Jedro

Odškodnina za novo škodo, ugovor zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 2.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 224.484,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni, šteto od dneva pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upoštevajoč pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da pri nepremoženjski škodi zastaralni rok ne začne teči, dokler ni njen obseg znan, to je, ko se stabilizira zdravstveno stanje. Pri tožniku se zdravstveno stanje še ni stabiliziralo, kar je izpovedal tudi izvedenec dr. K.: "Pri tožniku je do poslabšanja prišlo. Pri tožniku si težave v bistvu od leta 1991 sledijo. Gre za pozne posledice, ki jih v prvem mnenju nisem mogel predvideti." Te navedbe so v nasprotju z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je izvedenec potrdil, da ne gre za novo škodo ter da gre za pričakovano in medicinsko utemeljeno poslabšanje zdravstvenega stanja. Gre za nasprotje med razlogi sodbe in izpovedjo izvedenca, ki jo je podal ob zaslišanju. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenec je tudi povedal, da je bila ocena po prvem mnenju (prva sodba) podana do tistega datuma in da se poslabšanje lahko pričakuje tudi "od danes dalje" (od 1.10.2004 dalje). Torej, ali in kdaj je prišlo do poslabšanja po prvi sodbi oz. prvem izvedenskem mnenju ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Do tega je prišlo mnogo pozneje, za to pa je tožnik zvedel z izvedenskim mnenjem leta 1999 in nato še leta 2001. Zato je tožbo tožnik vložil pravočasno. Ves čas, tudi po prvi sodbi, pa še nadalje zdravljenje še poteka. Izpoved dr. K. (zapisnik z dne 1.10.2004 (na drugi strani 2. odst.) to potrjuje: "... vendar se je zavarovanec, kar je razvidno iz ambulantnega kartona stalno tudi dalje zdravil in je njegova bolezen tudi napredovala." O prvem sojenju izvedenec torej ni mogel in znal predvideti obsega trajnih posledic kot pravnopriznane škode zaradi narave poškodbe. Zato mora biti pravnopriznana škoda tudi tista, ki nastane zaradi istega vzroka pozneje, ne glede na to, ali je nastala znotraj ali izven tri ali petletnega zastaralnega roka, kajti pozne posledice lahko nastanejo kadarkoli in jih ni mogoče omejevati s prej navedenimi zastaralnimi roki. Zato je sodišče napačno uporabilo 376. čl. ZOR. Tožnik stranka pa je bil tudi ena od tako imenovanih izbrisanih oseb in brez dokumentov ter se ni smel gibati nikjer drugje, razen v domačem kraju (v S.), ker bi ga sicer izgnali iz Slovenije. To je imelo tudi za posledico, da ni hodil k zdravnikom specialistom, da bi tako še lažje dokazoval obstoj zdravljenja (priloga - odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 2.4.2004).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki naj bi jo tožnik pretrpel in jo še trpi zaradi škodnega dogodka z dne 29.3.1979, in sicer za obdobje po koncu obravnavanja pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi opr. št. P 203/83. Predmet spora je torej odškodnina za novo škodo, ki naj bi tožniku nastala po letu 1986. V zvezi z bodočo škodo, ko pritožba navaja "da se poslabšanje lahko še nadalje pričakuje", pa le-to ureja 203. čl. ZOR: sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda (v konkretnem primeru nova škoda) trajala tudi v bodočnosti. Glede na to, da čas nastanka škode ni vedno istoveten s časom samega škodnega dogodka, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala, to velja tudi za tako imenovano novo škodo. Zato objektivni oz. subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine za novo škodo (in s to povezano tudi bodočo škodo) ni mogel pričeti teči, preden je ta škoda nastala oz. preden je oškodovanec zanjo zvedel, kar je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, glede na to, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Ni sicer podano v pritožbi zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in izpovedjo izvedenca, v delu, ko izpodbijana sodba citira izvedenca, "da pri tožniku ne gre za novo škodo, da gre za pričakovano in tudi medicinsko utemeljeno poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi utrpelih poškodb glave", saj je le-to sodišče prve stopnje pravilno povzelo (list. 27 spisa) in zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Vendar ustno podanega izvedenskega mnenja ni mogoče presojati le po posameznih iztrganih delih, kot jih navaja pritožba. Izvedenec je pojasnil in čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, da je pri tožniku nastopilo poslabšanje po letu 1986, in sicer v letih 1989 in 1991, hemipareza in psihoorganski sindrom (kot posledica poškodb v nezgodi leta 1979) se namreč prvič omenja 6.3.1989 pri ortopedskem pregledu, na podlagi dodatnih izvidov pa je bil tožnik 14.10.1991 invalidsko upokojen (invalid I. kategorije invalidnosti) - to izhaja tako iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 15.9.1999 (priloga A4 spisa) kot tudi ustno podanega izvedenskega mnenja (list. 28 spisa). Izvedenec je leta 1999 in 2001 podal le (zahtevano) mnenje in ugotovil na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije do leta 1991 (po letu 1991 namreč tožnik ni opravil več večjih preiskav), da se je hemipareza in psihoorganski sindrom pri tožniku pojavil že leta 1989, vsled težav in po opravljenih dodatnih preiskavah je bil zato leta 1991 tudi invalidsko upokojen. Tožnik je torej "za novo škodo" zvedel že pri ortopedskem pregledu leta 1989 oz. najkasneje leta 1991 ob invalidski upokojitvi. 376. čl. ZOR je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo - tožba je bila vložena šele 31.7.2001, po poteku zakonsko določenega (triletnega) roka za zastaranje odškodninskih terjatev. Zato je sodišče prve stopnje na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zaradi zastaranja tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).