Jedro

Določbo čl. 216 ZOR je mogoče uporabiti le, če se na strani obogatenega ugotovi poštenost prejemnika in zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka A. T. je dolžna plačati tožeči stranki Z. T. d.d. L., OE C., 1,103.821,00 SIT, sedaj 4.606,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.3.2002 dalje pa do takrat, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico ter ji povrniti stroške tega pravdnega postopka nastale na prvi stopnji v znesku 1.509,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.4.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pritožbene stroške v znesku 239,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.5.2007 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati takratni 1,103.821,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.3.2000 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek ob uporabi določbe čl. 210 in 216 ZOR. Ugotovilo je, da čeprav določa 210. čl. ZOR, da tistemu, ki je prejel plačilo za katerega je kasneje odpadla pravna podlaga dolžnost vrnitve obstaja, vendar pa je v določbi čl. 216 ZOR izjemo od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve. Po tej določbi namreč ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka res poslala pooblaščencem dne 8.3.2000 dopis o nakazilu zneska 5,285.85,00SIT in opozorilo, da bo v primeru uspele revizije zahtevala vračilo preveč plačane odškodnine z obrestmi in pravdnimi stroški, ni pa bilo izkazano, da sta ta dopis tudi prejela. Sta pa pooblaščenca dne 14.3.2000 zakoniti zastopnici sedanje tožene stranke poslala obvestilo, da je sedanja tožeča stranka vložila zoper sodbo na podlagi katere je bila izplačana odškodnina revizijo, vendar pa v tem dopisu ni nobenega opozorila pooblaščencev materi toženke, da bo potrebno eventuelno preveč plačano odškodnino z obrestmi in pravnimi stroški vrniti. Zato niso bili seznanjeni s to možnostjo in so bili dobroverni. Denar so porabili za izboljšanje življenja takratne mladoletne tožnice.

Zoper takšno odločitev se je pritožil tožena stranka po svojem pooblaščencu. Podala je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve napadene sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče v dokaznem postopku med drugim vpogledalo tudi dopis tožeče stranke z dne 8.3.2000 ter dopis pooblaščencev tožene stranke z dne 14.3.2000. Iz dopisa tožeče stranke z dne 8.3.2000 izhaja, da je tožeča stranka pooblaščenca tožene stranke obvestila, da jim je po sodbi drugostopnega sodišča nakazalo preostalo glavnico obresti in pravdne stroške. Hkrati je tožeča stranka v cit. dopisu izrecno poudarila, da je za sporni znesek odškodnine vložila revizijo in da bo v primeru uspeha le te zahtevala vračilo vse preveč plačane odškodnine z obrestmi in pravdnimi stroški. Iz dopisa je razvidno, da je bil v vednost poslan tudi toženkinim staršem, ki sta bila takrat njena zakonita zastopnika. Nadalje iz dopisa pooblaščenca tožene stranke z dne 14.3.2000 toženkini materi izhaja, da so jo pooblaščenci v zadnjem odstavku dopisa izrecno opozorili na dejstvo, da je tožeča stranka vložila revizijo. Tudi iz vsebine tč. 6 pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11.1.2006 izhaja, da je bil cit. dopis nedvomno poslan toženkini materi kot njeni zakoniti zastopnici. Kljub vsebini gornjih dopisov je prvostopno sodišče v napadeni sodbi zaključilo, da tožena stranka oz. njeni starši niso bili seznanjeni z možnostjo, da bi lahko odpadla prava podlaga za prejeto plačilo. Tako prvostopno sodišče meni, da navedbe v dopisu dne 8.3.2000, da je bil poslan tudi toženkinima staršema ne dokazuje, da sta dopis tudi prejela, saj naj bi sama kot priči to izrecno zanikala. Takšne navedbe pa so neresnične. Priči sta izpovedali, da se ne spominjata, da je mati, to je zakonita zastopnica takratne tožnice prejela dopis tožeče stranke z dne 8.3.2000. Ker pa je toženkina mati dopis toženkinih pooblaščencev z dne 14.3.2000 zagotovo sprejela ne more biti dvoma o tem, da je prejela tudi dopis tožeče stranke z dne 8.3.2000, česar se prav tako ne spominja. Navedba, da sta toženkina starša izrecno zanikal, da bi prejela dopis tožeče stranke z dne 8.3.2000 je torej neresnična, je v nasprotju z vsebino zapisnika. Nadalje prvostopno sodišče navaja, da v dopisu toženkinih pooblaščencev toženkini materi z dne 14.3.2000 ni bilo opozorila, da bo potrebno eventuelno preveč plačano odškodnino z obrestmi in pravdnimi stroški vrniti. Ta okoliščina je po prepričanju tožeče stranke povsem nepomembna, saj sta bila toženkina starša z dopisom z dne 8.3.2000 opozorjena, da bo tožeča stranka v primeru uspele revizije zahtevala vračilo vse preveč plačane odškodnine z obrestmi in pravdnimi stroški. V konkretnem primeru je pomembno, da če je bil toženec obveščen ali bi moral biti obveščen o vložitvi revizije in je vedel ali bi moral vedeti, da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino za to, ker ji je to narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo mora sodišče ugotoviti kako je toženec ravnal z denarjem. Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča zavzetega v sodbi II Ips 154/2004 pa celo ni pomembno ali so toženca njegovi pooblaščenci obvestili o vloženi reviziji. Bistveno je, da bi ga pooblaščenci kot njegovi pravni zastopniki in prava vešče osebe morali obvestiti o vloženi reviziji ter morebitnih posledicah uspeha le te in bi torej toženec moral vedeti, da je pritožnica vložila izredno pravno sredstvo, kar lahko pripelje do tega, da bo moral del prejete odškodnine vrniti. Zato bi prvostopno sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezati k plačilu vseh stroškov tega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila. Zato je predlagala, da se pritožbi ugodi in se napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Dne 26.2.2007 pa je poslala na sodišče prve stopnje sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 862/2006. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki na samo pritožbo ni odgovorila. Odgovorila je le na dopolnjeno pritožbo in je predlagala, da se dopolnitev zavrže, ker je bila podana podana po izteku pritožbenega roka.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe čl. 216 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja izjemo od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve koristi. V 216. čl. ZOR je določeno, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov prejete odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Ta določba preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za naštete primere škode. Zakona namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten. Zato je potrebna na strani prikrajšanega, da ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. To pomeni, da oškodovani, ki prejme denar ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi. Potrebno je njegovo prepričanje, da mu tisti, ki mu izplača odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, to tudi dolguje. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. To pomeni, da mora oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten. Zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo oškodovančevo poštenost v vsem obdobju od kar je prejel plačilo odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Če je tožnik obveščen o vložitvi revizije in je vedel ali bi moral vedeti, da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino za to, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, je zato bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati ali je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem dopustno. Sodišče prve stopnje, je kot nesporno ugotovilo, da je sedanja tožeča stranka takratni tožeči stranki nakazala preko njenih pooblaščencev celotno odškodnino prisojeno po sodbi drugostopnega sodišča. To je razvidno iz dopisa z dne 8.3.2000, v katerem je tudi pooblaščence obvestila, da bo zahtevala v primeru uspešne revizije, preveč plačani znesek v vračilo in to vse preveč plačano odškodnino z obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče prve stopnje je nato tudi izrecno ugotovilo in obrazložilo v svoji sodbi, da je zavarovalnica, to je takratna tožena stranka vložila zoper sodbo višjega sodišča revizijo na Vrhovno sodišče. Sedanja tožena stranka ni dokazala tekom postopka na prvi stopnji, da tega dopisa njena takratna zakonita zastopnika nista sprejela. Na takšno obvestilo sta reagirala tako, da sta takratno tožečo stranko z dopisom z dne 14.3.2000, obvestila o dejstvu, da je tožena stranka zoper sodbo vložila revizijo. Glede na takšen dopis pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je bila sedanja tožena stranka od prejetja tega denarja oz. obvestila naprej, nedobroverna (postala je nepošten prejemnik). Takratni tožnik je bil obveščen o vložitvi revizije in je tako moral vedeti, da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, zato je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem nedopustno v razliki kolikor je kasneje po sodbi Vrhovnega sodišča pravna podlaga za prejeti znesek odpadla. Tudi to je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer je ugotovilo, da po sodbi Vrhovnega sodišča reviziji delno ugodeno in je bilo s sodbo II Ips 296/2000 z dne 11.1.2001 odškodnina znižana za 800.000,00 SIT, znižano pa so bili tudi prisojeni pravdni stroški in sicer za 84.629,00 SIT. Plačane pa so bile tudi obresti od te glavnice od 15.1.1999 do 13.3.2000 v znesku 198.223,00 SIT in 20.969,00 SIT. Pravna podlaga je torej odpadla, sedanja tožena stranka pa je bila od prejema obvestila njenih pooblaščencev o vloženi reviziji s strani tožene stranke nepoštena in je zato odpadla pravna podlaga, da bi obdržala tisti del odškodnine za katerega je kasneje pravna podlaga odpadla in ga je potrošila.

Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi ugodilo (dopolnitev pritožbe je sestavni del te pritožbe, ker v njej niso navedena nobena nova dejstva ali pritožbeni predlogi - priložena je le sodba, ki pa je samo listina), spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje bilo pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje o nepoštenosti prejete denarne odškodnine in je zaradi tega nepravilno uporabilo določbo čl. 216 ZOR, čeprav bi na ugotovljeno dejansko stanje ne smelo uporabiti. Zato bi moralo uporabiti le določbo čl. 210 ZOR, ki nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zato je prišlo do neutemeljenega premika premoženja takratne tožene stranke na tožečo stranko, sedanji tožnik je bil prikrajšan, toženi obogaten, podana pa je vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. tako se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči vrniti sedanjih 4.606,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.3.2000 do plačila in tečejo po določbi 376. čl. OZ v zv. s čl. 1060 OZ v zvezi z ustavno odločbo Ustavnega sodišča takrat, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Ker je tožena stranka v celoti propadla v tej pravdi, je zato dolžna povrniti sedanji tožeči stranki njene stroške nastale na prvi stopnji. Pooblaščenec je priglasil svoje pravdne stroške s stroškovnikom z dne 23.3.2006. Skupaj s pripravljalno vlogo je bil vročen pooblaščencu sedanje tožene stranke, ki višini stroškovnika ni oporekal. Pooblaščenec je priglasil skupaj 2.284 odvetniških točk in 7.200,00 takratnih SIT stroškov za kilometrino, kar vse skupaj znaša ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 20 % DDV 310.128,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.4.2006 dalje do plačila. Odvetniškim stroškom je potrebno še prišteti takso za tožbo 17.000,00 SIT in sodbo 34.000,00 SIT. Stroške nastale na prvi stopnji v skupnem znesku 361.128,00 SIT ali sedaj 1.506,96 EUR je dolžna plačati tožena stranka skladno z uspehom v pravdi, saj v tej pravdi ni uspela (I. odst. 154. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka v celoti uspela s svojo pritožbo, ji je tožena stranka s I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške in sicer sestava pritožbe 375 točke, obvestitev stranke o vložitvi pritožbe 20 točk, taksa za pritožbo 19.000,00 SIT in 20 % DDV na storitve, kar vse skupaj znaša sedanjih 239,64 EUR.