Jedro

Za novo škodo, ki jo je treba ločiti od bodoče škode v smislu določbe 203. člena ZOR, je značilno, da je glede na poškodbo iz katere izvira, v času prvega odločanja o odškodnini z vidika medicinske znanosti objektivno nepredvidljiva oziroma nepričakovana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v prometni nesreči, ki se pripetila 29. 3. 1979 v S., utrpel hude telesne poškodbe. Pravna prednica tožene stranke mu je odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo izplačala na podlagi pravnomočne sodbe takratnega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Sežani P 203/83 z dne 27. 10. 1986. 2. S tožbo, ki jo je vložil 31. 7. 2001, je M. K. zahteval dodatnih 2.100.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, češ da te predstavljajo novo škodo. Zahtevek je utemeljil s trditvijo, da se njegovo zdravstveno stanje po pravnomočnosti sodbe v prvi odškodninski pravdi konstantno slabša ter da sta po letu 1986 pri njem nastopila psihoorganski sindrom in desnostranska hemipareza, zaradi česar je njegova splošna življenjska sposobnost zmanjšana za dodatnih 25% do 30%.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožnik za škodo, ki je predmet tožbe, zvedel več kot deset let pred vložitvijo tožbe in je tako zamudil subjektivni in objektivni zastaralni rok; rešitev ugovora zastaranja temelji na ugotovitvi, oprti na mnenje izvedenca medicinske stroke, da sta bila psihoorganski sindrom in hemipareza desne polovice telesa znana (v zdravniških izvidih omenjena) že leta 1989 in da je bil psihoorganski sindrom razlog za invalidsko upokojitev tožnika v letu 1991. 4. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

5. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Povzema vsebino (po svoji presoji zmotnih) odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in poudarja, da zastaralni rok za odškodnino za nepremoženjsko škodo ne začne teči vse dotlej, dokler je znan obseg škode, to pa je takrat, ko se zdravstveno stanje stabilizira. In pri tožniku se zdravstveno stanje ni stabiliziralo, saj je izvedenec potrdil, da si pri tožniku težave od leta 1991 kar sledijo. Gre za pozne posledice, ki jih ni bilo mogoče predvideti in za katere ob upokojitvi ni vedel. Gre torej za škodo, ki je določba 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne pokriva. Obe sodišči sta kršili tudi procesne predpise, saj razlogi o vsebini izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca dr. N. K. nasprotujejo vsebini mnenja oziroma zapisnika o izpovedbi. To nasprotje je po mnenju revidenta v tem, da je izvedenec ugotovil, da se je tožnikovo stanje po letu 1991 slabšalo, tožnik pa je za novo škodo dejansko izvedel šele iz izvedenčevih mnenj leta 1999 in 2001, ne pa že prej, saj zaradi statusa izbrisane osebe ni bil nikoli napoten k specialistu, ki bi ga z njo seznanil. 6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Zavrnilna odločitev je materialnopravno pravilna iz dveh razlogov. Prvi razlog je v tem, da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v tistem delu, ki je posledica psihoorganskega sindroma in hemipareze desne strani telesa, ne predstavljajo t.i. nove škode. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je bil nastanek takšne škode pričakovana posledica leta 1979 utrpljene poškodbe glave, pritožbeno sodišče pa je to ugotovitev sprejelo kot pravilno. Okoliščina, da je bilo težave, kakršne tožnik trpi sedaj, pričakovati že pred zaključkom odškodninske pravde v letu 1986, izključuje njihovo subsumpcijo pod pojem nove škode. Za novo škodo, ki jo je treba ločiti od bodoče škode v smislu določbe 203. člena ZOR, je značilno, da je glede na poškodbo iz katere izvira, v času prvega odločanja o odškodnini z vidika medicinske znanosti objektivno nepredvidljiva oziroma nepričakovana. In četudi bi se ugotovilo, da je pri tožniku nova škoda vendarle podana, je presoja o zastaranju odškodninske terjatve skladna z določbo 376. člena ZOR. Revizijska trditev, da je tožnik za to škodo zvedel prvikrat šele leta 1999 in nato še leta 2001, ker da mu prej specialistično zdravljenje (zaradi statusa "izbrisanega") ni bilo omogočeno, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, da je za hemiparezo zvedel leta 1989, ko je bil na pregledu pri ortopedu, za psihoorganski sidrom pa je zvedel najpozneje leta 1991, ko je bila ta eden od vzrokov za invalidsko upokojitev. Zato je najpozneje takrat pričel teči triletni subjektivni in petletni objektivni rok ter sta oba potekla bistveno pred vložitvijo obravnavane tožbe.

9. Izvedenec dr. N. K. je potrdil in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova bolezen napredovala tudi po letu 1999, vendar ta ugotovitev ne implicira zaključka, da gre za novo škodo in tudi ne, da bi za poslabšanje zdravstvenega stanja tožnik izvedel šele iz mnenj izvedenca K., izdelanih v letih 1999 in 2001. Tudi v zvezi s tem uveljavljan očitek bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini pisnih izvedenskih mnenj iz izpovedi izvedenca in med samimi mnenji in zapisnikom o zaslišanju izvedenca je neutemeljen. Na procesne kršitve namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa zgolj na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora biti za to obrazložena. Ohlapne in nekonkretizirane trditve, na katere se je omejil revident, tega standarda ne dosegajo.

10. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (378. člen ZPP).