Jedro

Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 105. člena ZKP); v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša nanj, v delu za soobdolženega B. B. pa po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. V obravnavani zadevi je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s 7. členom KZ-1. Izrečena mu je bila kazen enega leta in enega meseca zapora. Z isto pravnomočno sodbo je bil za pomoč pri kaznivem dejanju A. A. spoznan za krivega tudi B. B., ki mu je bila izrečena kazen sedmih mesecev zapora. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in vrnilo v ponovno sojenje, ki še ni končano. Izrečeni kazni sta že izvršeni.

2. Zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru IV Kp 8712/2016 z dne 3. 3. 2022 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 8712/2016 z dne 7. 9. 2020 sta obdolženčeva zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi zavrže, ker postopek še ni pravnomočno končan in zahtevi nista dovoljeni.

4. Odgovor je bil vročen obdolžencu in njegovima zagovornikoma, ki se o njej niso izjavili.

B. - I _Dovoljenost zahteve_

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno vložiti zoper sodno odločbo "po pravnomočno končanem kazenskem postopku" (prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

6. V obravnavani zadevi je Višje sodišče v Kopru dne 3. 3. 2022 v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, kolikor se nanaša na obtožena A. A. in B. B., razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. O premoženjskopravnem zahtevku še ni pravnomočno odločeno.

7. Vrhovno sodišče se je s podobnimi položaji že soočilo. S sodbo I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023 je vsebinsko obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, četudi glede premoženjskopravnih zahtevkov nekaterih oškodovancev še ni bilo pravnomočno odločeno. Stališče o dovoljenosti zahteve je pojasnilo s tem, da je odločba o obdolženčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna, zato je zahteva za varstvo zakonitosti zoper njo v tem delu dovoljena.

8. Vrhovno sodišče je tudi že odločilo o položajih, v katerih je imelo pred seboj zadevo, v kateri je - po razveljavitvi - še potekalo odločanje o odvzemu premoženjskopravne koristi. S sklepom I Ips 46408/2010 z dne 26. 11. 2015 je zahtevo v takšnem položaju zavrglo. Na to stališče opozarja vrhovna državna tožilka in predlaga, naj Vrhovno sodišče tudi obravnavano zahtevo zavrže. 9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-409/19-38, Up-1455/19-51 z dne 8. 12. 2022 (19. točka obrazložitve) opozorilo, da "poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi pusti na prizadeti osebi nepopravljive posledice. Če obdolženec na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe nastopi prestajanje zaporne kazni, nato pa se izkaže, da je bila obsodba neupravičena in jo je po odločitvi Vrhovnega sodišča treba razveljaviti, neizbežno nastanejo posledice, ki jih niti naknadna razveljavitev niti sprememba sodbe ne moreta popolnoma odpraviti. Škodljivih učinkov na zdravstveno stanje, duševno zdravje in družbeni položaj neupravičeno obdolženega tudi morebitna naknadna odškodnina ne more odtehtati. [...] Vsako neupravičeno prestajanje zaporne kazni prav tako škoduje zaupanju v pravni red, družbeni pomiritvi in krepitvi moralnih vrednot. Zato preventivni učinki kazni v takšnem primeru ne ostanejo zgolj neuresničeni, temveč so celo subverzirani.".

10. V obravnavani zadevi je bila obdolžencu izrečena kazen enega leta in enega meseca zapora. Višje sodišče je odločitev o pritožbah sprejelo 3. 3. 2022, zahtevi pa sta bili pravočasno vloženi 15. in 18. 7. 2022. Vrhovnemu sodišču sta bili predloženi 29. 6. 2023, torej skoraj eno leto kasneje. Do takrat je bila kazen, izrečena obdolžencu, že izvršena z delom v splošno korist (dne 10. 3. 2023) in do odvzema prostosti ni prišlo. Vendar pa to - glede na časovne razsežnosti obravnavanja zahtev - ne pomeni, da tveganje, na katerega je Ustavno sodišče opozorilo, ni več pomembno. Nasprotno, prav ob takšnem postopanju je bilo tveganje, na katerega je opozorilo Ustavno sodišče, največje.

11. Pri ugotavljanju, ali so izpolnjene prepodstavke za vsebinsko odločanje o vloženih zahtevah, je Vrhovno sodišče upoštevalo, da se odločanje o premoženjskopravnem zahtevku vendarle bistveno razlikuje od odločanja o odvzemu premoženjske koristi - četudi sta oba instituta namenjena vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi je javnopravna sankcija, s poudarjeno (specialno in generalno) preventivno funkcijo, kar jo hkrati približuje kazenskim sankcijam. Odločanje o odvzemu premoženjske koristi je zato tesneje povezano z odločanjem o krivdi, kar se odraža v pooblastilih organom kazenskega postopka, da premoženjsko korist ugotavljajo po uradni dolžnosti. Ker je odvzem premoženjske koristi tesno povezan z odločanjem o obtožbi, se polje izjavljanja vsakokratnih prejemnikov koristi lahko razteza tudi na to vprašanje. To pa pomeni, da je treba pri presoji, kdaj je postopek pravnomočno končan, upoštevati tako pravnomočnost odločitve o obtožbi kot odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe (kot v obravnavani zadevi) se nedvomno opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku; v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.

12. V obravnavani zadevi zato Vrhovno sodišče ni sledilo stališču iz sodbe I Ips 46408/2010 z dne 26. 11. 2015, kot predlaga vrhovna državna tožilka, in je vsebinsko odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti.

B. - II _Vsebina kazenskopravnega očitka_

13. Obdolžencu se očita, je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, tj. v nasprotju z merili skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ko je dne 12. 4. 2007 kot direktor družbe C. z družbo D. sklenil pogodbo o posredovanju, s katero je družbo C. zavezal k izplačilu provizije v znesku 25 odstotkov nabavne cene za nepremičnine, ki bi jih družba D. predstavila družbi C. po ceni, ki je vsaj 50 odstotkov nižja od tržne za primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah, pri čemer je vedel, (i) da družba D. ni izpolnjevala pogojev za nepremičninsko posredovanje po 2. točki prvega odstavka 3. člena takrat veljavnega Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr), ker ni imela zaposlenega nobenega nepremičninskega posrednika, ki bi imel potrebno licenco in bil vpisan v imenik nepremičninskih posrednikov, in (ii) da višina provizije znatno presega najvišjo določeno plačilo za posredovanje, tj. 4 odstotke po prvem odstavku 5. člena ZNPosr.

14. V nadaljevanju je obdolženec 25. 4. 2007 odobril plačilo računa družbe D., v katerem je ta družbi C. zaračunala "dela po pogodbi z 12. 4. 2007 za k.o. E." v znesku 207.600 evrov (173.000 EUR, povečan za 20 odstotkov DDV), čeprav je vedel, da družba D. ni bila upravičena do izplačila po navedeni pogodbi o posredovanju, ker cena nepremičnin parc. št. 195 in 200/3 k.o. E. (v nadaljevanju: nepremičnine E.) ni bila 50 odstotkov nižja od tržne cene za nepremičnine primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah.

15. Obdolženec je s tem namenoma na škodo družbe C. pridobil protipravno premoženjsko korist družbi D. v znesku 173.000 evrov, nakazanih na račun družbe D. _O kršitvah kazenskega zakona_

16. Zagovornik dr. Miha Šošić zatrjuje, da v izreku pravnomočne sodbe ni opisanih znakov kaznivega dejanja. Konkretneje, sklenitev pogodbe z družbo D. ni imela škodljivih posledic za družbo C., ker je nakup nepremičnine vsaj 50 odstotkov pod tržno ceno nedvomno koristen, tudi v primeru izplačila provizije v višini 25 odstotkov nakupne cene (torej največ 12,5 odstotkov tržne cene). Tudi opis v delu, ki se nanaša na odreditev plačila po pogodbi, ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega dejanja. Zloraba položaja v tem delu naj bi bila podana, ker je obdolženec odredil plačilo po pogodbi, čeprav za to niso izpolnjeni pogodbeni pogoji. V opisu pa ni konkretno opredeljeno, kakšna naj bi bila cena obravnavanih nepremičnin po pogodbi in kakšna naj bi bila tržna cena primerljivih nepremičnin, tako splošnega očitka o neupravičenosti odobritve plačila pa ni mogoče preveriti. Zagovornik zatrjuje tudi, da v opisu ni časovne opredelitve nakupa nepremičnin in dneva, po katerem naj se ugotavlja tržna cena. In končno, zagovornik v opisu ne prepozna okoliščin ali ravnanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je imel obdolženec že od vsega začetka namen družbi D. pridobiti premoženjsko korist na škodo družbe C. Glede na opis bi dejanje lahko bilo storjeno tudi iz malomarnosti. S temi navedbami zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Oba zagovornika zatrjujeta kršitev kazenskega zakona tudi zato, ker naj bi sodišči napačno opredelili pogodbo, sklenjeno med družbama D. in C., kot pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami, kot jo ureja Zakon o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr).1 Opozarjata, med drugim, da je predmet te pogodbe obveznost družbe D., da družbi C. predstavi nepremičnine s ceno, ki je vsaj 50 odstotkov nižja od tržne cene za nepremičnine primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah, in ne obveznost spraviti družbo C. kot naročitelja v stik s tretjo osebo zaradi sklenitve pravnega posla glede določene nepremičnine. Pri tem vložnika poudarjata, da je bilo plačilo po pogodbi dogovorjeno za določen uspeh družbe D., pri katerem je zasledovala izključno interese družbe C. (in da gre torej za podjemno ali mandatno pogodbo), ne pa za vzpostavitev stikov med naročnikom (družbo C.) in tretjo osebo zaradi sklenitve določenega posla (pri kateri naj bi družba D. kot posrednik morala skrbeti za interese obeh oseb).

17. Sodišči sta obdolženčevo ravnanje opredelili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1,2 upoštevajoč 7. člen KZ-1. Kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 po tej določbi stori, "[k]dor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, [...] [č]e je bila [...] pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo […]."

18. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP bi bila (med drugim) podana, če v opisu izpodbijane obsodilne sodbe ne bi bilo konkretizirano navedenih tistih dejstev, ki pomenijo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. To bi pomenilo, da sta sodišči zmotno pravno ovrednotili opisano ravnanje in izrekli obsodilno sodbo (namesto oprostilne). Iz opisa morajo praviloma izhajati ravnanja, zaznavna v zunanjem svetu, v katerih je mogoče prepoznati izpolnjenost posameznih zakonskih znakov (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-879/14 z dne 20. 4. 2014).

19. V opisu obdolženčevega ravnanja so po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri konkretizirana vsa dejstva, v katerih je mogoče prepoznati kaznivo dejanje iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Prvič, določno je navedeno, da sta celotno obdolženčevo ravnanje - sklenitev pogodbe in odobritev izplačila provizije - prežemala hotenje in zavest, da bo s tem pridobljena velika premoženjska korist družbi D. na škodo družbe C. Drugič, ravnanje, ki se očita obdolžencu, naj bi storil pri vodenju gospodarske dejavnosti, tj. kot direktor družbe C., ko je sklenil pogodbo z dne 12. 4. 2007, imenovano "Pogodbo o posredovanju." V tej vlogi naj bi tudi, kot opisano, odobril izplačilo provizije družbi D. Tretjič, (i) z opisom obdolženčeve vloge v družbi C., (ii) z opisom, da kot član organa vodenja družbe ni ravnal v dobro družbe in tudi ne s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), in (iii) z že navedenim očitkom, da je zavestno in hoté ravnal tako, da je družbi D. pridobil premoženjsko korist na škodo družbe D, je opredeljen očitek zlorabe obdolženčevega položaja. Kot je dosedanja stališča povzelo Vrhovno sodišče v 11. točki sodbe I Ips 34548/2016 z dne 14. 3. 2024, je zloraba položaja ravnanje, do katerega je storilec na podlagi zakona ali notranjih pooblastil gospodarskega subjekta (npr. statuta) sicer upravičen, vendar ga opravi v nasprotju z njegovim namenom, v nasprotju z interesi gospodarskega subjekta oziroma v nasprotju z obveznostjo ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Poslovna nezvestoba storilca gospodarskemu subjektu oziroma njegovim principalom se pri tem izvršitvenem načinu torej kaže v tem, da storilec zlorabi dano pooblastilo tako, da namesto interesa gospodarskega subjekta zasleduje lastni interes ali interes tretje osebe. Dejstva, ki so navedena v opisu, tem merilom zadostijo.

In četrtič, opisani sta dve obdolženčevi ravnanji, sklenitev pogodbe z dne 12. 4. 2007 in odobritev plačila po tej pogodbi, po tem, ko je družba D. izdala račun za storitve ("delo") na podlagi te pogodbe. Obdolženčevo ravnanje pri sklepanju te pogodbe je opredeljeno (i) kot izbira pogodbenega partnerja, družbe D., ki naj dogovorjene storitve ne bi smela opraviti, in (ii) kot soglašanje z višino plačila, ki je presegalo takratno zakonsko predpisano višino - oboje torej v korist družbe D. in v škodo družbe C. Obdolženčevo ravnanje glede plačila provizije pa je opredeljeno kot dne 25. 4. 2007 podana odobritev plačila računa družbe D., izdanega dne 14. 4. 2007, četudi je vedel, da družba D. do plačila ni upravičena, ker za plačilo niso bili izpolnjeni pogodbeno dogovorjeni pogoji - ponovno, v korist družbe D. in v škodo družbe C. Zaradi obdolženčevih ravnanj je bil družbi D. nakazan znesek v višini opisane premoženjske koristi.

Vložniki obširno zatrjujejo, da kaznivo dejanje ni podano zato, ker naj vsebina pogodbe ne bi ustrezala naravi pogodbe o posredovanju (ampak naj bi imela prvine podjemne oziroma mandatne pogodbe). Zanje je torej sporna razlaga vsebine pogodbenega razmerja in s tem ugotovitve o skupnem namenu, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki. Od tega je odvisno, ali imajo sodišča pred seboj pogodbo o nepremičninskem posredovanju ali pa kakšno drugo (drugačno) pogodbo. A s pravnomočno sodbo se obdolžencu vendarle dovolj določno očita, da je sklenil pogodbo, ki jo je treba presojati z opiranjem na določbe ZNPosr. Presoja, kakšna je (bila) prava vsebina volje pogodbenih strank, ki je dobila izraz v pogodbi z dne 12. 4. 2007, po svoji vsebini torej pomeni oblikovanje konkretnega dejanskega stanu, na katerega se opira presoja, ali je mogoče opisanemu očitku pritrditi ali ne. Razlogi o tem spadajo v obrazložitev sodbe. Presoja, ali je v opisu zatrjevana pravilna pravna narava pogodbenega razmerja med obema družbama, tako ne vpliva na odločitev o tem, ali je obdolženčevo ravnanje v izreku sodbe zadostno in pravilno konkretizirano. Odločilno je, da je v opisu določno opredeljeno pogodbeno razmerje med obema družbama (kot "Pogodba o posredovanju", z dne 12. 4. 2007, s povzeto vsebino pogodbenih obveznosti obeh strank in poimenovanjem nepremičnin E., ki jih je družba D. predstavila družbi C.), s tem pa tudi predmet dokazovanja in izjavljanja udeležencev postopka.

Podobno velja tudi za zatrjevanja vložnikov, da je bila izpolnitev te pogodbe družbi C. v korist, ker je bila, nenazadnje, nakupna cena nepremičnin E. vendarle za 45 odstotkov nižja od (njihove) tržne cene. Presoja, ali so v opisu navedeni vsi zakonski znaki očitanega dejanja, ni odvisna od tega, kakšen delež tržne cene so dosegle kupljene nepremičnine. To vprašanje je del presoje, ali drži opisana teza, da je obdolženec namesto interesa družbe C. pred seboj imel interese družbe D. Tudi te ugotovitve spadajo v razloge sodbe. Opis pa povsem določno zatrjuje, da je obdolženec pred seboj ni imel interesov družbe C., ker je plačilo provizije odobril mimo pogodbenih določil. Vložniki zatrjujejo tudi, da ravnanje obdolženca ni zadosti časovno opredeljeno, kar je pomembno za ugotavljanje cene oziroma vrednosti nepremičnin. Časovne razsežnosti dejanja so nedvomno pomembne, zlasti za ugotavljanje obdolženčevega krivdnega odnosa do očitanega ravnanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te časovne razsežnosti dovolj določno opisane. Ravnanji, ki se obdolžencu očitata, sta dve: sklenitev pogodbe in odobritev plačila. Obe sta v opisu časovno zasidrani: pogodba je bila sklenjena dne 12. 4. 2007, plačilo računa družbe D. pa dne 25. 4. 2007. S tem je dovolj določno začrtan tudi čas, ki je pomemben za ugotavljanje subjektivnih prvin kaznivega dejanja, med drugim tudi obdolženčeve zavesti o okoliščinah, ki naj bi jih imel pred seboj v zvezi z odločitvijo, ali so bili pogodbeni pogoji za plačilo provizije izpolnjeni ali ne.

In končno, vložnika v opisu pogrešata navedbo (tržne) cene nepremičnin E., kot okoliščino, ki jo je moral imeti obdolženec v zavesti zaradi ugotavljanja njegovega krivdnega odnosa. Tudi tem navedbam ni mogoče slediti. Iz opisa je mogoče razbrati očitek, da pogoji za odobritev plačila provizije družbi D. niso bili izpolnjeni zaradi previsoke cene nepremičnin E. Očitek kaznivega dejanja se v tem delu opira na primerjavo dveh vrednosti: (i) cene nepremičnin E.; in (ii) "tržne cene za nepremičnine primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah." Na podlagi takega opisa ni mogoče pritrditi vložniku, da je opis pomanjkljiv, ker v izreku manjka zapis tržne cene nepremičnin E. Tržna cena v okviru tako zasnovanega opisa ni pravno pomembno dejstvo - ne za ugotavljanje upravičenosti do provizije, ne za ugotavljanje višine dogovorjene provizije (pogodbeno določena v višini 25 odstotkov nabavne cene nepremičnin E.) in tudi ne za ugotavljanje višine premoženjske koristi oziroma škode (opisane v znesku 173.000,00 EUR).

Z drugimi besedami, opisano dejanje je dovolj konkretno opredeljeno, da je mogoče prepoznati, v čem naj bi bila podana zloraba obdolženčevega položaja in kakšno premoženjsko korist naj bi pridobila družba D. na škodo družbe C. To velja ne glede na to, da v opisu ni številčno navedene nakupne cene nepremičnin E., tržne cene istih nepremičnin ali tržne cene primerljivih nepremičnin. Bistvo opisanega očitka namreč ni v obdolženčevem ravnanju ob zavesti o absolutnih vrednostih, ampak v ravnanju ob zavedanju, da nakupna cena nepremičnin E. ni bila 50 odstotkov nižja od tržne cene primerljivih nepremičnin. To sta vrednosti, ki naj bi ju obdolženec imel pred seboj, ko se je odločil za odobritev plačila provizije družbi D., in sta dovolj določno opredeljeni, da sta lahko predmet ugotavljanja v dokaznem postopku, ob spoštovanju pravic obrambe.

_O kršitvah določb kazenskega postopka - kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP_

20. Obdolženčev zagovornik, dr. Miha Šošić, med drugim zatrjuje, da bi morala sodišča v izpodbijani sodbi dedvomno ugotoviti in opredeliti, kakšna naj bi bila konkretna tržna cena primerljivih nepremičnin, pa tega ni storilo. S tem zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

21. Zatrjevano kršitev vložnik povezuje z razlogi o dokazni oceni več strokovnih in izvedenskih mnenj, ki jih je sodišče imelo pred seboj. V sodbi je mogoče prepoznati, da je vsa mnenja sodišče obravnavalo kot mnenja o tržni ceni nepremičnin E. Prvostopenjsko sodišče je: (i) prebralo poročilo sodnega cenilca Gradišarja z dne 12. 4. 2007, izdelano z namenom določiti pošteno tržno vrednost nepremičnin E. (24. točka obrazložitve); ta je bila ocenjena na 1.089.564,00 EUR; (ii) poročilo istega avtorja z dne 18. 12. 2007, ki vrednoti iste nepremičnine, vendar na 2.147.082,00 EUR; (iii) izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. Borisa Pavličiča (29. točka obrazložitve), ki je nepremičnine ovrednotil v višini 336.500 EUR; (iv) izvedensko mnenje mag. Matjaža Durjave, ki je nepremičnini E. ovrednotil v višini 1.941.648 EUR (37. točka obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče pri tem v 41. točki obrazložitve sklene, da prodajna cena nepremičnin E. ni bila za 50 odstotkov nižja "od tržne cene za primerljivo zemljišče", vendar ta sklep opre na računsko operacijo, katere izhodišče je ocena tržne vrednosti nepremičnin E. (in torej ne vrednosti po velikosti in legi primerljivih nepremičnin); (v) cenitvi, ki sta ju predložila obdolženca, izdelali pa F. (vrednost ocenjena na 1.117.000 EUR) in G. (vrednost ocenjena na 3.000.000 EUR).

22. Vsa obravnavana mnenja oziroma cenitve se opredeljuje do tržne vrednosti nepremičnin E. Kot pa je že bilo ugotovljeno, se obdolžencu očita, da je družbi D. izplačal provizijo, ne da bi bila nakupna cena nepremičnin E. (ugotovljena v višini 1.068.200 EUR; 10. točka obrazložitve) za več kot 50 odstotkov nižja od "tržne cene za nepremičnine primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah." V 44. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče pritrdi tem obtožbenim očitkom - a na podlagi razlogov, ki pa o tržni vrednosti nepremičnin "primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah" molčijo. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je zato mogoče razbrati kvečjemu, da ni razlikovalo med ugotavljanjem tržne vrednosti nepremičnin E. (ki, sledeč opisu, ni pomembna za presojo pogojev za izplačilo provizije) in ugotavljanjem tržne vrednosti "primerljivih nepremičnin" (kar je bistvo obtožbenega očitka). Enako je mogoče prepoznati tudi v razlogih sodbe višjega sodišča (18. točka obrazložitve sodbe). Vendar pa z razlogi, ki se nanašajo na tržno vrednost nepremičnin E., ni mogoče nadomestiti razlogov o "tržni vrednosti nepremičnin "primerljive velikosti na podobnih ali enakih legah", na katero se opira opis dejanja v izreku sodbe.

23. Ker je tržna vrednost primerljivih nepremičnin za odločitev o obtožbi odločilno dejstvo, o njej pa pravnomočna sodba nima razlogov, je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

24. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP ugodilo zahtevama za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na obdolženca A. A., razveljavilo pravnomočno sodbo in jo vrnilo v ponovno sojenje.

Ker se ugotovljena kršitev razteza tudi na razloge, na katerih sloni odločitev o krivdi soobdolženega B. B. (zaradi očitka pomoči pri kaznivem dejanju A. A.), je na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti enako odločilo tudi v delu, ki se nanaša nanj.

O preostalih zatrjevanih kršitvah se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti.

25. S to odločitvijo je prenehala učinkovati odločba o krivdi obeh soobdolžencev, s tem pa tudi vsebinska predpostavka za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, vloženem zoper njiju. V času izdaje te odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih (o katerih se po delni razveljaviti vodi samostojen postopek) še ni bilo pravnomočno odločeno, postopek pa je v fazi odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče bo učinke razveljavitve obravnavane pravnomočne sodbe upoštevalo v mejah pritožbenih navedb in pooblastil za preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno. Mag. Aleksander Karakaš je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1 V času dejanja veljavno besedilo je objavljeno v Uradnem listu RS št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo. 2 Ur. list RS 55/08 in 66/08 - popr..

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024110409243490 "Povezava na PDF dokument")