Jedro

Informacija o vloženi reviziji je izključila tožničino dobro vero oziroma ji je naložila breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V predhodnem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da je (sedanja) tožnica dolžna (sedanji) toženki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,400.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo na 4,000.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta znesek je tožnica (skupaj s pravdnimi stroški) 8. 3. 2000 plačala toženki, hkrati pa vložila revizijo (prav tako je revizijo vložila toženka). Revizijsko sodišče je revizijama ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v novem sojenju prisojeno odškodnino znižalo za 800.000 SIT. Tožnica v tej pravdi zahteva vrnitev preveč plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo plačilo zneska 4.606,16 EUR (prej 1,103.821 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opozarja, da ji je tožnica po lastni presoji izplačala, kolikor je pač želela plačati, ne da bi toženka pred tem od nje karkoli terjala v izvršilnem postopku. Hkrati pa je tožnica v pravdi za plačilo odškodnine vlagala pravna sredstva, pri čemer bi morala, če bi želela zaščititi svoje interese, plačati toženki le tisti del glavnice s pripadki, katerega ni izpodbijala. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo določbo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerji (v nadaljevanju ZOR), bistveno kršilo določbe postopka ter sprejelo odločitev, ki drastično odstopa od izoblikovane sodne prakse na tem področju in stališča Ustavnega sodišča RS glede te pravne problematike. Toženka je tudi sporni znesek prejela dobroverno in ga je še pred prejemom sodbe pritožbenega sodišča, s katero je bila višina odškodnine zmanjšana, v celoti potrošila za različne osebne potrebe (za zdravljenje poškodb, obiske pri babici v B., druženje s prijatelji, prevoze v šolo, stroške obutve, ličil idr.), zaradi česar ga tožnici ni dolžna vrniti. Po 216. členu ZOR je edini pogoj, zaradi katerega tožnik ne more zahtevati nazaj neutemeljeno plačanega zneska, okoliščina, da je bil ta plačan poštenemu prejemniku. Ta edini pogoj je toženka izpolnila, saj je sporni znesek prejela na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče druge stopnje nima zakonskega in ustavnega pooblastila, da bi lahko spreminjalo določilo 216. člena ZOR. V besedilu tega člena ni prav nobene opore za takšno razlago, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče; očitno je spregledalo, da 210. člen ZOR postavlja le splošna pravila ureditve neupravičene pridobitve. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba toženko šteti za nedobroverno od prejetja sporne odškodnine. Toženki ni moč očitati nedobrovernosti že zato, ker je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 296/2000 ugodeno tudi njeni reviziji, po čemer tožnica toženke ni nič opominjala, da bo treba kaj vrniti. Po oceni toženke je pomembno, da odškodnine ni znižalo revizijsko, temveč pritožbeno sodišče; odločbo tega sodišča pa je toženka prejela šele po dveh letih od vložitve revizije. Pritožbeno sodišče že zaradi 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ne bi smelo znižati toženki prisojene odškodnine, saj bi moralo vedeti, da po tako dolgo trajajočem postopku iz razlogov humanosti od toženke ni moč terjati vračila spornega zneska. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje kršilo tudi toženkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), pri čemer revidentka opozarja na več odločb Višjega sodišča v Celju, od katerih naj bi konkretna odstopala.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Drži, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo neutemeljeno plačane odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti ključna (predvsem) presoja oškodovančeve (ne)poštenosti oziroma (ne)dobrovernosti.

Določba 216. člena ZOR (oziroma sedaj 195. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za naštete primere škode(1), varuje namreč samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, glede česar je dokazno breme (seveda) na njem. Vrhovno sodišče je že zavzelo(2) in večkrat ponovilo svoja stališča(3), da je (lahko) pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se ne zaveda in (tudi) ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Potrebno je njegovo prepričanje, da mu tisti, ki mu izplača odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, to dolguje. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten. Pravna norma o prepovedi vračila tudi ni utemeljena (bila bi v nasprotju z načelom pravičnosti), če okoriščenec še ima bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne pomeni varstva njegove poškodbe ali restitucije v zvezi z njegovo poškodbo.(4)

7. Ali oziroma do kdaj je bila toženka poštena prejemnica denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je materialnopravno vprašanje, odgovor nanj pa je odvisen od v konkretnem primeru ugotovljenih dejstev. V tej zadevi so to dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj – na katere je Vrhovno sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano – da so toženka oziroma (vsaj) njena takratna pooblaščenca(5) hkrati z nakazilom pravnomočno prisojene odškodnine prejeli (tudi) obvestilo tožnice, da je vložila revizijo in da bo v primeru uspeha z njo zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska. Ta (dejanska) podlaga utemeljuje (pravni) sklep o nastopu toženkine nedobrovernosti v smislu 216. člena ZOR že s trenutkom prejema sporne odškodnine, saj se je zaradi tožničinega obvestila zavedala oziroma bi se vsaj morala zavedati možnosti, da bo pravnomočna sodba, ki je (bila) podlaga za izplačilo, lahko spremenjena ali razveljavljena, s čimer bo odpadla tudi pravna podlaga za prejeti denar. Informacija o vloženi reviziji je izključila njeno dobro vero oziroma ji je naložila breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. S prejetim denarjem bi morala v obsegu, ki je bil revizijsko sporen, posebej skrbno ravnati; brez tveganja bi torej lahko potrošila le revizijsko neizpodbijani del. Povsem zmotno je zato revizijsko stališče, da je toženka (tudi) sporni znesek prejela dobroverno, saj ji je bil izplačan na podlagi pravnomočne sodbe; to za njeno opredelitev kot poštene prejemnice v smislu 216. člena ZOR ne zadostuje. Prav tako na to presojo ne morejo vplivati okoliščine, da je Vrhovno sodišče s sklepom RS II Ips 296/2000 z dne 11. 1. 2001 ugodilo tudi njeni reviziji in da odškodnine ni znižalo to, temveč (v novem sojenju) pritožbeno sodišče. 8. Opozoriti je nadalje treba, da r evidentka sama izpostavlja poštenost oziroma dobrovernost prejemnika odškodnine kot tisto (edino) okoliščino, ki po 216. členu ZOR preprečuje vrnitveni zahtevek. Ravno na presojo toženkine (ne)poštenosti se je pri svoji odločitvi (pravilno) oprlo tudi pritožbeno sodišče. Iz tega razloga so neutemeljene (kontradiktorne) revizijske navedbe o tem, da je pritožbeno sodišče razlagalo 216. člen ZOR v nasprotju z njegovim besedilom. S odišče druge stopnje je relevantno pravno normo na ugotovljeno dejansko stanje apliciralo pravilno –

pravni standard poštenega prejemnika iz 216. člena ZOR je napolnilo v skladu s stališči v sodni praksi in pravni teoriji. Revizijsko sodišče pripominja , da toženka zatrjevanega odstopa od sodne prakse ni izkazala; stališča, ki jih povzema iz nekaterih drugih odločb Višjega sodišča v Celju, ne odstopajo od stališča pritožbenega sodišča v konkretni zadevi. Dodati velja, da je izpodbijana odločba v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča o spornem pravnem vprašanju, na sodno prakso sodišč nižjih stopenj pa to sodišče ni vezano . Poleg tega ne more biti v ničemer sporno ravnanje tožnice, ki je z izpolnitvijo obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe (čeprav se z njo ni strinjala) spoštovala pravni red, hkrati pa je v skladu z možnostjo, ki ji jo v takšnem položaju nudi pravo, vložila še izredno pravno sredstvo.

T

oženkina (zgolj navržena) trditev o odstopu od stališča Ustavnega sodišča RS v zvezi z obravnavano problematiko pa je presplošna, da bi jo revizijsko sodišče (lahko) obravnavalo.

Prav tako se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo revizijskimi očitki, ki se nanašajo na dolgotrajnost (predhodnega) pravdnega postopka za plačilo odškodnine; za odločanje o utemeljenosti obravnavane revizije je namreč nepomembno, ali je bila v tistem postopku morebiti kršena toženkina pravica do sojenja v razumnem roku.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj avtentično razlago 195. člena OZ, po kateri se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

Op. št. (2): Primerjaj sklep II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004 in načelno pravno mnenje z dne 30. 6. 2004. Op. št. (3): Primerjaj sklep II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008, sodbo II Ips 452/2007 z dne 25. 2. 2010, sodbi II Ips 532/2009 in II Ips 783/2009 z dne 8. 4. 2010 idr.

Op. št. (4): Glede na delno zgrešena stališča revidentke velja opozoriti, da se ne vrača (le) denar, ki ga oškodovanec v dobri veri (torej v obdobju, ko je bil pošten v smislu 216. člena ZOR) porabi z ravnanjem, ki pri njem sicer ni običajno in ga brez prisojenega zneska ne bi opravil (na primer za luksuzne stvari ali storitve). Nazaj se tako lahko (utemeljeno) zahtevajo tudi vsi tisti stroški, ki pomenijo prihranek izdatkov, ki bi jih oškodovanec imel, ko ne bi bilo okoriščenja .

Op. št. (5): Pravna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi stranke (primerjaj 92. člen ZPP), tudi vednost pooblaščenca se pripiše stranki; okoliščina, da stranko zastopa pooblaščenec, ne sme povzročiti bremen, tveganj in negotovosti za nasprotno stranko.