Jedro

Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil po opravljeni glavni obravnavi, bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je štelo, da so stroški tožene stranke, priglašeni po koncu glavne obravnave, priglašeni pravočasno.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

2. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 22.6.2006 razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških glede izpodbijanega sklepa se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.003.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti predpravdne in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom pa je naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 690.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2006 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožnik se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil proti uvodoma navedeno sodbo. Sodišču prve stopnje je očital, da ni upoštevalo, da tožnik pred škodnim dogodkom še nikoli ni bil na premagovanju ovir, da je bil s kasnejšim vpoklicem vrinjen med ostale vojake (februarsko generacijo), zaradi česar je bil v primerjavi z njimi v pomanjkanju fizične pripravljenosti, da pred izvedbo premagovanja ovir niso izvajale ustrezne gimnastične vaje, ki bi se po mnenju izvedenca dr. V. morale izvajati, da ne pride do poškodbe in nadalje tudi poudarja, da je tožnik izvajal to vajo prvič. Pritožba še navaja, da sta oba izvedenca medicinske stroke tudi ugotovilo, da tožnik pred to nezgodo ni imel nobenih težav z ramenskim sklepom. Pritožba povzema ugotovitve izvedenca V. in trdi, da je glede na dejstvo, da se pred izvedbo premagovanja 2,5 visoke ovire niso izvajale gimnastične ogrevalne vaje, očitno, da je glavni vzrok za nastalo škodo neizvajanje gimnastični vaj, kar je pravilno ugotovil tudi izvedenec V. Pritožba poudarja, da je že v prvem mnenju z dne 27.4.2002 izvedenec navedel, da vzrok za nastalo poškodbo ni v zgradbi tožnikovega organizma, kar prav tako pomeni, da je prišlo do poškodbe zaradi pomanjkanja ogrevalnih vaj, katerih tožena stranka pred premagovanjem ovir ni izvajala. Sodišče prve stopnje je netočno in zmotno navedlo, da je izvedenec dr. F. V zaključil, da je edini vzrok za poškodbo nenadna obremenitev telesa. Takšen zaključek je iztrgan iz celote, saj je v drugem dodatnem mnenju z dne 22.4.2006 izvedenec nazorno navedel, da je prišlo do poškodbe zaradi opustitve gimnastičnih razgibalnih vaj. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj, kot to določa 8. člen ZPP, ampak večine dokazov sploh ne omenja. Izpodbijana sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik prišel na služenje vojaškega roka s trimesečno zamudo, da je bilo to njegovo prvo premagovanje ovir, da se pred izvedbo vaje niso izvajale ustrezne gimnastične vaje in da bi tožena stranka glede na kratek čas služenja vojaškega roka (22 dni) to morala upoštevati, saj tožnik v primerjavi z drugimi ni bil v enakopravnem položaju glede fizične pripravljenosti. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni navedlo nobenega pravnega predpisa, na katerega je oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka in je s tem tožniku odvzelo možnost učinkovite pritožbe. Sodišče pa tudi ni odgovorilo na tožnikove navedbe, zato je bistveno kršilo določbe ZPP. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, pritožbeni stroški pa naložijo v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotovala in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naložijo stroški odgovora na pritožbo.

Iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena ZPP se je tožnik pritožil tudi zoper uvodoma citirani sklep z dne 22.6.2006 ter navedel, da je na obravnavi dne 22.5.2006 sodišče prve stopnje sprejelo procesni sklep, da bo najprej odločilo o temelju odgovornosti, odločitev o stroških pa pridržalo za poznejšo sodbo, zaradi česar pravdni stranki nista vložili stroškovnikov. Očitno je tožena stranka svoj stroškovnik, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, vložila po koncu glavne obravnave, kar je pa v nasprotju s III. odstavkom 163. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako ni enakopravno obravnavalo obeh strank, ampak je ravnalo samovoljno in v nasprotju z lastno odločitvijo, ko je na zadnji strani izpodbijane sodbe zapisalo, da pravdni stroški niso bili priglašeni in da zato o njih ni odločalo. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke za plačilo stroškov zavrne, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje tako, da bo le-to odločilo o stroških postopka skupaj s končno odločbo, saj tožnik pričakuje razveljavitev prvo izpodbijane sodbe, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo tudi pritožbeni stroški.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

1) K pritožbi zoper sodbo Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo škodni dogodek in sicer, da se je tožnik poškodoval v času služenja vojaškega roka dne 7.6.1995 med premagovanjem 2,5 m visoke lesene pregrade na poligonu in si pri tem poškodoval levo ramo. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po načelu krivdne odgovornosti, po I. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih zavarovanjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno v tej pravdi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ), kar je v obrazložitvi sodbe tudi navedlo, zato ne drži pritožbeni očitek, da v sodbi ni naveden materialnopravni predpis, na podlagi katerega je sodišče odločalo.

Ne gre pritrditi pritožnikovi navedbi, da se je sodišče prve stopnje v svojih zaključkih oprlo zgolj na eno ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenca V. in sicer, da je edini vzrok za poškodbo nenadna obremenitev telesa. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče upoštevalo in navedlo tako ključne ugotovitve najprej izdelanega mnenja tega izvedenca, kot tudi ključne ugotovitve dopolnilnega mnenja tega izvedenca, ki je izvedenec medicine dela, prometa in športa in pri tem tudi, da tožnik pred nesrečo ni bil nagnjen k izpahu leve rame in da je edini vzrok poškodbe nenadna obremenitev telesa. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje upoštevaje izvedensko mnenje tega izvedenca z dopolnitvami, ki mu pritožnik ne oporeka in ga povzema in sicer, da je pred premagovanjem takšne ovire potrebno opraviti določene ogrevalne vaje, ter upoštevajoč trditveno podlago pravdnih strank presojalo, ali je tožnik takšne vaje opravil oziroma ali je bilo za takšne vaje sploh poskrbljeno.

Pritožba ne prereka ugotovitev izvedenca V., ki jo je sprejelo in povzelo sodišče prve stopnje (stran 4 sodbe), da so primerne ogrevalne vaje pred premagovanjem lesene pregrade tiste vaje, ki jih je na obravnavi naštela priča F. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zaslišan kot stranka najprej povedal, da je imel sprva 15 do 20 minut ogrevalnih vaj (tek, počepi in sklece), ko pa je priča F. na glavni obravnavi dne 19.3.2001 naštevala ogrevalne vaje, katere je potrebno opraviti pred premagovanjem lesene pregrade (kroženje z vratom, z rokami, vaje za zapestje, raztezne vaje za zapestje in gležnje, počepi, preskakovanje, tek in 10 sklec) in za katere je izvedenec potrdil, da so ustrezne, pa se je tožnik spomnil, da je na dan škodnega dogodka vse naštete vaje opravil. To potrjuje tudi spisovno gradivo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 19.3.2001 – list. št. 26). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pred poškodbo imel ustrezne ogrevalne vaje, dokazno podprt in ob tem utemeljen, kar utemeljuje tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni pripisati krivde zaradi izostanka ogrevalnih vaj. Okoliščina, da je tožnik pričel s služenjem vojaškega roka kasneje kot februarska generacija, in sicer 22 dni pred nastankom poškodbe, je v izpodbijani sodbi upoštevana. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da tožena stranka med premagovanjem ovire tožniku ni merila časa, ampak je bila to šele vaja oziroma učna ura, ob zgoraj navedenem pa je tudi dokazni postopek potrdil, da so bile izvedene ustrezne ogrevalne vaje za vajo, pri kateri se je tožnik poškodoval. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno zaključilo, da krivde tožene stranke v izostanku ogrevalnih vaj ni ugotoviti, zato je tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo, saj manjka ena izmed štirih predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno in sicer odgovornost tožene stranke.

Nadaljnji pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh dokazov (8. člen ZPP), da sodba nima razlogov, da je ni moč preizkusiti ter da obstoji nasprotje med med razlogi in listinami, pa so premalo konkretizirani, da bi jim pritožbeno sodišče lahko sledilo, saj pritožnik ni navedel, s čim konkretno je sodišče očitane kršitve zagrešilo. Pritožnik tudi ni konkretno navedel, na katere njegove navedbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, o katerih tožnikovih zatrjevanjih izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo izvedene dokaze, vključno z izvedenskim mnenjem z dopolnitvami izvedenca V. in ugotovilo za razsojo ob pravilni materialnopravni podlagi vsa odločilna dejstva, sodba pa ima o tem tudi razloge, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni sprejeti odločitvi, zato pritožbenemu očitku, s katerim očita sodbi absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP tudi ni pritrditi.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka glede izpodbijane sodbe (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.

2) K pritožbi zoper sklep Pritrditi je pritožniku, da tožena stranka na zadnji glavni obravnavi dne 22.5.2006 ni priglasila pravdnih stroškov. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je tožena stranka posredovala stroškovnik sodišču z vlogo (list. št. 168-170) dne 13.6.2006. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pri odločanju o tako priglašenih stroških tožene stranke kot pravno podlago uporabilo VII. odstavek 163. člena ZPP in toženi stranki priglašene stroške odmerilo. V skladu s VII. odstavkom 163. člena ZPP se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Citirana določba, na katero se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje, se torej nanaša tudi na druge okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Glede na spisovno dokumentacijo (zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 157, 158) je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo in na podlagi opravljene glavne obravnave izdalo sodbo, s katero se je postopek pred tem sodiščem zaključil. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno, na podlagi katerih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje potem štelo, da je tožena stranka kljub temu pravočasno zahtevala povrnitev stroškov. Zgolj navedba zakonskega določila kot pravne podlage pa ne zadostuje za utemeljitev takšne odločitve, ampak je potrebno navesti vsa pravno pomembna in odločilna dejstva, ki narekujejo uporabo citirane določbe in utemeljujejo končno odločitev.

Izpodbijani sklep je tako šteti kot neobrazložen, saj ne navaja dejanskih razlogov ter ga iz tega razloga ni mogoče preizkusiti (14. točka II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo tako, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in ga vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postopati v nakazani smeri in ponovno odločiti o priglašenih stroških tožene stranke. Glede na ugotovljena dejstva bo moralo uporabiti ustrezno pravno podlago, za takšno uporabo pa navesti temu ustrezne razloge, ki jih je štelo za odločilne in v skladu s tem obrazložiti svojo odločitev.