Jedro

Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je pač potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici.

V skladu z 8. členom ZPIZ-1 se kot zavarovalna osnova upošteva samo tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Tožnici se je v spornem obdobju izplačevala plača iz naslova delovnega razmerja pri odvetniku A. A., zato ne more zahtevati, da si za isto obdobje upoštevajo tudi prihodki iz naslova popoldanske obrti. Iz dosedanjih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju v obveznem zavarovanju še po kakšni drugi osnovi, razen na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku A. A.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26. 3. 2012 (z njo je bila zavrnjena pritožba tožnice in v reviziji potrjena prvostopenjska odločba tožene stranke). Odpravilo je tudi prvi stavek odločbe tožene stranke z dne 3. 12. 2011 (z njim je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 457,46 EUR/mesec od 4. 7. 2011). Odločilo je da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 477,89 EUR/mesec od 4. 7. 2011 dalje in toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 30 dni izplača zneske razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine po tej sodbi, v nadaljnjih 60 dneh pa izplača odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila, ter da tožnici povrne stroške postopka. Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več ali drugače. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in prvega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče ob neustreznem vodenju matične službe tožene stranke, tožnici je res hotelo omogočiti, da ne bi bila prikrajšana pri svojih pokojninski prejemkih, bi moralo za leto 1972 pri tožnici upoštevati podatke o povprečni plači B. B. v letih 1973 in 1974, ne pa podatkov o plači tožnice iz leta 1971. Izračun starostne pokojnine tožnice, ki je kot prejemek za leto 1972 upošteva plačo tožnice iz konca leta 1971 ni pravilen niti iz metodološkega niti materialno-pravnega vidika in pomeni oškodovanje tožnice pri njenih pravicah iz pokojninskega zavarovanja. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo tožničinemu predlogu za zaslišanje prič C. C.., A. A.. in D. D., ki bi lahko izpovedali o uvedbi dela preko polnega delovnega časa v obeh organizacijah, v katerih je bila tožnica zaposlena v spornem obdobju, in o obstoju ustreznega statuta obeh organizacij, v katerem je bilo nadurno delo izrecno označeno kot poseben delovni pogoj. Izvedba teh dokazov bi lahko nadomestila manjkajoči statut tožničinih delodajalcev in omogočila pravilno upoštevanje določbe 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), po kateri se plača delo za preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove le primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki mora biti v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. Tudi če statut tožničinih delodajalcev ni povsem ustrezal tedanjim zakonskim določbam o dopustnosti nadurnega dela bi sodišče moralo upoštevati,da tožnica ni imela nobene pristojnosti pri njegovem sprejemanju in da je dejansko ves čas zaposlitve v obeh odvetniških organizacijah opravljala nadure v skladu z obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da sodišče prve stopnje v pokojninsko osnovno tožnice pravilno ni vštevalo njenega dohodka iz naslova opravljanja dela kot dopolnilne dejavnosti v obdobju od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984. Določbe ZPIZ-1 bi sodišče moralo uporabiti tako, da bi tožničino starostno pokojnino odmerilo od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnica prejemala iz delovnega razmerja, kot tudi od zavarovalnih osnov, od katerih je plačevala prispevke za prejemke iz naslova opravljanja popoldanske obrti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371 člena ZPP).

6. Revizija obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zgolj s sklicevanjem na določbe prvega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi ta revizijski očitek, kakorkoli konkretizirala. Zaradi navedenega revizija v tem delu sploh ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je pač potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da je materialnopravno napačen izračun, pri katerem so bili manjkajoči podatki o višini plače tožnice v letu 1972 nadomeščeni s podatki o njeni plači pri istem delodajalcu v obdobju od 9. 11. 1971 do 31. 12. 1971 in da bi bilo pravilno, če bi se upoštevali podatki o povprečnih plačah B. B. za leti 1973 in 1974. 8. Podatke o prejemkih B. B. v letih 1973 in 1974 (ob upoštevanju dejstva, da je ta imela višjo plačo od tožnice in da je bila v bolniškem staležu) je sodišče pravilno upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove za navedeni leti in sicer tako, da so bili za leto 1973 uporabljeni podatki o plači B. B. za čas od 1. 1. 1973 do 31. 12. 1973; za leto 1974 pa podatki o plači iste delavke za čas od 1. 1. 1974 do 14. 5. 1974. Pri tem tudi ni zanemarljivo, da sta bili tožnica in B. B. v letu 1972 zaposleni pri E., v letu 1973 in 1974 pa v delovni skupnosti odvetnikov F., kar je vsaj formalno drug delodajalec. V primerljivi zadevi VIII Ips 118/2009 je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi višina tožnikove plače, ki jo je prejemal pri delodajalcu v obdobju neposredno pred spornim obdobjem.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče glede obstoja splošnega akta, ki je pri obeh delodajalcih nadurno delo opredeljeval kot poseben pogoj. Odločitev sodišča ne temelji na tem, da tožnica ni dokazala obstoja splošnega akta njenih delodajalcev, ki bi nadurno delo opredeljeval kot poseben delovni pogoj. Sodišče se je postavilo na stališče, da celo v primeru, če bi statut takšen pogoj vseboval, bi opravljanje nadurnega dela iz razlogov, o katerih sta izpovedali priči B. B. in G. G., pa tudi tožnica, še vedno ne bilo v skladu s takratno delovnopravno zakonodajo.

10. Iz izpovedb prič o tem, da je bilo nadurno delo potrebno, ker so bile delavke na porodniški in da za nadomeščanje niso zaposlili nove delavke, namreč dejansko izhaja, da ni šlo za izjemne, nepredvidljive in kratkotrajne okoliščine, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela ter zaposlitvijo novih delavcev. Enako izhaja iz izpovedb obeh prič, da so delo opravljali cel dan in da je bila zato tudi plača nekaj višja kot pri administratorkah na sodišču. 11. Na tej podlagi je sodišče utemeljeno zaključilo, da so se nadure opravljale kot neka oblika rednega dela, kar pa ni bilo v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na določbe 43. in 44. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. SFRJ, št. 17/65 s spremembami) ter 79. in 81. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1977 (ZDR, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami). V skladu s temi določbami se nadurno delo ni smelo uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno in smotrno organizacijo in delitvijo dela, z razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

12. Prav tako sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker v pokojninsko osnovo tožnice ni upoštevala njenega dohodka iz naslova opravljanja dopolnilne dejavnosti v obdobju od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984, ko je bila tožnica sicer zaposlena pri odvetniku A. A., hkrati pa je imela prijavljeno popoldansko obrt. Res je sicer, da 8. člen ZPIZ-1 pokojninsko osnovo opredeljuje kot mesečno povprečje plač in zavarovalnih osnov v določenem obdobju, ki se skladno s tem zakonom valorizira na raven zadnjega koledarskega leta pred upokojitvijo, vendar pa ta določba ne pomeni, da se posameznemu zavarovancu za isto časovno obdobje seštevata tako plača kot prihodki iz naslova opravljanja popoldanske obrti, pri čemer bi slednji predstavljali zavarovalno osnovo od katere naj bi bili obračunani prispevki. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da se v skladu z 8. členom ZPIZ-1 kot zavarovalna osnova upošteva samo tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Tožnici se je v spornem obdobju izplačevala plača iz naslova delovnega razmerja pri odvetniku A. A., zato ne more zahtevati, da si za isto obdobje upoštevajo tudi prihodki iz naslova popoldanske obrti. Iz dosedanjih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju (od 1.2.1981 do 1. 7. 1984) v obveznem zavarovanju še po kakšni drugi osnovi, razen na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku A. A. 13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.