kasneje kot februarska generacija, in sicer 22 dni pred nastankom poškodbe je v izpodbijani sodbi upoštevana.“

11. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je utemeljena tožnikova revizijska navedba, da sodba sodišča druge stopnje nima zadostnih razlogov o zavrnitvi pritožbe v zgoraj navedenem delu in se je zato ne da preizkusiti. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

12. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila revizija vložena.