Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v primeru, kadar v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani ne za tožnico ne za sodelavko, je sodišče prve stopnje za izračun pokojninske osnove pravilno uporabilo podatke o znanih plačah tožnice za leto 1971. V pokojninsko osnovo pa utemeljeno ni vštelo dohodka iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v določenem obdobju, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 in prvi stavek odločbe št. ... z dne 3. 12. 2011 (I. točka izreka). Odločilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 477,89 EUR na mesec od 4. 7. 2011 dalje (II. točka izreka). Naložilo toženki, da je ta dolžna tožnici v roku 30 dni izplačati zneske razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine po tej sodbi, v nadaljnjih 60 dneh pa izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila (III. točka izreka), ter da toženka povrne tožnici stroške postopka v višini 454,45 EUR (IV. točka izreka). Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka).

Glede višine starostne pokojnine za manjkajoča leta (1972, 1973 in 1974) je sodišče ugotavljalo pokojninsko osnovo s pomočjo plač sodelavk (A.A., B.B. in C.C.), ki so opravljale enaka dela kakor tožnica, to je delo administratorke, na primerljivih delovnih mestih. Pri tem je ugotovilo, da tudi za A.A. podatki o plači za leto 1972 niso znani, prav tako niso znani podatki o plači za B.B. za leto 1972 do 1974, 1976 in 1977. Tudi pri C.C. za izračun pokojninske osnove niso bili upoštevani podatki o plači za leta 1972 do 1974, saj toženec z njimi ni razpolagal. Za D.D. so bili znani podatki za obdobje, ko je bila zaposlena pri E., in sicer za obdobje od 24. 4. 1973 do 31. 12. 1973 in za leto 1974. Sodišče je tako za leto 1972 upošteval znano tožničino plačo od 9. 11. 1971 do 31. 12. 1971, za leto 1973 je sodišče uporabilo znane podatke o plači A.A. za leto 1973, s tem, da se je plača znižala za 5 %, glede na izpoved A.A., za leto 1976 pa se je upošteval znan tožničin podatek o mesečni plači v znesku 4.000,00 takratnih din. Glede opravljenega dela preko polnega delovnega časa je sodišče ugotovilo, da ne gre za delo opravljeno v posebnem delovnem pogoju, saj se delo ni opravljalo v izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščinah, da bi se štelo kot poseben delovni pogoj. Delo v pisarni je bilo organizirano tako, da so se nadure opravljale kot neka redna oblika dela in je bila zato tudi plača višja. Sodišče tudi ni vštevalo dohodke iz popoldanske obrti v zavarovalno osnovo za čas od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984, ko je bila tožnica zaposlena pri F. in imela hkrati prijavljeno popoldansko obrt. 2. Zoper odločitev sodišča v V. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Toženki očita, da bi morala imeti dokumentacijo, potrebno za uvedbo in vodenje matične evidence, saj jo je dolžna hraniti najmanj 40 let in dvomi v to, da so navedbe toženke, da s spornimi tožničinimi podatki ne razpolaga, sploh resnične. Delodajalec je mesečno sestavil enotno plačilno listo v kateri so bili zaposleni navedeni posamezno, plačilna lista pa se je redno dostavljala na ZZZS in tako ni logično, da toženka razpolaga s podatki za A.A. samo za leti 1973 in 1974, za D.D. za del obdobja leta 1973 in za leto 1974, za tožnico, B.B. in C.C. pa podatkov nima. Sodišče bi pri takem dejanskem stanju moralo dopustiti predlagane dokaze po računovodkinji G.G. in upokojenemu odvetniku H.H., ki bi lahko dopolnila izpovedbe obeh zaslišanih prič in po izvedencu finančne stroke, saj toženka za svoje trditve o nerazpolaganju s spornimi podatki ni ponudila nobenih dokazov. Za leto 1972 bi moralo sodišče uporabiti podatke o plači A.A. za leti 1973 in 1974, ne pa podatke tožnice o njeni znani plači s koncem leta 1971. Sodišče je tudi napačno odločilo, ko ni upoštevalo nadur, ki jih je tožnica opravila. Obstoj listin in narave nadurnega dela bi lahko tožnica izkazala tudi z zaslišanjem takratne računovodkinje obeh delodajalcev G.G. in v obeh organizacijah zaposlenega odvetnika H.H., ki bi vedela izpovedati o vseh spornih dejstvih, uvedbe dela preko polnega delovnega časa in tudi potrdila, da sta oba tožničina delodajalca imela potreben statut, v katerem je bilo nadurno delo izrecno označeno kot poseben delovni pogoj, kar je bilo tudi vneseno v pogodbe o zaposlitvah administrativnih delavcev. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določila člena 8 in 39 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1), ko je zavrnilo, da se pri izračunu pokojninske osnove ne upošteva tudi obdobje od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984, ko je tožnica plačevala prispevke in dajatve iz naslova opravljanja popoldanske obrti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012, s katero se je zavrnila pritožba, v reviziji pa potrdila odločba Območne enote I., št. ... z dne 3. 12 2011. S slednjo je Območna enota I. odločila, da ima tožnico pravico do starostne pokojnine v znesku 457,46 EUR na mesec od 4. 7. 2011 dalje in da se izplačani zneski akontacije poračunajo, s tem da pritožba in revizija ne zadržita izvršitev odločbe, stroškov postopka ni.

6. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem odločilo, da se odločba tožene stranke z dne 26. 3. 2012 (dokončna odločba) odpravi, prav tako se odpravi prvi stavek odločbe z dne 3. 12. 2011 (da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 457,46 EUR na mesec od 4. 7. 2011 dalje). Odločilo je, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 477,89 EUR na mesec, od 4. 7. 2011 dalje in, da je toženka dolžna tožnici v roku 30 dni izplačati zneske razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine po tej sodbi, v nadaljnjih 60 dneh pa izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo določenimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila (II. in III. točka izreka). Tožnica se pritožuje le zoper V. točko izreka in je tako odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točkah od I do IV sodbe, kar pomeni, da je o višini tožničine pokojnine od 4. 7. 2011 dalje v znesku 477,89 EUR na mesec, že pravnomočno odločeno. Pravnomočnost neizpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pomeni, da v istem sporu ni možno sprejeti odločitev, ki bi dejansko pomenila drugačno višino starostne pokojnine, kakor je že pravnomočno odločeno.

7. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o tem, kaj se všteva v pokojninsko osnovo in glede pokojninskih osnov za tožnico za leta 1972 do 1974 in 1976 in od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984 in glede nadurnega dela tožnice.

8. Na podlagi 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, poplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku citirane določbe je določena, da podatke iz prvega odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, Zavod RS za zaposlovanje, Ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ sicer morajo vpisati v matično evidenco in se glede na prvi odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma, če delodajalec podatkov ne posreduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

9. V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, tako se lahko upoštevajo tudi znani podatki o primerljivih plačah.

10. Plače tožnice je tako prvostopenjsko sodišče ugotavljalo tudi z upoštevanjem plač sodelavk na primerljivih delovnih mestih. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani podatki ne s strani tožnice in ne s strani sodelavk je pravilno štelo, da se uporabijo podatki o znanih plačah tožnice za leto 1971. Pri tem je pomembno, da se v čim večji meri ugotovi plača tožnice. Iz tega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno za leto 1972 izhajalo iz plače tožnice konec leta 1971 in ne iz plače sodelavke iz leta 1973. Za leto 1973 je sodišče uporabilo znan podatek o plači A.A. za leto 1973, s tem da se je plača znižala za 5 % glede na delo, ki ga je A.A. opravljala in v skladu z njeno izjavo, enako za leto 1974. Za leto 1976 je sodišče upoštevalo znan tožničin podatek o mesečni plači v znesku 4.000,00 takratnih din. Na takšen način je sodišče tožnici omogočilo, da ni prikrajšana pri svojih pokojninskih prejemkih zaradi opustitve posredovanja podatkov o plačah s strani delodajalca ali neustreznega vodenja matične evidence. Na takšen način nato izračunana starostna pokojnina je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tako z metodološkega kakor materialnopravnega vidika najbolj pravilna.

11. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da okoliščin v zvezi s tem, ali so bile nadure opravljene ter v kakšni višini so bile opravljene, ni ugotavljalo, saj je pogoj za to, da bi se nadure upoštevale v pokojninsko osnovo izkazan posebni delovni pogoj, ki bi moral biti podan, da bi se lahko nadure upoštevale pri izračunu pokojninske osnove. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz 407. člena ZPIZ-1, in upoštevalo določbo tretjega odstavka 21. člena Statuta skupnosti, po katerem se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. Da bi bile nadure uvedene v skladu z delovnopravno zakonodajo, pa bi morale biti opravljene le v primerih nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin (TZDR, 44. člen v zvezi z drugim odstavkom 43. člena; oziroma ZDR 79. člen v zvezi z 81. členom). Nadurno delo se ni smelo uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno in smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi prič in izpovedbe ter navedbe tožnice pravilno zaključilo, da je bilo delo v pisarni organizirano tako, da so se nadure opravljale kot neka redna oblika dela in že zaradi tega dejstva ne obstaja poseben delovni pogoj. Ob tako izvedenih dokazih je sodišče v zvezi z navedenim tudi pravilno sklenilo, da ne izvede dokaza z zaslišanjem računovodkinje in samega delodajalca, ki bi vedeli izpovedati o dejstvih uvedbe dela preko delovnega časa in da je imel tožničin delodajalec potreben statut, v katerem je bilo nadurno delo izrecno označeno kot poseben delovni pogoj, saj tudi v primeru, da bi statut takšen pogoj imel bi moral biti ta v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. Tako iz izpovedi A.A., kakor B.B. izhaja, da je bilo dodatnega dela in nadur veliko, posebej ker ko so bile delavke na porodniški in za nadomeščanje niso zaposlili posebej nove delavke, ampak so tiste, ki so bile v službi opravljale dodatno delo. Navedeno tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno kaže, da ne gre za izjemne, nepredvidljive in kratkotrajne okoliščine, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela ter zaposlitvijo novih delavcev.

12. S prvostopenjsko odločbo sodišče pravilno ni vštevalo v pokojninsko osnovo dohodek tožnice iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v obdobju od 1. 2. 1981 do 1. 7. 1984, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova, zavarovalna osnova v smislu določbe 39. člena ZPIZ-1, po definiciji iz določbe 8. člena ZPIZ-1, predstavlja le osnovo, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača in je tako prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno uporabilo določbo 39. člena ZPIZ-1. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano V. točko sodbe sodišča prve stopnje.

14. Pri tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela sama nosi stroške pritožbe.